7 katastrofalnih adaptacij video iger

Kot mulo sem izredno rad nažigal video igre in ker sem svojo prvo igračarsko konzolo (Sega) dobil dokaj pozno, sem se v tistih najmlajših letih posluževal predvsem arkadnih avtomatov. Zaradi časa, ki sem ga namenjal pritiskanju tipk in vrtenju joysticka, sem postal pravi mojster v dokaj lepem številu špilov. Video igre tako nosim v lepem spominu, ki mi ga ne morejo uničiti niti predstavniki tokratne lestvice (le-ta bi se BTW lahko imenovala tudi lestvica Uweta Bolla).





Vau, kakšna jajca od filma. Street Fighter (1994) z Jean-Claude Van Dammeom izpade prava mala mojstrovina proti tokratni povsem zgrešeni adaptaciji legendarne pretepačine. Eden izmed glavnih razlogov se skriva v  nedodelanih karakterjih iz video igre in če ne bi bila v filmu uporabljena njihova imena za pr' mej duš, da ne bi vedel, da se pred mojimi očmi odvija filmska verzija ene najljubših arkadnih iger moje mladosti. Mojo jezo in nezadovoljstvo pa je še podžgalo dejstvo, da je bil naslovni lik tokratne zgodbe Chun Li, moj najljubši karakter iz Street Fighterja II in tudi tisti s katerim sem kot za šalo »obračal« video igro.











Tako je edini dobri priokus tokratnega filma pustil bujni dekolte detektivke Maye, vse ostalo pa je bilo daleč pod povprečjem, vključno s fight scenami, ki so bile koreografirane in izvedene nadvse amatersko (nekaj trademark udarcev smo sicer deležni, ampak tudi če jih ne bi bili). Tistim, ki ste tako kot jaz s Chun Li premagali »bossa« Bisona (poleg njega je moč v filmu zaslediti še Vego in Balroga, se pravi 3 izmed 4-ih naknadnih karakterjev Street Fighterja II, ki jim je bilo potrebno prešteti rebra), bo ozadje zgodbe dokaj znano. Bison za dosego svojih zloveščih namenov ugrabi očeta Chun Li, le-ta pa se potem odpravi na pot maščevanja. Ja, tudi tako simpl zadeve se da zajebati.



 




Kult? Morda, vendar pozor, ne gre za enega izmed tistih filmov, ki so tako slabi, da so preprosto dobri, ampak gre za film, ki svojo kultnost napaja s pomočjo enega izmed najkatastrofalnejših režiserjev vseh časov, »režiserju« ki sliši na ime Uwe Boll (ja, gospod je na filmskem področju mnogo slabši celo od legendarnega Eda Wooda mlajšega, kajti v Edovih filmih je moč čutiti dušo in srce, kar pa bi za polomije Bolla težko trdili). Ta režiser nemškega rodu se je kot kaže odločil, da bo lastno ročno pokončal filmski žanr, ki svoje ideje črpa v znanih video igrah. Dokaz? Na tokratnem seznamu ga najdemu kar 5× in to kljub dejstvu, da nisem na ogled postavil celotne vsebine njegove smrdljive malhe.
 












Tokratni film, ki je nastal po isto imenski igračarski franšizi, se često omenja kot eden izmed najslabših filmov vseh časov in ker je slaba reklama boljša kot nobena oz. če vprašate mene celo najboljša reklama, je izdelek kljub temu, da je pri kritikih in v kinematografih pogorel, s pomočjo DVD-ja Bollu prinesel kar lepe denarce. Le kdo si namreč ne želi videti enega izmed najslabših filmov? Za to dokaj upravičeno titulo (sam sem namreč videl že kar lepo število še nizkotnejših filmskih izdelkov), se ima film zahvaliti predvsem izjemno leseni igri glavnih akterjev (predvsem Tare Raid, ki jo je režiser celo izrezal iz določenih DVD izdaj), luknjastemu scenariju ter šlampastim specialnim efektom. Groza.




BloodRayne (2005)



Tretja adaptacija video igre s strani g. Bolla ni prinesla nič novega. Še vedno je bilo v ospredju zgolj bežno nanašanje na video igro (skupne točke je moč najti zgolj v naslovu, karakterjih, malenkost pa tudi v zgodbi), lesena igra (morda imajo igralci v njegovih filmih tako skromno obrazno mimiko zato, da bi bili čim bolj podobni likom iz video iger, katerim grafika ni dovoljevala ravno izrazitih obraznih kretenj?), slabi specialni efekti ter luknjast scenarij, ki pa mora kot kaže nujno vsebovati neko nesmiselno seks sceno. Bi pa tokratni film pohvalil predvsem zaradi scenografije, ki je mestoma pripomogla k dokaj pristenmu vzdušju, kateri pritiče temačnim fantastikam.
 












Navsezadnje so film snemali v domovini Dracule, se pravi v Romuniji, nekaj kadrov pa so posneli celo na njegovem gradu. Zanimivo je tudi to, da so k projektu pristopili igralci kova Michael Madsen in Ben Kingsley in to kljub že dobro znanemu renomeju režiserja Bolla. Najbolj neverjetno pri celotni stvari pa je to, da je U. Bollu uspelo posneti še kar dve nadaljevanji (za ogled še nisem zbral dovolj poguma) in to kljub dejstvu, da je že prvi del prinesel približno 20 milijonsko izgubo. Morda bi morala naša vlada razmisiliti o tem, da bi g. Bolla povabila na kakšen seminar, kjer bi zbranemu občestvu razložil, kako se da splavljati nove projekte, kljub poprejšnjim katastrofalnim izgubam.



















Prvi del Mortal Kombat (1995) je dokaj spodoben film, toda v primerjavi z njegovim naslednikom, gre za pravi Oskar material. Edini stvari, ki sta mi preprečevali, da bi film ugasnil že po prvih 15-ih minutah sta bili to, da redko kateri film ne pogledam do konca ter da sem bil kot mali mulo pravi die hard fan katastrofalno adaptirane pretepačine. Tako me je do konca filma gnala predvsem želja, da na filmskem platnu vidim junake iz moje z video igrami obsedene mladosti ter njihove fightarske sposobnosti, še posebej pa me je zanimalo, ali bodo tekom filma uporabili kakšno svojo posebno moč ali pa se bodo morda poslužili celo fatalityja.














Videl sem sicer oboje (za nameček celo animality), a kaj ko je bil CGI, ki je bil uporabljen pri dotičnih zadevah, pod vsakršno kritiko. Toda ti izjemno slabi specialni učinki še niso bili tisto najslabše kar je imel za ponuditi Mortal Kombat: Annihilitaion (1997). To titulo je domov odnesel dementni scenarist, ki je na papir uspel preliti tako brezsmiselno in nepovezano »zgodbo« (še vedno me preseneča za kakšen drek se da v HW dobiti cekine). Je že prav, da imajo glavno besedo v adaptaciji pretepačine borbe, a tisto kar jih povezuje, bi moralo imeti vsaj malo smisla, filmu pa ne bi škodilo niti to, da bi ustvarjalci tega skrpucala med vso to kvantiteto fightov vnesli vsaj malček kvalitete. Po ogledu tako edini dobri priokus pusti dejstvo, da sem videl junake svoje mladosti.
 















Far Cry (2008) 



Malček novejši špil, ki je luč sveta ugledal leta 2004, je kar hitro postal eden izmed mojih najbolj priljubljenih. Že kot mulec sem namreč tripal na prvoosebne streljačine ala Doom, Doom II in Duke Nukem 3D, kasneje sem temu opusu dodal še Return To Castle Wolfenstein ter Project I.G.I., Far Cry pa je bila ena izmed zadnjih video iger, ki sem jih preigraval (ne vem zakaj, ampak kljub moji fanatičnosti do preigravanja sta me veselje in zagrizenost minila). Pri njej mi je bil izredno všeč  preplet rajskega pacifiškega pejsaža in kanček nadnaravnega, a sledila je že znana štorija, ko na sceno stopi U. Boll in zasmradi spomine na lepe dni.
 









Tokrat se je Uwe poskušal kar se da močno držati zgodbe, ki nam jo je predstavila video igra (OK, pustimo ob strani dejstvo, da je upokojenega ameriškega specialca zamenjal nemški), a je naletel na izredno velik omejevalni faktor, denar. Tako je južni Pacifik postal SZ Pacific (snemanje ob obalah Kanade je pač mnogo cenejše od snemanja na rajskih arhipelagih). Toda ker je snemanje na odprtem mnogo zahtevnejše od snemanja v studiu oz. v zaprtih prostorih, smo bili gledalci za spremembo od igre, deležni več interjerjev kot pa posnetkov na prostem. O režiji, scenariju ter igri pa takrat, ko je na producentsko in režisersko mesto podpisan Uwe Boll, itak nima smisla izgubljati besed.
 



Presenečenje, ki je pretreslo in šokiralo filmski svet. Po tem, ko so U. Bolla zaradi zmazkov kot so: House Of The Dead (2003), Alone In The Dark (2005), BloodRayne (2005), In The Name Of The King: A Dungeon Siege Tail (2005)… ljubitelji sedme umetnost že dodali na svojo must not watch listo, je le-ta napovedal svoje ponovno vstajenje s filmom Postal (2007). Filmom, ki je ne samo gledljiv, ampak dejansko celo zabaven in to kljub dejstvu, da je posnet v stilu novodobnih komedij, kjer so glavni dražljivci smeha trava, drek, seks in retardirane osnovnošolske fore. Vendar upanje je bilo kratkotrajno, kajti po tem filmu je Uwe Boll odšel na svoja stara pota ustvarjanja kozlarij.













Morda je Uweju pri tem tudi slepa kura zrno najde projektu pomagalo dejstvo, da video igra na kateri temleji tokratni film ni vsebovala kakšne skrbno zastavljene zgodbe. Tako je imel g. Boll pri scenariju praktično povsem proste roke in posledično je film izkoristil za nekakšno samoparodijo (v filmu nastopi namreč tudi sam in to na zelo posrečen način). Gre za izjemno piker in pogumen prikaz za Američane tako občutljive tematike kot je islamski terorizem (v filmu vidimo celo provokativen prizor zrušitve dvojčkov ter prizor v katerem skozi poljane z roko v roki poskakujeta bivši ameriški predsednik George W(alker) Bush ter bivši ameriški državni sovražnik št. 1 Osama Bin Laden). Pogumno in zabavno.
 







Film, ki se nahaja na 50 mestu IMDB-jeve lestvice 100-ih najslabših filmov vseh časov. Res je slab, ampak priznati je treba, da se tako nizko nahaja predvsem zaradi rezimeja, ki si ga je s svojimi filmskimi izdelki nakopala zvezda tokratne lestvice, Uwe Boll. Ljudje se namreč kar hitro nalezemo gonje in kot kaže za nas ni večjega veselja kot družno pljuvati po dežurnem krivcu. Seveda dokler ne postane hejterjev preveč. Potem se zgodba obrne in kar na enkrat je popularno zagovarjati črno ovco. Zgodba se tako nadaljuje vse dokler se ne vzpostavi nekakšno ravnotežje, ki pripomore k temu, da se vojna obmetavanja z nesmiselnimi argumenti vrlih internetnih pisunov, nikoli ne konča.














Kadar taka internetna vojna poteka po medijski osebi kot je npr. režiser, to pripomore k vzpostavitvi razpoznavne blagovne znamke, kakršna je npr. Uwe Boll. Le kdo bi drugače slišal in poznal tega nemškega režiserja, ki snema izredno slabe in povečini negledljive filme, če mu ne bi reklame delale vse negativne internetne kritike? Preprost dokaz, da je včasih slaba reklama, najboljša reklama. Tokratni film predstavlja začetek negativne medijske prepoznavnosti omenjenega režiserja, saj je ravno ta brezsmiselna zombijada povzročila začetek zlivanja žolča po umotvorih U. Bolla in povzročila, da so njegovi filmi postali must see. Upravičeno? Do neke mere zagotovo.
 













10 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Veš, bralci imamo raje tiste objave, ki vključujejo dobre filme :D

Anonimni pravi ...

P.S. Je bila pa FarCry tudi zame ena zadnjih iger kar sem jih igral. Definitivno pa zadnja, kateri sem strastno posvečal ure in ure svojega časa.

Sadako pravi ...

Boš vsaj vedel česa ne smeš pogledati :D (če seveda ni že prepozno).

t-h-o-r pravi ...

te uwe bolove stvaritve sploh niso tako slabe, kot se želi prikazat (predvsem pa postal)

Iztok Gartner pravi ...

BloodRayne dvojka je grozno slaba, enka niti ne, sem pa po moje edini, ki mu je Mortal Komabat 2 kul, enka pa porazna.

In hej, kje je Street Fighter enka?

Sadako pravi ...

@t-h-o-r-: se kar strinjam (poglej II. odstavek pri House of the dead ;)

@Iztok: Street Fighterja in še nekaj filmov po špilih šparam za neko drugo priložnost. Naj zaenkrat ostane še skrivnost.

Sadako pravi ...

Oz. thor, kar celoten zapis pri House of the Dead.

Anonimni pravi ...

Zakaj 7 katastrofalnih adaptacij, če ti je Postal potem dejansko cool?

In vsem priporočam videt Uwetov film "Rampage". Težek, surov film; a nadpovprečno režiran in scenarij ima nor smisel ter poanto. Tukaj je Uwe res presegel samega sebe in se izkazal kot odličen filmotvorec (ocena 6.3 na IMDb je prenizka, predvsem zaradi haterjev, ki jih je nabral skozi leta).

Mortal Kombat pa je enka res proper B-shit.

Sadako pravi ...

@filmoljub: bi bil kr challenge ja, ampak kanim narediti nekaj podobnega.

@anonimni: imaš prav, tukaj me je malo zaneslo v vsej tej gonji pri Bollu in Postal si dejansko ne zasluži biti v družbi ostalih katastrofalnih imen. Bom poskušal popraviti, ko najdem kanček časa.

Za Rampage sem pa slišal ja, da gre za zelo soliden film, sploh glede na dejstvo, da prihaja izpod peresa nemškega filmosralca.

t-h-o-r pravi ...

http://thecinemasnob.com/2012/08/19/radiodrome-uwe-boll-interview.aspx

intervju z bollom



uwe boll je car

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji