7 legendarnih stvaritev mojstra suspenza, part II





Part II Hitchcockovih mojstrovin se pričenja zelo podobno kot njegov predhodnik Part I. Tudi tokrat sem se najprej odločil za film, ki se povečini dogaja v zgolj enem prostoru oz. stanovanju. Posledično gre za celuloidni izdelek v katerem se krešeta pikri dialog ter odlična igra in če zraven pridamo še glavno nit, ki se vrti okoli popolnega umora, naletimo na zelo solidno mutacijo filma Rope (1948). V njej se je navihani filmski režiser preizkusil v snemalni tehniki, ki je dandanašnji ponovno v vzponu oz. kar v največjem razcvetu. Govora je seveda o 3-D varianti, ki pa v omenjenem filmu ni kaj često v uporabi.

















In prav je tako. Le kaj nam je potrebno vizualno slepilo v 3-D podobi, če pa imamo pred sabo kot struna napeto zgodbo, ki jo je po mega uspešni gledališki igri posnel eden največjih veleumov svetovne kinematografije (no, po drugi strani pa ne bi imel povsem nič proti, če bi moje filmsko oko uzrlo kakšno ženstveno vijugo prelestne Grace Kelly v 3-D tehniki). V njej spremljamo ljubezenski trikotnik prepreden z ljubosumjem, prevarami, nezaupanjem, razočaranjem in navsezadnje tudi z umorom. Umorom, ki pa se ne izteče povsem po načrtu, kljub temu, da gre za A Perfect Murder (1998). V Hitchcockovem svetu za zahrbtne morilce ni odrešenja.






















Prvi film mojstra suspenza, ki je nastal izven angleškega otoka v njegovi novi filmski domovini ZDA, ni njegov povsem konvencionalen film. Lahko bi celo rekel, da gre za ekranizacijo neke gotske pravljice ala Alfred Hitchcock.  In kako je sploh prišlo do tega, da se je slavni evropski režiser podal na pot onkraj velike luže? Jah, na drugi strani so ga čakali najsodobneje opremljeni filmski studii, največje filmske zvezde, ki so čakale, da jih pod svoje okrilje vzame priznani evropski umetnik, čakala pa ga je tudi ogromna vreča denarja brez dna ter tako rekoč popolna umetniška svoboda. No, morda pa je k vsemu temu pripomogla tudi obljuba, da bo snemal film o legendarnem Titaniku.  
















Obljuba iz katere pa ni bilo kruha in tako je postal Hitchcockov prvi projekt onkraj rodne zemlje tokratni film oz. kot sem že omenil filmska pravljica ogrnjena v plašč gotike. V njej lahko namreč najdemo stereotipno hudobni in mrk lik v podobi služkinje (ponavadi se povsem mistično prikaže od nikoder), brezmejno palačo sredi ničesar, nedolžno, plaho in dobro namerno princesko ter njenega princa potrebnega odrešitve (jp, tokrat je za spremembo ženski lik tisti, ki je močnejši), tako da se bodo ob njem zabavale tudi tiste die hard feministke, ki sicer režiserskega mizogina nimajo ravno v čislih. Filmska anti Trnuljčica, primerna za vse nazore.




















Film s pomočjo katerega je Alfred Hitchcock ponudil svoj neposreden poklon sedmi umetnosti. Gre namreč za njegov najbolj kinematografski film. Skozi celotni slabi in hitro minljivi 2 urici namreč spremljamo eno in isto formulo. Najprej vidimo kako legendarni James Stewart opazuje določene stvari in dejanja skozi dvoj daljnogled oz. kar fotografski objektiv, nato smo s pomočjo proti kadra tudi sami priča tem na prvi pogled povsem običajnim dogodkom, nenazadnje pa nam povratni kader ponovno prikaže Stewarta oz. njegovo reakcijo na videne dogodke. Osnove kinematografije zavite v enega najboljših trilerjev mojstra suspenza.














Tako rekoč celotna napetost v tem voajerskem filmu o zasledovanju in iskanju sreče, izvira iz Stewartove perspektive. Le - ta znotraj zgodbe upodablja znanega fotografa, ki je zaradi prevestnega opravljanja svojega dela, za nekaj tednov bolj ali manj ostal prikovan na invalidski voziček. Na srečo se njegovo stanovanje nahaja znotraj blokovsekga kompleksa, eno izmed oken mu pa nudi pogled na skupno dvorišče in tudi v zasebnost njegovih sostanovalcev. In ali poznate kakšen boljši način kratkočasenja kot pa je špeganje za sosedovo mizo? Zganjanje nagajivih norčij z čeljust izpahujočo Grace Kelly pravite? Zgleda da ne.



















V filmski malhi velikega Hitcha se najdeta zgolj dva filma, v katerih se pod glavnim žarometom znajde negativec. Poleg filma Psycho (1960) je to še tokratni biserček, za katerega je kar nekaj časa veljalo zmotno dejstvo, da gre za Hitchcockov najljubši film (vse do tistega legendarnega intervjuja, ki ga je s filmskim navihancem opravil François Truffaut). Žal pa tudi v njem ne izvemo kateri je njegov naj film, kar je po eni strani tudi razumljivo, izvemo pa kateri je tisti, ki ga režiser najmanj ceni. Brezkompromisno omeni, da gre za Waltzes From Vienna (1934), za tokratnega pa namigne, da kritiki zanj ne morejo najti žale besede, saj so vse filmske prvine na svojem mestu. 

 

















In res gre za izjemno filmsko popotovanje tako v fabulativnem kot tudi vizualnem smislu, saj so nekateri kadri skrbno premišljeni in spretno dopolnjujejo na trenutke zelo napeto zgodbo (že sam prihod glavnega negativca na železniško postajo je simboliziran z gostim črnim dimom, ki se dobesedno uleže čez celo meso, da ujetosti glavne igralke znotraj kadra v kadru sploh ne omenjam). Na obisk k svojim sorodnikom pride dolgo izgubljeni na prvi pogled zelo prijazni stric, ki pa s seboj nosi breme težkih zločinov. Ko mu na sled pride njegova nečakinja, ki je na skrivaj v njega tudi zaljubljena (oh kako Hitchcockovsko), se roller coaster suspenza lahko prične.






















Omenjenemu filmu se dodobra pozna, da je nastal le nekaj let za tem, ko je nemo kinematografijo na smetišče zgodovine skoraj dokončno izrinil bolj moderni zvočni film. Kar nekaj filmskih sekvenc bi namreč lahko z lahko umestili pred čas, ko je na oder stopil The Jazz Singer (1927) in s tistim famoznim »You Ain't hear ed nothin' yet«, za vedno spremenil historična kolesja svetovne kinematografije. V oči prav posebno pade celotna filmska sekvenca, v katerem se glavni lik (Robert Donat) zateče v na videz varno zavetje odročne škotske družine. Na tem mestu se namreč dodobra opazi vpliv, ki ga je na A. Hitchcocka imelo nemško ekspresionistično obdobje. Vizualni klimaks. 

















No, da ne bodem krivičen bom kar takoj omenil, da je celoten film prava paša za oči (ja, včasih, ko še ni bilo "talkijev", so se bili režiserji v podajanju svoje zgodbe primorani zanašati predvsem na vidne dražljaje). Vendar se mojster suspenza kot ponavadi ni zadovoljil z nekim povprečnim vrabcem v roki, ampak je v film vkomponiral tudi eno najboljših on the run zgodb. V na videz neizogibnem primežu vohunskih tajnih služb se tokrat znajde nič hudega sluteči Rober Donat (fantastično odigrana vloga), ki svojo pod do odrešitve išče čez drn in strm prostranih škotskih planjav. Da bi bila naloga še hujša je dobesedno priklenjen na prelestno Madeleine Carroll, ki ni povsem prepričana v njegovo nedolžnost. Early Hitchcock at it's best.   























S tem filmom posnetim po resničnih dogodkih, si je veliki Hitch na svoja ramena naložil izjemno težko nalogo. Od pričujočega filma so zaradi avtentičnosti namreč prav vsi filmski kritiki pričakovali, da bo posnet v kar se da realističnem, če ne kar dokumentarnem stilu, vendar prefrigani režiser se s tem ni kaj dosti obremenjeval in prav je tako. Kritik pač ne moreš unovčiti na blagajniškem okencu banke, vse kar šteje je zgolj odziv občinstva. Zato je gospod Alfred tudi v filmu The Wrong Man (1956) ostal zvest sam sebi in svojim snemalnim tehnikam ter se dodobra poigral z snemalnimi koti ter montažo. Velikim je pač dovoljeno vse.













Da pa bi vsaj delno zadovoljiv na nek način celo upravičena pričakovanja filmskih snobov, je v samo zgodbo vključil lokacije ter dejanske osebe, ki so bile prisotne v resničnih dogodkih. Med te povečini naturščike se je odlično vklopil tudi Henry Fonda, ki v svoji preprostosti deluje tako prepričljivo, da gledalec dobi občutek, kot da ima pred seboj povsem običajnega moža in ne igralske ikone Hollywooda. Kot zanimivost pa naj navržem še majhno trivio. Ne glede na to, da se je Alfred Hitchcock za sekundo ali dve pojavi skoraj v vseh svojih filmih, je tokratni film edini, v katerem ga boste slišali tudi govoriti. Mamljivo? 


















Okej priznam, tokrat je moje subjektivno mnenje pregazil zgodovinski pomen, ki ga ima dotični film znotraj zaenkrat še relativno mladega filmskega poltraka. Če bi se ravnal zgolj po svojem osebnem filmskem okusu, bi se za zadnje razpoložljivo mesto, ki je še na voljo na tokratnem blog zapisu, bil trd in neizprosen boj med Lifeboat (1944), Foreign Correspondent (1940) in The Lodger: A Stroy Of The London Fog (1927). Kaj čmo, razjarjeni leteči ptiči me pač niso prepričali, še manj pa dosegli svojega prvotnega namena, da bi me prestrašili. So pa po drugi strani na svojo stran pridobili nepregledne mase ljudi kot tudi kritiško srenjo.

















Po nekaj prebrane literature se je v meni celo naselilo mnenje, da gre za film, ki zaseda prvo mesto celo na avtorjevi lestvici (dasiravno Hitchcock tega nikjer izrecno ne omeni). V njem prikupno letoviško mestece Bodega Bay začno terorizirati nepregledne jate pobesnelih ptic vseh vrst. Prebivalstvo je nad nenadnim in nadvse presenetljivim napadom naravnost zaprepadeno (po obisku kinodvoran so bili zaradi dejstva, da mojster suspenza ni ponudil nobene razlage napada, zaprepadeni tudi gledalci). Kričeče bežijo gor in dol po mestu ter pri tem divje krilijo s svojimi rokami. Zanimiva ironija, ki pa ni ravno my cup of tea. Bolj mi je povšeči ljubezenska zgodba, ki se odvija v ozadju tega nenavadnega horrorja.

















7 legendarnih stvaritev mojstra suspenza, part I

Vedno nasmejani, na blondinke usekani mizogin velikega srca ter še večjega obličja, je v svojem plodnem življenju posnel preko 60 filmov in tako rekoč vsi so si zaslužili svoje mesto v filmski zgodovini. Zatorej je bilo iz njegovega opusa izbrati zgolj 7 mojstrovin, praktično nemogoča naloga. Posledično sem se odločil, da bom Alfredu Hitchcocku namenil kar dva blog zapisa in prav je tako. Dobrodošli torej v svet mojstra suspenza,  part I.





Me ne zanima pa če se vsi feni Hitchcocka in njegovih najbolj opevanih mojstrovin ala Psycho (1960), North By Northwest (1959), Vertigo (1958),… postavite na glavo. Meni je njegov najljubši film tisti, ki  tudi začenja tokratno lestvico. No, po moje se tudi navihani okrogli možicelj obrača v grobu, saj je v njegovi filmski karieri film Rope (1948) veljal zgolj kot nekakšen eksperiment, s pomočjo katerega se je mojster suspenza uril v snemanju barvnega filma (gre za njegov prvi v barvah posneti celuloidni izdelek), produkcijskih sposobnostih (prvi film, ki ga je produciral sam) ter predvsem v tem kako posneti film brez enega samega reza. Začetniška sreča? Mogoče.

















Nadvse nenavadno za režiserja, ki je vrhunce svojih kot britev ostrih trilerjev dosegal ravno s pomočjo nadvse domišljene in preračunljive montaže. Tokrat se je v tej ekranizaciji enodejanke, ki govori o človeški prevzetnosti in božjem kompleksu, poslužil zgolj štirih rezov (vendar so le - ti skrbno zakamuflirani). Zgodba se torej odvije v realnem času, svoj čar pa črpa predvsem iz dejstva, da imamo morilca, žrtev ter potencialne razrešitelje misterija, ves čas pred očmi. Gre torej za odlično predstavitev igre mačke z mišjo, ki se stopnjuje iz minute v minuto, tako da se vloge proti koncu filma, obrnejo že povsem na glavo. Fantastično.























Natanko dekado pred meni najljubšim Hitchcockovim filmom, se je ta filmski Mozart še vedno mudil po svoji rodni zemlji, Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske. Vendar pritiski podkrepljeni predvsem s finančno vabo, ki so imeli svoj izvor onkraj velike luže, so bili tako mamljivi, da je mojster suspenza pod njihovo težo nenazadnje tudi popustil. The Lady Vanishes (1938) je tako postal eden izmed zadnjih (če sem povsem natančen predzadnji) filmov, ki so še bili posneti na evropskem otoku. V njem je A. Hitchcock dokazal predvsem svoje mojstrstvo za operiranje z relativno majhnim filmskim proračunom.

















Zaradi omenjenega manka se je v Britaniji rojeni filmski virtuoz namesto razkošnim scenografijam, ki krasijo predvsem njegove ameriške mojstrovine, raje posvetil piljenju scenarija. Tako lahko znotraj tega nagajivega trilerja spremljamo nadvse simpatične karakterje, ki s svojo igro in razigranimi dialogi, z lahkoto osvojijo naša srca. Jp, zgodnja dela Hitchcocka so v sebi skrivala mnogo več hudomušnosti kot pa njegove kasnejše in mnogo resnejše stvaritve. Zato ne čudi dejstvo, da je film The Lady Vanishes (1938) po mnenju enega najboljših francoskih oz. kar svetovnih filmskih multipraktikov Francoisa Truffauta, Hitchcockovo temeljno delo.






















Velecenjeni gospod Hitchcock nam je v svojem življenju na ogled ponudil preko 60 bolj ali manj izrednih filmov, vendar zgolj eno samo samcato hčerkico. No, še dobro, kajti roko na srce, kljub temu, da je izdeloval fantastične filme, se mu pri svoji edinki ni ravno najbolje posrečilo (pa brez zamere, kajti vsake oči imajo svojega malarja), kar pa niti ne čudi, saj tudi sam Hitch ni predstavljal nekega grškega ideala lepote. In morda se je tega dejstva zavedal tudi sam režiser, saj je svoji hčerki Patriciji Hitchocock namenil bore malo filmskih vlog. Njena najbolj vidna je bila ravno v tokratnem izredno napetem trilerju. 

















Tako kot v filmu opisanem malček višje, se tudi tokrat glavni zaplet zgodi na vlaku, na katerem se po golem naključju srečata dva moška. Vse lepo in prav, če le ne bi bil eden od njiju tiste malo bolj prismuknjene narave in si ne bi v svoji glavi skoval pretkanega načrta o popolnem umoru. Umoru za katerega sta potrebna dva popolna neznanca, katera drug drugemu naredita drobno uslugico v obliki čistke nezaželene osebe. Še več. Nad lastnim načrtom je tako fasciniram, da se kljub zavrnitvi ogovorjenega neznanca, odloči izpeljati svoj del naloge. In to lahko pomeni samo eno. Zaplet hitchcockovskih razsežnosti. 























Odličen komični akcijski triler, ki bi ga z lahkoto uvrstili znotraj filmske serije 007 pa čeprav je nastal 3 leta pred splavitvijo nadaljevanj o tajnem agentu. Za to ima namreč prav vse potrebne sestavine, od tajnega agenta, zapeljive in na vročo akcijo pripravljene dekline, dih jemajoče pregone (tisti z letalom se je z lahkoto zapisal v filmske anale), agente pod krinko, izprijence, ki želijo škodovati svetu, fighte na znanih lokacijah, namigovanja na spolnost ter povsem bondovski zaključek. Gre torej za film s pomočjo katerega se je Hitchcock poklonil svojim zgodnejšim (angleškim) letom ustvarjanja, ko sta se v njegovih filmih prefrigano prepletala komičnost in akcija.













In ravno zaradi te neprisiljene lahkotnosti gre povečini kritiških mnenj za najbolj gledljiv Hitchcockov film (čeprav so meni osebno praktično vsi nadmočno gledljivi). V njem spremljamo simpatično zmedenega oglaševalskega guruja Carya Granta, ki ga nepridipravi zamešajo za tajnega agenta in tako se začne njegova borba za življenje. Borba v kateri spozna nesramno zapeljivo in greha vredno blondinko v podobi Eve Marie Saint, tako da je vsaka kapljica znoja, ki jo prelije tekom divje dirke za svojo eksistenco poplačan v tistem famoznem zaključnem kadru, ko brzeči vlak zapelje v temen tunel. Oh Alfred, ti navihanec.


















Hitchcockov zadnji črno bel film je bil tudi njegov najbolj vpliven. Gre namreč za mejnik onkraj katerega se je začela doba modernih grozljivk. Z mojstrskimi režiserskimi prijemi, ki vsebujejo predvsem izjemno izbiro snemalnih kotov, creepy glasbo ter montažo, je ta maestro manipuliranja in suspenza, ustvaril enega najbolj srhljivih filmov vseh časov. K temu so pripomogli tudi tako imenovani drobni filmski bonbončki, ki pa jih zaradi nevarnosti, da komu, ki si filma še ni uspel pogledati, le - tega priskutim, na tem mestu ne bom izdal. Tudi Hitchcock je kinodvoranam in gledalcem zabičal: »No one … BUT NO ONE … will be admitted to the theatre after the start of each performance!« 













Zagotovo je najbolj znana scena v tem praslešerju tista, ki se zgodi med nič hudega slutečim tuširanjem (takih nenadejanih presenečenj je v filmu še kar nekaj) in ravno v tem filmskem prizoru je razviden Hitchcockov izjemen občutek za ustvarjanje suspenza ter srhljivosti s pomočjo filmske montaže. Umor pod tušem namreč zavzema le 45 sekund filmskega časa, sestavljen pa je kar iz 90 posnetkov (snemali naj bi ga 7 dni), s pomočjo katerih nam mojster suspenza preko manipulacije v možgane vcepi več kot pa vidijo same oči. In to je šele prvi kruti rez v tem kultnem popotovanju po Hitchcockovem blodnjaku groze.


















Pri Hitchcockovih klasih me znova in znova kot strela z jasnega zadane dejstvo, da so si tiste njegove največje mojstrovine na prvi pogled precej različne, a hkrati s seboj subtilno nosijo avtorski pečat mojstra suspenza. Dvomim, da bi ob prvotnem ogledu filmov Psycho (1960), North By Northwest (1959), Rope (1948), The Birds (1963), Rebecca (1940) in nenazadnje tudi Vertigo (1958), kar tako ugotovili, da gre za dela istega avtorja (seveda, če odštejemo razkritje v najavni špici ali pa posedovanje kakšnih nadnaravnih sposobnosti s pomočjo katerih bi v prav vsakem izmed omenjenih filmov zapazili cameo vlogo samega režiserja).














Omenjeni film se namreč kar precej razlikuje od ostalih del filmskega veleuma. Gre namreč za skoraj že psihedelični izdelek (Hitchcock vizionar?) v katerem močno primanjkuje tistega tako znanega nagajivo inteligentnega humorja, na trenutke pa se zna zgodba celo malček zavleči, kar za ostale s tempom nabildane filme tega ljubitelja blondink ni povsem značilno. Po drugi strani pa se A. Hitchcock v svojih filmih nadvse težko loči od svetlolasih brhkih punčar ter čudnih za Freudovo psihoanalizo nadvse primernih obravnavanj želje po spolnosti. V tokratnem filmu glavni protagonist svojo slo po seksu na primer zadovoljuje tako, da žensko oblači namesto, da bi jo slačil. Svašta.


















Za konec prvega dela zapisa o klasikah mojstra suspenza pa poglejmo še v malo bolj romantične vode. Jp, Hitchcock je doprinesel tudi nekaj kapljic oz. kar konkretnih kapelj v filmsko morje ljubezni, vendar v tistem svoje razpoznaven slogu. Zatorej pred ogledom obravnavanega filma ne pričakujte neke klasično jokave žajfnice, temveč konkretno filmsko zgodbo s preprostim a strašno učinkovitim scenarijem, neverjetni čustveni vihar med glavnimi protagonisti, odlično fotografijo ter nenazadnje tudi tisto najpomembnejšo sestavino, ki jo Hitchcock često dodaja svojim filmskim izdelkom, izjemni smisel za tempiranje napetosti.

Cary Grant in Ingrid Bergman sta tokrat dva izmed treh glavnih akterjev znotraj ljubezenskega trikotnika, ki uokvirja tisto tako znano zgodbo o razdvojenosti med srcem in dolžnostjo oz. med moralno odgovornostjo in čustvi. Oba zvezdnika delujeta odlično pri nehumanem trudu, ko poskušata svoja močna čustva potlačiti in zatreti globoko v sebi, vendar jima to ne uspeva najbolje. Zaradi te svoje pronicljive maske se znotraj filma zgodi celo nenavaden psihološki preobrat, kajti kar naenkrat zaradi svoje iskrene ljubezni postane najbolj simpatični lik ravno glavni negativec. Jp, Hitchcock je v tej vohunski romanci še enkrat več dokazal kakšen mojster manipuliranja z gledalčevimi čustvi je. 


















7 kot presta prepletenih filmskih zgodb

Nekaterim režiserjem ni dovolj, da nam postrežejo zgolj z neko osnovno premočrtno filmsko zgodbo. Na svoj filmski meni raje uvrstijo tako imenovane multi plot filmske stvaritve, ki poskrbijo tudi za tiste bolj gurmanske filmske konzumante. Še dobro, kajti le kako bi se počutili, če bi morali prav vsak dan prebavljati eno in isto filmsko ponudbo.




Režiser Paul Thomas Anderson je v ta prečudoviti ensemble movie nabral pravo malo druščino izrazito stranskih karakternih igralcev med katerimi prednjačijo William H. Macy, Julianne Moore ter Philip Seymour Hoffman. In ne boste verjeli med vsemi temi igralskimi asi izpade dobro celo america's sweetheart Tom Cruise. Ma kaj dobro, upam si trditi, da v pričujočem filmu odigra eno svojih najboljših filmskih vlog, če ne celo najboljšo, še posebej, če upoštevamo v kakšni eminentni igralski druščini se je znašel v tem filmu polnem aluzij na svetopisemske dogodke. Prava filmska poslastica za vse ljubitelje malček bolj morbidnih dram. 











V tej kot gordijski vozel zamotani zgodbi, ki govori o potlačeni ljubezni, katero ljudje skrivamo globoko v sebi, lahko spremljamo vseprisotni obup in žalost. Ljudje se zaradi nerazčiščene preteklosti in prevelikega bremena, ki ga nosijo seboj, znajdejo na robu eksistencialne krize. Vendar, ker lahko že drobne malenkosti oz. naključja (kot na primer tista na začetku filmske pripovedi, ki so sicer del urbanih legend), do temeljev spremenijo potek našega življenja in nas ponovno postavijo na začrtano pot, upanje umira zadnje. In če že sami nismo dovolj močni, da bi naše življenje ponovno postavili na prave tirnice, se lahko kdaj pa kdaj zanašamo tudi na višjo silo. Toda življenje ni film, kajne? 
















Svoj čas je britanski režiser Guy Ritchie med mlado populacijo veljal za enega najbolj čislanih in opevanih filmskih ustvarjalcev in to zgolj zaradi tistih dveh filmov, ki sta tokrat našla pot od mojega spomina preko tipkovnice do digitalnega zapisa, ki je pred vami. In tudi danes, ko med prijatelji ob pivcu ali dveh (preveč) beseda nanese na kultne celuloidne izdelke, skoraj ne mine večer, ko ne bi nekdo omenil Lock, Stock And Two Smokin Barrels (1998) oz. Snatch. (2000) ter ob tem povedal še kakšno krepko čez kraljico popa, ki naj bi bila kriva za prehiter zaton tega filmskega genija. Poglejte si Swept Away (2002) in stvar vam bo popolnoma jasna.













Vendar odkar se je razšel z najbolj perverzno devico, se Ritchie počasi vrača v svoj filmski svet, v katerem tako kot v filmu Snatch. (2000) kraljujejo odbiti liki, s črnim humorjem ter brutalnostjo prežeta zgodba ter kultni dovtipi. Vse ti atributi pa so svoj vrhunec dosegli ravno v tokratnem filmu, v katerem se akcija raztresenih a hkrati močno povezanih zgodb, često prestavlja iz lokacije na lokacijo. Morda celo tako zelo pogosto, da je gledalcu, ki si prvič ogleda ta klobčič, zamotan okoli gonje za ogromnim diamantom, po vsej verjetnosti kar težko slediti (kot npr. temule stavku) ter razdrobljene koščke zgodb pravilno postavljati znotraj okvirja velike slike. Nimaš kaj, brez dela ni jela.   


















Mehiški mojster za kot presta prepletene filmske zgodbe (tudi njega je tako kot njegovega britanskega »sodelavca« Ritchieja doletela čast, da sta se v tokratnem zapisu znašla kar dva njegova filma) Alejandro González Iñárritu, je že s svojim celovečernim prvencem postavil standarde, ki jih do sedaj še ni uspel preseči in to kljub dejstvu, da je iz svoje filmske malhe stresel kar nekaj celuloidnih mojstrovin. Amores Perros (2000) med vsemi njegovimi (povečini ensemble filmi) izstopa predvsem zaradi dejstva, da se režiser ne poslužuje poceni sentimentalnih trikov, ki trkajo na vrata naših čustev, temveč nam navrže asketsko ter surovo zgodbo oz. zgodbe.













Zgodbe, katere v smiselno celoto poveže avtomobilska nesreča, ki za nekatere pomeni odrešitev za druge pa pogubo (odvisno od tega kakšno je bilo njihovo življenje pred tem katastrofalnim dogodkom). In glede na to, da v filmu spremljamo krvave pasje borbe, uničena življenja, družinsko nasilje, amputacije, razbite sanje, smrt,… bi pričakovali, da nam bo ob vseh teh dogodkih po licu spolzela solzica ali dve, vendar vsaj pri meni ni bilo tako (pa ne zato, ker bi bil neka senzibilnosti oropana moška skala, kajti tudi meni se ob določenih filmih orosi oko, vendar o tem v nekem drugem zapisu). Kajti kljub izredno morbidnim temam je Iñárritu s svojo režisersko paličico zadel žebljico na glavico.   






Da boste lažje razumeli zgoraj spisani sestavek in kaj pomeni to, da se režiser poigrava z vašimi čustvi, vam v vpogled priporočam zgoraj omenjeno multi plot štorijo. In če vam ob njej uspe ostati ravnodušen (še posebej ob prizoru v katerem se pred sproženo pištolo znajde meni nič tebi nič kriva deklica), se morate resno zamisliti nad svojo čustveno otopelostjo. Režiser Paul Haggis je namreč mojster vseh mojstrov, ko je govora o trkanju na našo vest in moralni odgovornosti. Z neverjetnim smislom za tempiranje zna namreč v kader združiti nadvse solzavo glasbo ter bližnje posnetke mučeniških fac ob katerih bi solzico potočil tudi legendarni Chuck Norris.











In takih prizorov je v tej z rasizmom natrpani zgodbi malo morje (zatorej je pred ogledom priporočljiv nakup kar se da velikega števila robčkov). Nič čudnega, če omenim dejstvo, da spremljamo kar osem različnih zgodb (vsaj toliko sem jih naštel sam), katere bolj ali manj povezuje ravno sovraštvo do drugačnih. Sovraštvo, ki pa nima neke utemeljene podlage in je povečini projekcija frustracij v zasebnem življenju, vendar zato ni nič manj nevarno. Še več, zaradi težav doma, se ti protagonisti znašajo nad nič hudega slutečimi ljudmi in nemalokrat so posledice takega ravnanje naravnost katastrofalne. Ja, še kako drži rek, da je naprej potrebno pomesti pred svojim pragom.
















Spominjam se kot bi bilo včeraj, ko je moje takrat še ne preveč izostreno filmsko oko prvič uzrlo omenjeno mojstrovino. Slina je tekla v potokih in kar nisem in nisem mogel najti dovolj superlativov s katerimi bi svojim prijateljem opisal to hudomušno in pretkano filmsko stvaritev. Prepletene zgodbe, kriminal, črni humor, brutalnost, akcija, odlična igralska zasedba, ki je svoj glas in stas posodila nekaterim najbolj odpičenim filmskim karakterjem ter neverjetno naspidiran tempo (ki mi praviloma ni preveč povščeči, vendar v tej angleški črni komediji deluje fantastično), so tiste sestavine, ki so Lock, Stock And Two Smoking Barrles (1998), kar za nekaj let ustoličite na prestolu mojega filmskega Olimpa.
  












V filmu znotraj katerega spremljamo pretenciozne podvige majhnih kriminalnih ribic, sta svoj igralski prvenec doživela meni dva izredno ljuba predstavnika tiste prave moške prezence, ki je v dandanašnjem svetu Barbik in Kenov prava redkost (govora je jasno o robustnem Jasonu Stathamu ter kot gora ogromnem Vinnieju Jonesu). In ravno ta pretencioznost je predpogoj za komedijo zmešnjav, ki smo ji priča in v kateri imajo naši štirje ljubljenci več sreče kot pameti. Z njeno pomočjo se skozi celoten film spretno izogibajo usodi kriminalne prehranjevalne verige, v kateri so ravno oni tiste najmanjše ribice. Tarantino serviran na angleški način.


















Od vseh tokratnih zavozlancev je ravno 21 Grams (2003) tisti, ki se ponaša z najbolj zahtevnim prikazom zgodbe. Le - ta od nas zahteva izjemno mero koncentracije, kajti ne le, da se je Alejandro González Iñárritu odločil, da nam navrže kot gordijski vozel prepletene zgodbe, temveč je naredil še korak dalje. Kljub temu, da je režiser fabulo snemal kronološko, se je kasneje odločil, da s svojo režisersko pestjo udari  po posnetih kolutih. Ti so se po dolgem in počez razleteli po snemalni lokaciji in Alejandro je bil naravnost navdušen nad nastalo zmešnjavo. In tako smo v filmu priča drobcem filmskih zgodb, ki se dogajajo v različnih časovnih obdobjih. 













Tako kot v prvem celovečercu omenjenega režiserja, je tudi tokrat avtomobilska nesreča tista, ki preplete življenjske niti nič hudega slutečih protagonistov, vendar tokrat nihče izmed njih z njeno pomočjo ne poseže po katarzi. Ravno nasprotno. Zaradi njenih katastrofalnih posledic se akterji, ki so poprej živeli dokaj idilična življenja znajdejo na robu obupa. Redki vmesni žarki sreče, ki posijejo v njihova turobna življenja so torej le slepilo, zaradi katerega z nesrečo ožigosani junaki ne vidijo temnih oblakov, ki so se zgrnili nad njihovim življenjem. Mnogo bolj morbiden in predvsem čustveno manipulativen od svojega predhodnika.


















Pri tokratnem zapisu sem se znašel pred do sedaj najbolj zahtevno nalogo. Dejstvo, da je ponudba ensemble filmov z multi plot štorijo iz dneva v dan večja, je rezultiralo v tem, da je bilo izluščiti 7 izbrancev, ki si zaslužijo mesto v tokratnem zapisu, neverjetno naporna naloga. Tako so pred vrati Filmskega platna št. 7 ostali nekateri filmski biserčki ala Pulp Fiction (1994), ki je svoje častno mesto sicer že dobil pod rubriko 7 veličastnih, Short Cuts (1993), Lantana (2001),… Po tehtnem premisleku in mnogih neprespanih nočeh, sem se navsezadnje odločil, da si tisto »zadnje« mesto na tokratni lestvici zasluži mojstrovina Stevena Soderbergha.














Bolj kot fizični kontakt tokratne protagoniste povezuje najbolj donosen biznis na svetu, biznis z drogo. Tako lahko spremljamo tiste, ki se s to obrtjo okoriščajo kot tudi tiste, ki poskušajo ta ilegalni posel izkoreniniti. In da bi celotni zamotani štoriji lahko sledili brez kakršnega koli pretiranega truda, se je režiser odločil, da nam priskoči na pomoč. Vse prizore, ki se dogajajo južno od reke Rio Grande je namreč markiral z rumeno, medtem ko je prizore v deželi sanj označil z modro barvo. Tako je film, ki je na famozni prireditvi Oskar odnesel kar štiri zlate kipce, eden izmed tistih, ki je kljub svoji kot presta prepleteni zgodb, za razumevanje dokaj lahkotne narave.













Novejše objave Starejše objave Domov
Uporablja tehnologijo Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji