7 kraljic kričanja

Scream queen je oznaka, ki se je prijela deklet nastopajočih predvsem v slasherjih 80-ih in 90-ih let prejšnjega stoletja. Šlo je za igralke, ki jih je po filmskem platnu preganjal krvi željan psihopat, punce pa so pred njim bežale in visokofrekvenčno vreščale na vse grlo.








Geni za visokofrekvenčne krike so bili Jamie Lee Curtis položeni v zibelko. Njena mati je bil namreč Janet Leigh (drugačen zapis priimka a ista izgovorjava). Jp, prav tista ženska, ki je vreščala pod tušem, ko jo je štihal psihič Norman Bates. Nič čudnega, da je bil njen filmski prvenec grozljivka. A ne katerakoli. Svojo prvo filmsko vlogo je namreč dočakala kot finalna deklina v kultnem Carpenterjevem (pred)slasherju Halloween (1978), glede na razmerje med vložkom in izkupičkom enem izmed najbolj donosnih filmov vseh časov. In ravno zaradi tega izjemnega dobička je Jamie Lee Curtis svojo zgodnjo filmsko pot nadaljevala predvsem v grozljivkah in si tako priborila naziv scream queen.











Samo v letu 1980 je npr. igrala kar v treh grozljivkah The Fog (1980), Prom Night (1980) in Terror Train (1980), naslednjega leta pa je nastopila v sicer nepotrebnem nadaljevanju že omenjenega kulta. Kljub temu, da se je pod Halloween II (1981) kot koproducent in koscenarist podpisal tudi John Carpenter in je film posledično obdržal nekaj snemalnih prijemov originalnega izdelka, je le-ta iz atmosferske grozljivke prešel v tiste bolj slasherske vode. Je namreč mnogo bolj krvav kot njegov predhodnik, prav tako pa kot že pravi slasher vsebuje več brezglavega tekanja in sfejkanih BU! efektov. Med drugim pa naj bi bil tokratni film tudi zadnji v Halloween franšizi. Ni blo ne.

















Po tem, ko je bil slasher zaradi nizkoproračunskih in vse preveč podobnih si traparij ob koncu 80-ih in na začetku 90-ih let prejšnjega stoletja klinično mrtev, je kot strela z jasnega priletel Scream (1996) mojstra grozljivk Wesa Cravena, ki je med drugim zrežiral kultni A Nightmare On Elm Street (1984), in ga ponovno spravil k življenju. Na žalost večinoma samo v podobi brezkarakternih rimejkov in dolgočasnih nadaljevanj. Poleg tega pa je napravil tudi kraljico vreščanja 90-ih let Neve Campbell, ki je svoje obličje za vlogo finalne dekline posodila še dvema dokaj solidnima nadaljevanjema: Scream 2 (1997), Scream 3 (2000), nastopila pa je tudi v Scream 4 (2011).











Kot filmski fanatik, ki je pregledal že malo morje filmov, obožujem tiste izdelke sedme umetnosti, ki se s pomočjo referenc poklanjajo svojim vplivnim predhodnikom (najboljši primer tega so filmi Q. Tarantina). Tudi tokratni film je poln poklonov na že videne slasherje (med drugim v filmu nastopi tudi g. Craven, oblečen v oblačila Fredyja Kruegerja). Še več. Igralci se celo »zavedajo«, da se nahajajo v eni izmed grozljivk. Posledično jih najbolj načitani filmofil svari kako se ne smejo obnašati, če želijo preživeti mesarski pohod lokalnega štihača (nič seksa, drog in rokenrola). Zaman. Film je dobil tudi zelo zabavno spin-off parodijo Scary Movie (2000) in malo manj zabavna nadaljevanja le-te.
 


Ne samo, da je bila Linnea Quigley ena izmed kraljic kričanja v 80-ih in tudi 90-ih letih prejšnjega stoletja (po prelomu milenija je njena kariera postala bolj ali manj zaznamovana z direct-to-DVD jajci), ljubitelji tistega bolj obskurnega dela sedme umetnosti so ji nadeli tudi laskavi naziv »kraljica B-jev« (glede na njene številne nastope v nizkoproračunskih filmih). Njeno najbolj markantno vlogo pa je moč najti ravno v pričujočem filmskem naslovu, a ne zaradi njenega vreščanja. Linnea je gledalce v tej domišljeni črni komediji o živih mrtvecih prepričala s kadrom, v katerem skoraj povsem gola v soju bakel zapeljivo poplesuje na eni izmed grobnic. Seksi.













Poleg tega, da je igrala v (pre)mnogih trash horrorjih, je največji vtis pustila v filmih kot so: Silent Night, Deadly Night (1984),  Sorority Babes In The Slimeball Bowl-O-Rama (1988), Night Of The Demons (1988) ter Hollywood Hollywood Chainsaw Hookers (1988). Sami filmski biserčki, ki pa po svoji kvaliteti tokratnemu celuloidnemu izdelku praviloma ne sežejo niti do kolen. Fenomenalna je že uvodna referenca na Night Of The Living Dead (1968), ko skladiščnik odgovoren za delo v mrtvašnici pripravniku razlaga, da pri omenjenem filmu sploh ni šlo za film, ampak za resnični dogodek, ki ga je ameriška vlaga prikrila. Še več. Za to ima v kleti celo dokaz. Fantastično.



















Še eden, ki je neizpodbitno povezan s kultnim Night Of The Living Dead (1968). Njegov scenarist John A. Russo je namreč režiser tokratne filmske polomije. Poleg tega pa je tisti prvi zombi, ki se sprehodi preko »Romerovega« pokopališča odgovoren za fotografijo pri Santa Claws (1996). BTW, kot zombi se je odrezal neprimerljivo bolje. Sicer pa je glavna zvezda v pričujoči mešanici slasherja in sofiča (vendar film žal pri obeh podžanrih pogrne na celi črti) Debbie Rochon, kraljica kričanja 90-ih let prejšnjega stoletja, ki so ji ta laskavi naslov nadeli bralci Draculine. Poleg tega je za svoje B vloge prijela še nekaj nepomembnih priznanj, najbolj znana pa je bila po svojih vlogah v kultnem Troma Entertainement.
















Je pa bila igralka, ki ob kričanju dela taka grimase kot da ji ravnokar prihaja, v življenju zaznamovana s pravim slasher dogodkom. Ko se je kot 14 letni deklič brez doma potikala po Kanadi, jo je po desni roki porezal eden izmed tamkajšnjih brezdomcev. Ni dileme. Debbie je bila rojena za žanr v katerem je pustila največji vtis. Če se vrnem k samem filmu pa lahko še dodam, da gre za izredno ponesrečen poizkus metafilma, ki se zaveda svojih napak in cenene eksploatacije, a te analize opravi na preveč izumetničen način. Prav tako preslabo poveže svoj naslov z glavnim zlikovcem, kot ljubitelj cenenih eksploatacijskih izdelkov pa sem pogrešal tudi kakšen dodaten literček krvi. Edina stvar, ki ni razočarala, je bila prisotnost jošk.



V filmski industriji ni šlepanje nič nenavadnega. Veliko filmskih ustvarjalcev svojo priložnost zagrabi takoj, ko se na tržišču pojavi kakšen prelomen filmski izdelek. Tako je po uspehu filma Scream (1996), ki je obudil žanr slasherjev, svoj piskrček pristavilo že kar nekaj povečini kritiško nesprejetih spin-offov. Že leto za zgoraj omenjenim je svoje še vroče skovano železo poskušal prodati Kevin Williamson, scenarist tako filma Scream (1996) kot tudi I Know What You Did Last Summer (1997). Vendar razlika je očitna. Če je bil izdelek Wesa Cravena svež, zabaven in na trenutke tudi grozen, ni izdelek Jima Gillespieja nič od naštetega.











Svoj sicer prvotni zagon namreč izgubi že kmalu po začetku in to ravno v trenutku, ko bi se moral tempo samo še stopnjevati. Tako se skozi film prebijamo s pomočjo lesenih igralcev ter nepomembnih karakterjev, največje razočaranje filma pa je sam konec. Kakšen nesmisel. Ampak nič ne de, Scream (1996) je naredil svoje in s svojim uspehom prišlepal tudi tokratno bruhico do nadvse solidnih 125 milijonov ameriških zelencev. V njej najdemo kar 2 novodobni kraljici kričanja Sarah Michelle Gellar ter Jennifer Lowe Hewitt, igralki katerih igralske sposobnosti so premosorazmerne z njuno lepoto. Tokratni zapis je posvečen slednji, saj je le-ta poleg kraljice vreščanja v tokratnem filmu tudi finalna deklina.















Danielle Harris je kraljica kričanja, ki je svojo prvo priložnost dobila v še zelo zgodnjih letih. Kot 10 letna punčka je namreč nastopila in tudi nosila težo ene izmed glavnih vlog v ponovni oživitvi Halloween franšize. Po tem, ko je na kinoblagajnah pogorel Halloween III: Season Of The Witch (1982) (po vsej verjetnosti zaradi razočaranja gledalcev, ker je šlo za edini film iz omenjene franšize v katerem ni bilo moč zaslediti glavnega negativca Michaela Myersa), je le-ta ponovni »uspeh« doživela s tokratnim slasherjem. Danielle Harris pa je svoje visokofrekvenčno vreščanje uporabila še v Halloween 5 (1989) ter v Rob Zombiejevih reinštalacijah Halloween (2007) in Halloween II (2009).













Danielle tokrat igra Jamie Lloyd, hčerkico Laurie Strode. Zaradi te sorodstvene vezi se znajde na samem vrhu to kill liste psihopata odetega v delavski kombinezon in zakrinkanega s pomočjo maske Kapitana Kirka iz originalne Star Trek (1966 - 1969) serije. Skozi celoten film smo tako priča Myersevemu plazenju okoli vogalov in eliminiranju vseh, ki mu prekrižajo pot. Izdelek sicer ima nekaj duše in atmosfere začetnika Halloween franšize, a je bilo vse kar je bilo za povedati in pokazati, povedano in prikazano že v Halloween (1978). Tega se je bolj ali manj zavedal tudi g. Carpenter, ki je s Halloween II (1981) želel zaključiti (in jo na nek način tudi je) zgodbo Michaelu Myersu, a filmski studii so hoteli še.
 


















Za konec pa še eno delo v katerem sta moči združila Jamie Lee Curtis in John Carpenter, ki je k sodelovanju v tokratnem filmskem projektu povabil tudi njeno mamo Janet Leigh. Vendar nikomur izmed njih kljub njihovemu neizpodbitnemu pečatu v filmski industriji ni posvečen tokratni zapis. Le-tega sem namenil eni izmed klasičnih kraljic kričanja Adrienne Berbeau. V tem filmu ji je pripadla vloga DJ-ke v zapuščenem svetilniku, ki v poznih večernih urah s svojim zibajočim glasom zabava lokalne prebivalce majhnega obmorskega mesteca v Kaliforniji. Vse dokler mesto ne začnejo maltretirati zli duhovi. Takrat se njen sicer umirjeni ton glasu spremeni v opozarjajoče vreščanje.











Drugače pa je Adrienne znana še po svojih vlogah v horrorjih ala Creepshow (1982), The Thing (1982) in Swamp Thing (1982), nastopila pa je še v mnogih grozljivkah in filmih drugih žanrov kot so Escape From New York (1981), The Cannonball Run (1981)… Lahko pa jo najdete tudi v filmu, ki ima meni osebno enega najbolj catchy naslovov in sicer Cannibal Women In The Avocado Jungle Of Death (1988). Skratka gre za igralko, ki je s pomočjo velikanov grozljivk kot so John Carpenter, Wes Craven in George A. Romero tlakovala pot ostalim kraljicam kričanja in zato jo nemalo filmskih oboževalcev postavlja na sam tron tega častitljivega naziva.










Objavljeno pod |

1 komentarjev:

BigMich pravi ...

A veš, da sem moral it preverit, če je Adrienne Barbeau res igrala v "The Thing", ker se ne spomnim, da bi v omenjenem filmu sploh videl kakšno žensko bitje, pol pa vidim, da je posodila glas računalniku. :) Svašta...

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji