7 volkodlakov

Pred praktično že povsem asimilirano a še ne poslovenjeno nočjo čarovnic vam na ogled ponujam 7 filmov, v katerih imajo glavno besedo volkodlaki. Pol človek/pol volk zveri, ki burijo našo domišljijo predvsem takrat, ko nastopi polna luna. Naključje je hotelo, da bo tako tudi v dnevih okoli noči čarovnic. BU!

 
 
 
 



[retoricno_vprasanje]Kdo drug kot kultni filmski studio Universal bi lahko spočel franšizo o pošasti kot je volkodlak?[/retoricno_vrpasanje] Natanko 10 let po splavitvi njihovih najbolj znanih kreatur, se pravi Drakule in Frankensteine, so s pomočjo genetskega naslednika moža tisočerih obrazov Lona Chaneyja, ustvarili še 3. izmed svojih najbolj znanih pošasti, volkodlaka. Toda za razliko od poprej omenjenih dveh, njihov film o volkodlaku ni nastal direktno po knjižni predlogi, ni pa bil tudi prvi, ki je želel filmskim ljubiteljem predstaviti transformirano zver. Že 6 let pred tem je isti studio s filmom Werewolf Of London (1935) na tržišče plasirati omenjeno kreaturo, a takrat še neuspešno.
 















Film odlikuje izredna atmosfera, medtem ko sem bil sam najbolj razočaran nad masko Lona Chaneyja mlajšega, ki deluje dokaj neprepričljivo in to kljub letnici filma (tudi sama transformacija je narejena dokaj amatersko, s pomočjo preprostih trikov časovnih sosledij). Je pa potrebno Chaneyja mlajšega pohvaliti, da je bil edini Universalov igralec, ki je svojo pošast upodobil v vseh filmih (izvirniku so sledili še štirje deli) pa čeprav v nadaljevanjih zgolj kot stranski lik ob Drakuli ali pa Frankensteinu. Leta 2010 so nam ponudili tudi dokaj soliden rimejk, v katerem kosmato pošast upodobi Benicio Del Toro, ki zaradi svojih vizualnih karakteristik pri tem ne potrebuje nikakršne maske.
 
 
 



Seveda bi bilo praktično nemogoče, da svojega piskrčka k filmom o volkodlakih ne bi pristavil tudi kultni britanski studio Hammer (Film Productions), ki je svojo slavo in ponovno vstajenje doživel ravno s svojimi rahlo gotsko obarvanimi grozljivkami. Toda kot kaže vodilni možje omenjenega studia v franšizi o volkodlakih niso videli ravno zlate jame, saj je The Curse Of The Werewolf (1961) edini film o omenjeni pošasti, ki je prišel iz studia Hammer. Morda tudi zato, ker britanski studio ni ravno slovel po inovativnih specialnih efektih in maski, v filmih o volkodlakih pa je v 60-ih že dodobra razvajeno občinstvo, to vsekakor pričakovalo.
 
To dokazuje tudi dejstvo, da je šef maske pri tokratnem filmu Roy Ashton za svojo inspiracijo pri ustvarjanju volkodlaka, vzel zgoraj omenjeni film The Wolf Man (1941). So bili pa po drugi strani filmi, ki so prišli iz Hammerjeve ustvarjalnice dodobra znani po svojem grozljivo tragičnem vzdušju. Le-tega so ustvarjalci praviloma dosegli z prefinjeno uporabo fotografije in scenografije ter seveda s samo zgodbo, ki je imela zaradi lokacije studia, nemalokrat pridih shakespearske tragedije. Tudi tokratni film pri tem ni bil nobena izjema, saj se pred nami odvrti zgodba polna neizpolnjenih ljubezni, odpovedovanja, trpljenja, smrti ter družinskih tragedij.
 
  
 


Nobenega dvoma ni, da je vodilna atrakcija filma transformacija glavnega lika Davida Kesslerja (David Naughton). V izredno nazorni ter realistični sceni smo namreč priča dodelanim specialnim efektom (robotika in protetika), ki prikazujejo metamorfozo iz človeka v zver. Kosti in mišice pokajo se ukrivljajo pod izredno bizarnimi koti, koža se premika in razteguje, hrbtenica se nekam čudno izboči, čeljust se podaljša, povsod po telesu pa se pojavijo dlake. Prizor, ki deluje skrajno boleče in posledično tudi nadvse avtentično. Prizor zaradi katerega je Rick Baker, mož ki je skrbel za specialne učinke pri tokratnem filmu, tudi prejel Oskarja.
 











 
Žal pa je to tudi daleč največji vrhunec filma, kajti vse ostalo je dokaj megleno in neizrazito. Od glavnih protagonistov, preko samega scenarija in navsezadnje tudi zelo antiklimaks zaključka. Prepričan sem, da film nikakor ne bi dosegel kultnega statusa, ki si ga lasti danes, če ne bi vseboval že omenjene dih jemajoče transformacije. Morda sta omembe vredni še fotografija ter vključevanje humorja v elemente grozljivosti (pa čeprav je to slednje na veliko mestih uporabljeno na dokaj šlampast način). Toda ne glede na vse to, je film dosegel svetovno prepoznavnost in kultni status, kar v najbolj plodnem letu za volkodlake ni bil ravno mačji kašelj.
 
 
 



Drugi po kvaliteti kultnega half man/half wolf trojčka spočetega leta 1981 in tako kot ostala dva ima tudi ta nekaj legendarnih scen. Če je bila pri An American Werewolf In London (1981) najbolj zapomnljiva scena transformacije, pri Wolfen (1981) uporaba POW posnetkov, je zame osebno tokratna zmagovalka (sicer izjemno amaterska) seks scena, med katero se akterja ob doživljanju orgazmičnih občutkov spremenita v volkodlaka. Bizarno seksi. V spominu pa mi bodo ostali tudi volkodlaki, ki kljub svoji očitni izumetničenosti (ne preveč posrečena uporaba robotike in maske), delujejo izredno zastrašujoče. Morda tudi zato, ker svojih žrtev ne napadajo zgolj ponoči.
 













Zgodba, ki je nastala s pomočjo močno predelanega istoimenskega romana (Gary Brandner), se vrti okoli travmatizirane novinarke. Le-ta je v stanje šoka padla ob bežnem pogledu na serijskega morilca, pogledu ki pa je bil nam gledalcem prihranjen. Da bi spet našla svoj notranji mir, jo lokalni terapevt skupaj z možem pošlje med odročno skupnost (kako nesumljivo), ki naj bi ji pomagala prebroditi krizo. Toda tukaj se njene težave (in zabava za nas gledalce) šele zares začnejo. Na sceno stopijo čudni sami pri sebi momljajoči karakterji in seksi nimfete, oboji seveda z zmožnostjo transformacije v kosmate in krvoželjne prijatelje noči.   

 
 



Še tretji predstavnik triperesne deteljice filmov o volkodlakih iz leta 1981 pa čeprav tokrat zelo težko trdimo, da v filmu sploh nastopajo volkodlaki. Dejstvo je, da v filmu zagotovo srečamo volkove in zagotovo srečamo ljudi, ki z njimi gojijo neko spiritualno in nadnaravno povezanost, a o sami transformaciji iz človeka v volkodlaka ni ne duha ne sluha. Toda kljub temu manku enega izmed najbolj pomembnih elementov filmov o volkodlakih (če ne kar najbolj pomembnega) sem se odločil, da si Wolfen (1981) zaradi obravnavane tematike ter ostalih filmskih elementov, ki pritičejo tokratnemu podžanru, zasluži omembo na pričujoči lestvici Filmskega platna št. 7.   
 









Med drugim so v filmu uporabili tudi domiselno različico POV variante, ki določene filmske sekvence prikazuje skozi oči volkov. Ideja, ki so jo na najboljši možen način 6 let kasneje v svoj izdelek vkomponirali ustvarjalci filma Predator (1987). Poleg teh posnetkov je dih jemajoč tudi prizor, ki se dogaja na vrhu enega izmed Newyorških mostov, pri filmu pa je daleč najboljše to, da ne potegne nikakršnih pretiranih zaključkov, ampak je na nas gledalcih, da sami pomozgamo, kdo in kaj so bili volkovi. Zaradi moje profesije so v mojih očeh odražali efektivne eko borce oz. borce za pravice manjšin, ki nas opozarjajo na nečloveška dejanja megalomanskih korporacij. In BTW, v filmu nastopajo pravi volkovi.
 
 
 



Kadar se z volkodlaki spopadejo navadni smrtniki  je rezultat bolj ali manj znan že ob samem začetku. Tokrat pa volkodlaki srečajo sebi najmanj enakovrednega tekmeca, ki ga želijo spremeniti v plen. Nasproti se jim namreč postavi skupinica dokaj izurjenih britanskih vojakov (ja, dotični izdelek so sproducirali na otoku, dasiravno je bil večinoma posnet v Luksemburgu). Volkodlaki jih potisnejo v izolirano kočo sredi gozda (poleg imena Bruce Campbell, ki ga nosi eden izmed vojakov še ena referenca na The Evil Dead trilogijo), kjer se vojaki pripravijo za the final stand. Vse kar morajo namreč storiti, je preživeti do sončnega vzhoda. 
 












Kar pa ni ravno enostavno, saj jih oblega krdelo najbolj naspidiranih in krvoločnih volkodlakov kar jih premore filmska zgodovina. Posledično je Dog Soldiers (2002) daleč najbolj akcijska in hkrati brutalna grozljivka o volkodlakih in to praktično brez kakršnega koli CGI-ja. Namesto računalniško generiranih podob so se filmski ustvarjalci raje odločili za old school varianto. Volkodlake so tako večinoma pričarali s pomočjo kostumov in s to potezo so zadeli žebljico na glavico. Posledično so jih morali prikazovati na hitro in v temačnih prostorih, da bi lahko kar se da dobro dosegli učinek strašljivega in zloveščega. Z dodanim ščepcem gorea jim je to tudi uspelo.
 



Za konec pa še najbolj realističen izmed tokratni filmov o volkodlakih, če seveda sploh lahko govorimo o realizmu, kadar je govora o dotičnem podžanru. Tako kot Wolfen (1981) je tudi Wolf (1994) postavljen v samo osrčje New Yorka, s to razliko, da je mnogo bolj aktualen (kar na obe letnici nastanka ne bi smelo biti presenečenje). Pred našimi očmi se odvrti zgodba o rivalstvu dveh urednikov priznane založniške hiše, med katerimi eden predstavlja zahrbtnega mladega japija (James Spader), drugi pa oldschool človeka vrednot (Jack Nicholson). Rivalstvo kmalu iz službenega vstopi tudi v zasebno življenje in tako smo kaj kmalu priča znanemu reku človek človeku volk. Tokrat dobesedno.













Občutek imam, da tokratni izdelek velja za enega izmed premnogih, ki ni dosegel svojih visokoletečih pričakovanj. Pri gledalcih kot tudi pri kritikih je doživel precej mlačen odziv in to kljub dejstvu, da so pri nastajanju sodelovala tako velika imena kot so Mike Nichols, Ennio Morricone, Jack Nicholson, Michelle Pfeiffer, James Spader, Christopher Plummer… Tudi sam sem pričakoval več, še posebej razočaran pa sem bil nad kemijo (oziroma mankom le-te) med Nicholsonom in Pfeifferjevo, dasiravno mi je Jack tako kot vedno deloval odlično (vloge kjer lahko gre over the top so mu naravnost pisane na kožo). Žal tokrat le v tistih prizorih v katerih je nastopal praktično sam.
 












Objavljeno pod |

3 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Ha ha, Dog Soldiers, itak. -APPROVED- :D

Šef pravi ...

volkodlaki ... not my cup of tea :D

Anonimni pravi ...

pre stari

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji