7 legendarnih stvaritev švedskega cineasta; part I

(Ernst) Ingmar Bergman velja za enega največjih filmskih ustvarjalcev. 10 let pred svojo smrtjo je v Cannesu celo prejel palmo za najboljšega režiserja vseh časov. Ta švedski cineast je slavo zgradil predvsem na svojem razpoznavnem filmskem stilu, ki je temeljil na preprostih zgodbah podkrepljenih s čustvenimi nastopi igralcev ter čudovito povečini črno-belo fotografijo, vse to pa je zavil v nekomercialen in subtilen sanjski realizem.Vendar pozor. S svojimi značilnimi temami o bolezni, Bogu, smrti, odtujenosti, dvomu ... je Bergman ekstremno daleč od lahkotne kinematografije

.


P.S. Na seznamu manjka meni najljubša Bergmanova stvaritev The Virgin Spring a.k.a. Jungfrukällan (1960), ki jo je moč najti pod zapisom 7 rape & revenge.





Summer with Monika a.k.a. Sommaren med Monika (1953) 


Tokratni film je švedskega režiserja seznanil s čari takrat 19-letne Harriet Andersson, katerim je tekom snemanja, ženskar kakršen je bil, tudi podlegel. Harriet je bila izjemno nadarjena igralka, ki je kljub svoji mladosti nastopila že v okoli ducat filmov, a svetovno javnost je prepričal predvsem njen seksapil. V filmu se namreč njen lik Monike za trenutek pojavi zgolj v Evinem kostumu, kar je bilo dovolj, da je z njeno pomočjo in pomočjo filma One Summer of Happiness  a.k.a. Hon dansade en sommar (1951), Švedska dosegla status seksualno osvobojene države. Pa ni bilo tako. Filmski cenzorji so od Ingmarja namreč zahtevali, da gole prizore iz filma odstrani, kar je eventualno tudi storil. 

















V svojem jedru je Summer with Monika (1953) preprosta zgodba o rojstvu in smrti mladostniške ljubezni, ki pa nam kljub tej banalnosti ponudi čudovito študijo likov. Za to se lahko v veliki meri zahvalimo že omenjeni Harriet, ki odlično upodobi živalsko vampico, ki se zaveda čarov svojega telesa ter Larsu Ekborgu, ki na drugi strani predstavlja nedolžnega mučenika. Pravijo, da se nasprotja privlačijo. Bo že res, a kaj se zgodi, ko začetna strast popusti, iluzijo pa izpodrine resnično življenje? Enega izmed na žalost najbolj verjetnih oz. pogostih odgovorov nam v tej nizkoproračunski ekranizaciji istoimenskega romana ponudi ikona švedske kinematografije. 





















Smiles of a Summer Night a.k.a. Sommarnattens leende (1955)


Glede na trend, ki ga je Ingmar Bergman nakazoval v svojem prvem desetletju svojega filmskega ustvarjanja, se pravi vse od filma Crisis a.k.a. Kris (1946), so bili ljudje ob izidu tokratne romantične komedije precej presenečeni. Upravičeno, kajti če bi se vse odvilo po njegovih željah, film nikoli ne bi ugledal luč sveta. Smiles of a Summer Night (1955) je bil namreč produkt Bergmanovih finančnih težav in diktata s strani Svensk Filmindustri. Le-ta je od švedskega režiserja v zameno za finančna sredstva namreč zahteval film lahkotnejše narave. Še dobro kajti pričujoča komedija zmešnjav, ki govori o prešuštvu na prelomu 18. v 19 stoletje je eden izmed Bergmanovih boljših filmov.

















Da bi bila vsa stvar za Bergmana še hujša, je morala filmski projekt zaradi nosečnosti zapustiti režiserjeva varovanka in ena izmed glavnih igralk Ulla Jacobsson. Po drugi strani pa je tokratni film začel novo ero v njegovi dolgoletni karieri, saj je svoj krstni nastop v Bergmanovih filmih doživela Bibi Andersson (nastopila je kar v 15-ih celuloidnih izdelkih švedskega virtuoza 7. umetnosti). Za kratek čas se namreč pojavi kot ena izmed dveh stranskih igralk v odrski sekvenci pričujočega filma in kljub svoji skoraj nepomembni vlogi je na režiserja naredila ogromen vtis, kasneje tudi v privatnem življenju. Škoda, da ni Bergman posnel več filmov tovrstnega tipa. 





















Wild Strawberries a.k.a. Smultronstället (1957)


Že istega leta je Ingmar Bergman izdal še eno svojo priznano mojstrovino, ki pa je od zgoraj omenjenega dokaj drugačen. Sicer je tudi tukaj v ospredju tematika o koncu človeške poti, a bistvo tokrat ni v samem koncu, ampak v poti, ki vodi do tja. Ostareli profesor Dr. Isak Borg (ikona začetkov švedske kinematografije Victor Sjöström) s pomočjo pogovora svoje odmaknjene snahe in obiska svoje domačije prične s sanjarjenjem, pri tem pa pričnejo iz omare padati družinski okostnjaki. Pred našimi očmi se prične odvijati zgodba o izgubljenih priložnostih, razočaranjih in tistem kar bi lahko bilo, a na izredno realen in nesentimentalen način.  

















Gledano z igralskega vidika celoten film na svojih plečih nosi že omenjeni Victor Sjöström. Njegova edina napaka je to, da izgleda preveč topel in prijazen. Gledalci tako le stežka verjamemo, da je odgovoren za čustveno otopelost svojega sina in posledično za njegov propadli zakon. Baje je bila za nasmeh na njegovem obrazu odgovorna Bibi Andresson (v tokratnem filmu odigra kar dve vlogi), ki je sprva čemernega in pozabljivega starčka s svojo družbo spravljala v dobro voljo. Wild Strawberries (1957) je na Švedskem dosegel izredno popularnost, nanj pa niso pozabili niti v ostalih evropskih filmskih prestolnicah. Preko luže pa si je prislužil nominacijo za najboljši izvirni scenarij.





















The Seventh Seal a.k.a. Det sjunde inseglet (1957)


Priznam, ko sem si prvič ogledal tokratni Bergmanov film, ki se često omenja kot njegova največja mojstrovina, sem bi premlad, poleg tega pa je bil ogled preveč sforsiran, da bi lahko dojel vso njegovo veličino. Približno 10 let kasneje in za mojo mladost s spoštovanja vredno bero ogledalnih čudes sedme umetnosti, sem dal filmu še eno priložnost. A glej ga zlomka, še vedno nič. Resno se torej sprašujem kako to, da mu je večina kritiške javnosti z zaledjem širšega občestva, tako suvereno podelilo naslov Bergmanove največje mojstrovine. Sam namreč z lahkoto naštejem vsaj 10 njegovih filmov, ki so na mene naredili mnogo večji vtis, ko je govora o pozitivni filmski izkušnji.
















Je že res, da je z The Seventh Seal (1957) Ingmar Bergman zaplaval v bolj alegorične vode v primerjavi s prejšnjimi njegovimi filmi, s pomočjo katerih je pretresal lastna vprašanja o obstoju Boga in življenju po smrti, a poleg za Bergmana tako značilne izvrstne fotografije, se to meni ne zdi dovolj, da bi film kar tako označil za mojstrovino. Se mi pa dozdeva, da veliko artfagov oz. filmskih hipsterjev, ko je govora o obravnavanem filmu naredi ravno to oz. ga kar a priori označi za nekaj najboljšega kar so videli v svojem življenju. Bergman je pač Bergman in če štekaš njegovo filmsko vizijo si k00l. Jebat ga, meni je še vedno najbolj dopadljiva zadeva v pričujočem filmu nadnaravna lepota Bibi Andersson.





















Through a Glass Darkly a.k.a. Såsom i en spegel (1961)


V začetku septembra 1959 se je Ingmar Bergman poročil (že četrtič) s Käbi Laretei, kateri je tokratni film tudi posvečen. Nekako v istem času je postal tudi direktor Švedskega kraljevega gledališča, kar je še dodatno okrepilo njegovo samozavest. Tako je Bergman na začetku 60-ih let prejšnjega stoletja začel veljati za filmskega genija ne samo doma, ampak tudi onkraj Luže (še preje kot v Severni je pomembna priznanja in študije dobil v Južni Ameriki). Poleg zgoraj omenjene ljubezni, ki je trajala nekako do leta 1971 oz. do njegovega petega in hkrati zadnjega zakona, je v tem obdobju izbruhnila še ena ljubezen. Švedski režiser se je zaljubil v otok Baltskega morja Fårö. Ljubezen, ki je trajala do konca njegovih dni.
















Bila je to ljubezen na prvi pogled. Iskrica se je vnela, ko je Bergman iskal lokacijo za svoj naslednji filmski projekt. Nič nenavadnega torej, da se Through a Glass Darkly (1961) dogaja na zgoraj omenjenem otoku. Prvi iz tako imenovane »verske« trilogije je bil sprva načrtovan kot Bergmanov prvi barvni film, a sta se skupaj z njegovim starim-novim direktorjem fotografije Svenom Nykvistom glede na testne posnetke odločila, da bosta raje ostala pri črno-beli fotografiji. Zgodba, ki je tako kot pri večini Bergmanovih izdelkov precej preprosta, a hkrati polna čustvene kompleksnosti, je s pomočjo izvrstne igre (Harriet Andersson) in fotografije, režiserju že drugo leto zapored prinesla Oskarja za najboljši tuji film.



















Winter Light a.k.a. Nattvardsgästerna (1962)


Drugi film iz tako imenovane božje trilogije je odlična filmska projekcija kaj bi se zgodilo, če bi mladi Bergman odcepljal po očetovih stopinjah. Glede na njegov dvom in kasnejše zanikanje obstoja Boga, bi se v koži patra zagotovo počutil nelagodno, tako kot glavni lik (Gunnar Björnstrand) okoli katerega se vrti tokratna minimalistična štorija. Poleg njega dobršen delež pripada še Ingrid Thulin, ostala majhna zasedbica pa je z izjemo Maxa von Sydowa bolj postranskega pomena. Morda bi bil izdelek bolj kot za filmska platna primeren za gledališke deske, saj gre praktično za dramsko enodejanko, ki se večinoma odvrti v majhni lokalni cerkvici. 

















Bergman je glede na lastna pričevanja zbrana v knjižnem delu Bergman on Bergman inspiracijo za film sicer dobil po razgovoru z nekim duhovnikom, a sam sem mnenja, da je spodaj opisano zgodbo že dolgo nosil s seboj. Protestantski duhovnik Tomas (G. Björnstrand) čigar čreda ovčic se je pošteno zredčila, začne izgubljati svojo vero v Boga. Njegova najbolj zvesta sledilka je njegova priležnica, ki ovdovelemu duhovniku krajša dolge zimske večere, kljub temu, da ji le-ta ni zmožen vračati ljubezni oz. jo celo ponižuje in zavrača. Za piko na i v tej turobnosti pa je tu še zgodba o vaščanu s samomorilskimi nagnjenji. Čisti Bergman. Ne pričakujte razvedrila in zabave.





















The Silence a.k.a. Tystnaden (1963)



V zaključku svoje »faith« trilogije je Ingmar Bergman povsem izključil boga in se osredotočil zgolj na ljudi in njihove medsebojne odnose. Žal pa je izključil še nekoga, t. j. gledalce. S tokratnim filmom je Bergman namreč povsem odtaval v svoj sanjski realizem in kot gledalcu mi ni bilo povsem jasno, kaj mi je želel s filmom sporočiti (morda nič?). Tako sem imel občutek, da sta šla odlična igralska nastopa Ingrid Thulin in Gunnel Linblom v nič. S tavanjem po privatnih kotičkih lastne podzavesti pa je Bergman izničil tudi izvrstno fotografijo. Obskurnost je sicer vedno bila zaščitni znak švedskega cineasta, a zdi se mi, da je tokrat odtaval predaleč in ustvaril pretenciozno arsty fartsy dolgočasje. 

















Ester (Ingrid Thulin) in Anna (Gunnel Lindblom) sta si karakterno precej različni sestri. Anna je čustvena in promiskuitetna, medtem ko je na drugi strani Ester bolj zavrta, saj s seboj med drugim nosi breme neizživetih homoseksualnih želj do svoje sestre. Tu je še Annin sin Johan, ki skupaj s svojo mamo in teto obišče simbolično prazen hotel v simbolično nepoimenovani (vzhodnoevropski?) državi. Simbolično je poleg njih v hotelu nastanjenih še sedem pritlikavcev in ostareli lakaj, ki ima do Johana neka čudna nagnjenja. Vsemu temu dodajmo še nekaj kontroverznih prizorov seksa in tu je recept, na katerega švedski ljubitelji filma še niso bili pripravljeni. Marsikdo še danes ni.

















2 komentarjev:

PaucStadt pravi ...

Aha, tu si pa prestopil med smetano.

Že prvi nabor vključuje meni dva njegova najljubša izdelka. Wild Strawberries in The Seventh Seal. Ta dva se mi zdita res umetniška presežka. Precej blizu mi je bil svoj čas tudi Persona. Čista klasika. Definitivno pa poznam premalo Bergmanovih del, da bi se lahko oglašal tle.

Šef pravi ...

zelo za ++

čeprav težko izpostavim kakšen film pred ostalimi pri bergmanu (razen sedmega pečata, ki mi je res top)

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji