7 vodomcev

Končal se je še en Ljubljanski mednarodni filmski festival (LIFFe). Gre za največji slovenski filmski festival, ki se že vse od leta 1990 odvija v Ljubljani in tako kot vse od leta 1996 so tudi letos s pomočjo mednarodne tričlanske komisije v sklopu Perspektive podelili nagrado vodomec. Letos je to nagrado pobral avstrijski film Goodnight Mommy a.k.a. Ich seh, Ich seh (2014), kaj pa se je dogajalo pretekla leta?








S prvim vodomcem se lahko pohvali Tom DiCillo, ki je ustvaril nizkoproračunsko dramedijo Living in Oblivion (1995). Film je nastal na osnovi frustracij, ki jih je režiser doživljal med ustvarjanjem svojega celovečernega prvenca Johnny Suede (1991), v katerem mimo grede igrata tudi takrat še precej neznani Brad Pitt in Nick Cave. Zgodba se vrti okoli zagnanega režiserja neodvisne filmske produkcije, ki se spopada z raznoraznimi težavami neuveljavljenih filmskih ustvarjalcev, med katere zagotovo sodi tudi amaterska filmska ekipa. A frustrirajočih dogodkov, ki se dogajajo na filmskem setu se DiCillo loteva na dokaj hudomušen in zabaven način.














Pri humorističnih vložkih je glavna zvezda zagotovo Steve Buscemi, ki tudi upodobi filmsko verzijo Toma, a priznati je potrebno, da ogromno podpore dobi tudi v stranskih likih, med katerimi bi še posebej izpostavil Jamesa Le Grosa, ki upodobi prepotentnega filmskega zvezdnika ter Petra Dinklaga (njegov filmski prvenec), ki svoj stas posodi sanjskemu škratu. Film je osvojil še kar nekaj filmskih festivalov, med drugim tudi tistega, ki ima svoj sedež v Utahu. Govora je seveda o kultnem filmskem festivalu Sundeance. Toda vsa ta priznanja so Toma v celovečernih filmskih vodah zadržala le za kratek čas, kaj kmalu je namreč ugotovil, da delo neodvisnega filmskega režiserja ni preveč hvaležno. Posledično se je raje lotil TV serij.




Reprezentativni film tako imenovanega postkriznega grškega filmskega vala, ki je Grčijo zajel po hudi recesiji leta 2008. Gre za filmske izdelke, ki avtoriteto prikazujejo na precej bizaren, zasmehljiv in satiričen način. V našem primeru to avtoriteto predstavlja pater familias, ki v primežu drži svojo družino (ženo, sina in dve hčerki). Živijo v odročni hiši, katere posest je ograjena z visoko ograjo. Lokacija, ki očetu omogoča, da otrokom prikrije realni svet in jim vsili svoje videnje resnice. A mladostnike je težko predolgo držati na prekratki vrvici, kar se rezultira v uporu najstarejše hčerke. Odlična aluzija na razmerje med EU in Grčijo.












Sam sem bil ob ogledu precej pretresen, a hkrati zelo zadovoljen, da sem po dolgem času videl nekaj tako unikatnega in hkrati kvalitetnega. Filmu uspe s pomočjo minimalistične režije, odlične igre in provokativno, bizarno ter morbidno scenaristični podlago pričarati precej utesnjujoče in nelagodno družinsko okolje, kar sam smatram za vrhunski dosežek. Največja odlika filma pa je zagotovo njegova sporočilnost, ki pri gledalcu sproži nemalo debat in razmišljanj o možnih interpretacijah videnega. Vse to je nenazadnje opazila tudi mednarodna komisija 21. LIFFa, ki je temu grškemu filmskemu biseru zasluženo podelila vodomca, nagrado pa je pobral tudi v Cannesu.




Eksplicitni seksualni prizori v katerih so bili sicer uporabljeni filmski dvojniki ter protetika (glavna igralka Isidora Simijonović je bila med snemanjem filma stara zgolj 14 let), niso tisto kar bi vas ob ogledu filma moralo skrbeti. Mene je namreč bolj pretreslo dejstvo kako dobro je režiserka filma Maja Miloš v svojem filmskem prvencu ujela hedonistično odraščanje današnjih najstnikov. Ne rečem, da le-ti včasih niso popivali in se fukarili naokoli, a dandanašnji je to početje vseeno malo drugače. Vzrok za to gre iskati v tehničnih pripomočkih (telefonih), ki najstnikom omogočajo, da svoje bedarije posnamejo ter se z njimi hvalisajo. Narcisoidnost, ki je prerasla v tekmovanje.















S pomočjo telefonov namreč lahko postanejo zvezde in hkrati režiserji svojega življenja. Kar naenkrat za njih ni več pomembno, da živijo v dogodku, ampak da ta dogodek posnamejo (le poglejte kaj se dogaja na koncertih širom sveta). Tako kot mlada Jasna (Isidora), ki vse svoje najpomembnejše dogodke posname na mobilca, pa naj si gre za žuranje, pomerjanje cunj ali pa spolni odnos. Z njegovo pomočjo beži od realnega življenja, ki v neperspektivni Srbiji za mladino ni najbolj prijazno, poleg tega pa Jasno morijo še druge težave resničnega življenja, ki izvirajo iz njenega doma. Provokativna srbska drama, ki pa v marsičem zadane žebljico na glavico.



Leta 1999 si je na LIFFu vodomca priboril kirgizistanski film The Adopted Son (1998). Na tokratni seznam sem ga vključil zgolj zaradi dejstva, ker je edini kirgizijski celuloidni izdelek, ki sem ga videl v svojem življenju. Reči moram, da me s svojo kvaliteto ni prepričal, saj gre za tip film, ki meni ni posebno pogodu. Zgodba o mladem kirgizijskem fantiču, ki se v ruralnem okolju spopada s problemi odraščanja, je namreč predstavljena preveč realistično, malo da ne dokumentaristično. Realizmu dodatno težo doda že črno-bela fotografija, ki je mimogrede najmočnejši element pričujočega filma, a vsa zadeva se za moj okus premika prepočasi.














Gre za filmski prvenec kirgizijskega režiserja Aktana Abdykalykova. Le-ta je za naslovno vlogo Beshkempirja uporabil kar svojega sina. Beshkempir se skupaj s svojimi sovrstniki s pomočjo mladostniških lumparij kratkočasi v sicer precej dolgočasni kirgizijski vasi (v filmu vidimo kar nekaj tradicionalnih kirgizijskih običajev). Žal pa njihove vragolije ne kratkočasijo tudi nas gledalcev. Tempo filma je za kaj takega preprosto prepočasen. Toda vseeno je režiserja za izdelek potrebno pohvaliti, saj ta bivša država Sovjetske zveze ne slovi ravno po filmski industriji, The Adopted Son (1998) pa je kljub temu širom sveta pobral kar nekaj filmskih nagrad.    



















Nekateri so ta celovečerni prvenec ruskega režiserja Andreja Zvjaginceva, ki je vodomca prejel istega leta, ko si je posebno omembo žirije prislužil tudi Pod njenim oknom (2003), omenjali kot odličen izdelek in ga postavljali ob bok filmskim stvaritvam Andreja Tarkovskega. Je že res, da je v filmu, ki je osvojil žirijo na LIFFu, kasneje pa prepričal tudi tisto v Benetkah, moč najti nekaj kar spominja na filme omenjenega ruskega cineasta, a sam bi bil pri takih primerjavah malenkost bolj previden. Je pa res, da se lahko The Return (2003) gleda kot preprosta fabula o dveh odraščajočih dečkih ali pa na precej poglobljeni in simbolični ravni. 














V življenje dveh mladostniških bratov se po več kot desetih letih vrne njun oče, ki se želi na hitro odkupiti in nadoknaditi izgubljena leta. Posledično dečka odpelje na izlet, ki pa se zaradi očetovega maltretiranja, kaj kmalu sprevrže v pravo kalvarijo. V vlogi obeh fantičov blestita mlada ruska igralca, ki sta bila izbrana med množico kandidatov, žal pa je življenje starejšega (Vladimir Garin) ugasnilo že kmalu po končanju snemanja. Ironično se je to dogodilo ravno pri posnemanju začetnega filmskega prizora, ko skupinica mulcev draži njegovega filmskega brata (Ivan Dobronravov), naj pokaže pogum in skoči iz visokega stolpa v ledeno mrzlo vodo. Ja, življenje ni film.




Film, ki je pred parimi leti v slovenski blogarski sferi sprožil kar nekaj burnih razprav in to zgolj zavoljo svojega konca, ki si ga je marsikateri recenzist razlagal po svoje. Med njimi so se znašli takšni, ki so zagovarjali, da celoten film ter posledično tudi konec ne vsebujeta nikakršne simbolike, spet drugi so zagovarjali, da je v filmu moč najti lepo število subtilnih namigov. Med tem, ko pri prvi skupini ni kaj veliko za debatirati, lahko drugo še nadalje razdelimo na tiste, ki so film secirali bolj iz sociološkega vidika in tiste, ki so ga poskušali razlagati s pomočjo pogleda skozi psihološko prizmo. Med slednje sem spadal tudi sam. Kakorkoli Jeffu Nicholsu je uspelo tisto najpomembnejše, o njegovem filmu se je debatiralo.












To je prepoznala tudi mednarodna žirija 22. LIFFa, ki je filmu podelila vodomca. Iz njene razlage je razvidno, da je simboliko opazovala skozi sociološka in hkrati psihološka očala, saj so zapisali, da film razgrinja vizije, ki so hkrati oblika paranoje in preroško znamenje naše dobe. Poleg odlične režije, je vsekakor potrebno pohvaliti tudi izjemno igro obeh glavnih protagonistov, se pravi creepy Micahela Shannona in prelestno Jessico Chastain, ki je mimogrede leta 2011 nastopila kar v šestih filmih. Vau. Film vsekakor ni za vsakega, saj zna biti marsikomu tempo prepočasen, a tisti pravi ljubitelji sedme umetnosti bodo v njem zagotovo uživali.
















Tako kot večina ostalih filmov s tokratnega seznama je tudi pričujoči poleg vodomca prejel še kar nekaj mednarodnih nagrad, med katerimi so največje omembe vredni tri Cezarji, tudi tisti za najboljši film. A kljub tem priznanjem, ki jih je francoski režiser Erick Zonca prejel za svoj celovečerni filmski prvenec, sta izpod njegovega peresa nastala zgolj še dva filma. Prvi, The Little Thief a.k.a. Le petit voleur (1999), že takoj naslednje leto, drugi, Julia (2008) pa kar 10 let po prvencu. S slednjim, v katerem glavno vlogo odigra odlična Tilda Swinton, se je Erick Zonca uspel prebiti tudi na ameriško tržišče, a kot kaže ta preboj zaenkrat ni obrodil trajnejših sadov. 















V središče zgodbe sta postavljeni dekleti iz nižjega socialnega razreda, ki se že na začetku svoje odrasle poti soočata s tegobami vsakdanjika. Med tiste najpomembnejše zagotovo sodi borba za golo preživetje, kar pomeni, da se morata dekleti prijeti vsakega dela. Posledično sta zaposleni v šivalnici oblačil, v kateri se odvija sila duhomorno delo. A s tem se ne obremenjujeta kaj dosti. Odklop od vsakodnevne sive rutine si poiščeta ob večerih, ko se odpravita po lokalnih barih. Med njima se razvije močna vez in iskreno prijateljstvo, ki pa je postavljeno na preizkušnjo, ko ena izmed njiju s pomočjo »ljubezni« začuti priložnost za preboj po socialni lestvici.














Objavljeno pod |

1 komentarjev:

Sadako pravi ...

Jp, Take Shelter je eden izmed tistih, ki je z vsakim ogledom boljši, Living in Oblivion je pa taka prijetna sprostitev.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji