7 mehkužnih vampirjev

"Listen to them, children of the night. What music they make!" Vampirji, bitja, ki burijo našo domišljijo. Večinoma jih povezujemo z nadnaravnimi elementi povezanimi s super močjo. So kul, so strašni, krvoločni, nesmrtni, želni divjih noči ... Do nedavnega. Filmska platna so namreč zavzeli tudi novodobni emo mehkužci, ki si IMO ne zaslužijo, da bi jih metali v isti koš z ostalimi legendarnimi filmskimi vampirji. Seveda pa so ne preveč posrečeni vampirji obstajali tudi že pred tem novodobnim trendom.






Twilight (2008) 



Tokratna lestvica je ena izmed tistih pri kateri ni bilo prav nikakršne dileme, kateri filmski izdelek postaviti na prvo mesto. Ob besedni zvezi mehkužni vampirji se mi namreč pred očmi venomer nariše lik Edwarda iz pričujočega filma. Gre namreč za vampirja, ki kljub svoji nadzemeljski moči konstantno izgleda, kot da neizmerno trpi, praviloma se prehranjuje zgolj z živalsko krvjo, je izredno nežna dušica, povrhu vsega pa se s Soncem obsijan blešči kot kakšna disko krogla. Ravno prava mešanica novodobnega emo stila, da so se vanj v trenutku zaljubile praktično vse 16-letnice, med njimi tudi Bella. Tako na filmskem platnu, kot tudi Kristen v resničnem življenju.











Gre za petdelno vampirsko sago, posneto po štiridelni knjižni predlogi ameriške pisateljice Stephenie Meyer, ki je v trenutku postala svetovna uspešnica. Seveda ne zgolj zaradi privlačnih glavnih igralcev (poleg trpečega Roberta Pattinsona in otopele Kristen Stewart je potrebno omeniti tudi Taylorja »zgoraj brez« Lautnerja), ampak tudi zaradi trenutno med mladimi zelo privlačne tematike. Stephenie je odlično izkoristila najstniško navdušenje nad temačno fantastiko, ji dodala ljubezensko zgodbo polno odrekanj in žrtvovanj ter tako ustvarila moderno najstniško brezčasno klasiko. Žal je kvaliteta serije v želji po dobičku strmo padala, kar je najbolj razvidno v zadnjih dveh, na silo sproduciranih delih.














Once Bitten (1985)



Preden je komiku kanadskega rodu Jimu Carreyju leta 1994 s tremi kultnimi komedijami Ace Ventura: Pet Detective (1994), The Mask (1994) in Dumb & Dumber (1994) uspel dokončen preboj med filmske zvezde, se je kar dolgo časa trudil v filmih zelo dvomljive kakovosti. Tokratni je bil že njegov sedmi, a hkrati prvi v katerem je Carrey odigral glavno vlogo. To je več kot očitno, saj se v vlogi ne znajde najbolje in čutiti je, da se počuti precej nelagodno. Vseeno pa je v plesni sekvenci, nekakšnem dance-offu dokazal, da se zna preleviti v velikana fizične komedije, kar je kasneje tudi storil. V Once Bitten (1985) je bil še daleč od tega, a to vsekakor ni zgolj njegova krivda.  













Film je namreč tudi za komedije stila Jim Carrey precej trapast in izpade precej amatersko. Predvsem zaradi lesenih igralcev, ki se z izjemo seksi vampirke Lauren Hutton in njenega gej butlerja Cleavona Littleja, nikakor ne znajdejo v svojih vlogah. Jim je tokrat v vlogi srednješolca, ki si na vse pretege želi izgubiti svojo nedolžnost, a njegovo dekle kljub dolgoletni zvezi še ni pripravljeno na ta korak. To ga v mestu (Los Angeles), kjer je kot kaže praktično nemogoče najti devičnika, naredi za glavno tarčo lokalne vampirke. Le-ta se je namreč vsake toliko primorana nafilati s krvjo nedolžne mladeži. Jim Carrey kot vampir? Ne bo šlo.

















Dracula: Dead and Loving It (1995)



Kaj pričakovati od filma v katerem sta moči združila dva mojstra parodije, v našem primeru Mel Brooks in Lesslie Nielsen? Zagotovo obilico smeha, a zna se zgoditi, da boste ob ogledu tokratnega filma razočarani. Kot kaže sta se moža odgovorna za mojstrovine tipa Blazing Saddles (1974), Young Frankenstein (1974), Airplane! (1980), Naked Gun trilogija … izpela že pred tokratnim filmskim izdelkom. Kot kaže je s tokratnim filmom to začutil tudi sam Mel Brooks, saj Dracula: Dead and Loving It (1995) ostaja zadnji film katerega je režiral. Da ne bo pomote, film poskrbi za kar nekaj nasmeškov, a od ikon komedije tipa Brooks in Nielsen se pričakuje nekaj več.














Gre za parodijo na vsem dobro znano knjižno klasiko izpod peresa Brama Stokerja, ki se praviloma ne oddaljuje pretirano od svojega knjižnega izvirnika, ob istem času pa se film ponorčuje še iz nekaterih filmskih klasik kot so Dracula (1931), Dance of the Vampires a.k.a. The Fearless Vapire Killers (1967) in Dracula (1992). Za razliko od gagov, ki povečini niso na zelo visoki ravni pa ne gre prezreti scenografije in kostumografije, ki odlično ujame atmosfero grozljivk kultnega angleškega studia Hammer. Le-ta je leta 1958 prav tako poskrbel za eno izmed bolj znanih ekranizacij Dracule, do leta 1974 pa so v dotičnem studiu naštancali še sedem »nadaljevanj«.

















Transymania (2009)



Novodobna najstniška komedija, ki svoje humorne vložke gradi na prdenju, kozlanju, sranju, pohanju in seksu, a pri tem tako kot večina njih pogrne na celi črti. Retrogradno sem izvedel, da gre v bistvu za že tretje nadaljevanje filmskih zmazkov izpod peresa bratov Hillenbrand, v katerih nastopa druščina fletnih, a premo-sorazmerno bistrih študentov. V tokratnem skrpucalu se druščina odloči, da se bo odpravila pogledati kako kaj poteka študentsko življenje v Romuniji. Na njihovo (in našo žalost) so nastanjeni v gradu v katerem prebiva tudi vampir s svojimi priležnicami. Da bi bila njihova smola še večja, je vampir kot na las podoben enemu izmed njih in »komedija« zmešnjav se lahko prične.














Film je popolno pogorel tako pri kritikih kot tudi pri gledalcih, saj velja za film, ki je s svojo premiero prinesel najmanj dobička. Seveda, ko je govora o filmih, ki so hkrati startali v več kot 1.000 kinematografih. Morda bi bilo bolje, če bi se brata odločila za direktno-na-plošček varianto, tako kot sta to storila z drugim filmom iz njune serije, Dorm Daze 2 (2006). In kaj je s filmom pravzaprav narobe? Preprosto povedano, vse. Igralci in njihove sposobnosti so katastrofalne, scenarij je nedodelan, luknjičast in privlečen za lase, komični vložki so patetični … Edina svetla stvar v filmu so seksi ženske, a le do tedaj, dokler ne odpro svojih ust. 

















Queen of the Damned (2002)



Vampir Lestat je zalo znan lik iz knjižne serije The Vampire Chronicles ameriške pisateljice Anne Rice (rojene kot Howard Allen Frances O'Brien), ki je v svojih knjigah spretno prepletala tematiko nadnaravnosti, grozljivosti in erotike. Za enkrat je v seriji izšlo 11 delov, izid dvanajstega pa je že napovedan. Tri dela so že dobila svoje filmske adaptacije. Najbolj znana je ekranizacija prve zgodbe iz serije, t. j. Interview with the Vampire, ki je opisana malenkost nižje, medtem ko sta druga in tretja knjiga The Vampire Lestat in The Queen of the Damned, služili kot predlogi za pričujoči filmski izdelek. A ves ta pedigre filmu ni pomagal pri njegovi razpoznavnosti.











Za to je poskrbel nesrečen splet okoliščin. Queen of the Damned (2002) je namreč prva večja (celotno gledano druga), a hkrati tudi zadnja filmska vloga takrat zelo popularne ameriške R&B pevke Aaliyah. Le-ta je pri svojih rosnih 22. letih, približno pol leta pred premiero filma, tragično preminula v letalski nesreči. V filmu igra lik prve vampirke, ki jo iz večnega spanca zbudi igranje Lestata. Le-ta je predstavljen kot novodobni bog emo-rocka v stilu takratnega Ville Valota iz skupine HIM. Tako kot večina vampirjev na tokratni lestvici je tudi Lestat precej nežna dušica, ki svoj vampirski nagon izgubi že ob najmanjšem milem pogledu nasprotnega spola. 













Interview with the Vampire: The Vampire Chronicles (1994)


Da ne bo pomote naj najprej pojasnim, da je Interview with the Vampire: The Vampire Chronicles (1994) več kot soliden film, a kljub temu se v njem najde kakšen pomehkužen vampir. Vampirstvo je bilo sicer že od nekdaj povezano z elementi (homo)eroticizma, obžalovanja in osamljenosti, toda kljub temu si sam vampirje predstavljam v precej drugačni luči. Zame so to vsemogočna bitja noči, željna krvi, pustolovščin, orgij … ki se ne obremenjujejo s tem kar so, ampak v tem uživajo. Se pravi ravno nasprotno kot pa izbrani vampir, melanholični Louis de Pointe du Lac, ki ga tokrat upodobi še dolgolasi lepotec Brad Pitt.  














Le-ta je bil že pred eno najbolj homoerotičnih vampirskih preobrazb za katero poskrbi že zgoraj omenjeni Lestat (Tom Cruise), bolj depresivne narave, a se je kljub temu še vedno uspel predajati hedonističnim užitkom. Po preobrazbi pa postane pravi mehkužec, ki se tako kot Edward odreče človeški krvi in svojo slo raje zadovoljuje z živalsko. Kako neerotično. V filmu poleg Tom Cruisa igralsko preseneti tudi zelo mlada Kirsten Dunst (no, za odmet ni niti Brad Pitt), ki je v podobi vampirke ujete v otroško telo precej creepy. Za pohvaliti pa sta vsekakor scenografija in kinematografija, ki skupaj z glasbo poskrbi za precej grenko vampirsko zgodbo.    

















Vampire in Brooklyn (1995)



Še ena ponesrečena igralsko-režiserska kombinacija, ki je obetala mnogo več, kot pa smo na koncu gledalci iztržili. Je že res, da sta bila leta 1995 Wes Craven in Eddie Murphy časovno gledano že daleč od svojih legendarnih filmskih korenin tipa The Last House on the Left (1972), The Hills Have Eyes (1977), A Nightmare on Elm Street (1984) na eni in 48 Hrs. (1982), Trading Places (1983), Beverly Hills Cop (1984) na drugi strani, a tako povprečnega zmazka po vsej verjetnosti ni pričakoval nihče. Gre namreč za precej ponesrečeno mešanico grozljivke in komedije, ki pa žal ne prepriča niti s svojimi šalami niti s svojimi grozljivimi elementi.














Večina šal, ki temeljijo predvsem na rasnih stereotipih, je namreč že povsem izpetih, medtem ko je grozljivost zreducirana na vreščanje in karseda temačnih kotičkov posameznih kadrov. Tudi Eddie Murphy je daleč od svojih bleščeče-komičnih igralskih predstav. V pričujočem filmu nastopa v treh različnih vlogah, a je prav vsaka (tudi zaradi katastrofalne maske) pod nivojem. Toda kljub temu gre za film, ki je pogojno gledljiv, saj kljub poraznim posameznim elementom izpade kot neka povprečna celota. Morda tudi zaradi dejstva, da sta svoje moči združili ikoni novodobne grozljivke in komedije. Eni je povratek po tokratni polomiji uspel kmalu zatem, druga pa tone vse globlje.














Objavljeno pod |

2 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Gartnerju je prej eden njegovih najboljših filmov if you know what I mean

Sadako pravi ...

No saj je tudi meni precej k00l, je pa res, da ni mojstrovina.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji