Filmsko platno št. 7

7 seksi plesov

2012-02-20T19:20:00.003+01:00

Za moške oči ni lepšega kot čutno pozibavajoče se žensko telo polno bujnih oblin. Zaradi takih prizorov se nam često zamegli pred očmi, izgubimo razum in smo posledično pripravljeni pohvaliti tudi sicer ne preveč solidne filme. Smo pač šibka bitja hitro prodanih duš.

From Dusk Till Dawn (1996)

Pred davnimi davnimi časi, ko je prihodnost še izgledala svetla, sta se prekrižali poti dveh filmskih psihičev. In ker gliha vkup štriha, sta kaj hitro postala BFF. Fantastično, kajti filmskim sladokuscem sta navrgla kar nekaj kultnega gradiva. Tole je plod njunega prvega občevanja in ker je imel prvorojenec dva očka, namesto staršev, ki jih predpisujejo ljudje z najmanj izkušnjami o tem kako izgleda biti starš, pa ne bi sedaj o kraticah in imenih (RKC), je bil kakopak kar precej zmeden. Ni namreč vedel ali naj bo surova kriminalka ali pa gorefest grozljivka. Odločil se je da bo oboje. Kot kaže bi bilo nadvse smiselno gesto z belimi golobčki ponoviti.

Nekje na sredini se tipična Tarantinova kriminalna štorija sprevrže v vampirsko krvavico, preskok iz naravnih v nadnaravne sfere pa zaznamuje nekaj kar je razpeto med oba svetova. Boginja na Zemlji. Obline Salme Hayek in njeno zapeljivo miganje, sta namreč nekaj kar vas bo prestavilo v stanje zamaknjenosti. Sam sem bil naravnost hipnotiziran zaradi erotičnega zibanja njenih ženstvenih bokov, poželjivega in zapeljivega pogleda ter njenega bujnega oprsja. S svojo predstavo je zasenčila tako nevrotičnega Tarantina, k00lskega Clooneya, lepotca Trejota, pobožnega Keitela, legendo Savinija…Random trivia: celoten članek sem napisal z eno roko, če lovite moje drsenje skozi ovinek.

Closer (2004)

Najboljši filmi o ljubezni so tisti, ki dejansko preučujejo to zakomplicirano čustvo ter nam ga prikazujejo v vsej svoji lepoti in tudi bolečini, ne pa da nam podajajo neke pravljično banalne ljubezenske zgodbice, kjer nastopajo poškodovane princeske in princi na belem konju. Eden izmed takih je tudi Closer (2004), katerega bistvo lahko povzamemo s kratkim monologom Natalie Portman: »Where is this 'love'? I can't see it. I can't touch it. I can't feel it.« Gre za nagrajeno dramsko delo v katerem se je še enkrat več izkazal mojster adaptacije knjižnih del Mike Nichols, ki je zaslovel ravno s svojim filmskim prvencem, ekranizacijo dela Who is Afraid Of Virginia Wolf? (1966).

Poleg narativnega bistva pa mala mična gospodična poskrbi še za vizualnega. Saj poznate tisti prizor, ko se raztegne kolikor je dolga in široka. Brrrrr… No, je že res, da njeno zvijanje, pretegovanje in prestopanje le stežka imenujemo ples, toda le kdo bi ji lahko zameril. To da zna plesati je dokazala v nekem drugem filmu. Lahko si samo predstavljamo kaj se je po glavi pletlo Clive Owenu, ko je pred njemu v seksi tangicah paradirala sladka mala. Skoraj 100 procenten sem, da je bil švic na njegovem čelu pristen. Le kdo bi namreč lahko ohranil mirno kri ob teh prizorih za bogove. Samo nekaj. Mislite, da mu jo je zares pokazala? Pohvale tako za zgodbo kot tudi za samo Natalie.

Death Proof (2007)

Še en poklon Q. Tarantina obskurnim in kultnim B filmom, ki so pomagali ustvariti njegovo prepoznavno režisersko persono. Tokrat v najbolj neposredni in direktni ediciji. Sam film je bil skupaj s Planet Terror (2007), katerega je režiral njegov že omenjeni bestič R. Rodriguez, namreč del double-billa. Trika, ki so se ga v Hollywoodu začeli posluževati že za časa gospodarske krize, v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja pa je dobil povsem nov pomen. Takrat so v tako imenovanih grindhouse kinematografih prikazovali predvsem eksploatacijske B filme, katerih vodilo so bili seks, nasilje in kri. Filme so velikokrat odkupili po zelo nizki ceni, zato so bile kopije večinoma že dodobra zdelane in takšen feeling je hotel tokrat ujeti tudi Q. Tarantino.

Nikakršno naključje ni torej, da sta tokratna filma kot double-bill izšla pod imenon Grindhouse (2007). V prvem se je Q. Tarantino skoncentriral na avtomobilskega izprijenca v podobi ikone Kurta Russella ter 2 skupinici mladih brhkih deklet. V prvi se znajde tudi Vanessa Ferlito, ki sicer ni na moji TOP seksi lestvici, vendar je s svojim miganjem v tokratni poslastici za filmske fanatike pridobila ogromno mest. Se vidi, da v sebi skriva tudi afro in latino korenine. Sicer pa gre še za enega tipičnega predstavnika Tarantinovih gobezdavih in pop referenčnih filmov, ki pa ni izpeljan tako v potankosti kot smo od njega navajeni, a je še vedno daleč nad povprečjem večine današnjega sranja.

True Lies (1994)

Jamie Lee Curtis se mi kot mlademu pubecu ni zdela pretirano seksi, a z leti (tako njenimi kot mojimi) me je začela vedno bolj privlačiti. Neverjetno je pridobila na seksapilnosti in eden izmed filmov, ki je pri tem močno pomagal, je tudi tokratni. V roke jo je namreč dobil režiser, ki zna na površje spraviti spolno privlačnost praktično vseh igralk, ki jih dobi pod svoje okrilje. Še toliko bolj prepričljivo, če pred tem ne veljajo za nek pojem božanskega. Pa preverimo. V Aliens (1986) je moško domišljijo burila Sigourney Weaver, v Terminator II: Judgment Day (1991) Linda Hamilton, tokrat že omenjena Jamie Lee Curtis in nenazdanje priznam, da me je zrajcala celo Neytiri a.k.a. Zoe Saldana iz filma Avatar (2009).

Jp, g. Cameron je mojster transformacij, ko je govora o ženskih preobrazbah iz zapečkarskih gospodinj v smrtonosne in neustrašne heroine. Tokrat se iz primeža predmestne otopelosti izvije visokorasla administratorka bujnih oblin. Ob boku Arnolda Schawrzeneggerja se prelevi v tajno agentko pri tem pa ponovno odkrije sama sebe in to v prizoru, kjer ji je naročeno, da mora igrati prostitutko. Iz sebe odvrže nekaj odvečnih plasti obleke in začne buriti moško domišljijo. Perfekcija. Saj poznate tisti dve vlogi, ki si jih od ženske želi praktično vsak moški. Jamie nam v tem zabavnem blockbusterju pokaže obe svoji plati, če pa želite videti še kaj več, si oglejte Trading Places (1983).

Nine ½ Weeks (1986)

Najbolj seksualno ekspliciten film po kontroverznem Last Tango In Paris (1972). Vsaj tako so rekli, vendar dobro veste, da ne gre povsem verjeti tem čestokrat prenapihnjenim propagandnim trikom. Zame osebno že Bertoluccijev wannabe art softič ni bil pretirano nazoren. Veliko je bilo sicer povedanega, toda vizualizacija je bila prepuščena predvsem naši domišljiji in tudi s tokratnim filmom je tako. Sta si pa oba filma zelo blizu tudi v narativnem smislu. V obeh se namreč neobvezujočim spolnim užitkom predata popolna neznanca, ki z navidez osvobajajočo seksualno eksperimentacijo polzita v zelo nevarne vode. Vse stvari imajo namreč svoje meje in spolnost pri tem ni nobena izjema.

Sta pa tokratna glavna protagonista, ki tako kot Marlon Brando in Maria Schneider v svojo spolnost izjemno rada vključujeta hrano, mnogo bolj seksi. Še posebno dolgonoga zlatolaska, ki nas na zdaj že legendarni striptiz štiklc Joeja Cockerja You Can Leave Your Hat On zapeljuje s svojimi krivuljami in ostalimi ženskimi atributi. No, pa tudi Mickeyu se je veliko bolj podal njegov naravni obraz kot pa to kar lahko vidimo danes. Na izjemno visokem nivoju je tudi kemija med glavnima igralcema, ki se s pomočjo prepovedanih užitkov pogosto odpravljata v nek drug, za njuno zvezo nevaren svet. Skratka povsem soliden film, a kaj smo vse to videli že v precej boljši verziji Bernarda Bertoluccija.

Noel (2004)

Filmi, ki so posneti za krajšanje prazničnih večerov okoli božiča in nam tudi prikazujejo vso prešernost modernega kapitalizma, so praviloma lahkotnejšega tona. Oziroma bolj pravilno, so bili lahkotnejšega tona. Prepričan sem namreč, da bi James Stewart v klasiki It's A Wonderful Life (1946) zagotovo skočil z mostu, ako bi film posneli dandanes. V dokaz vam ponujam tokratni film, ki je naravnan precej morbidno in kljub optimističnemu koncu za seboj pušča sled grenke depresivnosti. Po drugi strani pa bi mu lahko tak prikaz šteli tudi v dobro, saj se za vsemi bleščečimi lučkami in zvončki, ki nas slepijo v božičnem in novoletnem času, skrivajo tudi precej temačne zgodbe.

Pa dobro, namen tokratnega zapisa ni moraliziranje o pasteh in slepilih modernega kapitalizma, temveč sem se oglasil, da navržem predlog ali dva o bolj prijetnih rečeh. Naj vam predstavim precej poskočen, a na žalost (pre)kratek ples, ki ga v strupeno kratki črni oblekici izvede seks boginja Penélope Cruz. Njeno igrivo miganje bokov je tako mamljivo, da si film že zgolj zaradi tega zasluži ogled. Je pa res, da če odmislimo to erotično in nagajivo sekvenco, nam od filma ostane zgolj morbidnost. In kljub temu drugačnemu pogledu na dogajanje okoli božiča, vsa stvar deluje zelo prežvečeno, prisiljeno in predvidljivo. Ne pomaga niti izvrstna igralska zasedba.

Femme Fatale (2002)

Brez ovinkarjenja in povsem čiste vesti priznam, da je tole eden izmed najslabših filmov naslednika mojstra suspenza. Brian De Palma je v svoji bogati karieri posnel kar nekaj vrhunskih filmov, nekaj povprečnih in nekaj podpovprečnih. Pričujoči spada med slednje. Zgodba je namreč izredno zmedena in za lase privlečena (še posebej tu izstopa finalni twist), igra nadvse lesena in prisiljena, De Palmovi vizualni in narativni podpisi pa so tokrat sami sebi namen. Še enkrat več tako vse skupaj reši seksi golota, tokrat v podobi Rebecce Romijn. Kljub slabi igri je njeno izžarevanje erotične energije ena redkih pozitivnih izjem visoko letečega neo-noirja.

V tej precej dolgočasni štoriji Rebecca upodobi povzpetniško biseksualno tatico, ki se v želji po bogastvu ne ustavi pred nikakršno oviro. S svojo greha vredno podobo in umazanim jezikom (»You don't have to lick my ass, just fuck me.«) ji ni prav težko zaslepiti tako pripadnike moškega kot tudi pripadnice ženskega spola. To pa je več ali manj tudi vse kar njen lik premore. Ob njenem boku igra tudi lepotec Antonio Banderas, čigar igra pa je še bolj katastrofalna kot Rebeccina, vendar nisem povsem prepričan, da je celotni filmski projekt Antonio vzel preveč resno. Zakaj bi tudi ga, kot kaže je bil tokrat glavni namen gospoda De Palme, sleči brhko Rebecco Romijn.

7 podmornic, part II

2012-02-13T18:07:00.003+01:00

K-19: The Widowmaker (2002)

Tudi Rusi so imeli v svojih vrstah kar nekaj podmornic, ki so jih kopičili predvsem v času hladne vojne, da bi se z njimi šopirili in zoperstavljali Američanom. Še posebej ponosni so bili na tiste, ki so bile opremljene z jedrskim orožjem in med njimi je bila tudi famozna K-19. Jp, tokratni film o podmornici je posnet po resničnih dogodkih in prikazuje rusko oz. sovjetsko plat zgodbe. Toda posneli so ga Američani. Bolj natančno tista gospa, ki je leta 2010 kot prva dama prejela Oskarja v kategoriji najboljših režiserjev, Kathryn Bigelow. Glavni vlogi pa sta odigrala Harrison in Liam Neeson. Težko prebavljivo. Še posebej kar se tiče njunega sfejkanega ruskega naglasa.

Film je na trenutke sicer dokaj napet in tudi začne se zelo obetavno, a kaj ko je celotna zgodba preveč razvlečena in vsebuje obilico nepotrebnega balasta. Isto poanto, se pravi to, da imajo tudi nekateri komunisti čut za pravičnost, je na mnogo bolj prefinjen način povedal že The Hunt For Red October (1990) in tudi bitke med kapitanom in prvim častnikom so bile že mnogo bolj napete. Npr. v Crimson Tide (1995) ali pa v Run Silent Run Deep (1958). Pa tudi žrtvovanje za svoje kamarate smo videli že v nešteto filmih. Najbolj pozitivna stran je tako sam prikaz dejstva kako nevarno za posameznika, kot tudi za celotno človeštvo je jedrsko orožje.

Down Periscope (1996)

Pri igralcih, ki več let igrajo en in isti lik, se čestokrat pojavi težava, da jih gledalci le stežka sprejmemo v drugačnih vlogah, še zlasti kadar so le-te še kako podobne njihovemu najbolj markantnemu liku. Slična situacija se je pripetila tudi Kelseyu Grammerju, ki ga večina njegovih oboževalcev pozna kot uglajenega radijskega voditelja Frasierja. Tudi meni osebno je bilo ob tem njegovem filmskem debiju zelo težko preklopiti na lik, ki ne bi bil povezan z zgoraj omenjenim. Pred mojimi očmi se je ves čas vrtel doktor Crane in zato se mi je njegova igra zdela močno prisiljena, medtem ko se mi zdi v nanizanki, ki je bila na sporedu dobro dekado, tako naravna.

Sam film je dokaj preprost in močno spominja na Police Academy (1984) in to ne brez razloga. Mož, ki je napisal scenarij za tokratni film, je namreč režiral zgoraj omenjeno kultno komedijo. Zaplet je torej na las podoben. Gruča na prvi pogled nemogočih in na neuspeh obsojenih posameznikov se vkrca na zarjavelo in odsluženo podmornico. Pod svoje okrilje jih vzame ekscentrični kapitan, odločen da bo iz njih naredil pošteno in ponosa vredno posadko. Dodamo še seksi blondinko, za seksistični skeč ali dva ter obvezen in na moč predvidljiv happy end in recept za uspešnico je tu. Jok brate, odpade. Že prevečkrat videno, toda za kratkočasenje ob deževnem popoldnevu čisto OK.

The Hunley (1999)

Kratka zgodovina podmornic: čeprav so bila ta plovila sprva namenjena podvodnemu raziskovanju, so svojo pravo veljavo in svetovno razpoznavnost doživela šele v času prve svetovne vojne, ko so trosila strah v bitki za Atlantik. Sam sem bil presenečen nad podatkom, da so podmornice kot vojno sredstvo uporabljali že za časa ameriške državljanske vojne (1861 – 1865). Z njimi je predvsem Konfederacija poskušala prebiti pomorsko blokado Unije, vendar ji to nikoli ni uspelo. Tokratni film se ukvarja ravno s tem bratomornim zgodovinskim obdobjem, ko je podmornica H. L. Hunley izvedla prvi uspešen napad podmornic na bojno ladjo.

Televizijski filmi velikokrat presenetijo s svojo odličnostjo in tudi tokratni ni nikakršna izjema. Gre za izjemen, a spregledan film, čigar ogled vam toplo priporočam. Poleg izvrstne igre ter razvoja karakterjev ga odlikuje predvsem zgodovinska avtentičnost, kar je pri filmih o podmornicah prej izjema kot pravilo. Zgodba se vrti okoli devetih članov posadke (ja samo toliko se jih je lahko vkrcalo v to 12 metrov dolgo in zgolj dober meter široko plovilo) ter njihovih pripravah na vojaško operacijo. Ekspedicija se za njih konča precej klavrno, toda s svojo srčnostjo in borbeno požrtvovalnostjo (podmornica je delovala na ročni pogon) so se zapisali tako v ameriško kot tudi svetovno zgodovino.

The Enemy Below (1957)

Prijetno presenečenje. Predvsem zaradi dejstva, ker se film The Enemy Below (1957) ni ujel v past zeitgeista, v katerega se je ujela večina ameriških vojnih filmov posnetih med II. svetovno vojno in po njej ter kasneje v obdobju hladne vojne. Tokrat sta kapitana, ki si stojita na nasprotnih bregovih južnega Atlantika in se borita pod skreganima se zastavama, povsem enakovredna. Morda je na trenutke nemški kapitan podmornice celo bolj spreten kot njegov ameriški kolega (Robert Mitchum) na rušilcu. Najbolj zanimivo pri vsem pa je to, da sta oba povsem človeška oz. že kar pacifistična. Gre torej za eno izmed antivojnih propagand ameriške filmske industrije.

Po drugi strani pa gre tudi za pravo vojaško študijo. Celoten film spremljamo namreč zgolj le eno bitko, v kateri vse svoje mojstrstvo pokažeta zgoraj omenjena kapitana. V tej igri mačke z mišjo je enkrat v prednosti ameriški junak, spet drugič nemški heroj. Toda bolj se film bliža koncu, bolj je jasno, da protagonista nista kaj preveč provojno usmerjena, kljub temu, da sta voditelja svojih plovil in posadke. Morda je pri tej vojni mržnji še bolj izrazit ameriški poveljnik rušilca. Ja, kaj pa ste mislili, da bodo Američani res skozi celoten film nakazovali, da so si z Nemci enakovredni? Toda kljub temu, tokrat so se izredno izkazali in ustvarili zelo gledljiv podmorniški film.

The Abyss (1989)

Mojster blockbusterjev James Cameron se je lotil že kar nekaj zelo zahtevnih, revolucionarnih ter predvsem proračunsko mega zajetnih filmskih projektov kot so The Terminator (1984), Aliens (1986), Terminator II: Judgment Day (1991) ter predvsem The Abyss (1989), Titanic (1997) ter Avatar (2009). Ampak vedno z zelo pozitivnim ROI-jem. Kot vidimo je večino cekinov namenil predvsem žanru znanstvene fantastike in tudi tokratni ni pri tem nikakršna izjema. Toda podrobnejši pogled nam razkrije, da praktično za še tako futurističnimi stvarmi (izvzemši nezemeljska bitja) stoji že preizkušeni patent. Ja, tako podvodne ploščadi kot tudi dihanje tekočine (LiquiVenta) niso nič novega.

Vendar kljub vsej tej moderni tehnologiji je sporočilo filma povsem preprosto in se skriva v metafori brezna. Brezna v katerega vedno hitreje polzi človeška vrsta in iz katerega nas na površje lahko dvigne zgolj ljubezen do sočloveka. Toda pozor, najnižje točke še vedno nismo dosegli, a ko jo bodemo, zna biti že prepozno. Rešitev se skriva nekje na poti in ne na cilju. To nam želi s svojo fantastično avanturo sporočiti g. Cameron, toda kaj ko mnogo ljudi kljub prozornosti ne vidi preko fasade. No morda pa nas avtodestrukcije reši vesoljska inteligenca. Vprašanje je le, ali je ljubezen sestavni element kozmosa. Srčno upam, toda za enkrat kaže slabo.

Torpedo Run (1958)

Dilema filma se tokrat glasi: ali v vojnem času kot posameznik na prvo mesto postaviti svojo družino ali domovino. Vojni fanatiki, patrioti, tu-je.si-jevci… bi seveda z lahkoto izstrelili, da brez domovine tudi družine ni. Ja pa kaj še. Kot kaže pa zgornje vprašanje ni prav nobena dilema za domoljubne Američane. Kapitan podmornice Barney Doyle (Glenn Ford) se namreč tako rekoč brez obotavljanja odloči, da bo na prvo mesto postavil domovino in s tem celo tvegal smrt svoje družine. Je že res, da ob tehtanju odločitve malček zašvica, ampak to je bolj ali manj tudi vse. Pritisne na sprožilec in tako pošlje svojo tako ljubljeno družino rakom žvižgat.

Bolj pomembno kot obvarovati svojo družino je namreč takojšnje uničenje Japoncev. Kot kaže Američani res niso sposobni preboleti tistega zahrbtnega napada na Pearl Harbor (spomnite se samo raznih komentarjev ob jedrski nesreči v Fukošimi). Škoda, kajti film je imel super iztočnico, okoli katere bi lahko zgradil odlično vojno dramo, ki bi premlevala zgoraj omenjeno dilemo. Tako pa so se ustvarjalci raje odločili, da se raje podajo v že stokrat preplute vode, znotraj katerih se šopiri ameriški vojni aparat. Še dobro, da v filmu nastopata zvezdi kova Glenn Ford in Ernest Borgnine, kajti drugače bi film še hitreje potonil na dno filmske zgodovine.

The Life Aquatic With Steve Zissou (2004)

Za zadnje razpoložljivo mesto na tokratni lestvici sta se srdito borili dve rumeni podmornici in sicer tista iz halucinonega LSD filma Yellow Submarine (1968) legendarne skupine The Beatles ter podmornica v lasti disfunkcionalne družine, Stevea Zissouja, ki si jo je omislil Wes Anderson. Kot vidite je zmagovalec znan, ampak kljub temu ne bi odsvetoval ogleda poraženca, še posebej če imate željo po kakšnem surealnem tripu. Naj vam na tem mestu izdam razlog, ki je vplival na mojo odločitev. To je igralska legenda Bill Murray, ki praktično sam nosi celoten film in to kljub temu, da mu ob boku stoji kar nekaj znanih igralskih obrazov.

Vsi ljubitelji Wesa Andersona veste kaj lahko pričakujete in to boste tudi dobili. Subtilen in zasanjan humor ekscentričnih junakov, ki živijo v nekem svojem pravljično nadrealističnem svetu in se za zunanjo banalnost ne menijo kaj dosti. Je pa po drugi strani škoda, da tokratni film sestavljajo zelo slabo povezani delčki mozaika, ki se kljub naprezanju nekako ne sestavijo v celoto. Gre torej za film, ki ga sestavljajo drobni momenti, a so ti tako simpatično bebavi, da kljub zgoraj omenjeni pomanjkljivosti film izpade nadvse simpatično. Preprosto ni variante, da vam le-ta ali pa njegovi junaki ne bi prirasli k srcu. Dobrodošli v svet disfunkcionalne rumene podmornice.

7 podmornic, part I

2012-02-06T18:17:00.010+01:00

Že od nekdaj sem bil fasciniran nad podmornicami. V sebi nosijo nek poseben čar, ki pride do izraza predvsem v tistem srhljivem trenutku, ko te pošasti globin izginejo pod vodno gladino in se potopijo v črnino oceanov. Sovražnik, ki vas opazuje iz nevidene zasede je pač najbolj nevaren. Lahko ga čutite, vendar ga ne morete povsem natačno locirati in če k temu dodamo še utesnjenost, dobimo enega izmed najstrašljivejših občutkov.

Das Boot a.k.a. The Boat (1981)

Po I. svetovni vojni so antantne sile Nemčiji naložile ogromno kazen. Med drugim je le-ta narekovala, da imajo Nemci v svoji mornarici lahko zgolj 6 bojnih ladij, 6 križark in 12 rušilcev. Toda Nemci ne bi bili Nemci, če ne bi prefrigano zaobšli naloženo kazen, ki so si jo prislužili kot glavni krivec za I. SV. Vse svoje vojaške sile so namreč uprli v izdelavo podmornic in pred začetkom II. SV so imeli v svoji lasti daleč najbolj zastrašujočo podmorniško floto. Posledično so zaradi tega dejstva in poteka bitk, med samo vojno utrpeli tudi največje izgube. Skoraj 800 podmornic in blizu 30.000 članov posadk. Morda so tudi zaradi te kolektivne izkušnje ustvarili najboljši film o podmornicah.

Pravijo namreč, da je najboljša oz. najbolj pristna umetnost tista, za katero se skriva izkustvo v obliki bolečine. In ravno pristnost je tisto, kar vas bo pri tokratnem filmu najbolj pritegnilo. Postali boste član posadke. Skupaj z njimi se boste borili, trpeli, se veselili in razglabljali o nesmiselnosti vojaških operacij ter same vojne. Sam sem se med ogledom filma celo zalotil, da sem vstal iz svojega sicer dokaj udobnega dvoseda in šel skupaj s posadko na juriš. K temu je med drugim pripomogla izvrstna glasbena podlaga z dvema glavnima motivoma. Prvi bo poskrbel, da boste s svojimi mislimi zapustili vsakdanji svet ter se odpravili v prostranstvo oceanov, medtem ko bo drugi poskrbel, da bodo razburljivi trenutki napeti kot struna.

U-571 (2000)

Američani si postavljajo vojne spomenike in se zadovoljno ter odobravajoče trepljajo po rami tudi takrat, ko iz vojne niso izšli kot zmagovalci. Kaj šele, ko so na zmagovalni strani. Takrat se zgodi nekaj takega kot je tokratni film, tipični hvalospev ameriškim vojakom med II. svetovno vojno. Celo tako hipokritski, da si zavaruje hrbet s tem, ko pokaže, da so bili nemški vojaki celo tako zlobne pošasti, da so kar na vsem lepem postrelili svoje pomoči potrebne pajdaše. Ja, Američani ne bi življenje vzeli nikomur drugemu kot samemu hudiču, kar so Nemci med II. svetovno vojno tudi bili. Zgodovinsko precej neavtentičen film, ki bi se lahko marsičesa naučil od Das Boot (1981).

Da pa bi vsaj malček oprali svojo krivdo, nam na začetku odjavne špice zaupa, drobno skrivnost. Ne, niso bili Američani tisti, ki bi prvi zasegli famozno kodirno napravo Enigma (naprava, ki je imela okoli 150 bilijonov možnih kombinacij in je bila brez priročnika praktično neuporabna), ampak so bili to pripadniki Kraljeve mornarica, se pravi Britanci. Ja, kljub temu, da gredo Američani v filmu skozi pravo kalvarijo in nam dajejo vtis kot da so bili oni tisti, ki so prvi zasegli famozno napravo. Da ne omenjam, ne ravno velikega pomena le-te akcije, saj so prebrisani Nemci šifre za dekodiranje menjali iz meseca v mesec. Pa dobro, so vsaj poslali celotno podmorniško posadko, da zmaga vojno. Spomnite se filma Rambo: First Blood Part II (1985) in Rambo III (1988).

Crimson Tide (1995)

Dobrih 50 let kasneje na Zahodu nič novega. Američani si namreč še vedno ližejo rane in se šopirijo s svojim vojnim arzenalom. Toda tokrat imajo v svojih vrstah dvomljivca, ki ne verjame ravno v filozofijo vojne oz. si le-to razlaga rahlo drugače od ostalih vojaških lutk. In le kdo bi lahko bil ta izdajalski pacifist, ki ne verjame v vojno filozofijo, ki nas uči, da moramo v borbi za preživetje udariti prvi? Jp, prav ste uganili to je lahko le črnec. Pred vami se bo torej odvrtel še en film poln stereotipov in klišejev, nekakšen podvodni Top Gun (1995).

V njem bosta svoje tiče pomerila že omenjeni racionalist Denzel Washington in trigger happy Gene Hackman. Odrezana od sveta bosta nekaj ducat metrov pod morsko gladino gonila vsak svoj prav o tem, ali je treba prevratniške rdečkarje odstraniti iz obličja Zemlje takoj ali pa malček kasneje. Med drugim se bosta prepirala tudi o tem od kod izvirajo lipicanci. Gene bo trdil, da iz Portugalske, toda ne skrbite, preudarni Denzel ga bo hitro popravil, da ne izvirajo iz Portugalske temveč iz Španije. Ja, še dobro da imamo tudi IMDb, ki nas opomni, da oba živita v zmoti in da lipicanci v bistvu izvirajo iz Avstrije. Za Slovenijo kot kaže ni slišal še nihče. Le kako tudi bi, ko pa je edino kar slišijo vpitje, kako awsome so.

Run Silent Run Deep (1958)

Pričujoči film je omenjen v prejšnji podmorniški pustolovščini in ne povsem brez razloga. Tudi tokrat se namreč na krovu znajdeta dva velikanska ega, ki želita med posadko uveljaviti svoj prav. Prvega v podobi Clarka Gablea za lahkoto primerjamo z Genom Hackmanom, medtem ko še ena legenda Burt Lancester povleče bolj na Denzela Washingtona. Vendar tokrat poteka petelinjenje v precej bolj umirjenem tonu in kapitan ter prvi častnik sta celo zmožna kakšnega dogovora. Po vsej verjetnosti zato, ker je zunanji sovražnik mnogo bolj realen in otipljiv kot tisti v Crimson Tide (1995). Ko gre zares Američani kakopak stopijo skupaj.

Dogajanje je postavljeno na pacifiško bojišče v čas II. svetovne vojne, ko so se po prostranem oceanu in okoliških otočjih preganjali Japonci in Američani. Zgodba je napeta in verodostojna, kar pa je tisto najlepše je to, da se ji tudi dobrih 5 desetletij kasneje ne pozna zob časa. Japonci so predstavljeni kot preudarni in dobro natrenirani vojščaki, medtem ko Američane velikokrat v boju vodijo predvsem čustva. Iz tega z lahkoto sklepamo kdo so bili tisti, ki so zares ljubili svojo domovino ter se zanjo borili s srcem. Toda nima veze, kajti te samohvale smo se tekom filmske zgodovine že dodobra navadili. Bolj pomembno je, da gre za dokaj spregledano filmsko klasiko, ki si vsekakor zasluži vaš ogled.

20000 Leagues Under The Sea (1954)

Tega ne pravim velikokrat (morda je tokrat celo prvič), ampak zdi se mi, da (filmoljub raje se usedi in globoko vdihni) bi tokratni film potreboval rimejk. Gre namreč za izdelek čigar gonilna sila je predvsem vizualna fascinacija s pomočjo podmornice Nautilus in tukaj se filmu pozna, da ga je povozil čas. Podvodne sekvence so namreč nadvse puste in tudi ko pride do tistega famoznega spopada med gigantskim lignjem in podmornico ter njeno posadko, je dvoboj prej kislo smešen kot razburljiv. Edino težavo vidim v tem, kateri igralec bi lahko nadomestil legendarnega Kirka Douglasa. Izžarevanje pravega moškega šarma, je namreč dandanašnji težko dobavljiva roba.

Ima pa ekranizacija romana francoskega pisatelja izjemne domišljije Julesa Verneja seveda tudi globljo poanto. In to je, da nasilje rodi zgolj novo nasilje, če se ne pojavi nekdo, ki je pripravljen prekiniti ta začaran krog. Kliše, ki pa v filmu ni edini. Tu je namreč še nori, na cel svet jezni znanstvenik ter njegov alter ego dobri znanstvenik. Imamo tudi razigranega in često pijanega mornarja ter doktorjevega skromnega in malček trčenega asistenta (zahajajoča zvezda Peter Lorre). Oh, in ne pozabimo na nuklearno energijo ter njeno potencialno nevarnost. Jp, v 50. letih prejšnjega stoletja hladna vojna ni zaobšla niti filmskega studia Walt Disney.

The Hunt For Red October (1990)

Tole pa je bil zame kar majhen šok: Američani so sposobni priznati, da so Sovjeti imeli naprednejšo tehnologijo oz. še več. Sposobni so priznati, da imajo tudi komunisti dušo in občutek za pravičnost. Hja res da leta 1990, ko so morda trepljali razpadajočo državo in jo vabili v svoja nedrja turbo kapitalizma, pa vseeno. Lik prikladnega komunista upodobi všečni Sean Connery in zatorej se mi je že na začetku filma zdelo malček čudno, da bi za hrbtom skrival kakšen podel načrt kot nam je namigoval film. Film, ki na nek način ruši stereotipe in nam sporoča, da se znotraj vsake še tako markantne skupine skriva posameznik, ki ima povsem svoja prepričanja in dojemanja.

Film je režisiral mojster akcijskih filmov s konca 80. let prejšnjega stoletja kot sta Predator (1987) in Die Hard (1988), John McTiernan. Tokrat pa nam v nasprotju s krvavimi streljačinami ponudi dovršen vojni triler, ki ga na svojih ramenih nosijo glavni in stranski liki na čelu z že omenjenim S. Conneryem ter (presenetljivo dobrim) Alecom Baldwinom, Samom Neillom, Jamesom Earlom Jonesom… Morda se edina pomanjkljivost filma skriva v tehnični plati, ki skrbi za specialne efekte. Medtem, ko je notranjost podmornice nenavadno prostorna in scenografsko dokaj dovršena, pa je njena zunanjost zastavljena precej amatersko, da torpedov in drugih izstrelkov niti ne omenjam.

Below (2002)

Podmornice se kar same po sebi ponujajo kot primeren prostor kjer se lahko vsak trenutek zgodi nekaj grozljivega. Gre namreč za zelo omejen prostor odrezan od vsakdanjega sveta iz katerega je pobeg praktično nemogoč. Že najmanjša nepravilnost oz. napaka lahko privede do okolja v katerem se začno dogajati nenavadne stvari. Čudi me torej, da je Below (2002) edini meni znan film, ki je podmornice popeljal v žanr grozljivke. Toda pri tem ni bil najbolj uspešen. Namesto, da bi se ustvarjalci zanašali na klavstrofobično, temačno in napeto atmosfero, ki se ponuja kar sama po sebi, so se raje oprijeli že dodobra zlajnanih BU! efektov. Saj veste, kamera nazumira igralca ravno toliko, da ne vidimo njegove okolice, potem pa nam ob glasni zvočni spremljavi in hitrem odzumiranju pokaže nekaj »presenetljivega«. Lame.

Utaplja pa se film tudi na tistem delu, ko želi plavati po vodah nekakšnega psihološkega trilerja. Že takoj na začetku nam namreč predstavi nekaj potencialno zanimivih karakterjev z misterioznim ozadjem, a kaj ko se prav nobeden od njih ne razvije niti za ped. Ali hitro svoj kruti konec dočakajo ali pa scenarist na njihov karakterni razvoj preprosto pozabi. Škoda za ves ta neizkoriščen potencial. Glede na to, da se na podmornico vkrca tudi ženska, ki kot kaže prinese nesrečo in pogubo celotni posadki, bi morda bilo bolje, da bi se film prekvalificiral ter prenaslovil v Gangbang Bellow. Edina svetla točka videnega je dejstvo, da ne vemo ravno natančno kaj se je zgodilo na podmornici. Vsaj nekaj skrivnostnega in nedorečenega.

7 siamskih dvojčkov

2012-01-30T17:42:00.010+01:00

Zraščeni oz. siamski dvojčki (po zelo znanih zraščenih dvojčkih iz Siama oz. Tajske) so razmeroma redek fenomen, a zato toliko bolj impresiven. V svoj prid so to vročo robo, ki se za eksploatacijo na filmskem traku ponuja kar sama, izkoristili tudi nekateri filmski režiserji. Seveda predvsem z željo, da bi nas šokirali, toda v večini primerov gre za sila povprečne izdelke.

Basket Case (1982)

Odločil sem se, da bom začel z najbolj deformiranim parom siamskih dvojčkov. No, res da je iznakažen samo eden, toda ta tako močno, da je njegova vizualna podoba še najbolj podobna nekakšnemu ogromnemu krompirju z nabrušenimi čeljustmi in mahajočimi rokami. Drugi dvojček pa je vizualno povsem normalen, toda tudi on ni iz razdružitve odšel povsem brez posledic. Njegov um namreč telepatsko nadzoruje ravno gomoljasti »odlušček«. Le-temu se po glavi pletejo sila bolne stvari, ki so povezane predvsem z željo po maščevanju. Njegov lastni oče se ga je namreč ob telesni ločitvi od brata dvojčka, želel znebiti.

Zaradi tega dejstva smo tekom celotnega filma priča pravi gore krvavici, katere efekti so kljub dejstvu, da gre za ekstremno nizkoproračunski film (ekipa je bila celo tako majhna, da so si v odjavni špici precejšne število imen kar izmislili), nadvse simpatični in vas bodo pretresli do obisti. Meni bo recimo za vedno ostal v spominu prizor, ko se pohotna spakatura spravi spolno obdelovati mrtvo mladenko. Brrrrr… oz. povedano z drugimi besedami, kult B produkcije. Gre namreč za film, ki je kljub tehnično katastrofalnim stop-motion efektom, leseni igri, trapasti zgodbi,… sila zabaven in navsezadnje je to tisto, kar se od filmov tudi pričakuje, kajne?

Living Hell a.k.a. Iki-jigoku (2000)

Sorazmerna z dejstvom, da je bil tale japonski odbitek posnet zgolj v devetih dneh za pest drobiža, je tudi sama kvaliteta filmskega izdelka. Le-ta je amaterska kakopak. Toda pozor, kljub amaterski izvedbi so nekatere domislice v filmu naravnost fantastične. Kot na primer spreten prikaz babice in vnukinje, ki predvsem na račun svoje statičnosti deluje nadvse srhljivo. Da ne govorim o bolnih idejah za izživljanje nad človeškim telesom, v katerih so Japonci pač razred zase. Toda zame osebno to ni povsem dovolj. Navsezadnje traja film slabe dve urici in če odštejemo statične posnetke mučiteljic in samo mučenje, nam od tokratnega šokerja iz dežele vzhajajočega sonca, ne ostane kaj dosti.

Zgodba je namreč zgrajena na zelo majavih temeljih, ki se ob rednem tresenju japonskih tal kar hitro porušijo. Začenši s štorijo o siamskih dvojčkih, ki sta tokrat pravo medicinsko čudo. Gre namreč za združena dvojčka različnega spola, kar je medicinsko nemogoče. Toda ne skrbite, Japonci imajo za ta fenomen narave povsem preprost odgovor, ki sliši na ime umetna oploditev. OK, pustimo pikolovske malenkosti in se raje vrnimo k pozitivnim stranem filma. Med največja presenečenja zagotovo sodi finale, ki se konča v stilu družinske pogostitve iz kultne nizkoproračunske grozljivke The Texas Chain Saw Massacre (1974), posnet pa je na odpiljen japonski način.

Doriana Gray a.k.a. Die Marquise Von Sade (1976)

Kultni španski režiser, ki je filme produciral še hitreje kot slovenski stand up komiki slabe šale, je tokrat pri filmu pozabil predvsem na dve stvari. Prvo (katastrofalna in brezsmiselna zgodba) bi mu morda celo zameril, če ne bi bilo druge. Poleg smiselne vzročno posledične zgodbe je namreč Jesus Franco (ime, ki se v mojih zapisih pojavlja nadvse pogosto, predvsem zaradi dejstva, da je zaznamoval mojo začetno obsesijo s filmi) pozabil tudi na spodnje perilo za svoje brhke igralke. Nič hudega, navsezadnje gre za tisti filmski žanr, kjer ima vizualna podoba prednost pred pripovednim elementom.

Jp, pornič po domače. Vendar prepotentna mladež preden vzamete tiča v roke in začnete brskati po tistih bolj temačnih kotičkih interneta naj vas opozorim, da so bili včasih filmi za odrasle precej drugačni kot so danes. Med drugim tudi zaradi dejstva, ker so bili posneti na pravi filmski trak ter je bila njihova produkcija precej dražja v primerjavi z današnjimi digitalnimi izdelki v katerih večinoma nastopajo plastično obdelane dekline z ogromnimi ~~joški~~ daddy issues. Jesus Franco je bil namreč ljubitelj počasnih, malček art in predvsem trippy filmskih izdelkov. V tokratnem vlogo obeh siamskih dvojčic odigra kraljica seksploatacije Lina Romay in medtem, ko ena dvojčica fuka, drugi prihaja. Fenomenalno.

Alone (2007)

S filmom Ringu (1998) je Japonska postavila zgled, kako se posname učinkovito in nadvse creepy grozljivko. To formulo o bledoličnih in v tanke cunjice ovitih dolgolasih črnolaskah so kaj hitro pograbile še ostale vzhodnoazijske kinematografije. Med njimi najbolj učinkovito nacionalna kinematografija Južne Koreje ter Tajske, toda večinoma jim ni uspelo ponoviti srhljivega vzdušja zgoraj omenjene mojstrovine, ki je temeljilo predvsem na fantastičnem stopnjevanju grozljivosti. Raje kot to, se je večina naslednikov zanašala na cenene BU! efekte, ki pa meni osebno niso nek višek ustvarjalne prefriganosti oz. sofisticiranosti. Tudi pričujoči izdelek ni pri tem nikakršna izjema.

Škoda, kajti sama atmosfera je dokaj temačna in tudi zgodba ima potencial, toda ustvarjalci so napravili dve ključni napaki. Prvo sem že omenil, se pravi pretirano posluževanje za infarkt nevarnih BU! efektov, drugi kiks pa je precej posiljen finalni twist, ki nekako vzame ves čar do tedaj nandaravnim sferam filma. Za njih je odgovorna predvsem ena izmed siamskih dvojčic, ki se na dokaj brutalen in neprijazen način prikazuje, svoji nekdaj dokaj identični polovici. Vse lepo in prav, če ta prikazovanja ne bi bila post mortem. Priporočljivo predvsem za vse ljubitelje novodobnih tehno J-horrorjev in vseh njihovih derivatov, ki jih je dandanašji že malo morje.

Stuck On You (2003)

Američani so res mojstri osladnosti in znajo narediti romantično komedijo praktično iz kakršnekoli situacije. Tokrat so za podlago recimo uporabili življenje dveh odraslih zraščenih dvojčkov. Zame nikakršno presenečenje vse od kar sem videl romanco med 8 metrsko gorilo in mlado mično blondinko v filmu King Kong (1933). Presenečenje pa je zagotovo to, da je komedija kljub delikatni tematiki, ki jo obravnava, sila zabavna in to brez pretirane privoščljivosti. Glavni razlog za to se skriva v režiserskem tandemu bratov Farelly, ki imata v svoji karieri za seboj že kar nekaj uspešnih komedij, med drugim tudi Dumb & Dumber (1994) ter Me, Myself & Irene (2000).

Toda le kdo ne bi bil zadovoljen s filmom v katerem naokoli v kopalkah paradira seksi Eva Mendes? OK, razen kosmatih feministk in latentnih gejev. Pravite, da ni dovolj za gledljiv film. V redu, dodajam zraven še vsako leto mlajšo no expression ~~Mišo Molk~~ Cher ter malček azijskih začimb v podobi Wen Yann Shih. K ponujeni mešanici pa se vsekakor prileže tudi dobro uležana Maryl Streep, edina ženska, ki trpi za moškim sindromom in se ne stara, ampak postaja iz leta v leto bolj šarmantna. Medtem pa bo za ženski del brbončic poskrbel Matt Damon. Komedija z zanimivo igralsko zasedbo in nekaj zares posrečenimi forami, ki vas bo z lahkoto vsaj malček nasmejala.

Sisters (2007)

Med filmofili je splošno priznano mnenje, da je režiser Brian De Palma predvsem v svojem zgodnejšem ustvarjalnem obdobju (obdobje izjemnih filmskih izdelkov), navdih črpal predvsem pri mojstru suspenza g. Alfredu Hitchcocku. Tudi v tokratnem je moč zaznati kar precejšen vpliv omenjenega debelušnega gospoda. Na trenutke sem imel namreč občutek, da gledam potomca, ki sta ga zaplodila Rear Window (1954) in Psycho (1960). Film je prepoln referenc zdaj na enega zdaj na drugega, tako v sami zgodbi kot tudi v vizualnih prvinah filma. Vendar De Palma napravi še korak dalje in k vsej tej narativni napetosti, doda še nekaj, kar je bilo Hitchcocku tuje. Grafično eksplicitnost pri samih umorih.

Poleg teh prizorov nasilja ob katerih se gledalec počuti precej neprijetno pa je omembe vreden predvsem sam konec. V svoji nelogičnosti in misteriju zastavljen tako perfektno (poanta ni bila jasna niti glavni igralki), da vam bo za zmeraj ostal v spominu. Nekaj bizarne nelagodnosti v stilu Davida Lyncha je na njem. Perfekcija, ki vam ne bo dala spati. In medtem, ko bo konec vaše sive celice kravžljal še dolgo po odjavni špici, bo med samim ogledom vaše živce preizkušala predvsem zgodba o psihozah »uspešno« razdruženih dvojčic. Primerno torej za vse sladokusce filmskih velikanov ala Hitchcock, Lynch, Kubrick, Carpenter… servirano na način Briana De Palme.

Penetration Angst (2003)

Nizkoproračunski filmi so navadno pri srcu zgolj ozkemu krogu filmskih fanatikov pa še ti imajo do njih običajno povsem razdeljeno love – hate mnenje. Tudi Penetration Angst (2003) ni nobena izjema in sam sem tokrat na hate strani. Pustimo ob strani mizerno fotografijo, katastrofalno igro in puste lokacije, kajti ti elementi niso praktično nikoli bili močnejša stran teh zero budget izdelkov. Večinoma jih namreč rešuje domiselna ideja in predvsem kar se da entuziastična izvedba le-te. No, tudi tokrat je bila ideja predvsem domiselna in moškemu delu občinstva strašljivo simpatična, a kaj ko sta bila sama realizacija in prenos na filmsko platno katastrofalna.

Mit o vagini dentati, ki rada snede kakšnega nagajivega tiča, je namreč vedno zanimiva tematika. In ta ideja je že sama po sebi dovolj. Prav nobene potrebe ni, da bi okoli nje na silo tlačili še neke podzgodbe. Še posebno ne v filmih. Zgodba o vagini v katero izginjajo pohotni nepridipravi, kadar le-teh ni na vidiku pa so dobrodošle tudi hrenovke, bi bila povsem dovolj. Toda filmski ustvarjalci so se odločili, da v scenarij vpletejo še stransko zgodbo o siamskih dvojčicah, ki sicer za trenutek ali dva izpade celo zanimiva ter stransko zgodbo o policistu, ki reši našo glavno junakinjo. Vse te zgodbe se potem, ko uničijo celoten film, na koncu po nekem neverjetnem zaključku združijo v mnogo prepozno prispeli konec.

7 partij pokra

2012-01-23T17:30:00.007+01:00

Poker je zadnje čase s pomočjo svoje verzije Texas Hold 'em postal izredno popularen. Tudi v Sloveniji smo v zadnjih letih dobili kar nekaj samooklicanih strokovnjakov te igre na srečo, ki sanjajo, da bodo nekega dne postali profesionalni igralci in sedeli za isto mizo kot njihovi idoli. Zakaj pa ne. Vse je mogoče toda ne pozabite, karta je kurva.

ps. The Cincinnati Kid (1965) in Lock, Stock And Two Smokin Barrels (1998) manjkata zato, ker sta že bila deležna vnosa na moje filmske lestvice.

Rounders (1998)

Ko združijo moči taki igralski risi kot so John Turturro, John Malkovich, Edward Norton in nenazadnje tudi Matt Damon, ni moč pričakovati nič drugega kot izvrsten filmski izdelek z razdelanimi karakterji. In če k vsemu temu dodam, da je režisersko taktirko v svojih rokah vihtel John Dahl, človek, ki je povsem na začetku svoje kariere poskrbel za nekaj izmed odličnejših neo-noirjev, med drugim tudi za The Last Seduction (1994), je požrtija za filmske sladokusce pripravljena. Skoraj. Res da je film zabaven in nadvse gledljiv, toda od igralcev takega kova sem pričakoval mnogo več. A kaj, ko njihovi karakterji niso odvisni zgolj od njih samih, ampak za njimi stojita predvsem scenarist in sam režiser.

Na katerega se nanaša tudi moje glavno vprašanje. Zakaj za hudiča, tudi tokratnega filma ni posnel v stilu svojih ostalih neo-noirjev. To mu zamerim predvsem zaradi dejstva, ker v filmu nastopa tudi seks boginja, lastnica enega izmed najlepših parov nog na svetu, Famke Janssen. Vse sestavine so bile namreč že pripravljene. Hazardiranje, ponesrečena stava, propad, nočni klubi, odtrgani liki, seksi zapeljivka,… vse kar bi bilo potrebno narediti je to, da bi Dahl malček več filmskega časa namenil Famke ter jo iz seksi zapeljivke spremenil v femme fatale. Dodamo še saksofonsko vižo ali dve, over voice in voila. To bi šele bil film. No, saj je tudi posneta verzija v redu, toda škoda za zamujeno priložnost.

California Split (1974)

Opus ameriškega filmskega režiserja, ki se je uveljavil v obdobju tako imenovanega novega Hollywooda, je precej specifičen in ne bo odgovarjal širšemu krogu filmskega občestva. Sam imam o njegovem filmskem ustvarjanju dokaj deljeno mnenje, vendar brez kančka slabe vesti priznam, da gre za eno izmed tistih filmskih legend, katere izdelkov nimam najbolj v čislih. Iz njegovega bogatega arzenala sta mi še najbolj dopadljiva McCabe & Mrs. Miller (1971) ter Short Cuts (1993), medtem ko sem tokratno »pokeraško« dramo le s težavo prebavil. Scene in dialogi so za moj okus vse preveč dolgočasno vsakdanji, sama zgodba pa se ne premakne praktično nikamor.

Vse skupaj je namreč preveč podobno kakšni slovenski različici resničnostnih šovov. Se pravi ob ogledu spremljamo (pre)veliko praznega govoričenja in vse prisotni dolgčas. Gre za zgodbo, ki se sicer bolj kot na sam poker osredotoča na njegovo nadpomenko (ne, ni šport), se pravi hazardiranje in na življenjski način, ki ga živijo odvisniki od vznemirjenja in pričakovanja. Film je bil sicer pri večini filmskih kritikov deležen pozitivnega in odobravajočega sprejema, predvsem na račun njegove avtentičnosti. Ne vem, ko je mene kdaj pa kdaj popadla gemblerska mrzlica, se mi stvari nikoli niso zdele tako dolgočasne kot so se mi zdele ob tokratnem ogledu.

The Sting (1973)

Samo leto poprej pa je nastala filmska mojstrovina, ki ima s prejšnjim filmom skupno to, da je bolj kot o pokru govora o hazardiranju. Pa nič ne de. Kljub zgolj eni odigrani partiji te danes tako popularne igre s kartami, si film vsekakor zasluži svoje mesto na tokratni lestvici. Med drugim tudi zaradi tega, da vam bo lahko služil kot primerjava z zgornjim. Sam sem namreč za razliko od prejšnje uspavalne doze, ob The Sting (1973) neizmerno užival. Film vas bo v svoj svet posrkal že povsem na začetku in vas s pomočjo odličnega scenarija, igre, kinematografije, glasbe, kostumografije… ne bo izpustil do samega, nadvse prefriganega zaključka.

Navsezadnje gre za celuloidni izdelek, ki je v svoje vitrine pospravil kar 7 zlatih goloritežev, nominiran pa je bil kar v desetih kategorijah. A čeprav je bil zmagovalec v mnogih filmskih kategorijah, film nosita predvsem tista dva, ki prestižne nagrade Oskar nista prejela. Gre za igralsko navezo Paul Newman in Roberd Redfor, ki jo je režiser George Roy Hill zelo uspešno preizkusil že v enem izmed najboljših vesternov (zame osebno tudi eden izmed najboljših filmov) z dih jemajočim in kultnim koncem, Butch Cassidy And The Sundance Kid (1969). Njun šarm je namreč za nas filmofile bolj zasvojljiv kot pa katera koli igra na srečo.

Lucky You (2007)

Tokrat pa ogromna doza pokra, vendar posledično manko na vseh ostalih področjih, predvsem tistih, ki se dotikajo filmskih prvin oz. delajo film to kar je. Ob ogledu sem imel namreč občutek kot da gledam nekakšno večerno poker oddajo, ki prikazuje razne posnetke s turnirjev in najbolj markantne igre le-teh. Manjkal so le najedajoči glas Sadeža ali pa we are so k00l humorni vložki Polesa in Bavca. No za ta segment filma je sicer poskrbel kar sam Eric Bana, ki nas tekom prikazanega razsvetljuje s svojim učbeniškim poker znanjem. Toda kje je igra, kje je zgodba, kje je razvoj karakterjev, romanca, fotografija,…? Kot kaže je režiser vse te elemente foldnil že pred začetkom filmskega projekta.

Kljub temu, da se nam film trudi poleg pokra prikazati tudi nekakšen zakompliciran odnos oče – sin, poleg tega pa nam poskuša navreči še nekako rahitično ljubezensko zgodbo, je ves trud zaman. Tako bo tokratni izdelek pogodu zgolj in predvsem le die hard fanatikom, te dandanašnji tako priljubljene igre. Se pravi, če ste se naveličali poker oddaj na vaših televizijskih postajah ali pa potrebujete nek schnellkurs igre Texas Hold 'em le posezite po filmu režiserja Curtisa Hansona, ki je med drugim poskrbel tudi za filmsko neo-noir mojstrovino L.A. Confidential (1997). Natanko 10 let kasneje pa je usekal kar precej mimo. Sometimes you win, sometis you loose.

A Big Hand For The Little Lady (1966)

Kar se tiče hazardiranja velja omeniti, da je bila na Divjem zahodu to najbolj priljubljena oblika preživljanja prostega časa, znotraj žanra pa je v večini primerov povezana z miselnostjo o kriminalu ter goljufiji. Morda tudi zato, ker sta poker in faro igri, ki ju niso izumili na Divjem zahodu, ampak imata svoj izvor v katoliškem francosko govorečem New Orleansu. Tako v resničnem življenju kot v filmih, so bile enormne količine popitega alkohola ter napetost ob hazardiranju odlična predpogoja za včasih komične, včasih pa tragične pretepe v barih. Toda tokrat pretepov ne boste deležni, saj se za mizo pokra znajde le peščica najbolj izbranih (beri bogatih) gospodov.

K temu mesarskemu klanju bogatašev se pridruži tudi nič hudega sluteči in s hazardiranjem obsedeni Meredith (odlični Henry Fonda). Prepričan je v svojo zmago in ne posluša nasvetov in zlih slutenj svoje žene in sina. Toda sreča mu ni naklonjena. Iz kroga v krog se potaplja globlje v brezno dolgov in obupa. Na tem mestu nam režiser skupaj z direktorjem fotografije in Henryjem Fondo ponudijo odličen vpogled v psiho in persono človeka, ko le-ta izgublja realna tla pod nogami in se podaja onkraj točke povratka. Mogoče celotno izkušnjo pokvari zgolj konec, ki je kakopak povsem hollywoodski. Američani pač ne morejo iz svoje filmske kože.

Maverick (1994)

Srečkoti smo mi vsi, ki smo gledali vestern komedijo posneto po kultni TV seriji Maverick (1957 – 1962). V njej se namreč na poker mizi znajde kombinacija, za katero je manj možnosti, kot da zadenete na lotu. Da se namreč v isti igri, za isto mizo med tremi igralci med včasih najbolj razširjeno verzijo pokra Five-card draw znajdejo poker, barvna lestvica in kraljeva barva lestvica, je verjetnost približno 1:200 trilijonov oz. 1:error. Eh, filma to seveda ne moti in ravno to je čar sedme umetnosti, v kateri je dovoljeno prav vse. Kljub tej mikroskopsko majhni možnosti za dano situacijo, je namreč le malo tistih pikolovcev, ki bi jih kaj takega motilo. Navsezadnje tudi loto igra skoraj cela Slovenija.

Če pustimo te nepomembne malenkosti v katere se bodo zapiči le največji hejterji ob strani, gre za zelo soliden in zabaven film v katerem s svojim sarkastičnim in nagajivim humorjem briljira predvsem Mel Gibson. Njegova največja želja je, da bi zaigral na največjem poker turnirju na Divjem zahodu, za katerega znaša buy in kar 25.000 zelencev, kar je v drugi polovici 19. stoletja bilo ogromno. Za vstop na turnir je pripravljen storiti praktično vse, če pri tem le ni ogrožen njegov šarm oz. njegova celostna podoba good guya. Je celo tako dobrega srca, da je pripravljen deliti tudi svojo ljubico ter kar je še bolj presenetljivo, svojo težko prigarano nagrado. Pravi Robin Hood Divjega zahoda.

House Of Games (1987)

Poker je igra polna blefiranja, zavajanja ter branja nasprotnika, toda tokratni film vse omenjene elemente povzdvigne na povsem novo raven. V igri je namreč prava finta na foro, ki že povsem na začetku zaznamuje celoten potek filmskega dogajanja. Ne verjamite torej ničemur, kar vidite na vašem filmskem »platnu«. Ta film posnet v počasnem tempu neo-nirjev z utesnjujočo glasbeno podlago je namreč poln prevar. Je pa zanimivo, da tokrat ta počasni tempo deluje fantastično in vas dobesedno posrka v svet sleparij. Veliko režiserjev bi se namreč ob takem filmu odločilo za mnogo bolj naspidirano filmsko dogajanje, toda po vsej verjetnosti bi naredili veliko napako.

V večini primerov ni namreč nobene potrebe po 2 sekundnih kadrih, katere spremlja glasbena podlaga, ki v kombinaciji s prvim, poskrbi za epileptični napad. Tokratni film je odličen primer, kako je potrebno posneti psihološki triler. Kljub dokaj leseni igri je namreč režiser iz igralcev uspel izvleči zelo soliden razvoj glavnih karakterjev (posebno glavne igralke Lindsay Crouse, ki upodablja otopelo psihologinjo). Le-ti doživijo svoj vrhunec ravno v pravem času. Se pravi ob zaključku filma, ki je kljub svoji predvidljivosti izjemno presenetljiv. Skratka eden izmed malo manj znanih, a toliko bolj vrednih filmskih zakladov.

7 nagajivih redovnic

2012-01-16T18:41:00.004+01:00

70. in 80. leta prejšnjega stoletja so bila divja leta. Še posebej kar se tiče filmskih vod. V njih so namreč plavale vse mogoče filmske eksploatacije, ki so nam stregle predvsem s seksom in krvjo. Men njimi se je znašel tudi derivat WIP (women in prison) podžanra, imenovan nunsploatacija. Filmski svet seksi redovnic, ki se raje kot bogu posvečajo mesenim užitkom, pri tem pa ne pozabijo, da je po vsakem grehu nujna (telesna) pokora. Bolj je sadistična, lažja je pot v nebesa. Golota zakamuflirana v kritiko predvsem krščanske religije.

The Lady Of Monza (1969)

Na začetku je bil žanr kakopak še precej v povojih, zavite pa so bile tudi nune. V tem filmu, ki velja za začetnika omenjene nunsploatacije boste torej videli bolj malo cerkvene golote. Ustvarjalci so se namreč bolj kot šokiranju filmskega občestva (izuzemši duhovščino) posvetili sami zgodbi filma. Filmski projekt so namreč zastavili dokaj ambiciozno, saj so hoteli v zgodbo o porednih redovnicah, skriti satiro, ki bi subtilno obtoževala cerkev. Za brezveze, kajti kljub izvrstni fotografiji in dodani vrednosti v obliki glasbene podlage, ki jo je spisal sam Ennio Morricone, je ravno zgodba tista, ki ubija film. Nelogična in raztresena. Sicer taka kot mora v tokratnem podžanru tudi biti, toda manjka tisti drugi element.

Zgodba (posneta seveda po resničnih dogodkih) je postavljena v Italijo 16. stoletja, ko je bila le-ta okupirana s strani Špancev. Enemu izmed njih okupacija ni bila preveč po godu in se je odločil ukrepati. Po nepremišljenem umoru španskega odposlanca italijanskih korenin, mu prijatelj pred roko pravice ponudi zatočišče v bližnjem samostanu. In povejte mi, je kaj lepšega za mladega razganjajočega žrebca kot to, da ga zaprejo med same ženske, med katerimi se skriva tudi kar nekaj tistih s sprevrženim umom? Za tak zapor je po vsej verjetnosti pripravljeno ubijati mnogo moških. Ni vrag, da se med nepreglednimi vrstami redovnic ne bi našla tudi kakšna malo bolj žleht.

The Devils (1971)

Redkokdaj se zgodi, da mi je že pred začetkom ogleda filma, kljub njegovi visoki oceni na za nas filmoljube sveti internetni strani IMDb jasno, da me bo le-ta razočaral oz. mi ne bo povšeči. Tokrat se je zgodilo ravno to. Ne glede na zavidljivo oceno 7.7 ter zgodovinsko pomembnost filma The Devils (1971), za katerega poznavalci obskurnega dela 7 umetnosti pravijo, da naj bi bil tisti prvi pravi nunsploatacijski izdelek, mi je bil ogled dokaj mučen. Ja, tudi ne glede na to, da je v filmu kar lepa kopica razgaljenih deklet. Kaj čem. Pač nisem ljubitelj nekih artistično nadrealističnih filmskih umotvorov. Sem preprost kmečki pob, ki je povsem zadovoljen že z joškami in ščepcem sadizma.

Ponovno imamo praviti z zgodovinsko resničnimi dogodki, ki so tokrat postavljeni na ozemlje Francije, v času protireformacije. Plemiči s pomočjo katoliške cerkve, ki je po kratkem kolapsu ponovno pridobila na svoji moči, iščejo tudi najmanjše razloge, da bi se znebili svojih nasprotnikov. Tako smo priča lovu na čarovnice, ki ga vodi sadistični francoski veljak s pomočjo zvestega in z vero zaslepljenega kardinala. Znotraj teh zgodovinskih okvirjev pa je postavljen surrealistični vizualni trip, ki svoj vrhunec doživi v »posilstvu« božje podobe. Seveda, če boste imeli srečo in se boste dokopali, do neoskubljene verzije. Ne pozabite, gre za angleški film.

Sister Emanuelle a.k.a. Suor Emanuelle (1977)

Ko je govora o seksploataciji oz. kakršni koli izpeljanki le-te, beseda vedno nanese na njune 3 glavne protagoniste. Prva dva sta režiserja. Gospod italijanskega rodu Aristide Massaccesi bolj znan kot Joe D'Amato ter gospod španskega rodu Jesus Franco. Tretja pa je kakopak kraljica seksploatacije, ki ima glavno vlogo tudi v tokratnem filmu, suhljata Laura Gemser (znana predvsem kot Emanuelle, tista z enim m-jem). Ob boku ji v tokratni prigodi Emanuelle stoji nimfomansko razpoložena Monica Zanchi, ki se je istega leta Lauri pridružila še v Emanuelle And The Last Caniballs (1977). Tega leta je ta seski Švicarka posnela kar 5 seksploatacijskih filmov. Dovolj, da je po njih odšla v večno pozabo.

Zaradi vseh s seksom povezanih grehov, ki jih je v preteklosti zagrešila Emanuella, se zanjo edina možna odrešitev skriva v naselitvi v samostanu. Ja, verjamete ali ne, odloči se, da bo postala nuna. Sam sem videl preveč njenih filmov, da bi lahko verjel kaj takšnega, zato se mi je Laura kot redovnica zdela nadvse neprepričljiva. Je že res, da z obleko na sebi zdrži več kot polovico filma, toda vidi se, da ni navajena takih vlog in kar je še huje, takih njenih vlog nismo navajeni niti mi, njeni zvesti oboževalci. Vse te muke na račun dokaj nadpovprečne zgodbe (seveda, ko je govora o omenjeni filmski zvrsti), ki v kombinaciji s prikritim in razgaljenim ženskim telesom, poskrbi za enega boljših izdelkov pričujoče lestvice.

Within A Cloister a.k.a. Interno Di Un Convento (1978)

Tudi Poljaki so pristavili svoj košček v nagajivem mozaiku nunsploatacije. Za to je poskrbel poljski cineast Walerian Borowczyk, ki je dobro znano ime znotraj krogov v katerih se gibljejo ljubitelji seksploatacije. Gre za precej razgaljen in na trenutke tudi zelo ekspliciten film, ki svoj vrhunec bogoskrunstva doživi v prizoru, ko predmet ženskega zadovoljstva postane skrbno oblikovana in olupljena lesena veja. Ja, v samostanu je težko zadovoljiti svoje seksualne potrebe, zato je treba biti precej iznajdljiv. Vse lepo in prav bi rekli nekateri, če le na tem improviziranem spolnem pripomočku ne bi bilo podobe odrešenika Jezusa Kristusa. Božanski orgazem zagotovljen.

Sicer pa tudi tokratni film tako kot The Devils (1971) povleče (no pun intended) malo na artfagovsko stran, vendar na mojo srečo ne tako izrazito, da bi me zaradi tega boleli možgani. Spremljamo samostan poln razigranih nun, ki jih »mother superior« le stežka nadzoruje, da ne bi ušpičile kakšno pokvarjeno. Ko jim na primer pobere vse potencialne pripomočke za samozadovoljevanje, se dekleta znajdejo in za seksualni pripomoček uporabijo celo violino. Človeška iznajdljivost torej ne pozna meja. Sicer pa naj se vrhovna nuna še tako trudi zatreti poželenje in igrivost svojih gojenk, ji to nikakor ne uspe. Samostan in cerkev sta namreč polna falusnih simbolov. Sveče anyone?

Love Latters From A Portuguese Nun a.k.a. Die Liebesbriefe Einer Portugiesischen Nonne (1977)

Nihče ni bil hitrejši in spretnejši pri polnjenju svojega mošnjička na račun drugih kot legendarni španski filmski štancar Jesus Franco. Ko je zagledal potencialno tržno nišo, se jo je oprijel kot pijanec plota in jo pomolzel do zadnje kapljice. Toda kljub temu je imel ponavadi s svojimi filmskimi izdelki izgube, vendar mu je zadostovalo že da je na nekaj 10 polomij, uspel skupaj sestaviti gledljiv in uspešen film (v svoji bogati karieri jih je zrežiral že skoraj 200, za enkrat zadnjega leta 2010). Tokratni je hvala bogu eden izmed teh. Po vsej verjetnosti zaradi tega, ker gre za filmsko zvrst v kateri je bil J. Franco najbolj domač in znotraj katere je ustvaril največ filmov.

Časi inkvizicije in neslutene moči cerkve so bili zastrašujoči. Vaše življenje se je lahko v hipu spremenilo že, če je imel kdorkoli za vas pripravljeno kakšno zlo besedo, ki ni bila pri srcu cerkvenim veljakom. Nekaj podobnega se v tokratnem filmu zgodi mladi šestnajst letni Mariji, ki se nekega dne nič hudega sluteča s svojim bratrancem podi po gozdu. Pri njunem igrivem najstniškem početju ju zasači opat iz bližnjega samostana in ker je taka dobra dušica se odloči, da bo Marijo rešil pred njenim pogubljenjem. Odpelje jo samostan, kjer pa se pravi pekel perverznosti šele začne, na zabavo pa je povabljen tudi sam satan. Ena izmed boljših kritik izprijenosti srednjeveške Cerkve.

Flavia a.k.a. Flavia, La Monaca Musulmana (1974)

Eden izmed ameriških prevodov tokratnega naslova se glasi tudi Flavia, Heretic Priestess, medtem ko originalni naslov ne omenja nikakršnega krivoverstva, zgolj muslimane. Toliko o korektnosti verskih nazorov. Toda če pustimo ta zlonamerni spodrsljaj ob prevodu naslova in se raje posvetimo sami formi in fabuli filma, lahko kaj hitro ugotovimo, da gre za enega izmed boljših primerkov nunsploatacijskega podžanra. Začne se pri zgodovinski avtentičnosti, ki jo sicer obljubljajo premnogi predstavniki tokratne lestvice, a jo le redko tudi izpolnijo. Flavia (1974) je kar se zgodovinskega ozadja tiče zelo precizen. Vendar to je šele začetek pozitivnih strani tega filma.

Nadalje sta pri filmu zelo všečna tudi glasbeni in vizualni element, tisti največji biserček pa se skriva v sami zgodbi. Le ta v sebi skriva veliko globlje sporočilo od vseh ostalih nunsploatacijskih filmov, pri tem pa ne pozabi na tiste filmske prvine, ki ga delajo za predstavnika kultnih eksploatacijskih. Tako boste v filmu na primer priča povsem nepotrebni kastraciji konja, posilstvu v svinjaku, oblačenju v sveže odrta žival, prebadanju človeških odprtin v stilu Cannibal Holocaust (1980), žganju in rezanju bradavičk,… Vse to skrbno zapakirano v zgodbo o feministki, ki je razočarana nad svetom v katerem vse niti v svojih rokah držijo moški. Ni čudno, da ima tudi Bog lulčka.

Seijû Gakuen a.k.a. School Of The Holy Beast (1974)

Poleg Evropejcev so se z idejo nagajivih redovnic poigrali tudi Japonci. Ideja o skupini zaprtih žensk v svetih uniformah je bila zanje preveč mamljiva, da bi jo spustili iz svojih rok. Saj veste kako so mahnjeni na vse kar diši po bizarnosti, še posebej takrat, ko je le-ta prepredena s seksom. Še dobro, kajti zame osebno so ustvarili najboljši film, ki govori o pregrehah znotraj zidov samostanov. In to kljub temu, da je zgodba v filmu precej oskubljena ter premočrtna. Manko zgodbe namreč odtehta izvrstna kinematografija ter predvsem erotičnost, ki manjka ostalim izdelkom istega kova. Ja, kljub temu da je govora o razgaljenih redovnicah, je meja med erotiko in neokusnostjo zelo tanka.

Japonski filmski ustvarjalci imajo namreč dar, ki ga nisem zapazil še v nobeni drugi kinematografiji. Sposobni so namreč združiti na prvi pogled nezdružljivo, to je bizarnost, mučenje, seks in nedolžnost. Kljub izprijenim idejam, izpadejo njihovi film nedolžno seksi. Da boste lažje razumeli kaj mislim si oglejte tokratni film (tudi če si ne ogledate nobenega drugega s pričujočega seznama). Težko si je namreč predstavljati kako bi lahko na primer okrutno bičanje ali pa incest bila filmsko lepa. Lepa oz. kar božanska pa je tudi glavna protagonistka Yumi Takigawa, ki se odlično znajde v vlogi maščevalke. Obvezen ogled za vse ljubitelje kultne japonske kinematografije in nunsploatacije.

7 sinov znanih staršev

2012-01-09T18:07:00.001+01:00

Železo se kuje dokler je vroče in če zmanjka domišlije se je potrebno poslužiti povsem preprostega trika, s katerim se opraviči filmsko nadaljevanje oz. se filmu pritakne neko dodano vrednost. Včasih uspe, a še večkrat je rezultat katastrofalen.

Son Of Rambow (2007)

Tudi mene je kot mulca v mladosti močno navdušil lik vojnega veterana, ki ga je Amerika zavrgla in kasneje znova reaktivirala, da bi kot one man army za njih na filmskem platnu dobil vse vojne, v katerih so se Američani počutili poražene. V mladosti smo pač vsi fantje želeli postati Rambo (eni to želijo še danes). Tisti rdeči trak, dolga čupa, rambo nož, vojaške hlače in majica, varovalne barve, kasneje lok z eksplozivnimi puščicami, kalašnikov,… spominčice na brezskrbno in dokaj blatno otroštvo. Zaradi teh dejstev sem se z lahkoto vživel v tokratni preprost in nizkoproračunski film, ki ga skupaj držita predvsem ljubezen do samega filma in ljubezen do Ramba.

Za razliko od nas »revnih« otrok socializma, ki smo se razne Rambote igrali na dokaj osnovni ravni pa se je mladež onkraj Velike luže spomnila malček bolj napredne stopnje. Odločili so se, da bodejo vse svoje vragolije posneli na kamero in tako ustvarili film, v katerem igrajo glavno vlogo. Seveda pa je tokratni izdelek mnogo več kol le meta film, saj nam s pomočjo mladostniške razposajenosti, predstavi tudi nekaj najtežjih problemov otroštva kot je vrstniško zasmehovanje, odraščanje brez očeta, zgledovanje po starejšem in nedostopnem bratu, odsotnost staršev, represivna vzgoja,… toda vseeno, film je izredno zabaven, hudomušen in predvsem drugačen. V dobrem smislu kakopak.

Son Of Dracula (1943)

Ena izmed klasičnih Universalovih pošasti Dracula je kaj hitro dobila svoje potomce. Najprej je veselje v sicer dokaj morbidno življenje transilvanskega grofa prinesla hčerkica Dracula's Daughter (1936), kasneje pa še sinko Son Of Dracula (1943). Pustimo ob strani to, da v tokratnem filmu ni niti enkrat samkrat omenjeno, da gre za sina oz. potomca slavnega očeta noči. Bolj važno je to, da oba potomca sicer živita v atmosferskem stilu svojega očeta, toda z gromozanskim mankom karizme, ki se kot kaže v rodu Dracule ne prenaša iz generacije v generacijo. Jp, tudi za Lona Chaneya mlajšega (sina očeta tisočerih obrazov) so bili čevlji Bele Lugosija nekaj številk preveliki.

Se pravi. Scena in vzdušje sta v filmu povsem na mestu, saj smo priča zamegljenim močvirjem, temačnim katakombam, zatohlim hišam in neverjetno počasnemu tempu. A ravno ta tempo, ki je v originalu Dracula (1931) tako dobro služil samemu filmu, je tokrat njegov glavni krvnik. Dolgčas. Zgodba se namreč ne premakne nikamor in tudi, ko se, je njen premik dokaj nelogičen. Kar pa je tisto najhuje je to, da je najslabši element filma ravno sam vampir. Lon Chaney Jr. deluje namreč izjemno neprepričljivo, pri čemur je glavna pomanjkljivost njegova za Draculo povsem neprimerna zunanjost (brki so tu še najmanjši problem). Dobrodošli v svet, ko Vlad še ni smel pokazati svojih podočnikov.

Son Of Frankenstein (1939)

Svojevrstno presenečenje v pozitivnem smislu. Gre namreč za tretji del v brezčasni in brezkončni Universalovi franšizi in posledično bi lahko gledalec pred začetkom ogleda filma upravičeno pričakoval, da se bo pred njegovimi očmi odvrtelo nekaj kar je bilo skupaj spacano zelo na hitro. Saj veste, če je bil izvirnik oz. prvi del uspeh, je potrebno kar se da hitro naštancati še žnj delov in tako pobasati čim večje število cekinov. Kvaliteta je ponavadi v takih primerih postranskega pomena. Tudi sam sem imel pred ogledom zelo mizerna in nizka pričakovanja, toda na mojo srečo, se mi je pred očmi odvrtela izjema, ki potrjuje pravilo.

Tudi dejstvo, da v filmu nastopita glavni zvezdi takratnih Universalovih grozljivk, Boris Karloff kot Pošast in Bela Lugosi kot služabnik Ygor (fenomenalna vloga, s katero Lugosi dokaže, da se je v njem dejansko skrival ogromen igralski potencial), ni napovedovalo nič dobrega. Saj veste, kdo pa potrebuje kvaliteten film, če v njem nastopajo največje zvezde. In še enkrat me je film demantiral. Gre namreč za pravi vizualni bombonček v stilu najboljših filmov nemškega ekspresionizma ala The Cabinet Of Dr. Caligari (1920), ki bo slabih 100 minut (dolžina, ki je redkost pri Universalovih grozljivkah) zadovoljeval vaša vidna čutila. No, pa tudi sama zgodba je povsem na mestu.

Son Of Lassie (1945)

Lassie se je vračala in se tudi vrnila. Breja (jp, za vse tiste, ki niste vedeli, Lassie je bila psica). Po prvencu Lassie Come Home (1943) je tako v vmesnem času do nadaljevanja povrgla simpatičnega in njej na las podobnega mladiča. Celo tako podobnega, da ga je v drugem delu igrala kar sama oz. če sem bolj natančen, sam. Ja, Lassie je bil v resničnem življenju pes in ne psica. Popolna zmeda. Toda nič ne de, kajti film je presneto simpatičen, za kar poskrbijo predvsem naravne kulise kanadskega pejsaža, ki so tudi glavna atrakcija omenjenega filma. Vse ostalo je že 100 × videno (ne, ne pretiravam, posneli so še mnogo več filmskih stvaritev o simpatičnem škotskem ovčarju), toda vseeno prebavljivo.

Tokrat Lassie glavno vlogo prepusti svojemu mladičku Laddieju (kot sem že omenil samo fikcijsko), le-ta pa se kot pravi mladostniški delinkvent, kmalu znajde na napačni strani oz. bolje rečeno za sovražnikovo črto. Skupaj z gospodarjem ga namreč med drugo svetovno vojno sestrelijo nad Norveško, ki so jo takrat že okupirali nacisti. In Američani ne bi bili Američani, če ne bi pokazali, da so bili od nacistov pametnejši in spretnejši celo psi. Laddie tako špancira po kvinslingškem teritoriju ter pri tem v brk užene nacista ali dva. Sploh si ne upam predstavljati kaj bi se zgodilo z ameriškimi sovražniki, če bi ga/jo na svoje reosvajalske vojaške pohode vzel John Rambo.

Son Of The Mask (2005)

Odličen primer kako se ne snema filmskih nadaljevanj oz. kako so le-ta v večini primerov nepotrebna. Še posebej takrat, ko v originalu nastopa igralec, ki mu je vloga pisana na kožo in je sposoben nositi celoten filmski projekt. V našem primeru mož z gumijastim obrazom Jim Carrey in tisti, ki je kot igralec prvi presegel 20 milijonski znesek za posamezno vlogo (The Cable Guy (1996)). Znan tudi po tem, da so filmska nadaljevanja brez njega praviloma pogorela, če je v izvirniku nastopal on sam. Le pomislite na katastrofalne Dumb And Dumberer: When Harry Met Lloyd (2003), Evan Almighty (2007), Ace Ventura Jr: Pet Detective (2009) in nenazdanje tudi na tokratno žalost od filma.

Ne rečem film ima svetel trenutek ali dva in kakšna domislica celo izpade smešna, a kaj ko je to zgolj pljunek v morje traparij, ki se v filmu vrstijo ena za drugo. Vse skupaj je preveč posiljeno. Ne rečem, tudi The Mask (1994) je bil kar se pretiravanja tiče zelo visoko, toda to je leta 1994 zažgalo, še posebej zaradi dejstva, da je to pretiravanje pisano na kožo Jimu Carreyu. Tokrat pa so igralci stopili v mnogo prevelike čevlje in vsa stvar izpade narejena precej na silo. Da katastrofalne kostumografije in specialnih efektov sploh ne omenjam. Vendar ni vse tako črno. Film je namreč prejel kar nekaj nominacij in v svoje vitrine pospravil tudi zlati kipec. Malino za najslabši rimejk oz. nadaljevanje. Povsem zasluženo.

Son Of Paleface (1952)

Še eno izmed redkih filmskih nadaljevanj, ki se šlepajo na father – son varianto in povsem dostojno zastopa renome svojega predhodnika. Glavni razlog zato se skriva v glavnem igralskem paru. Le-ta je namreč identičen tako v prvem delu The Paleface (1948) kot tudi tokrat. In ko se v glavnih vlogah znajdeta mojster komedije Bob Hope in prelestna Jane Russell, se nam za kvaliteto filma ni potrebno bati. Vendar najbolje bi bilo, če bi ju filmski ustvarjalci združili v enega. Iz dveh dokaj nadpovprečnih filmov bi tako dobili enega superiornega. Prvemu namreč primanjkuje zapeljivih nog in oblin Russellove, drugi pa vsebuje preveč pevskih točk.

Toda ne skrbite, v obeh je namreč poskrbljeno za salve smeha. Glavno vlogo pri tem ima seveda že omenjeni Bob Hope, mojster besedne in tudi situacijske komedije. Najboljši del oz. iskrica filma je ravno ta mešanica omenjenih zvrsti komedij, svoje pa doda tudi izjemna kemija med glavnim moško ženskim parom. Pred našimi očmi se tako ob Blazing Saddles (1974) in The Paleface (1948) odvrti eden najbolj zabavnih vesternov. Odličen v svoji preprostosti in ravno to ga dela tako prijetnega za ogled. Le kdo pa si želi gledati prisiljeno komedijo, kjer je moč čutiti, da je prav vsak skeč narejen povsem na silo. Komedija je nakaj vsakdanjega in prefriganega. Bob se je tega zavedal.

The Son of Kong (1933)

Železo se kuje dokler je vroče in tole se ni ohladilo niti za malenkost. Še leto namreč ni minilo odkar je luč sveta zagledal kultni izvirnik o velikanski opici King Kong (1933). Seveda v tako kratkem času ni možno sproducirati vrhunskega nadaljevanja, še posebno če je njegov proračun manjši kar za dve tretjini in to v filmu, ki se zanaša predvsem na posebne učinke. Toda nič ne de. Hvala bogu so se ustvarjalci nadaljevanja tega zavedali in si niso zastavili pretencioznega filmskega projekta. Tako se pred našimi očmi znajde povsem dostojen in zabaven filmski izdelek, katerega čar se skriva predvsem v amaterski stop motion animaciji.

Zgolj mesec po smrti King Konga in razdejanju New Yorka se njegov lastnik Carl Denham znajde pod točo očitkov in tožb. Ne preostane mu torej drugega kot da se izmuzne iz sovražno nastrojenega okolja. A glej ga zlomka. Po spletu pripetij in naključij se ponovno znajde na otoku Lobanja, kjer ga med drugim pričaka sin že omenjene opice (tokrat v bolj bledolični podobi). Toda brez skrbi. Opice niso sloni in si pač ne zapomnijo vsega. Tako tudi sinko King Konga ne goji kakšnih posebnih zamer do človeškega prišleka, temveč mu na vsakem koraku skrbno pomaga ter rešuje življenje. Ja, kot kaže opice padejo daleč od drevesa.

7 zakletih domov

2011-12-26T17:00:00.005+01:00

Priznam. Sem velik ljubitelj grozljivk in eden mojih priljubljenejših podžanrov omenjene filmske zvrsti so filmi o zakletih domovih. Razlog za to se skriva v dejstvu, da mi še posebej dogajajo tiste grozljivke, ki se moje prestrašene psihe dotaknejo na kar se da subtilen način. Se pravi, da mi ne ponujajo nekih poceni BU! efektov, ampak me v stanje deliraja spravijo s pomočjo zlovešče atmosfere in veliko filmov o zakletih domovih, je to veščino pripeljalo do perfekcije.

ps. The Shining (1980) ni na seznamu zato, ker sem ga že pokoristil za 7 veličastnih.

The Haunting (1963)

Če želite preizkusiti mojo nemalokrat zapisano tezo o grozljivkah »manj je več«, vam predlagam, da si ogledate tokratno srhljivko, takoj za njo pa še njen rimejk The Haunting (1999). Režiser originalne verzije iz leta 1963 vam bo ponudil izvrstno stopnjevanje creepy atmosfere, brez kakršnega koli računalniško ustvarjenega filmskega trika, ponudil vam bo nenavadne snemalne kote, ki pripomorejo k temu, da dobi gledalec občutek kot da ima zakleti dvorec prav v vsakem svojem prostoru zlovešče oči, ki nenehno spremljajo svoje potencialne žrtve in nenazadnje vam bo ponudil vživeto igro, ki pripomore k fantastičnemu končnemu produktu. Rimejk pa vam na drugi strani ponuja seksi Catharine Zeta-Jones.

Je pa res, da je potrebno grozljivke, ki svojega strašenja ne gradijo na poceni BU! efektih, gledati na velikem platnu, če hočemo, da pridejo režiserjeve ideje do svojega izraza. Seveda pa je pri takih filmih, ki več predlagajo kot pokažejo, potrebno imeti tudi precej dobro domišljijo. Jaz jo imam. Zato sem bil skozi celoten ogled filma prijetno znerviran in to kljub dejstvu, da je bil bolj kot neki nazorni elementi strašenja, v ospredju karakterni razvoj igralcev. Toda kot sem že omenil (v prvem delu sem pozabil omeniti še zloveščo glasbo), imajo nekateri filmski ustvarjalci čut zato, kako nas v strašljivem krču držati skozi celoten film, brez da bi nam pokazali karkoli konkretnega. Bravo Wise.

The Others (2001)

Filmsko bolj moderna inačica zaklete hiše pa čeprav se večji del filma časovno dogaja pred prejšnjim. Moderna predvsem zato, ker je čutila potrebo, da v svojo zgodbo vključi kakšen BU! efekt (res da zelo poredko) in nam ponudi zanimiv in pretresljiv finalni twist. Tako bi film z lahkoto spadal tudi v kategorijo 7 filmov, ki vam jih priskuti spoiler. Gre za napeto nadnaravno srhljivko, ki navdušuje predvsem s temačno in megleno atmosfero ter s povečini minimalistično a efektivno igro Nicole Kidman. In seveda, da ne pozabim otrok. Nisem povsem prepričan zakaj, ampak nemalokrat so mi najbolj creepy osebe v filmih ravno otroci. Tudi tokrat je bilo tako.

Otroka živita skupaj z mamo in skromno služničadjo (oče je odšel branit domovino) v odmaknjeni družinski vili. Gre za izredno verno družino, ki svojo uteho često najde v branju in recitiranju Biblije. Nič čudnega, da s tako pogostim vabljenjem in omenjanjem svetega duha, v svojo družbo tudi zares povabijo nadnaravne sile. Le – te pa niso prav nič svete, saj lastnikom vile nikakor ne dajo miru, temveč jim s pridom nagajajo (res da na zelo mil način). Le zakaj? Odgovor se skriva v pretresljivem, a hkrati dokaj umirjeno izvedenem finalnem razodetju. Ameriško-evropska reklama za krščanstvo, ki nam sporoča, da se še kako splača verjeti v troedinega boga.

The Changeling (1980)

Še eden v vrsti tistih drznih filmskih izdelkov, ki nas poskuša prestrašiti z natančno odmerjenim stopnjevanjem zlovešče zgodbe ter atmosfere in je pri tem izredno uspešen. In ponovno ogromno breme na svoja pleča prevzame glavni igralec, tokrat v podobi ekscentričnega Georga C. Scotta. Povsem jasno je, da levji delež k temu ali nas bo film, ki se ne zanaša na klanje in poceni BU! efekte, prestrašil ali ne, sloni na glavnih protagonistih. Le-ti imajo namreč izredno težko nalogo. Prepričati nas morajo, da so razna samo zapirajoča in odpirajoča se vrata, nenavaden ropot in kratki električni stiki, res nekaj nadnaravnega in srh vzbujajočega.

Že omenjeni George C. Scott se v tej zgodbi, ki je na las podobna začetniku novodobnim J-horrorjev a.k.a. tehno horrorjev, znajde odlično. Gre za igralca tistega kova, ki ni nikoli imel problemov s popolno metamorfozo v svoje vloge, ponavadi je imel večjo težavo, da se je iz njih vrnil v »resnično« življenje. Tokrat se mu pripeti prava tragedija. Na zabavnem in sproščujočem družinskem izletu, mu nič hudega slutečo ženo in hčerko spešta tovornjak. In kot da to ne bi bilo dovolj, se ob iskanju novega začetka preseli v mini dvorec, ki v sebi skriva mračne skrivnosti. Skrivnosti, ki so bile zakopane predolgo časa in si želijo privreti na dan. Brrrr…

The Innocents (1961)

Vrhunec tokratnega podžanra zakletih hiš, še posebej če je govora o sofisticirano subtilnem strašenju. The Innocents (1961) je namreč film, ki vam bo ob relativno počasnem tempu pokazal izredno malo. Po vsej verjetnosti za vse ljubitelje novodobnih speed & gore grozljivk premalo. In od kod po tem izvira tisti strah, ki se naseli v nas ob ogledu, vas zanima? Odgovor se skriva v eni izmed najlepših, najbolj prefinjenih in hkrati tudi najbolj pretkanih fotografij. Šlo je za eno izmed prvih uporab Cinemascopa znotraj žanra grozljivk in zaradi tega se je diraktor fotografije svoje naloge lotil izredno odgovorno. Uporabljeno je mnogo prefinjenih trikov, med katerimi je meni najljubši tisti, ki izostri sredino, rob slike pa zamegli.

Zaradi tega preprostega trika (enega izmed mnogih) sem imel kot gledalec občutek, da v tistih malo bolj zatemnjenih kotičkih filmskega platna neprestano preži neka nevarnost. Ja, naša lastna domišljija in strah pred neznanim in nevid(e)nim znata proizvesti najbolj strašljive podobe. Je pa po drugi strani zanimivo to, da ob zaključku filma nisem bil povsem prepričan ali se je pred mojimi široko izbuljenimi očmi res odvrtel predstavnik tokratnega podžanra ali pa sem gledal fantastično zakamuflirano freudovsko študijo. Namigov za oboje je bilo namreč ogromno. Toda ne glede na vse, eno je zagotovo. Pred mano se je odvrtel izjemen izdelek, ki mi bo za vedno ostal v spominu.

Poltergeist (1982)

Večinoma ljudje in filmski kritiki močno hvalijo tokratno ekstremno hollywoodsko varianto filma o zakletem domu. Sam nad njo nisem bil preveč navdušen oz. me je zaradi splošnega mnenja, ki se močno nagiba na pozitivno in hvalospevno stran, film celo razočaral. Morda tudi zato, ker sem od mojstra celuloidne zabave Stevena Spielberga pričakoval mnogo več. OK, je že res, da se je kot režiser filma podpisal oče kulta The Texas Chain Saw Massacre (1974) Tobe Hooper, toda ni skrivnost, da je imel pri ustvarjanju filma vse niti v svojih rokah g. Spielberg (tako kot ponavadi, kadar se je znašel kot producent filma). Morda bi bilo za izdelek bolje, če bi imel Hooper več kreativne svobode.

Žal pa se pred našimi očmi znajde neka mladinska grozljivka, ki bi mi mogoče dogajala, če bi jo gledal kot 12 letni smrkavec. Sicer se ob ogledu čuti prisotnost tistega posebnega Spielbergovega čarobnega prahu, ki povsem običajne filme spreminja v mega uspešnice za vse generacije, toda tokrat ga je pač premalo. Najboljši del filma so tako posebni efekti, toda saj veste kaj dandanašnji pravimo za njih. Ja, tudi leta 1982 niso mogli prekriti dolgočasne in neinovativne zgodbe. Ne pomaga niti dokaj očitna aluzija na to, kako človek vse bolj postaja suženj televizije in pri tem pozablja na tiste resnične vrednote med katerimi prednjači družina. Sicer pa lestvice in kino izkupiček pravijo drugače. Preverite sami.

Paranormal Activity II (2010)

V poplavi vseh resničnostnih šovov s katerimi nas bombardirajo tako domače kot tuje televizijske hiše in njihovi nemalokrat izjemno visoki gledanosti ni čudno, da so se za podoben korak odločili tudi filmski studii oz. bolje rečeno mali neodvisni filmski ustvarjalci. Vse kar potrebujejo za nastanek filma je namreč kamera, prostor ter par kar se da dobrih igralcev. Zaradi izjemno majhnih vložkov se jim ob uspehu filma obeta ogromna finančna injekcija. Nenazadnje sta kar dva izmed takih filmov pristala na lestvici Filmskega platna, ki je govorila o tistih filmih, ki so bili najbolj profitabilni (7 moneymakerjev). Na prvem mestu se je znašel predhodnik tokratnega, Paranormal Activity (2006).

Gre za izjemno bipolaren film kjer polovica ljudi pravi, da gre za eno izmed najboljših grozljivk (sploh če je govora o prvem delu), druga polovica pa pravi, da je ob filmu zaspala. Sam spadam v tisto prvo. Velikokrat sem že omenil, da me najbolj napsihira tisto česar ne vidim (imam zelo bujno domišljijo) in tokratni film je mojster tega, da ne pokaže praktično nič, a vas hkrati s svojimi subtilnimi namigovanji neprestano drži na trnih. Poleg tega pa se najbolj približa tistemu realnemu strahu. Je pa res da so ob ogledu takega filma pomembne predvsem 3 stvari: lokacija in medij na katerem se film gleda; v film moraš iti brez pričakovanj in ga ne smeš izzivati, naj te prestraši (čaka te Pirova zmaga); domišljija in odprte misli.

Beetle Juice (1988)

Končajmo v malo bolj lahkotnih in zabavnih vodah tega v večini primerov zelo strašljivega podnžanra, za katere je tokrat odgovoren mojster lirično bizarnih svetov Tim Burton. Režiser kateremu estetika nadnaravnega in onostranskega ni tuja. Kot naročeno za filme o zakletih domovih. Toda vsi tisti, ki poznate stil Tima Burtona, dobro veste, da vas čaka nenavadno in zabavno popotovanje ob katerem se boste neizmerno zabavali ne glede na žanr. Tokrat bo strašenja bolj malo, za dozo smeha in zabave pa bo poskrbel predvsem Michael Keaton, ki je odlično upodobil hitrojezičnega negativca Beetlejuicea. Dobrodošli torej v svet mrtvih kot si ga predstavlja Tim Burton.

Mlada zakonca svoje življenje končata v dokaj nenavadni prometni nesreči za katero je odgovorno malo ščene, vendar se njune težave tu šele začnejo. Kot duhovna manifestacija sta namreč ujeta v svoji hiši, ki jo želijo naseliti in povsem preurediti novi lastniki. Ker sta v onostranstvu novinca in se ne znajdeta najbolje v vlogi strašnih duhov, na pomoč pokličeta izkušenega in ekscentričnega Bettlejuicea in divja norčija kjer se prepletata svet živih in svet mrtvih se lahko začne. Vse to seveda ob tipičnih Burtonovih grotesknih podobah in črnemu humorju, ki deluje izredno preprosto in neprisiljeno, kljub temu, da je govora o nesrečno umrlih dušah. Talent, da mu v svetu filmske bizarne estetike ni para.

7 vročih gej poljubov

2011-12-19T16:52:00.004+01:00

Če sem lani s podobnim zapisom ustregel predvsem moškemu delu bralcev bloga pa sem tokrat naredil drobno filmsko uslugico še ženskemu delu. Zato da ne bo fovšije in grdih pogledov. Tako da Damjan Mur... pardon dekleta, nekaj filmov in slikic za vaše oči (no homo).

Brokeback Mountain (2005)

»O fuj, da jih ni sram kako lahko s temi geji uničijo najbolj straight filmski žanr. Ni čudno, da je Heath kmalu zatem bridko smrt dočakal. Bog vidi vse. Pa še unmu Kitajcu so Oskarja za režijo dal, se vidi da je Amerika v globoki krizi vrednot.« Najverjetneje so si ob ogledu tokratnega filma kaj takega mislili ozkogledni pripadniki tistih najbolj konservativnih in zaplankanih nazorov. Pa ne bi sedaj o imenih (Ljudmila Novak), ampak bi se raje posvetil filmski tematiki. Prvo kot prvo, vestern je bil že od nekdaj najbolj gej filmski žanr. Nenazadnje je bilo odnosu moški/moški v kavbojkah posvečeno mnogo več pozornosti kot pa odnosu moški/ženska. Da falusnih simbolov, ki skozi cel film ejakulirajo oz. pardon, streljajo, niti ne omenjam.

Divji zahod je bil pač svet bojevanja, vojske, odpadniških band, živine, dolgih potovanj, težaškega dela,… in tu je bilo za ženske zelo malo prostora. Spolno slo pa je nekako treba potešiti in konji so bili na Divjem zahodu sveta bitja. Toda OK, tokrat gre za nekaj več, gre za tisto pravo, a na žalost prepovedano ljubezen med dvema moškima (odlična igra obeh glavnih protagonistov, še posebno Heatha Ledgerja). Mladeničema tako ostane zgolj skrivno sestajanje na pobočjih njune priljubljene gore, kjer sta prvič odkrivala globine svojih teles oz. duš. Dobrodošli v svet Divjega zahoda brez simbolike, kjer so tiči res tiči in ne neki sijoči pihalniki.

Total Eclipse (1995)

Preden je Leonardo DiCaprio dokončno stopil na nepovratna pota slave s filmom Titanic (1997), je svoj igralski talent pilil v precej nenavadnih in ekscentričnih vlogah. Bil je mladi retardiranec v filmu What's Eating Gilbert Grape (1993), drogeraš v The Basketball Diaries (1995) in nenazadnje gejevski poet v tokratnem koprodukcijskem izdelku. V njem je imel babyface kljub svojemu deškemu videzu že 20 let. Ravno dovolj, da se je strastno lizal z dobrih 10 let starejšemu Davidom Thewlisom, ki pa filmu izgleda še kar nekaj let starejši. Ja, Leonardo izžareva neko angelsko nedolžnost poleg tega pa je tako presneto luškan, da se mu ne morejo upreti niti moški.

Vendar pa je tokrat premo sorazmerno njegovemu angelskemu izgledu njegovo obnašanje. Prav nič se namreč ne sramuje popivanja ter postopanja po tistih najbolj zakotnih ulicah Evrope 19. stoletja. Ne ustavi se niti takrat, ko je potrebno razdreti kakšno mlado družinico in novopečeni mamici speljati njenega moža. Zaradi takšne destruktivne upodobitve, ki se ne boji podreti nobenega tabuja, so kritiki mnenja, da so filmski ustvarjalci odlično ujeli dekadentni življenji francoskih pesnikov Varleinea in Rimbauda, spet drugi pa pravijo, da je film želel zgolj šokirati s svojimi izpadi in homoseksualnostjo. Če vprašate mene, je resnica tako kot vedno nekje vmes.

Dude, Where's My Car? (2000)

Ravno dovolj trapast film z ravno dovolj namigi na marihuano, da bo všeč predvsem zadetkom, vsi ostali pa bodo le s težavo prebavili tole bedarijo. Morda bodo pri tem malček lažjo nalogo imela predvsem dekleta in tisti nežnejši fantje, saj v filmu nastopata lepotca Sean W. Scott in Ashton Kutcher. No ne samo, da nastopata, med samim filmom za trenutek tudi odvržeta svoji majici, ne pozabita pa niti na izmenjavo DNK-ja. Sicer pa so v filmu prisotne predvsem tiste najbolj preproste, da ne rečem primitivne fore, ki do svojega pravega izraza pridejo šele ob zaužitju zelenih substanc. Odlično za kašen meglen večer v družbi zapohancev.

Jesse in Chester imata tako kot večina vsakodnevnih konzumantov trave (čeprav to v filmu ni eksplicitno prikazano, vendar je namigov ogromno), težave s spominom. Nekega jutra se po prekrokani noči zbudita v svojem stanovanju, brez vsake ideje, kaj se je dogajalo prejšnjo noč. Podata se torej na raziskovanje, ki jima bo prineslo mnogo prijetnih in tudi malo manj prijetnih razodetij. Vse to ob spremstvu katastrofalne igre in močno zmedenega scenarija, ki deluje kot da bo vsak čas razpadel pred našimi očmi. Največja škoda pa je, da so si ustvarjalci film na vse kriplje želeli spraviti znotraj okvirjev PG-13 (za otroke mlajše od 13 let je priporočljivo spremstvo staršev), kajti sam sem pričakoval mnogo več traparij. Škoda jolija.

The Sum Of Us (1994)

Preprost film, ki se vas bo dotaknil in zadel naravnost v čustvo. Pa ne zaradi tega, ker se v njem s fanti žvalja neustrašni »Maximus Decimus Meridius, commander of the Armies of the North, General of the Felix Legions, loyal servant to the true emperor, Marcus Aurelius. Father to a murdered son, husband to a murdered wife.« a.k.a. Gladiator. Dotaknil se vas bo zaradi neuničljive ljubezni med samskim očetom, ki si ponovno želi spoznati gospo Pravo ali pa vsaj najboljši približek le-te in samskim sinom, ki si želi spoznati gospoda Pravega. Po mojem mnenju eden najboljših avstralskih filmov, ki očara predvsem s svojo preprostostjo in nepretencioznostjo.

Russell Crowe igra mladega geja v deželi tam spodaj, ki je za razliko od ostalih istospolno usmerjenih moških, deležen neprecenljive in popolne podpore svojega očeta. Po vsej verjetnosti zato, ker je bila tudi očetova mama lezbijka. Neverjetno lucidni oče se s tem dejstvom ne obremenjuje kaj dosti. Raje se odloči, da bo sinu kljub temu, da ne bo nikoli mogel spočeti otroka, pomagal pri zajemanju življenja z veliko žlico. Toda včasih ta njegova prijaznost in nonšalantno dojemanje sinove drugačnosti zajadrata v precej creepy vode. Še posebej takrat, ko se sin odloči, da se želi s svojimi partnerji malček pozabavati. Grenko-sladka komična drama vredna vašega ogleda.

Happy Endings (2005)

Mozaik dokaj realnih tragikomičnih zgodb, ki se vrtijo okoli splava in istospolne usmerjenosti. Kot je navada v teh kot presta prepletenih filmskih zgodbah, je tudi tokrat v ospredju odlična igra nekaterih posameznikov, med katerimi prednjači predvsem zapeljiva Maggie Gyllenhaal, vendar pa je po drugi strani škoda, da film ni upravičil tistega drugega pričakovanja, ki ga po navadi imamo ob ogledu teh multi štorij. V mislih imam zanimivo in nemalokrat tudi pretresljivo zgodbo. Tale je bila namreč precej dolgočasna, morda ravno zaradi prevelikega posnemanja resničnega življenja. Škoda, začetek je bil nadvse obetaven, vendar ko v eni izmed glavnih vlog opazite Liso Kudrow, pričakovanja strmo padejo.

Kot sem že omenil pa skladno s pričakovanji pade tudi kvaliteta filma. Na žalost je preveč poudarka ravno na najbolj dolgočasni zgodbi v kateri je glavna protagonistka že omenjena Lisa in premalo na ostalih, potencialno mnogo bolj zanimivih. V eni izmed teh »stranskih« zgodb srečamo tudi mladega geja, ki svojo spolno usmerjenost skriva pred ostalim svetom pa četudi je že na daleč razvidno, da ima raje moške kot ženske, v drugi družinske gejevsko lezbične prijatelje, ki imajo v omari spravljenih preveč okostnjakov, v glavni zgodbi pa smo priča dolgočasnemu nastajanju dokumentarnega filma o masažah s srečnim koncem. Škoda za mnogo neizkoriščenega potenciala.

BASEketball (1998)

Kot izredno velik oboževalec kolaž animiranke South Park (1997 - ), sem bil pred ogledom filma poln pričakovanj. V njem namreč glavni vlogi odigrata kreatorja omenjene serije Trey Parker in Matt Stone in ko sem opazil, da se je pod prostorčkom za režiserja znašlo ime Davida Zuckerja, ustvarjalca kultnih parodij Airplane! (1980), Top Secret! (1984), The Naked Gun: From The Files Of Police Squad! (1988),... so moje filmske brbončice naredile salto mortale. Toda pričakovanja so bila žal previsoka. Je že res, da je film prepreden s satiričnim humorjem v stilu South Parka, a je vsa stvar slabša od povprečne epizode kolažnih odpuljencev.

Občinstvo vajeno vsega hudega je namreč praktično nemogoče zabavati slabi dve urici s ponavljajočimi in na trenutke preveč posiljenimi štosi, za katere v glavni meri poskrbita Trey in Matt. V tej satiri o modernem kapitalističnem ustroju športnih prireditev in tekmovanj, se genija odločita, da bosta izumila svoj šport. Zakaj pa ne? Živimo pač v svetu, v katerem za potrjevanje in dokazovanje množic, izumljamo nova in nova tekmovanja. Trey & Parker se tako domislita športa, ki je mešanica košarke in bejzbola in zadeva zažge na polni črti. Škoda, da ni tako tudi s filmom. Vendar fantoma ne gre zameriti, sta pač boljša ustvarjalca, ki jima ni sveto prav nič, kot pa igralca.

Velvet Goldmine (1998)

Nadrealistični poklon glam rocku 70. let prejšnjega stoletja, ki v sebi skriva delce resničnega življenja glasbenih legend Davida Bowieja, Iggya Popa, Louja Reeda,… v njem pa nastopajo ikone filmskega platna ala Christian Bale ter Ewan McGregor (ne, žal nista ravno oba udeležena v gej poljubu), kot tudi ikone TV ekrana ala Eddie Izzard. In ker je govora predvsem o dekadentne in spolno razpuščenem življenju glam rokerjev, boste bolj queer (niti sanja se mi ne kakšen bi bil lahko slovenski prevod, mogoče vsespolnost) film težko našli. Saj veste, oprijete pajkice, tone mejkupa, visoke petke, dolgi skodrani lasje, kričeči glasovi,… na »moških« seveda.

In čeprav sem sam predvsem velik fen Davida Bowieja (tako vokalno kot vizualno(no homo)) se težko znajdem v tako okrancljanih filmih. Preprosto preveč nasičeni so. Tako sem se dokaj nelagodno počutil tudi ob ogledu tokratnih pop vinjet, ki nam jih s pomočjo svojega raziskovanja predstavlja Christian Bale. Toda vseeno verjamem, da bi znali tisti resnični feni omenjenih zvezdnikov, uživati ob ogledu. Še posebej, če bolj kot na seksi ženske palite na seksi moške kot sta C. Bale in E. McGregor. Toda pozor, tokrat sta precej poženščena in le stežka dosegata kriterije prave moškosti, ki sta jih na primer postavila v American Psycho (2000) in … eh, McGregor je že od nekdaj bolj on the girly side.

7 Trominih bruhic

2011-12-12T16:47:00.005+01:00

Leta 1974 sta filmska zanesenjaka Lloyd Kaufman in Michael Herz ustvarila produkcijsko-distribucijsko filmsko hišo Troma Entertainment, ki skrbi za tiste spregledane nizkoproračunske filme, ki se jih otepajo vsi ostali (velikokrat s povsem upravičenim razlogom). Zaradi svojega gverilskega dela je Troma po vsem svetu dobila kulten status in mase filmskih oboževalcev željnih krvi, golote, slabe igre, fotografije, režije,... Tukajle je zbranih nekaj njenih najboljših izdelkov. Jp, prav ste prebrali, najboljših.

The Toxic Avenger (1984)

Vsakdo lahko postane super junak. Če ne z leti pa s tableti oz. s kakšno čudno radioaktivno mutantsko snovjo. Ponavadi se v super junake prelevijo zakompleksani in na prvi pogled ne ravno privlačni najstniki. Po transformaciji kakopak postanejo pravi ideali moške lepote ali pa svojo mozoljavo faco skrijejo za kakšno geeky masko. Podobna štorija se je dogodila tudi tokratnemu softiču z eno zelo pomembno razliko. Po stiku s toksičnimi odpadki je njegovo telo postalo še bolj deformirano in odbijajoče, toda pridobil je druge super duper sposobnosti. Predvsem moč in domišljijo. S kombinacijo obojega se odpravi delati red po Tromavillu, kar rezultira v puljenju in cvrtju rok, iztrganju drobovja, likanju starih ženic,…

Skupaj z na novo pridobljenimi močmi in ob dejstvu, da se vanj zaljubi seksi slepo dekle, začne naš neizživeti pubertetnik končno odraščati. In ker je ta aluzija na nujo potešitve najstniških hormončkov nastala pod okriljem Trome, lahko pričakujete obilico over the top igre (ki tokrat začuda deluje naravnost odlično), slabe specialne efekte v katerih glavno vlogo prevzamejo lubenice in sirup, seksi dekleta, ki jih ni sram pokazati svoje bujno oprsje, nesmiselne a pogosto zabavne dialoge, odpuljeno glasbo, slabo fotografijo,… skratka vse prvine low budget skrpucala, z eno bistveno razliko. Tokratni film je dejansko zabaven in se ga resnično splača pogledati s kakšno bolj odpiljeno družbo.

Surf Nazis Must Die (1987)

Naslov, ki zveni tako povabljivo in bombastično, da si ga je nadela celo neka obskurna nemška glasbena skupina (med svojimi nastopi so vrteli tudi filmske posnetke in posledično hitro končali svojo kariero). In če vam namignem, da je dogajanje postavljeno v postapokaliptično Kalifornijo, kjer se za prevlado nad valovi in peščenimi plažami borijo neonacisti, karateisti, playboji,… bi po vsej verjetnosti kar težko verjeli, da gre za enega izmed bolj butasto dolgočasnih filmskih izdelkov. Ali pač? Na žalost pa je resnica točno taka. Kruto dolgočasna z nezanimivo, nesmiselno in nepovezano zgodbo, ki jo ne reši niti par dokaj seksi neonacističnih jošk.

Spremljamo dve praktično ločeni zgodbi, ki se povežeta z močno za lase privlečenim scenarističnim vložkom. V prvi zgodbi se Adolf s svojo Evo in ostalimi nacističnimi pristaši odloči, da bo svojo oblast razširil nad vse Kalifornijske plaže, v drugi pa spremljamo črnsko starko, ki se preseli v dom starejših občanov. Ko ji tolpa nekega jutra umori njenega predragega vnuka, se sicer dokaj umirjena mama v trenutku prelevi v žensko verzijo črnega Dirty Harrya. V roke vzame Lugerja in se odpravi na pot pravice in maščevanja. Škoda, da tega ni storila že prej in nam tako privarčevala nekaj mučnih in prekleto nelogičnih »filmskih« minut.

Redneck Zombies (1989)

Najlažje je eksploatirati najbolj bizarne oz. tiste stvari, ki bi nam po načelih ozkoglednih hipokritov morale odvračati pogled in v nas zbujati gnus in prezir. Na prvem mestu sta potemtakem seks in golota (dve povsem nenaravni stvari poslani iz globin pekla z nalogo pokoriti in zasužnjiti naše duše), sledijo razne grozljive in krvave stvari kot so serijski morilci, vampirji, zombiji,… na seznamu lahko najdemo tudi črna zgodovinska obdobja itd. Produkcijska hiša Troma se je tokrat odločila, da v svojo zbirko doda nula budgetni zombi film, ki so ga zavrnila vse druge filmske hiše. Ob ogledu vam bo hitro jasno zakaj.

Ta stratight to VHS material za katerega so celo finance, ki jih prejemajo slovenski filmi nekaj nepredstavljivo visokega, sicer ima svoje trenutke ob katerih se boste malček nasmejali, a ti trenutki so preredki, da bi upravičili uro in pol dolgo izživljanje nad vašimi očmi in umom. Še najbolj zapomnljivi so »specialni« efekti, ki so na ravni kakšne likovne ali pa kuharske delavnice v vrtcu. Uporabljene so namreč ogromne količine sirupa in paradižnikove mezge. Je pa po drugi strani filmu in filmskim ustvarjalcem potrebno priznati, da njihov entuziazem veje iz vseh kotičkov te Tromine bruhice. A kaj, ko na žalost to ni bilo dovolj in film kljub temu obstane na stopnji srednješolskega filmskega krožka.

A Nymphoid Barbarian In Dinosaur Hell (1990)

Še eden tistih Trominih izdelkov, ki vam s pomočjo naslova obljublja filmski orgazem. Še posebej če ste predstavnik moškega spola in ste bolj tiste g33kovske sorte. Divja nimfomanka in dinozavri. Kupim. In se kakopak spet pošteno nategnem. Vendar tokrat mi je bilo skrpucalo celo všeč, zamerim mu le-to, da mi v filmu, v čigar naslovu se skriva beseda nimfomanka, ni privoščil niti ene malo bolj nazorne seks scene. Še več, tudi joške je moj pričakovanja poln pogled uzrl le enkrat. Je pa zato v filmu mnogo igračkastih dinozavrov, ki pred našimi očmi oživijo z dokaj bedno in predpotopno stop motion animacijo. Ja, še enkrat več so me potegnili za nos.

Toda kot sem že omenil gre za všečen film. Najbolj mi je v spominu ostal eden izmed najbolj trapastih in nelogičnih filmskih začetkov, ki nas poskuša vpeljati v zgodbo. Če ne drugega si oglejte samo teh prvih nekaj minut. Od tu naprej boste namreč deležni mnogo nesmiselnega tekanja po gozdu, ljudi, ki se sredi puščav oblačijo v kar se da debela oblačila, hišnih ljubljenčkov, ki so mutirali v dinozavre,… Bi pa rad pohvalil film, še posebej kar se tiče scenarija. Za razliko od ostalih Trominih celuloidnih izdelkov, vaša ušesa tokrat ne bodo trpela zaradi izjemne količine nesmiselnih dialogov. Predvsem zato, ker dialoga praktično ni. Tako kot ni niti n-ja od nimfomanke. FUUUUUU…

Class Of Nuke 'Em High (1986)

Zmagovalnega konja se ne menja, še posebno ne takrat, ko imaš zanj v staji bolj klavrne nadomestke. Tega reka se še kako dobro zaveda Troma entertainment. Njihov zmagovalni konj je bil zagotovo The Toxic Avenger (1984), ki je dobil še 3 nadaljevanja, v pripravi pa je tudi rimejk. In ker je bil omenjeni film tako dobro sprejet med ljubitelji nizkoproračunskih b (b kot bruhic) filmov, so začeli zanesenjaki kultnega filmskega studia štancati filme, v katerih ima glavno besedo toksično onesnaženje. Leta 1986 pa so s tokratnim filmom zadeli žebljico na glavico. Zaradi jedrske nesreče v Černobilu je Class Of Nuke 'Em High (1986), dobil brezplačno svetovno reklamo.

Povsem na mestu, kajti gre za redkost kar se tiče Trominih traparij, se pravi za povsem soliden in zabaven film. Ponovno je dogajanje postavljeno v Tromaville, kjer zraven srednje šole stoji nuklearna elektrarna. Vendar vse bi bilo lepo in prav, če si nekateri njeni uslužbenci ne bi želeli postranskega zaslužka in znotraj varovanega območja gojili marihuano. Le-ta gre zaradi bližine šole odlično v promet in ker raste tik ob toksičnih odpadkih ima prav posebne stranske učinke. Ženske naredi ultra pohotne, moške pa spremeni v zumbakle z gnojnimi bulami. Ganja, joške, zombiji, kri, smešni specialni efekti, zabavna zgodba, over the top igra,… Troma at its best.

Rabid Granniesa a.k.a. Les Mémés Cannibales (1988)

Troma je svoje filmske lovke med drugim razprostrla tudi do Evrope in od tam pobrala večino tistega kar je dišalo po slabem in gnilem, se pravi tisto, kar so drugi zavračali in to je tista filmska politika, ki Tromo drži na površju že skoraj 4 desetletja. Je že res, da se njeni filmi povečini ne prodajajo ravno za med, a njena vizija temelji bolj na kvantiteti kot kvaliteti. Tudi, če je prodajna uspešnica zgolj vsak 100 film, je to za Tromo velikanski uspeh. Njihove investicije v filmsko produkcijo so namreč nične po drugi strani pa so mojstri zastonjske reklame med katero zagotovo prednjači propaganda od ust do ust. Tromino bazo namreč sestavljajo fanatični oboževalci, ki za njen najboljši produkt med drugim štejejo tudi tokratni evropsko koprodukcijski film.

Štorija se začne v stilu Dogme številka 1 Festen (1998) in morda se ima Thomas Vinterberg za svojo idejo zahvaliti ravno tokratnemu filmu (podobnosti, tudi geografskih je namreč kar precej). V odmaknjenem dvorcu se na rojstnodnevni zabavi starih in premožnih ženic znajde celotna žlahta. Razlog obiska je prej kot iskreno veseljačenje ob spoštovanem jubileju, želja po dedovanju. Stvari se zapletejo, ko na dvorec v obliki darila prispe magični urok, ki starki spremeni v podivjani in krvi željni spakaturi. Tako neiskreni sorodniki drug za drugim dobijo tisto kar jim v resnici pripada. Bridko smrt zaradi nespoštovanja družinskih starešin. Ko bi tudi Dogme premogle toliko filmske zabave...

Poultrygeist: Night Of The Chicken Dead (2006)

Po nekaj letih zatišja in pomanjkanju idej se je Troma v filmski svet vrnila s pomočjo novodobne najstniške »komedije«. Od nedavnih prisiljenih parodij med katerimi se vsaj zame skrivajo nekateri najslabši filmi vseh časov v stilu Epic Movie (2007) in Date Movie (2006), če omenim zgolj dva izdelka, je pobrala skoraj vse primitivne ideje. Tako boste skozi celoten film deležni na tone dreka in bruhanja, najstniških seks prizorov, lesene igre in humorja slabšega od ponedeljkovih večerov na prvem programu nacionalne televizije. Toda ne boste verjeli, ko take stvari pridejo izpod okrilja Llyoda Kaufmana, je celotna stvar dokaj prebavljiva. Poudarek je na dokaj.

Lobi restavracij se odloči, da bo enega izmed svojih objektov zgradil na sveti zemlji kjer počivajo ostanki ameriških domorodcev. Če ste gledali The Shining (1980) veste, da to ni najbolj briljantna ideja. Duhovi Indijancev namreč niso pomirjeni in na svojih plečih nosijo velikansko zamero napram evropskim prišlekom (le kako je ne bi, saj so le-ti nad njimi izvedli genocid). Vsak, ki obišče restavracijo se zaradi nepojasnjenih spiritualnih sil spremeni v velikanskega piščanca. Jp, piščanca. Film prepreden s podlimi rasističnimi opazkami, glasbenimi vložki in prisiljenim humorjem, ob čigar ogledu odsvetujem kakršenkoli prigrizek.

7 idealističnih prfoksov

2011-12-05T17:02:00.003+01:00

Odločil sem se, da se s pomočjo filmov dotaknem tudi svojega poklica. Predstavil vam bom torej 7 filmov, v katerih vse svoje pedagoške spretnosti na preizkus postavijo idealistični učitelji, največkrat vrženi v na prvi pogled nemogoč razred ali pa v nadvse konservativno ustanovo. Vendar te divje razmere jim ne vzamejo poguma. Odločeni so namreč, da bodo spremenili življenja ozkogledi mladini in ker gre za film, jim to kakopak tudi vedno uspe.

ps. Zaradi krčenja sredstev v javni upravi oz. šolstvu, vam lahko pričujoči izdelki služijo tudi kot izobraževanje. Morda boste od njih odnesli celo več kot pa od raznih seminarjev, ki so često sami sebi namen.

To Sir With Love (1967)

Prisrčen in prikupen film, čigar gonilna sila je zagotovo Sydney Poitier. Prvi temnopolti igralec, ki je prejel Oskarja za glavno moško vlogo in sicer za film Lilies Of The Field (1963). Na filmskem platnu namreč deluje izredno naravno ter kljub svoji stoičnosti izžareva neko posebno energijo in toplino. Nič čudnega, da tako zlahka osvoji na prvi pogled nemogoč razred, katerega se otepajo vsi učitelji, kot tudi naše filmsko srce. In ne, to niso nikakršne floskule. Filmski studio Columbi Picture je namreč zaradi nenadejanega uspeha filma sprožil raziskavo, s pomočjo katere so želeli ugotoviti vzrok za tako topel sprejem filma med občinstvom. Odgovor je bil zelo preprost. Sydney Poitier.

Ker ne more najti dela znotraj svoje branže, se Mark Thacheray (Sydney) odloči, da bo po sili razmer poprijel za mesto učitelja na problematični šoli v Londonu. Šoli, na kateri pristanejo učenci, ki so jim druge šole predvsem zaradi njihovega nemogočega obnašanja, obrnile svoj hrbet. Na šoli tako vlada brezupno vzdušje, ki bi znalo marsikoga posrkati vase. Vendar ne idealističnega Marka. Le-ta se namreč odločil, da bo mladostnike, ki meni izgledajo malček prestari za svoja leta, vcepil nekaj bontona. S pomočjo spoštovanja in odkritosrčnosti mu to kakopak tudi uspe. Je že res, da se vse začne pri spoštovanju, ki mora biti obojestransko, toda film se tematike vseeno loteva preveč klišejsko in poenostavljeno. Manjkajo prehodi.

Dead Poets Society (1989)

Tole pa je češnjica na vrhu filmskih stvaritev o idealističnih in hkrati prevratniških učiteljih, ki se ne strinjajo s konservativnim kurikulumom. Kar ga dela tako posebnega in izstopajočega je poleg fantastične igre Robina Williamsa, porazdelitev igralnega časa tudi med učence oz. gojence, ki tokrat niso zgolj nekakšne površinske karikature, ampak resnično zaživijo pred našimi očmi. Njihovo navdušenje nad poezijo, življenjem in ljubeznijo, rine iz vseh por filmskega platna. Šola niso namreč zgolj učitelji kot si zamišljajo nekateri filmski ustvarjalci. Ravno obratno. Šola so učenci, njihovi problemi, želje, pričakovanja, drobne skrivnosti, strasti,…

In ravno to zavedanje je tisto, ki loči povprečnega učitelja od perfektnega. Robin se nam tokrat predstavi kot učitelj vešč nekonvencionalnega a celostnega pristopa k poučevanju. Pristopa, katerega nekatere šole še danes jemljejo za preveč revolucionarnega, v 50. letih prejšnejga stoletja pa je na nekaterih prestižnih in uglednih šolah veljal za pravo herezijo. Zatorej se je moralo zgoditi žrtvovanje grešnega kozla pa čeprav so učenci z njegovo pomočjo mentalno dozorevali in postajali samostojni osebki zmožni kritične presoje. Včasih se namreč za institucijo znanja skriva strašen birokratski aparat, ki se požvižga na načela kakovostnega izobraževanja. Papir namreč prenese vse.

Mona Lisa Smile (2003)

Povsem identična štorija, le da je tokrat glavna protagonistka ženska v podobi (vedno) čustvene Julie Roberts. Glavna razlika se skriva v dejstvu, da se tokratni film še bolj posveča družbenim razmeram določenega obdobja, poleg tega pa so v glavni vlogi ženske. Govora je o povojni ženski emancipaciji, ko so nekatere pripadnice nežnejšega spola uvidele, da lahko zlahka shajajo tudi brez moških. Ja, 2. svetovna vojna je imela daljnosežne posledice. Ena izmed teh na novo osvobojenih žensk je bila tudi učiteljica umetnostne zgodovine, ki se je odločila, da bo poleg znanja, svojim učenkam ponudila tudi vpogled v življenje na novo odkritih ženskih obzorij.

Je pa bila njena naloga pri razsvetljevanju mladostniškega uma težja, kot tista, ki jo je v filmu malček višje imel Robin Williams. Vloga ženske je bila kljub nekaterim posameznim prebliskom v prvem desetletju po 2. svetovni vojni mnogo bolj zacementirana, kot pa vloga moških. Ameriške ženske so bile na svetu pač zato, da so z vsemi svojimi čari in sposobnostmi ugajale svojim moškim. Njihove lastne želje so bile sekundarnega pomena, vse dokler v njihovo sredino ni vstopila subverzivna učiteljica drugačnih nazorov. Dobrodošli torej v svet pokvarjenega višjega sloja povojne Amerike. Svet, ko se je pričelo obdobje moške kastracije, ki danes dosega vrhunec.

The School Of Rock (2003)

Simpatičen družinski film v katerem za naše dobro počutje skrbi Jack Black, čigar kvaliteta filmskih nastopov se spreminja iz filma v film. Tokratni je eden izmed boljših, v katerem Jack dokaže, da z lahkoto nosi praktično celoten film, kar je odlika le redkih. Je že res, da gre za podžanr mladinske komedije, toda tudi tu so tla zelo spolzka. Morda celo najbolj. Samo pomislite kateri žanr vas je do sedaj največkrat razočaral in ni zadovoljil vaše filmske sle. Mene zagotovo komedija (čeprav bi si moral za novodobna skrpucala izmisliti kašno drugačno poimenovanje, saj s svojim debilizmom mečejo zelo slabo luč na včasih tako cenjen žanr). Zatorej so taki pozitivni prebliski dan danes še toliko bolj cenjeni.

Jack se tokrat prelevi v die hard rokerja, ki nikakor ne želi odrasti in morda se ravno zaradi tega dejstva, med osnovnošolci počuti tako domače. Ali pa zaradi tega, ker so ga edini pripravljeni poslušati? Kdo bi vedel. Dejstvo je, da na konservativno in zategnjeno šolo prinese prepotrebno svežino in sproščenost v obliki rokenrola. Za razliko od ostalih učiteljev na tokratnem seznamu pa je Jack edini srečnež, ki prispe na osnovno šolo z nadpovprečno pridnimi in nadarjenimi učenci in je v bistvu njegova naloga ta, da jih malček »pokvari«. No, pa tudi po izobrazbi ni ravno učitelj, kar samo dokazuje, da je za delo v šoli, prej kot karkoli drugega potreben čut za otroke.

Stand And Deliver (1988)

Še eden v množici tistih šolskih filmov posnetih po resničnih dogodkih. Pa naj še kakšen nejeverni Tomaž reče, da šolski sistem ne deluje. Samo poglejte izbiro tokratnega podžanra in poizkusite izbrati tistega, ki ni osnovan na resnični štoriji. Naloga bo zelo težka (pustimo ob strani dejstvo, da v večini primerov »po resničnih dogodkih« pomeni zgolj to, da so avtentična zgolj imena ustanov, zaposlenih in učencev). Je pa naloga malček lažja, če poizkušamo poiskati tistega učitelja, ki je največji bad ass med inspirativneži. To je zagotovo profesor Jaime Escalante, ki mu do živega ne pridejo niti prepotentni in dokaj nevarni člani latino tolp.

Odlično ga je upodobil Edward James Olmos, ki si zasluži tudi daleč najboljšo oceno v tem sila povprečnem filmu. Tako kot pri ostalih filmih tovrstne tematike, je tudi tokrat največja hiba manko vzročno posledične zgodbe. Film za prikrivanje svojih scenarističnih lukenj uporablja vse preveč zgodbovnih elips. Tako nam ni kaj dosti jasno, kako so se učenci, ki so sprva dajali videz ne ravno najbolj nabrušenega orodja v orodjarnici, lahko naučili perfektnega operiranja z logaritemskimi računi. Je že res, da je celotno šolsko leto praktično nemogoče spraviti v slabi dve urici, toda to vseeno ne bi smel biti izgovor za tako prerešetan scenarij.

Dangerous Minds (1995)

Pozor, kljub temu, da gre za film v katerem nastopajo neugodni karakterji iz razno raznih tolp in je v filmu prisoten celo umor (res, da na zelo šlampast in posiljen način), lahko ob ogledu tokratnega chick flicka kasirate sladkorno bolezen. Izdelek v katerem si je delo učiteljice na svoja drobcena pleča naložila Michelle Pfeiffer je namreč predoziran z emotivnimi glasbenimi vložki, otožnimi pogledi, scenarističnimi manipulacijami in predvsem rasnimi stereotipi. Jp, predoziran celo za tokratni osladni podžanr. Je pa po vsej verjetnosti to tudi razlog, da je med podžanrskimi izbranci tudi najbolj poznan. Da najbolj sluzastega rap komada Gangsta's Paradise sploh ne omenjam.

Žal pa ponavadi v filmski industriji velja nekakšna nenapisana formula o obratnem sorazmerju, ki ima na eni strani enačaja pocukranost in čustveno manipulacijo, na drugi pa avtentičnost in kvaliteto. Tako je tudi tokrat. Je že res, da zna zgodba na dan privabiti kakšno solzico in je na prvi pogled prežeta z grenko-sladko realnostjo, toda nikar ne nasedajte. Saj sploh ni posneta po resničnih dogodkih. Šalo na stran. Filmsko zgodbo sestavljajo zgolj skupki stereotipov oz. kar karikatur mladostniških marginalcev, ravnatelja in kakopak tudi učiteljice. Za zabiti kakšne dve dolgočasni urici deževnega nedeljskega popoldneva več kot idealno.

Blackboard Jungle (1955)

Pa končajmo tokrat na začetku, ko je bil Sydney Portier še problematični mulc, ki bo kasneje postal eden najbolj idealističnih učiteljev. Njegova inspiracija je bil kot kaže Glenn Ford, ki v tokratnem začetniku samega podžanra idealističnih in zagnanih učiteljev proti težavnim in delinkventnim mulcem, igra zagnanega in nepopustljivega krotilca razganjajoče mladine (pustimo ob strani dejstvo, da se je večina igralcev bližala svojim 30. letom, ko je igrala srednješolce). Gre za enega najboljših filmskih izdelkov o idealističnih učiteljev, ki je sčasoma pridobil kultni status, vendar bolj zaradi svoje zaključne pesmi kot pa zaradi filma samega.

Gre za film, ki se dejansko zaveda glavne naloge in hkrati težave učitelja. Seveda je to širjenje obzorij, toda za tako početje je potrebno upoštevati nekaj osnovnih pogojev. Učilnica mora postati svetišče, katere vodja je učitelj in tokrat je pred vami film, ki se najbolj približa realnemu poučevanju, ko se pred vami znajde nadvse težaven razred. Na svojo stran ga boste le stežka pridobili z raznimi psihološkimi triki in nadvse zabavnimi uvodnimi motivacijami, tudi razno prilizovanje kako k00l učitelj ste, ne bo ravno vžgalo. Ne, za prevlado v razredu morate pošteno garati in premagati do tedaj vodilne alfa samce. Zlepa ali pa morda tudi zgrda, kajti druge rešitve ni.

7 vzhodnoazijskih sabljačin a.k.a. wuxia

2011-11-21T16:27:00.002+01:00

Vzhodnoazijska kinematografija je prepolna razno raznih filmskih biserov. Nekateri izmed njih se skrivajo v podžanru wuxie, ki je prepreden z dih jemajočimi stiliziranimi dvoboji, mistiko ter predvsem s fantastično fotografijo prepolno živih barv in simbolike. Med drugim gre tudi za filme ob katerih nekateri jamrajo, češ kako nerealni so zaradi vseh leteče pretepajočih se mojstrov borilnih veščin. Takim tokratni opis žal ne bo po godu, tisti ki pa se zavedate, da je film izrazno sredstvo mnogih idej med katerimi prednjači fikcija pa le vstopite v ta specifičen svet predvsem kitajske in hongkonške kinematografije imenovane wuxia. Ne bo vam žal.

Crouching Tiger, Hidden Dragona.k.a. Wo Hu Cang Long (2000)

Redkokdaj kakšnemu neameriškemu filmu uspe prebuditi takšno globalno zanimanje kot je to uspelo tokratnemu. In to s kakšnim bumom. Kar naenkrat so vsi govorili o tistih natreniranih Kitajcih, ki se fajtajo medtem ko letijo po zraku. Nekaterim je bilo to všeč, spet drugim preveč nerealistično. Toda važno je, da se je o filmu govorilo in govorilo se je toliko, da je bil Crouching Tiger, Hidden Dragon (2000) nominiran kar za 10 Oskarjev (rekord za neangleško oz. bolje rečeno neameriško govoreči film) oz. kar je za filmske ustvarjalce še bolj pomembno, bil je prvi izven ameriški film, ki je po svetu uspel zaslužiti preko 100 milijonov zelencev. Ni slabo za film o letečih mojstrih borilnih veščin.

Vendar izdelek v sebi skriva mnogo več kot samo epske spopade. V prvi vrsti je tu zagotovo dih jemajoča fotografija, ki so jo nekateri kasnejši wuxia film pripeljali do popolnosti. A pri tem so pozabili na en zelo pomemben filmski element, in to je zgodba. Tokratni koprodukcijski produkt režiserja Tajvanskih korenin Anga Leeja se lahko pohvali z bolj ubogo zgodbo melodramatskih razsežnosti, vendar kaj ko so bili njegovi nasledniki na scenarističnem področju praviloma še slabši oz. so vse preveč kopirali od svojega predhodnika. Toda kaj č'mo. Navsezadnje gre vendarle za žanrske izdelke in le-ti znotraj svojih okvirov stežka ponudijo kaj zelo revolucionarnega.

Come Drink With Me a.k.a. Da Zui Xia (1966)

Vse se je začelo davnega leta 1966, ko je Hongkonški režiser King Hu posnel tokratni film, ki dandanašnji velja za klasiko in za tistega, ki je širšemu občinstvu predstavil pravila podžanra. Toda čeprav se večina kritikov strinja, da gre za izjemen film, vreden vsemogočih superlativov, se moram sam tokrat postaviti na tisti drugi, bolj povprečni breg. Je že res, da ima izdelek neko zgodovinsko vrednost znotraj filmskega razvoja, toda zame to ni zadosten razlog, zaradi katerega bi ga koval v zvezde. V filmu je namreč vse preveč šlampastih posnetkov krvavih borb, katerih solidno fotografijo in koreografijo vse prepogosto kvarijo hitri posnetki v stilu burlesk.

Tudi sama zgodba je zreducirana na kritični minimum, ki še zadostuje da se vsa stvar sploh premika. Sta pa po drugi strani velik plus filma njegova simpatičnost in toplina, ki vejeta predvsem iz njegovih igralcev (over the top face in obrazna mimika v teh legendarnih kung fu filmih so res nekaj posebnega) ter studijske scenografije. Le-ta doseže svoj vrhunec v idilični pokrajini onkraj meglic žuborečega slapa, kjer svoje zatočišče poišče glavna akterka z nadvse dvoumnim imenom Golden Swallow (se mi zdi, da sem podobno ime zasledil v nekih divjih nemških filmih za odrasle). Film, ki se ga torej pogleda predvsem zaradi njegovega odtisa, ki ga je pustil na poti filmskega razvoja.

A Touch Of Zen a.k.a. Xia Nu (1971)

Tri leta kasneje (za film so posneli dva dela, ki so jih kasneje združili v enega in zaradi tega se kot leto predvajanje upošteva 1971 in ne 1969), se je isti režiser odločil, da dokončno zacementira filmske prvine mečevalsko spiritualnega podžanra. Če je v filmu Come Drink With Me (1966) nakazal kako morajo izgledati dvoboji ter da je v zgodbo vsekakor potrebno vključiti vsaj malček lunine gravitacije, se je tokrat odločil, da bo filmu dodal spektakularno fotografijo, epskost, mistiko ter pretep v bambusovem gozdičku. Škoda, da ni obeh omenjenih filmov združil zgolj v enega. Ustvaril bi namreč perfekten izdelek vreden samega trona filmskega Olimpa, tako pa nam je navrgel zgolj dva za ščepec nadpovprečna izdelka.

Kot sem že omenil jima kritiki sicer priznavajo posebno mesto v filmski zgodovini, toda roko na srce, epskost tokratnega filma se vleče kot ponedeljek po najbolj prekrokanem vikendu. Z lahkoto bi bil mnogo krajši (traja namreč dobre 3 ure), s čimer bi poskrbel, da se nam gledalcem zaradi silnega zehanja ne bi izpahnila čeljust. Samo fantastična fotografija namreč ni dovolj za izvrsten wuxia film, potrebna je tudi akcija. In tokrat je največji problem v tem, da še takrat, ko pride do redke akcije (malo bolj radodaren z njo je film v svoji drugi polovici), se le-ta večinoma dogaja ponoči v skoraj popolni temi. Tako boste morali uporabiti kar precej domišljije, da si boste ob žvenketanju mečev sestavili epske dvoboje.

House Of The Flying Daggers a.k.a. Shi Mian Mai Fu (2004)

S tem filmom pa je kinematografija wuxie doživela svoj vrhunec kar se tiče stilizacije, fotografije in tudi koreografije. Gre namreč za pravi vizualni orgazem, ki pride do svojega resničnega izraza na velikem filmskem platnu po možnosti v kar se da naviti ločljivosti. Pokrajina, kostumi, barve in nenazadnje tudi božanska milina glavne igralke Ziyi Zhang so prava paša za oči, tako da človek z lahkoto oprosti ponovno zelo preprosti zgodbi, ki postaja proti samemu koncu kar maček preveč prisiljena. Morda je glavna hiba filma zgolj manko masovnega finalnega spopada med vladnimi vojaki in Hišo letečih bodal, na katerega nas drugo polovico pripravlja filma.

To lahko razumemo na dva načina. Ali so filmski ustvarjalci ves svoj proračun skurili že za vse vizualne bombončke, ki jih v tem filmu res ni malo (najbolj fascinantni sta sceni spopada v bambusovem gozdu ter finalni fight epskih razsežnosti) ali pa so se odločili, da je tokrat zgodba posameznikov bolj pomembna od odločujočih zgodovinskih dogodkov na ozemlju Kitajske. Sam sem prepričan, da je bila v igri slednja ideja, saj je film naravnan precej romantično in gre skozi vse tiste značilne faze, ki pritečejo hollywoodskim romancam. Toda tokratni film je precej več kot to in če imate priložnost si ga oglejte na velikem platnu ali pa vsaj na velikem zaslonu. Ne bo vam žal.

The Storm Riders a.k.a. Fung Wan: Hung Ba Tin Ha (1998)

Mladinska wuxia prepolna najstniške želje po dokazovanju in slabega CGI-ja. Če ste torej izoblikovali malček bolj sofisticiran filmski okus, ki presega postavne mladeniče v svetu BUMA in TRESKA, tokratni izdelek po vsej verjetnosti ne bo zadovoljil vaših filmskih brbončic. Tudi mojih ni. Na lestvici se je znašel predvsem zaradi dejstva, da gre za tistega predstavnika, ki je na filmsko platno prenesel wuxio v obliki stripa. Je že res, da mu je potrebno priznati, da se je na vse kriplje trudil z avtentičnostjo stripovske izvedbe, toda rezultat kot sem že omenil, očem ni preveč prijazen. Razen seveda, če spadate v povsem nekritično najstniško publiko.

Najsvetlejša točka tokratnega z obilico magije prepredenega hongkonškega izdelka je zagotovo legendarni Sonny Chiba. Sonnyev lik je namreč tako k00l, da se nam z lahkoto prikupi in kljub temu, da gre za glavnega negativca, brez težav zasenči mladostniško emo trojico. Jah, v filmski industriji izkušnje pomenijo ogromno. Zgodba se koncentrira o dveh mladostnikih, ki jih je zlobni mojster borilnih veščin že v rani mladosti iztrgal iz očetovskega naročja. Zgolj zaradi želje, da bi z njuno pomočjo postal številka 1. Toda usoda wuxie ima za zahrbtne zlikovce pripravljene drugačne načrte. Priporočljivo za ljubitelje animejev. Mogoče?

The Swordsman a.k.a. Xiao Ao Jiang Hu (1990)

Če sem čisto iskren, bi se na tem mestu z lahkoto znašlo tudi nadaljevanje tokratnega filma Swordsman II a.k.a. Xiao Ao Jiang Hu Zhi: Dong Fang Bu Bai (1992) (obožujem poenostavljene angleške prevode), ki je kar se tiče koreografije spopadov, daleč nad svojim predhodnikom. Brž ko ne zaradi dejstva, da v njem nastopa legendarni Jet Li (nekajkratni državni prvak v borilni veščini Wushu in to v državi, ki ima preko milijarde prebivalcev in je hkrati tudi zibelka prenekaterim borilnim veščinam). Razlog, da sem se odločil za prvi in ne drugi del, se skriva predvsem v dejstvu, da je tokratni film tisti, ki je predstavil danes tako popularni wire fu.

Sicer pa je sam film dokaj šegav in norčav z nekaj fantastičnimi popevkami, vendar vsebuje nekaj, kar mene kot gledalca neizmerno moti. Prehiter tempo znotraj katerega nam zgodba ponudi vse preveč likov. Tako je dogajanje precej zmedeno in mu je ob prvem ogledu zelo težko slediti (sploh zaradi tega, ker so si nekateri akterji podobni kot jajce jajcu, z njihovimi imeni pa si tudi bolj težko pomagamo). Pa vendar, gre za zelo simpatičen in smel poskus mešanice wuxie in komedije, nekaj kar boste dandanes le stežka zasledili (danes so namreč v ospredju romantične wuxia melodrame), ki svoj vrhunec doseže v že omenjenem nadaljevanju. Nadaljevanju, ki je prekosilo izvirnik.

Hero a.k.a. Ying Xiong (2002)

In kar je začel prejšnji film, je do perfekcije pripeljal tokratni. Govora je seveda o že omenjenem wire fuju (dvoboji koreografirani s pomočjo žic), pri katerem je do izraza prišlo predvsem znanje borilnih veščin Jet Lija. Le-ta namreč s pomočjo letečih sekvenc (posebej zapomnljiva je tista, ki se dogaja na jezeru) dobi tiste prepotrebne mistične lastnosti, ki sestavljajo glavne akterje tako rekoč vseh wuxia filmov. Poleg tega pa film krasijo tudi za te vzhodnoazijske spiritualno borilne filme precej razburljiva zgodba, dih jemajoča fotografija ter do potankosti zrežirani dvoboji. In zaradi vseh teh prvin je to film, ki pri meni zaseda najvišjo pozicijo tokratnih izbrancev.

Med drugim pa film tudi dokazuje, da se Azijci veliko bolje znajdejo znotraj okvirjev domače kinematografije (kar je nedavno tega ponovno dokazal tudi Jackie Chan) kot pa v ne preveč posrečenih filmih onkraj velike luže. Jet Li je namreč igralec čigar prezenca v vsej svoji veličini zaživi šele v vzhodnoazijskih pretepačinah. Tako je tudi tokrat, ko igra skrivnostnega brezimnega mojstra borilnih veščin s prav posebno nalogo. Čeprav v filmu bolj kot ne sedi povsem pri miru ali pa se pretepa, je njegova igra fenomenalna. Je pa tudi res, da ni težko biti glavni na vasi, še posebej če je vas ena sama perfekcija, ki praktično ne pozna nikakršne pomanjkljivosti. Fantastično.

7 Em(m)anuell

2011-11-14T17:11:00.002+01:00

Leta 1974 je Francozinja liberalnih nazorov Emmanuelle sprožila val filmov, katerih glavno vodilo je bilo seksulano popotovanje in osvobajanje. In ko so naslednjega leta k precejšnjem uspehu filma svoj piskrček pristavili še Italijanski mojstri filmske (s)eksploatacije s svojo Emanuello (bodite pozorni na drugačen zapis imena), je bila zmešnjava erotičnih razsežnosti popolna. Tukaj je zapis, ki vam bo upam vsaj malček osmislil popotovanje skozi svet užitkov Em(m)anuell, tako da boste vedeli zakaj se ena Emmanuelle bohoti s sveteljšim in druga Emanuelle s temnejšim oprsjem.

Emmanuelle (1974)

Razgaljeni griček poželenja Sylvie Kristel je tisti krivec, ki je sprožil pravo malo poplavo štorij o deklini precej liberalnih nazorov, Em(m)anuelli, njeno lastnico pa pognal na sam tron svetovne seksploatacije. Nič presenetljivega, saj gre za res čutno in predvsem seksi igralko božanskih atributov, igralko, ki je bila ob snemanju tega kultnega filma stara zgolj 21 let (do sedaj je nastopila še v 12 nadaljevanjih oz. kopijah, nazadnje leta 1993 pri svojih zrelih in še vedno zapeljivih 41. letih). Je pa pri tem prvem delu zanimivo predvsem to, da se je francoski režiser Just Jaeckin odločil, da v ameriški različici uporabi glas druge igralke in ne Sylvijinega. Ja včasih je res dovolj že to, da izgledaš noro dobr'.

Ampak pozor, ne gre zgolj za neko sleezy softcore varianto filma, ki bi bil sam sebi namen. O ne, Emmanuelle (1974) je veliko več. Je eksistencialistična zgodba o dekletu, ki bi rada bila zvesta svojemu moškemu in zgodba o njem, ki svoj mačizem potrjuje s tem, da ženski neprestano govori, kako si lahko privošči kar hoče oz. da je popolnoma svobodna. Seveda, ko se ženska v državi čutnih dražljajev in erotike Tajski res prepusti svojim dolgo zatiranim užitkom in skušnjavam, postane mož še bolj ljubosumen kot povprečen Slovenec. Prava študija svobode ujete v kletko eksistencializma. Če verjamete. Seks vseh vrst: grupni, lezbični, prepovedani, nasilni,… in muca ki zna inhalirati. To je to.

Emmanuelle II a.k.a. Emmanuelle: L'antivierge (1975)

Verjetno je prvo vprašanje, ki se vam ob tem naslovu porodi v glavi to, kaj se je zgodilo z Emanuello potem, ko je zapustila perverznosti prepolno Tajsko. Nič novega. Odšla je v Hongkong in celotno zgodbo podoživela še enkrat. Zgodbo, ki je praktično na las identična tisti, ki je luč sveta ugledala leto nazaj. Največja vrednost tega nadaljevanja se torej skriva drugje in sicer v podobi seksi erotične maserke, ki se za kakšno minuto pojavi na filmskem platnu. Maserke v podobi Laure Gemser, ki je poskrbela za to, da je serija o Emmanuelli dobila svoj spin off v serijah o Emanuelli. Drugače pa vse po starem. Seks, seks in še enkrat seks.

Tudi tokrat je vsa pozornost skoncentrirana na glavni atrakciji. Uživaški Evropejki čutnih potez, za katero se zdi, da resnično uživa v svojih seksualnih popotovanjih in raziskovanjih. Se pravi njena igra je tako pristna, da se njen užitek z lahkoto prenese tudi na nas. Imata pa prvi in drugi del poleg že naštetih stvari še nekaj skupnega. To je fantastična glasbena podlaga, ki se popolnoma sklada z erotičnim svetom Emmanuelle in je morda poleg seksi razgaljenih deklin, tisti najboljši del prvih dveh filmov. Vizualni vrhunec pa tokratni film doseže v že omenjeni sceni, kjer se čutnemu čedenju telesa s strani pohotnih a profesionalnih negovalk, skupaj s svojima spremljevalcema, prepusti naša junakinja.

Black Emanuelle a.k.a. Emanuelle Nera (1975)

Tistih nekaj erotičnih minut seksploatacijske boginje Laure Gemser v podobi seksi maserke je bilo dovolj, da se je še istega leta rodil kult. Kult, ki mu lahko priznamo pravo mojstrstvo v tem kako na zelo prefrigan in prav nič eleganten a tržno presneto uspešen način, zaobiti avtorske pravice. Vse kar je namreč naredil italijanski režiser odgovoren za tokratni film je to, da je iz filma Emmanuelle II (1975) ukradel najbolj vročo stransko igralko ter jo postavil v svoj film. No, ukradel je tudi naslov, vendar je to svojo krajo pretkano zakamufliral tako, da je originalnemu naslovu odvzel eno samo samcato in nepomembno črko. Iz Emmanuelle je torej nastala Emanuella. Kapo dol.

Odvzel pa je tudi še tisti kanček zgodbe, ki je obstajal v izvirniku. Skupna točka zgodbe je torej ostala le še ideja o deklini, ki se odpravi na hedonistično popotovanje izgubljanja praktično vseh seksualnih predsodkov. Pa da ne bomo govorili samo o tem kako je gospod Bitto Albertini samo odvzemal originalni seriji, moram omeniti, da je nekaj kljub temu dodal v svoj izdelek. Dodal je še več seksualnih prizorov (v neporezani verziji je tudi nekaj eksplicitne penetracije za katero pa je (preveč) očitno uporabljena Laurina dvojnica), s pomočjo katerih je poskušal prekriti manko same zgodbe. Meni je prav. Že na začetku nisem namreč pričakoval kakšnega scenarija v stilu Inception (2010), ampak Laurino razgaljeno božansko silhueto.

Emanuelle And The Last Cannibals a.k.a. Emmanuelle E Gli Ultimi Cannibali (1977)

Iskreno povedano sem od tokratnega filma kljub naslovu ali pa prav zaradi njega, pričakoval bistveno več. Tudi zaradi tega, ker je nastal pod režisersko taktirko italijanskega kralja eksploatacije Aristidea Massaccesia, bolj znanega kot gospod mnogih imen Joe D'Amato (človek je pri svojem delu uporabljal blizu 50 psevdonimov). Zelo se mi namreč dopadejo tisti najbolj brutalni in nagravžni kanibalski filmi, po drugi strani pa zelo rad pogledam tudi kakšno mično deklino. In tokratni film mi je obljubljal, da me čaka oboje. No saj me je res, toda v precej medli in dolgočasni obliki, ne glede na tako zveneče režisersko ime in ne glede na to, da je Emanuello ponovno upodobila Laura Gemser.

Tokratni hibrid nam že v uvodnem kadru s pomočjo dveh že kastriranih falusov namigne, kaj nas čaka v naslednji urici in pol. Seks in gravž. Ti dve prvini sta razporejeni približno tako, da seks zavzema prvi dve tretjini filma, gravžu pa pripada finalna, vendar kot sem že omenil, v precej bledi obliki. Vse preveč je nekega brezciljnega tavanja in govoričenja tako v betonski kot tudi v amazonski džungli. Nimfomanka Emanuelle, ki tudi tokrat ne more preživeti brez svojega faličnega prijatelja, fotoaparata, se tokrat odpravi v osrčje amazonskega pragozda, kjer želi narediti reportažo o skrivnostnem kanibalskem plemenu. Toda dobi več kot tisto po kar je prišla.

Demon Rage a.k.a. Emanuelle E Françoise Le Sorelline (1975)

Najmanj generičen od vseh posnetih Em(m)anuell, kar pa ni prav nič presenetljivo, saj je bil posnet še pred prvim uradnim ponaredkom o Emmanuelli in pravzaprav njegov režiser Joe D'Amato niti ni načrtoval njegove vključitve v kultno softcore štanco. Na nek način bi torej lahko rekli, da gre v tem primeru za nekakšnega predhodnika zgodb o Emanuelli, ki so se začele še istega leta. Zaradi tega dejstva je film precej manj čuten kot ostali deli in je pravzaprav nekakšna bolj erotična verzija italijanskih trilerjev bolj znanih kot giallo. Tudi same vmesne seks scene niso tako senzibilne, ampak so v prvi vrsti precej bolj divje in surove. K00l.

Tako je tudi Emanuello upodobila karakterno bolj čvrsta igralka Rosemarie Lindt, ki je imela za seboj že kar nekaj porednih in navihanih vlog. Tokrat se je preizkusila v podobi maščevalke, ki se odloči, da bo zagrenila življenje italijanskemu žrebcu, tako kot ga je ta zagrenil njeni sestri. In to na kakšen način. Odloči se, da bo mačota zvabila v svoje gnezdece užitkov, tam pa ga omami in priklene v prostor skrit za enosmernim ogledalom. Nato ga začne s pomočjo svojih seksi atributov dražiti in vznemirjati. Iz dneva v dan bolj zapeljivo in greha vredno. Ni torej čudno, da se potentnemu mladeniču dobesedno sname. Nagajiva in hkrati krvava verzija Emanuelle.

Emmanuelle: First Contact (1994)

Jp, vsa stvar je šla že tako daleč, da je Emmanuella leta 1994 odletela celo v vesolje. Gre za precej neposrečeno zbirko sedmih televizijskih nadaljevanj, ki so narejeni neverjetno amatersko in z igralsko zasedbo, kateri celo Steven Seagal predstavlja nedosegljivo igralsko božanstvo. Zatorej kljub mnogim erotičnim softcore sekvencam v katerih nastopajo dokaj mične a za moj okus malček preveč umetne gospodične, ogled vsem normalnim ljudem iskreno odsvetujem. Po drugi strani pa navalite filmski mazohisti, ki častite tiste najbolj obskurne in zanič filme. Vendar pozor, to ni eden izmed tistih, ki so tako zanič, da so že dobri. Ta je preprosto za en kur…

Zgodba, ki je ni, naj bi šla nekako takole. Na Emmanuello kot najbolj čutno, v ljubezni in seksu podkovano zemljanko, za svojo dobrobit v lastne vrste povabijo nezemljani. Od nje se želijo naučiti stvar ali dve o seksu in Emanuella ne bodi jo lena, se urno in zavzeto loti poučevanja zapeljevanja in predvsem seks poz. Nezemljani so kakopak navdušeni in jim od zadovoljstva prihaja vse povprek. Pa tudi Emmanuelli se ne godi slabo, saj vemo, da je njena pohota nenasitna. V tem skrpucalu gre edina pozitivna ocena božanskemu seksapilu, ki ga izžareva glavna igralka Krista Allen (pustimo ob strani njene igralske atribute). Škoda, kajti vesoljske ladje, razgaljene nezemljanke in zemljani, seks,… potencial je bil ogromen.

Emanuelle In America (1977)

Filmi o Em(m)anuelli so svoj vrhunec v smislu nemoralne in žmohtne seksploatacije doživeli ravno s tokratnim bizarnim mehkoerotičnim izdelkom, pod katerim je svoj pečat pustil kdo drug kot že nekajkrat omenjeni Joe D'Amato. Njegova formula za privabljanje filmskih navdušencev je nadvse preprosta. Ljudi je potrebno šokirati. Ne rabiš nikakršnega scenarija, če si pripravljen v film vključiti peting s konjem, nekaj nazornih trdoerotičnih prizorov, veliko razgaljenih deklet, rezanje prsi, natikanje na kavelj skozi splovilo,… Perverzneži bodo v kinodvorane drli kar sami, razen seveda, če ti hipokritski cenzorji ne porežejo dobršen del filma in ravno to se je gospodu D' Amatoto dogajalo znova in znova.

Če si želite torej ogledati vse zgoraj naštete stvari bo potrebno poseči po necenzurirani verziji. Drugače vas čaka dokaj dolgočasna zgodba o političnih veljakih, ki si radi vsake kvatre privoščijo kakšno nenavadno seksualno pustolovščino ter seveda zgodba o Emanuelli (ponovno voljna Laura Gemser), ki si želi njihov razvrat razkrinkati. Tako vam od najbolj bizarnega filma o Emanuelli ne bo ostalo kaj dosti, temveč boste priča le še enemu popotovanju v hedonistične vode prepredene z valovi strasti in poželenja. Bi pa tokrat rad pohvalil fotografijo in scenografijo, ki temu filmu dajeta simpatičen groovy pridih liberalnih 60. in 70. let prejšnjega stoletja.

7 whodunit izštevank

2011-11-07T18:16:00.004+01:00

Odročna graščina sredi nevihtnega večera. Za mizo se znajde naključno število sumničavih gostov. Strežaj prinese aperitiv in odide nazaj v kuhinjo. Za trenutek zmanjka elektrike, zunaj nebo razsvetli strela in strese grom. Luči se vrnejo nazaj v jedilnico. Eden izmed stolov je prazen. Na tleh leži truplo iz čigar hrbta zeva ročaj noža. Umor. Whodunit?

A Shot In The Dark (1964)

Edini izmed filmov o štorastem policijskem inšpektorju Clouseauju, ki v svojem naslovu ne nosi besedne zveze Pink Panther (samo toliko, da si bomo na jasnem, Pink Panther je ime diamanta in ne ime animiranega lika, ki se pojavlja v uvodnih špicah in je kasneje dobil svojo risano serijo). Po golem naključju pa gre tudi za najboljšega izmed (pre)mnogih filmskih nadaljevanj in rimejkov. Peter Sellers je namreč po huronskem uspehu filma Pink Panther (1963) postal velika zvezda in si je posledično lahko privoščil marsikaj. Med drugim je tokraten film v celoti nastal zgolj zato, da v njem Peter pokaže vse svoje sposobnosti za komične skeče in uspelo mu je več kot odlično.

Je pa to tisti film v katerem je Peter Sellers za svoj lik izumil tako prepoznavno polomljeno francosko angleščino ter med drugim tudi film, ki je v serijo katero so pred kratkim neuspešno poskušali obuditi s pomočjo Steva Martina, vpeljal Clouseaujevega šefa Dreyfusa in pomagača Kata. V odročnem dvorcu nekega bogataša (kako izvirno) se zgodi skrivnosten umor enega izmed služabnikov in primer v svoje roke prevzame neustrašni in nezmotljivi, a prekleto štorasti Clouseau. Le-ta sumi vse in hkrati nikogar, še posebej pa ne glavne osumljenke prelestne Elke Sommer. Toda ne skrbite zaradi klišejske zgodbe, tu je namreč mojster traparij Peter Sellers.

Clue (1985)

Zagotovo eden izmed najhitrejših filmov, ki se poigravajo s whodunit tematiko. S svojim tempom še posebej izstopa konec, ki nam zadnje pol urice ponudi kar 3 različne variante, kdo bi lahko bil morilec. Arhivi pravijo, da so si kinematografi sami izbrali verzijo, ki so jo želeli vrteti v svojih prostorih, medtem ko boste vse 3 našli na DVD izdaji. Ja, sami lahko izbirate kateri zaključek se vam zdi najbolj prikladen. Je pa Clue (1985) znotraj filmske zgodovine pomemben predvsem zaradi tega, ker gre za prvi film, ki je nastal po namizni igri. Praktično vsi karakterji in tudi notranjost dvorca so namreč replike namiznih figuric in scenografije igre (celo avtomobili s katerimi se pripeljejo potencialni krivci).

Deževen večer v odročnem dvorcu nekje na območju Nove Anglije. Vanj je na precej skrivnosten način povabljenih 6 na prvi videz popolnih neznancev. Za trenutek ugasnejo luči, zasliši se strel in na tleh obleži truplo. Le kdo bi lahko bil krivec? V tej norčavi izštevanki so sumljivi praktično vsi liki, kajti nihče izmed njih nima ravno neomadeževane preteklosti. Zaradi različnih koncev pa je praktično nemogoče ugotoviti pravega storilca. Vendar nič ne de, ob samem filmu se boste po vsej verjetnosti precej zabavali, saj gre za nagajivo, seksi in domiselno whodunit izštevanko, ki se norčuje iz omenjenega podžanra ter predvsem iz hladnovojne rdeče obarvane paranoje.

Murder By Death (1976)

Dokaj posrečena parodija, ki se malček ponorčuje iz lepega števila do tedaj posnetih detektivskih zgodb, filmov, novel in romanov (našli boste karakterje iz romana The Thin Man po katerem je bilo posnetih tudi 6 kinematografskih celovečercev, pa enega najbolj znanih detektivov Sama Spada iz romana The Maltese Falcon (oba romana je napisal hard-boiled avtor Dashiell Hammett), v filmu se skrivata tudi lika Agathe Christie Hercule Poirot in Miss Marple, nenazadnje pa je tu tudi lik Earla Derr Biggersa, Charlie Chan). Najboljše pri vseh teh karakterjih pa je to, da so jim življenje vdahnile nekatere izmed največjih zvezd whodunit obdobja.

Najbolj presenetljivo pri vsem pa je to, da so njihove vloge porazdeljene zelo pravično in da nihče izmed njih ne fura ego tripa, s pomočjo katerega bi želel izstopati in zasenčiti druge. Tako nas na precej lahkoten in zabaven način vodijo do končnega razkritja oz. razkritij. Ja, prav ste prebrali. Twistov na koncu je namreč toliko, kolikor vrhunskih detektivov je prisotnih. Vsak ima namreč svojo razlago kdo je skrivnostni morilec v klišejsko osamelem in z nevihto obdanem dvorcu oz. bolje rečeno v kakšni povezavi je z njihovim gostiteljem. Toda kdo je tisti, ki mu je zares uspelo razvozlati skrivnostno zagonetko in se okititi z naslovom najboljšega detektiva? Poglejte in se prepričajte sami.

And Then There Were None (1945)

Super film pri katerem pa so filmski ustvarjalci naredili manjšo napako in mu s tem odvzeli etiketo odličnosti. Film je namreč ekranizacija odrske igre in ne knjige z istim naslovom (kot zanimivost lahko omenim, da je bil prvotni naslov knjige Ten Little Niggers). In kje je big deal boste vprašali in pri tem osorno zavili z očmi. Big deal je predvsem v koncu, ki je v knjigi mnogo boljši od tistega v drami in filmu, zatorej vam močno priporočam, da se pred samim ogledom prebijete skozi knjigo. Ne bo vam žal, kajti nastala je izpod peresa največje angleške pisateljice kriminalk Agathe Christie. Še več, gre za do sedaj najbolj prodajan roman te nesmrtne avtorice kriminalnih zgodb.

Celotna zgodba se vrti okoli otroške pesmice (sicer mi ni jasno kako lahko pesmica za otroke govori o kruti smrti Indijancev, ampak pustimo malenkosti). Pesmico katero so med drugim priredili tudi The Drinkersi (tista o jagrih ja). V hiši na neznanem otoku se znajde 10 ljudi, katere bremeni nek črni madež v njihovi preteklosti. V svoje goste jih povabi gospod U. N. Owen, a kaj, ko se sam ne udeleži prirejene zabave. Že kmalu se v tej ogromni hiši začnejo dogajati nenavadni umori, ki natanko sledijo zgoraj omenjeni pesmici in kot kaže je eden izmed 10. gostov sam gospod Owen. Ali ga bo ostalim gostom uspelo razkrinkati preden pade še zadnji mali Indijanček?

Gosford Park (2001)

Malček drugačen whodunit izdelek, saj se bolj kot na sam umor osredotoča na socialne vezi, ki povezujejo vse vpletene. Po vsej verjetnosti je za to odgovoren njegov režiser Robert Altman, ki je znan po tem, da se rad poigra z nevidnimi silami, ki nas približujejo in oddaljujejo. Tokrat je zaradi izvrstnega scenarija in scenografije naredil out of the box whodunit izštevanko, ki mu je prinesla kar 7 nominacij za Oskarja. Enega izmed njih je film tudi pobasal v svoj žep in sicer za izvirni scenarij. Vendar še enkrat opozorilo za tiste, ki ste navajeni bolj misterioznih, hitrih in detektivskih filmov tokratnega podžanra. Dotični izdelek po vsej verjetnosti ne bo vaša najbolj priljubljena skodelica čaja.

V njem je moč zaslediti predvsem kritiko višjega sloja angleške družbe v medvojnem obdobju. Le-ta je prikazan kot vzvišena in snobovska buržoazija, ki ji je mar le za zadovoljevanje lastnih potreb. V resnici pa so tako nebogljeni, da bi brez lastne služinčadi kaj hitro svoj kruti konec dočakali. Toda tudi butlerji, kuharice in ostali služabniki niso povsem nedolžni. O ne, daleč od tega. In ko se skupinici obojih znajdeta v izoliranem okolju, prilezejo na dan marsikateri okostnjaki, ki so (pre)dolgo časa ždeli v omari. Vsa ta napetost pa se lahko sprosti le s pomočjo umora največje živine. Komu je šel bolj v nos, patricijem ali plebejcem angleške družbe?

8 Women a.k.a. 8 Femmes (2002)

Kaj preostane moškemu čigar življenje diktira 8 vražjih babnic? Retorično vprašanje, še posebej, če je teh 8 predstavnic nežnejšega spola krvosesnih babur, ki navzven izgledajo prečudovito, znotraj pa so gnile in zahrbtne (referenca na predvolilno obdobje je povsem naključna). In ravno s to idejo se je v tem whodunit mjuziklu (jp, prav ste prebrali, mjuziklu) poigral francoski režiser François Ozon. Sestavine kot nalašč za prijetno satiro o družinskih vezeh (večina žensk je namreč v sorodu z osamljenim možakarjem), kar 8 Women (2002) tudi je. No pa da vseeno odgovorim na prvo vprašanje. Nič, babnice namreč iz njega posrkajo prav vse, tudi življenje.

Toda le katera bi lahko bila tista, ki bi se v predbožičnem obdobju znotraj izolirane vile odločila za tak drzen podvig? Morda ena izmed njegovih dveh hčera, morda njegova žena ali pa svakinja, morda katera izmed obeh služkinj, njegova sestra ali morda kar njegova mama. Prav vsaka je namreč imela motiv in hkrati nikakršnega alibija. Je pa gospodu režiserju za vloge teh potencialih morilk uspelo prepričati sama eminentna imena francoske kinematografije med katerimi prednjači bivša seks bomba Catharine Deneuve. Če si želite torej ogledati dokaj domiselno, na trenutke rahlo erotično zgodbo posneto v toplih in prijetnih barvah, bo tokratni film kot nalašč za vas. Ženske pa si ga lahko pogledajo kar tako, v razmislek.

Identitiy (2003)

Za konec pa še film, ki mi je v predprejšnjem zapisu namignil, kakšno lestvico lahko sestavim v prihodnje. Identity (2003) je bil namreč v prvem planu mišljen kot celuloidni izdelek, ki se bo uvrstil med 7 filmov, ki vam jih priskuti spoiler. Toda ob tehtnem premisleku in prespani noči, sem se odločil, da ga raje uvrstim na tokratno lestvino in voila, tukaj ga imate. Čeprav je res, da bi vam spoiler pokvaril končni užitek pri praktično vsakemu izmed tokratnih izbrancev, je dotični whodunit do spoilerja še posebej pedanten in se bolj kot na to kdo je morilec, osredotoča na finalni twist oz. kar twiste. Whodunit with a twist, to pa je nekaj novega.

Poleg dih jemajočih finalnih preobratov pa je tokratni film poseben še v nečem. Od vseh tokratnih izbrancev je namreč daleč najbolj ekspliciten pri prikazovanju umorov. Medtem, ko se drugi namreč poslužujejo raznih z viskijem pomešanih strupov, strelov izven kadra, topega udarca po lobanji v temi ali v najboljšem primeru štihanja v hrbet, boste v pričujočem filmu deležni odrezanih glav, stlačenih v pralni stroj, zabijanje praktično celotnega kija v oralno odprtino, nazornih avtomobilskih nesreč,… Jp, skupinici, ki se znajde v odročnem obcestnem hotelu sredi Nevade se ne piše nič dobrega, v njihovi sredini se namreč skriva okrutni morilec.

7 zelenih peklov

2011-10-31T14:11:00.003+01:00

S tokratnim zapisom se vračam v svoje začetno obdobje filmske obsedenosti, obdobje ki se je začelo z mojo prvo kupljeno filmsko knjigo Žuti Titl. Le-ta je na svojih straneh predstavljala in propagirala malček drugačen ter bolj odpuljen pogled na filmski svet in med drugim so se na njenih straneh znašli tudi prenekateri kanibalski filmi (še veliko več jih najdete v Povratku Žutog Titla). Filmi, ki so nastali kot posledica neverjetnega navdušenja ljudi nad tako imenovanimi mondo šokumentarci, ki so predstavljali (v veliki meri zrežirane) nenavadne običaje ljudi širom sveta. Ja, ljudje smo bitja, ki so kot kaže izredno fascinirana nad vsem kar diši po neobičajnem ter nevsakdanjem in če vsemu temu dodamo še mučenja, posilstva ter kanibalizem, je pogled skoraj nemogoče obrniti stran od filmskega platna.

ps. Če se boste odločili za ogled katere izmed spodnjih bruhic, je obvezno pogledati necenzurirano oz. uncut verzijo, če ne filmi ne bodo imeli efekta zaradi katerega so bili posneti.

Cannibal Holocaust (1980)

Pa začnimo kar takoj pri najbolj »bolnem« od vseh. Tistem, ki drži neslavni rekord, da so njegovo predvajanje prepovedali v več kot 50. državah in tistem zaradi katerega bi njegov režiser Rugero Deodato, kmalu pristal za zapahami. Posnetki so bili za italijanske oblasti namreč tako avtentični, da so Rugera obtožili umorov svojih igralcev. Seveda jih ni umoril, tako kot tudi niso zares izginili tisti trije študenti, katerih film bi lahko vse svoje ideje za huronski uspeh pripisal tokratnemu. Režiser filma se je namreč poslužil pretkane taktike in celoten filmski izdelek predstavil kot zgodbo o najdenih posnetkih treh mladih raziskovalcev, ki so klavrno končali v osrčju amazonskega gozda.

Vendar pozor, kljub temu, da so človeška mučenja, posilstva ter usmrtitve v filmu zaigrana (vsaj večina) pa so umori živali povsem avtentični (pred vašimi očmi bo ob predpostavki, da si boste ogledali celotno necenzurirano verzijo, svoje življenje končalo kar 6 živali). In če to ne bo nasitilo sprevrženo temačnega dela vaše duše, si boste lahko ogledali še posilstvo s kamnom, malicanje človeškega telesa, rezanje penisa, zakop pravkar rojenega in še živega novorojenčka v bližnje blato, žensko, ki so jo na kol nataknili skozi splovilo in usta, degustiranje še toplih opičjih možganov,… Skratka v življenju boste težko ugledali bolj neokusen film. Sick.

The Man From The Deep River a.k.a. Il Paese Del Sesso Selvaggio (1972)

Pa se vrnimo povsem na začetek tokratne štorije, k filmu, ki velja za začetnika kanibalskega eksploatacijskega podžanra. Leta 1972 je namreč Umberto Lenzi močno inspiriran s strani filma A Man Called Horse (1972), v kinematografe poslal prvi tako imenovani celuloidni izdelek o zelenem peklu. Le-ta je kaj hitro ustoličil njegove razpoznavne prvine kot so: v odročne pragozdove mora odtavati posameznik ali skupina, ki prihaja iz velikega mesta, najraje New Yorka, v filmu morajo biti prikazati (u)boji živali, obvezno mora biti prikazano posilstvo (po možnosti skupinsko), ne sme manjkati veliko golote, vse skupaj pa more biti zavito v kar se da nagravžen paket.

Glavna vloga je tokrat pripadla zelo razpoznavnima likoma evropske eksploatacije 70. in 80. let, katero so s svojimi izdelki »bogatili« predvsem italijanski filmski manijaki in neumorni Španec Jesus Franco. Govora je o eksotični lepotici rojeni na Burmi Me Me Ali (nastopila je kar v 3. kanibalskih filmih nato pa skrivoma povsem potihnila) ter visokoraslemu Slovanu hrvaških korenin Ivanu Rassimovu. Le-tega zgoraj omenjena deklina tako očara, da se je pripravljen odreči vrnitvi v civiliziran svet, po tem ko ga za svojega vzame primitivno pleme azijskega deževnega gozda. Za konec bi rad poudaril, da ker gre za začetnika tovrstnega žanra boste v njem našli bolj malo krvavega gravža, bo pa zato toliko več golote.

Cannibal Ferox (1981)

Začetnik neokusnega kanibalskega podžanra Umberto Lenzi, se je k svojemu filmskemu otročičku vrnil še dvakrat. Najprej 8 let kasneje po zgoraj omenjenemu skrpucalu z izdelkom Eaten Alive! a.k.a Mangiati Vivi! (1980) ter leto kasneje z izdelkom, ki stoji ob desnem boku že omenjenega gospodarja gravža zelenega pekla. Cannibal Holocaust (1980) in Cannibal Ferox (1981) sta si celo tako podobna, da sem imel sam kar precej težav, da sem ju ločil med seboj in še danes se mi zdi, da sem njune sekvence pomešal med seboj. Še v največjo pomoč mi je podatek, da je bil slednji prepovedan v manj državah in je zato za odtenek manj brutalen, vendar zato toliko bolj nagravžen.

Je pa to zagotovo eden tistih, ki se je dosledno držal navodila, da je treba v tokratnem podžanru za dobro gledalcev, žrtvovati žival ali dve. Toda pozor. Cannibal Ferox (1981) je to dejavnost ponesel v ekstrem, zatorej ga močno odsvetujem ~~sekti~~ podpornikom Jadranke Juras (prizor z orjaško želvo, ki ji še živi odrežejo glavo + vse okončine res ni za vsakogar pa tudi prizor z aligatorjem ni ravno od muh). Kar pa se tiče same zgodbe pa je le-ta tudi tokrat pravi scenaristični dosežek v stilu; skupinica raziskovalcev, se odpravi raziskovat eksotična ljudstva, se nad njimi malček izživljati, vendar kaj kmalu postanejo njihova glavna gurmanska specialiteta. Pa dober tek.

Last Cannibal World a.k.a. Ultimo Mondo Cannibale (1977)

Preden je Rugero Deodato leta 1980 s svojim najbolj brutalnim predstavnikom predvsem italijanskega kanibalskega podžanra označil zenit, se je preizkusil v tokratnem filmu. In da bi bila celotna eksploatacija italijanskih sadistov kar se da prepletena, si je od začetnika žanra g. Umberta Lenzija, sposodil njegova glavna igralca (ja ko boste pogledali kakih 10 kanibalskih filmov, jih boste zaradi ponavljajočih se zgodb, igralcev in celo posnetkov le stežka ločili med seboj) Ivana in Me Me. Toda ni se mu povsem posrečilo, saj gre za bolj klavrn celuloidni izdelek, ki ima katastrofalno igro, montažo in predvsem scenarij, celo za predstavnika tokratnih filmov.

Ne reši ga niti gola Me Me Ali, ki je kot kaže s svojimi razgaljenimi nastopi zaslužila dovolj za novo oprsje. Škoda, kajti prej so bile njene joškice mnogo bolj rajcajoče, bolj pa so pristajale tudi njenim vlogam (po vsadkih je namreč njena kariera kar hitro ugasnila). Malček čudno namreč izpade, če raziskovalci indonezijskega pragozda razlagajo o kanibalskem plemenu, ki je na razvojni stopnji kamene dobe, v naslednjem kadru pa zagledamo žensko z umetnimi joški. Pa dobro, pustimo malenkosti, saj ne da nam je kanibalski podžanr všeč zaradi svoje avtentičnosti. Glavna razloga za ogled tokratne bruhice sta torej razgaljena Me Me in Ivan.

The Mountain Of The Cannibal God a.k.a. La Montagna Del Dio Cannibale (1978)

Še eden, ki se mu je uspelo uvrstiti na kultno angleško lestvico Video nasty. Lestvico katero so zavzeli tisti najbolj eksplicitni ter v Veliki Britaniji najbolj porezani oz. kar prepovedani filmi izdani na videokasetah. Če se vam torej kolca po dobri dozi slabe igre in gravža navalite na omenjeno lestvino, če pa si želite videti razgaljeno prvo James Bondovo dekle Ursulo Andress, bo povsem dovolj, da si ogledate tokratni zmazek. Sicer malček bolj sofisticiran kanibalski izdelek, a kaj ko nas v teh filmih zanima vse kaj drugega kot svetovljanskost. Štejejo joške, gravž, mučenje in kri, vse ostalo pa je postranskega pomena. S tem namenom so bili ti filmi namreč tudi posneti.

In ker sem sam taka dobra filmska dušica, vam spodaj prilagam fotografijo iz omenjenega filma, na kateri lahko občudujete razgaljeno oprsje brhke v Švici rojene lepotice. Film namreč kakšne druge velike vrednosti namreč nima, saj se odvija zelo počasi in prve pol ure celo dolgočasi pa tudi njegove gurmanske scene ne dosežejo tistih najbolj okrutnih. Še najbolj nazorne scene zaradi katerih si boste morda malček bruhnili v usta, so tiste, kjer nastradajo živali in ne ljudje (na primer takrat, ko kanibali oderejo živega kuščarja ali ko velikanski udav pomalica opico). Pravega kanibalizma je v tem filmu namreč bolj malo, toda Ursula na trenutke odtehta tudi to pomanjkljivost.

Eaten Alive! a.k.a. Magiati Vivi!(1980)

Za italijanske eksploatacijske režiserje je bilo med drugim značilno tudi to, da so tiste posnetke nad katerimi so bili zelo navdušeni, reciklirali ter jih uporabili še v mnogih filmih. Tako je na primer režiser Umberto Lenzi (poleg Ivana Rassimova in Me Me Ali tokrat najpogosteje uporabljeno ime) v svoj film vkomponiral sekvence kar iz treh tokrat že omenjenih filmov. Tako se mu ni bilo potrebno pretirano pretegniti z gravž efekti, saj si je le-te preprosto sposodil iz filmov The Man From The Deep River (1972), Last Cannibal World (1977) ter The Mountain Of The Cannibal God (1978). Ja, italijanski trash režiserji so bili zares dobri kompanjoni.

Je pa po drugi strani tudi res, da če bi filmu odvzeli te že videne posnetke, bi od njega ostalo bore malo in to kljub temu, da v njem nastopata največji zvezdi podžanra zelenega pekla Ivan in Me Me (poglejte si cenzurirano verzijo in hitro vam bo jasno kam pes taco moli). Toda je kar je. Zaradi vseh »ukradenih« posnetkov je to tisti kanibalski film, ki se je zaradi svoje brutalnosti poleg ultimativnih zmagovalcev Cannibal Holocaust (1980) in Cannibal Ferox (1981) prebil na zmagovalne stopničke za najbolj nagravžne kanibalske filmske izdelke. Na srečo pa si boste lahko poleg vseh prizorov, ki vas bodo silili na bruhanje, v nekaj vmesnih kadrih spočili svoje od notranjih organov naveličanih oči, na seksi Janet Argen.

Land Of Death a.k.a. Nella Terra Dei Cannibali (2003)

Ko je kanibalski podžanr praktično že potonil v pozabo, se je bivši mojster italijanske seksploatacije, nunsploatacije in nazisploatacije Bruno Mattei odločil, da se bo v svojih poznih letih, še enkrat poklonil tem nekoč tako znanim italijanskim filmskim trademarkom. To je storil s kar dvema na las podobnima (v obeh nastopajo celo isti igralci) ščisoma. Brez vsake potrebe, kajti filma sta res tako katastrofalna, da sem se moral odločiti za tistega, ki ni boljši, ampak lažje prebavljiv. Dolgčas, katastrofalna igra, še slabša fotografija, … ta straight to DVD izdelek naredijo nevrednega ogleda. Še toliko bolj, ker nam eden izmed vodilnih mož italijanske seksploatacije ni privoščil niti enega para razgaljenih jošk.

Poleg tokratnega očitnega ripoffa filma Predator (1987) je Bruno Mattei istega leta posnel še Cannibal World a.k.a. Mondo Cannibale (2003) in kot sem že omenil, z obema brcnil v temo. Morda je pričujoči za odtenek manj katastrofalen ravno zaradi ukradene zgodbe skupinice komandosov (med drugim je skoraj povsem identičen tudi konec), ki se v tropski pragozd odpravijo reševati generalovo hči. Pri tem je najbolj zanimivo, da kljub najbolj sodobni vojaški opremi niso kos domorodcem, ki jih ugonobijo s kopji, meči in svojimi zobmi. Je pa res, da se mi je ob ogledu tako kot pri vseh drugih tudi tokrat obračal želodec, vendar tokrat zaradi katastrofalno slabega filma in ne zaradi gravža.