7 depresivnih


Vsak človek ima kdaj pa kdaj slab dan in morda se v tistih dneh splača pogledati kakšnega izmed spodnjih filmov, s pomočjo katerih se da uvideti, da naše življenje le ni tako grozno. Vendar pozor. Po drugi strani nas lahko spodnji filmi zaradi svoje morbidnosti spravijo v še večji safr.

ps. Pri tokratni lestvici nisem upošteval slovenskih filmov, saj bi le-ti z lahkoto pobrali vso smetano. 





Eden najboljših filmskih opominov pravih grozot vojne je bil praktično pozabljen, dokler ga ni s svojim videospotom leta 1989 med žive ponovno pripeljala Metallica (za svoj videospot One je prejela celo Grammya in zašla v meni pri njih tako nevšečne komercialne vode). Skoraj prepričan sem, da je več tistih, ki ste že videli omenjeni glasbeni posnetek kot pa sam film. Kar pa niti ni tako slabo, kajti če vam je že videospot med tistimi bolj depresivnimi, bi vas ob ogledu filma zaradi vseprisotnega safra, znala popasti želja, da si izkopljete lastne oči. Film je namreč tako depresiven, da sem še vedno prepričan, da je režiser filma Dalton Trumbo Slovenski filmski ustvarjalec.













In kaj se zgodi, ko Janezek končno dobi svojo pištolo (fraza je priredba oz. odgovor na ameriško vojno propagando Johnny Get Your Gun!)? Jah nekaj časa strelja z njo vse povprek, nato pa ga zadane topniški izstrelek in naš Janezek ostane brez nog, brez rok, brez oči, brez ušes ter celo brez jezika in zob. Po drugi strani pa ostanejo popolnoma nepoškodovani prav vsi njegovi organi ter možgani. Tako, da praktično postane prikovan na posteljo za vse večne čase, brez da bi lahko kakorkoli komuniciral z ostalim svetom.  Ja, nepredstavljivi pekel. K vsej tej pretresljivosti pa svoje doda tudi ekstremno počasna in črnobela kamera. Uživajte.



















Droga ni še nikoli prinesla ničesar dobrega za svoje uporabnike, če odštejemo tisti hipni flash, ki pa je iz dneva v dan bolj kratkotrajen in za seboj vedno bolj na stežaj odpira vrata pekla. In ne, ne mislim samo na droge ala heroin, kokain, speed,… oz. tako imenovane narkotike, kajti pod pojem droge sam štejem vse tisto, kar ima oblast nad našim umom in telesom ter na naš osebnostni razvoj vpliva negativno. Tako je tudi v tokratnem filmu, kjer je kot glavna droga res da predstavljen heroin (čeprav znotraj zgodbe ni nikoli izrecno omenjeno, da gre za dotično drogo), vendar ima poleg njega kot droga opazno vlogo tudi televizija oz. prekomerna želja po razpoznavnosti in priznanju.















V ospredju je tokrat štorija o dveh mladcih (nesramno seksi Jennifer Connely in Jared Leto), ki zaradi zasvojenosti z drogo počasi a zanesljivo drsita v brezno propada. Zaslepljena in odmaknjena od realnosti se tako kot po navadi vsi zasvojenci prepričujeta, da bosta kmalu zaživela povsem drugačno življenje in da je šus, ki si ga ravno vbrizgavata definitivno zadnji. Režiser Aronofsky, mojster upodabljanja propadlih sanj, je tudi tokrat opravil fantastično delo. Z MTVjevsko montažo nas kot na speedu popelje skozi ta depresivni izdelek, ki je poleg filma Trainspotting (1996) ter Christiane F. – Wir Kinder Vom Bahnhof Zoo (1981), meni osebno eden najboljših filmov o zasvojenosti.



















Pri tem filmu me vedno znova fascinira dejstvo, da gre za enega izmed režiserjevih bolj normalnih izdelkov. David Lynch je namreč okoli sebe zgradil pravi kult bizarnosti in neopredeljivosti. Poglejte si njegov celovečerni prvenec Eraserhead (1977) in stvar vam bo kristalno jasna. Lynch namreč nadvse rad v center svojih zgodb postavlja nevsakdanje like ob katerih se vam bo vaše življenje zazdelo brez kakršnega koli problema. Razen če vas morda zalezuje psihotik, ki se zadeva s kisikom ali pa vam je vaša novopečena žena prepustila nekakšno spakaturo, ki naj bi bila vaš otrok,… Jp, ob Lynchevih filmih se nam zazdi naše življenje tako preprosto.











Tokrat si je za podlago vzel resnično življenje Josepha Merricka, vendar je tako kot se za film spodobi naredil nekaj manjših sprememb. Le kdo si namreč želi gledati glavni lik, ki ne zna govoriti? Ne vem, morda tisti, ki jih ne moti to, da je Joseph močno deformiran človek? Človek, ki ima telo prepredeno z neskončnim številom tumorjev, zaradi teže svoje lobanje pa ne sme zaspati leže. Človek, ki bi bil danes po vsej verjetnosti deležen povsem drugačnega tretmana, vendar ker je prebival v obdobju viktorijanske Anglije,  je bil lahko samo spaček na razstavi. Toda ne pozabite, še pod tako nenavadno človeško fasado, se ponavadi skriva inteligentno in čustveno bitje.  
















To je tisti filmski izdelek zaradi katerega je Oskarja za najboljšo moško vlogo kasiral za prenekatere najbolj precenjeni filmski igralec Nicholas Cage. Bo že držalo, da si nekaj zadnjih let dela medvedjo uslugo s sprejemanjem vlog, ki so vse kaj drugega kot pa pisane na njegovo kožo (ne, Nicholas tvoja podoba je daleč od tega, da bi lahko upodabljal akcijske junake), vendar ne tako davno tega je nastopal v zanj nadvse pripravnih vlogah. Ena izmed takih je tudi tokratna, v kateri se je mojstrsko prelevil v kroničnega pijanca, ki kljub ponujajoči se mu ljubezni, nikakor ne more zapustiti avtodestruktivne poti, ki vodi v bridko pogubo.  













Angel, ki ga poskuša na vse kriplje spraviti nazaj na tirnice normalnega življenja se skriva v podobi seksi Elizabeth Shue. Vzrok, ki se skriva za to njeno namero pa se skriva v tem, da tudi njeno življenje potrebuje svež začetek. V tem filmu s fantastično neo-noirjevsko muziko namreč upodablja high class prostitutko, ki jo fizično in psihično zlorablja ruski mafijec. Za kratek čas ti dve nesrečni bitji celo užijeta kanček sreče, a kaj ko se ne moreta odpovedati uničevalnim navadam. Vendar pozor, kljub temu, da spremljamo miks zelo težavnih tematik (alkoholizem, prostitucija, mafija, depresija, posilstvo,…) gre za izjemno lep film, od katerega bi se lahko slovenski režiserji tako mahnjeni na furanje safra, naučili marsikaj.



















Za vrhunec depresivne poetike v dosedanji filmski zgodovini je poskrbel tokratni anime, ki vam bo ob ogledu za vedno ostal v spominu. Tako kot Johnny Got His Gun (1971) tudi tokratni izdelek na zelo neposreden način kritizira dejanje ob katerem se včasih vprašam:«Kako to, da smo se ljudje okronali za najbolj inteligentne zemeljske organizme?« Govora je seveda o vojni. Tokrat se ta človeška nesmiselnost, ki povečini prizadane najbolj nedolžne in zanjo neodgovorne ljudi, odvija na japonskih tleh. Bolj natančno je govora o zadnjih dneh II. Svetovne vojne, ko je Japonska bila žrtev impotentnega ameriškega razkazovanja mišic.














Znotraj te vojne vihre se znajdeta tudi nič hudega sluteča otročiča, ki ju je bridka usoda prikrajšala za njuno mater in očeta. Da bi lahko preživela v tem krutem svetu se bratec in sestrica odpravita živeti k svoji sorodnici, a žal tudi ona nima dovolj hrane, da bi nahranila toliko lačnih ust. Tako sta otroka vojne kmalu prepuščena sama sebi in svoji iznajdljivosti, a kaj ko samo močna volja in dobro srce nista vedno dovolj. Včasih so pota usode pač taka, da nanje nimamo vpliva. Zatorej pripravite nekaj paketov robčkov in se podajte na to srce trgajoče popotovanje o izgubljenih otroških sanjah, za katerega so odgovorne nočne more odraslih. 



















Večina filmov nastalih na območju bivše Sovjetske zveze, ki sem jih uspel pogledati, nosi s seboj močan prizvok razočaranja, stiske in morbidnosti. Le-ta se največkrat kaže že v sami scenografiji, ki jo ponavadi sestavljajo odpadajoči ometi sivih socialističnih blokov, blatna in zapuščena otroška igrišča, zarjaveli avtomobili na kurilca, ljudje sključene drže ter povešenih obrazov,... In ko k vsemu temu dodamo še pretresljive zgodbe ljudi, ki morajo za svoje golo preživetje početi vse mogoče stvari nevredne človeškega dostojanstva, zlahka dobimo kandidate za najbolj depresivne filme. Jah kot kaže se v času tranzicije ne cedita ravno med in mleko, vsaj za rajo ne (kaj ni vedno tako?).  













V tem postsovjetskem morbidnežu, ki se sicer dogaja v neimenovani državi, lahko spremljamo del bridke življenjske poti mlade Lilje. Njene sanje so, da bi kar se da hitro lahko zapustila svoj življenjski okoliš, vendar je njena realnost povsem drugačna. Oportunistična mama jo namreč prepusti izkoriščevalski teti, tako da je Lilja praktično prepuščena sama sebi in turobnemu ter na videz brezizhodnemu vsakdanu. Njen edini prijatelj sčasoma ostane mladi Volodya, čigar življenje je prav tako vse kaj drugega kot pa postlano z rožicami. In ko se njuna pot zaradi naivnosti in sanj mladega dekleta razide,… Takole bom rekel, s pomočjo pravih prijateljev se da prebroditi marsikatero situacijo, ko pa zapustimo ali izgubimo tudi njih… 


















Prvi film, ki je afroameriškemu režiserju navrgel Oskar nominacijo v kategoriji za najboljši film (jp to se je zgodilo šele v letu gospodovem 2010). Lee Daniels prestižnega kipca sicer ni prejel, ga je pa zato po drugi strani domov odnesel njegov prijatelj Geoffrey Fletcher, ki je tako postal prvi Afroameričan z zlatim kipcem v kategoriji prirejenega scenarija. Že od nekdaj v Hollywoodu velja navada, da bolj solzav in morbiden je izdelek, boljše so njegove možnosti, da bo v svoje vitrine pospravil kakšnega izmed prestižnih goloritežev. Precious (2009) vsekakor potrjuje to nenapisano pravilo, saj je bil nominiran kar v 6. kategorijah, zmagal pa je v dveh.













In kakšno težko tematiko vsebuje tokratni film, da je nase navlekel tako veliko pozornost? V prvi vrsti vsekakor prednjači spolno zlorabljanje lastnih otrok (krvoskrunstvo, ki iz domačih zidov vse pogosteje curlja v javnost). Spremljamo namreč s trnjem in bridkostjo posejano življenjsko zgodbo mlade 16 letne Precious, ki ji je njen kruti oče zaplodil že dva otroka. Da bi bila vsa stvar še hujša, se zaradi tega dejanja nad njo znaša tudi zabušantska mama, ki jo krivi, da ji je speljala moža, moža okuženega z virusom HIV. Morbiden, vendar po drugi strani tudi upanja poln filmski izdelek, ki nam ponuja luč na koncu tunela in nekako simbolično in optimistično zaključuje tokratni zapis.













Objavljeno pod |

9 komentarjev:

Sadako pravi ...

Nekateri od njih žalostni nekateri depresivni, npr. La VIta E Bella je bil meni preklemano žalosten, vendar prav nič depresiven. Sicer je pa teh filmov pravo malo morje.

Pri Requiem bo pa kar brez tistega tudi, kajti mene bolj prizadanejo zgodbe ljudi, ki na svoje kruto življenje nimajo pretiranega vpliva kot pa tiste, ko si ljudje sami izberejo safr.

Pa še nekaj. Đorđe majstore :priklon:

Sadako pravi ...

Zanimiva in zelo zabavna sta tele dva prispevka :D

Ce ne zameris bi si znal enega celo sposoditi, ga malcek obdelati in rukniti na svoje platno.

t-h-o-r pravi ...

na moji listi bi se vsekakor znašel The Road, fak, pravn najbolj depresiven film, kar sem jih gledal imo (pač, da mene, kot gledalca, spravi v depresijo :D )

Sadako pravi ...

Hm, se spomnim tega The Road ja, sam mene osebno te postapokalipticni ne prizadenejo kaj dosti, ces prav nam/vam je kaj pa smo/ste bili taka goveda.

Sadako pravi ...

Igralskih že :D

Iztok Gartner pravi ...

Dodajam Angel Heart in Liebestraum.

Iztok Gartner pravi ...

Vidim pa da kolega Filmoljub nima pojma kaj je žalosten kaj pa depresiven film :)

Sadako pravi ...

Angel Heart je bil men carski, Mickey v najboljših letih pa tudi Deniro ni švoh :priklon:

Sem se pa zdej spomnu še enega takega dost morečega in predvsem utesnujočega. The Swimmer (1968)

Cosmopapi pravi ...

Film velja kot eden najbolj romantičnih z odličnimi, smešnimi dialogi... ampak, Same time, Next Year, ki sem ga pravkar pogledal, pa me je res potrl. Od vseh teh naštetih še najbolj, ker se edini tiče nas vseh in nam jasno pokaže kako hitro minljivo, nepomembno, statično ponavljajočo in na koncu vedno tragično je na koncu naše življenje oz. življenja naših bližnjih.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji