7 zgodb o odraščanju

Se še spomnite brezskrbnih otroških dni, ko je bila vaša edina skrb kako čim bolj nagajivo in razburljivo preživeti dan? Ter kasneje, ko so v vaše življenje vstopili tisti bolj bridki trenutki, ki so že počasi nakazovali kaj vas čaka v svetu odraslih? Res je, ni bilo vedno rožnato, toda takrat kadar je bilo, je bilo nepozabno.

ps. Idejo za tokratni zapis je podal obiskovalec bloga. Dobrodošli tudi ostali.







Simpatičen filmček posnet po noveli mojstra knjižnih grozljivk Stephena Kinga, ki je svojo priljubljenost in prepoznavnost gradil predvsem na kultu prezgodaj umrlega Riverja Phoenixa. Težko bi namreč rekel, da gre za kakršen koli filmski presežek. Zgodba ja namreč povsem enostavna in je večinoma sestavljena iz pohajkovanja po naravi, dialogi niso pretirano prebrisani (čeprav imajo nekaj svojih svetlih trenutkov) pa tudi sama igra glavnih protagonistov ni nekaj posebnega. A kljub temu gre za posrečen film, ki vas bo (še posebej fante) vrnil v vaša zgodnja najstniška leta, ko ste s prijatelji raziskovali bližnjo okolico in se spoznavali s krutostmi življenja.














Smisel celotne zgodbe je fantastično ujet v zadnjem stavku filma, ki sicer ni izgovorjen, ampak ga vidimo na zaslonu pripovedovalca (enega izmed zdaj odraslih otrok). »I never had any friends later like the ones I had when I was twelwe. Jesus, does anyone?« Jp, vsak od nas je imel kakšno nepozabno poletje s svojo otroško bando s katero je zganjal raznorazne norčije in vstopal v svet odraslih. Včasih so bile naše izkušnje tudi trpke kot ta, ki jo izkusijo filmski pubeci. Posebneži, ki skupaj tvorijo nerazdružljivo celoto, ves svet pa jim predstavlja njihov domači kraj. Ah, le kam so se izgubili moji prijatelji iz mladosti in le kaj počnejo? BRB, grem preverit na FB.
 



Najstniška verzija kultnega kammerspiel filma Who's Afraid Of Virginia Wolf? (1966). Zaprti prostori in ne najbolj uravnovešeni osebki so pač odlična kombinacija za voajeristično naslajanje nad človeškimi problemi ter nevrozami. Tokrat je lokacija izmišljena srednja šola v predmestju Chicaga v kateri se na sobotnem priporu znajde 5 na prvi pogled povsem različnih in nedostopnih najstnikov. Stereotipno bi jih oz. so se označili kot športnik, princesa, kriminalec, piflar in zabloda. Toda to na prvi pogled tako različno družbico povezuje nekaj izredno močnega in sicer najstniški problemi za katere so povečini odgovorni njihovi starši. Le-tem njihovi otroci predstavljajo ogledala njihovih razbitih sanj.














Kljub močno predvidljivemu razpletu, gre za enega izmed boljših najstniških filmov, za kar se imamo zahvaliti predvsem močnim igralskim nastopom mlade zasedbe. Odlično namreč prepletajo najstniško brezbrižnost z izbruhi svojih potlačenih strahov. Film vas bo torej popeljal v vaše uporniške srednješolski dni, kjer ste praviloma domnevali, da se je ves svet zarotil proti vam (še posebej vaši starši) ter da edino vi veste kaj je najboljše za vas. O in seveda, da nikoli ne boste odrasli oz. bili tako zateženi kot vaši starci. Tudi tokratni fakini se držijo mota »When you grow up, your heart dies«. No, ni ravno tako hudo [globok nostalgičen vzdih]. 




















S pomočjo raztresenih in dokaj nepovezanih vinjet se eden največjih italijanskih režiserjev Federico Fellini spominja svojega otroštva v Riminiju. Ni prav težko ugotoviti, da njegov alterego predstavlja mladi Titta. Poleg tega, da (od mladcev) zavzema največ filmskega prostora, čeprav sam film nima izrazitega osrednjega lika, se nam njegova identiteta razkrije v prizoru, ko se strastno zakoplje v ogromne joške lokalne prodajalke. Joške na katere bi bil ljubosumen celo Russ Meyer. Fellini je bil namreč obseden z ženskim oprsjem (čudak). Celo tako močno, da je omenjenim ženskim atributom s pomočjo filma I Vitelloni (1953), postavil spomenik v podobi novega podžanra italijanskega najstniškega filma.














Odraščanje je tokrat vtkano v specifično zgodovinsko ero in sicer v obdobje vzpenjajočega se fašizma, ki se je v obdobju 30. let prejšnjega stoletja razpasel po italijanskem škornju. Toda kljub zaostrenim razmeram se lokalni pobalini ne menijo kaj dosti za pretečo nevarnost. Njim je važno le, da lahko zganjajo svoje vsakodnevne norčije, med katerimi zagotovo prednjači špeganje za lokalnimi lepoticami, ki jih povečini predstavljajo ženske v svojih najbolj zrelih letih. Le-te jih s svojimi polnimi italijanskimi oblinami (namerno) dražijo ter še dodatno spodbujajo že tako podivjano najstniško domišljijo. Saj se spomnite fantje, kaj je bila tista stvar, ki se vam je v vaših najstniških letih neprestano motalo po glavi?




















Sophia Copolla je bila kljub dejstvu, da prihaja iz znane režiserske družine (hčerka slavnega Francisa F. Copolle in sestrična Nicholasa Cagea, med drugim pa je bila poročena tudi s Spikom Jonzejem), sposobna ustvariti svoj lastnen avtorski podpis. Njeni glavni karakterji so tako nemalokrat povsem odtujeni od zunanjega sveta, melanholični oz. kar manično depresivni. Toda ne glede na te družbeno negativne oznake, v sebi nosijo ogrmno mero eroticizma. Skrivnost, nedostopnost in želja po spoznavanju novega, namreč naredita draž še toliko bolj mamljiv. Tokrat je le-ta skoncentriran v obliki nagajive lolite, ki jo je perfektno upodobila seksi Kirsten Dunst.














Mislim, da ne bom izdal nič več, kot pove ža sam naslov, če vam zaupam, da se zgodba vrti okoli petih sester, ki niso ravno zadovoljne s svojim življenjem. Glavni razlog za to globoko nejevoljo ostaja našim očem neviden, vendar verjetno ne bi bili daleč od resnice, če bi ga iskali v njihovih avtoritativno restriktivnih starših. Med tem ko 4 izmed sester dokaj stoično prenašajo svojo ujetost v dolgočasno predmestno življenje pa si Lux (Kirsten Dunst) želi živeti in cveteti. Zaradi svojega misticizma, eroticizma in uporništva si jo želijo praktično vsi okoliški fante, toda pred njeno pogubo je ne more rešiti prav noben. Odličen režijski celovečerni prvenec.




















Ko sem kot najstnik odraščal na prelomu dokaj nezanimivih 90. letih v nov milenium, sem si često govoril, da sem rojen v napačnem obdobju in kako noro je moralo biti odraščanje v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja. Sex, drugs & rock 'n' roll. Praktično vsi bendi, ki sem jih kot najstnik spoštoval so ali že razpadli, pomrli ali pa so se podali v bolj komercialne vode. FAK! To željo so še toliko bolj podžigali razni filmi, ki so prikazovali vse lepote in pasti omenjenega obdobja. Filmi kot sta npr. Dazed And Confused (1993) in seveda Almost Famous (2000). Danes na to svoje obdobje gledam z veliko mero nostalgije in nasmeška, seveda ob kakšnem dobrem komadu Zeppelinov, Stonesov ali Floydov.














Zaščitni znak tokratnega filma o odraščanju in iskanju samega sebe sta brez dvoma odličen soundtrack in izvrstna igralska zasedba, ki je povečini presegla meje svoje zmogljivosti (tu imam v mislih predvsem Kate Hudson). Poleg nje je v ospredje postavljen še Russell Hammond. Skupaj se pridružita rock turneji prebijajočega se benda, ona kot grupika on kot novinar. Odprta so jima torej vrata v svet žuranja, a pozor, to žuranje skriva premnoge zahrbtne pasti, za katere so povečini odgovorni povzpetniški rokerji. Mladca kaj hitro postaneta omamljena od iluzije raja, ki jima ga nudi rokersko življenje na poti, toda ali bosta znala sprevideti dobro skrite past šovbiznisa?




















Prezgodaj umrli James Dean je v svojem kratkem življenju nastopil zgolj v treh filmih, toda preden je pri svojih 24. letih zličkal svojega srebrnega Porscheja in sebe, je luč sveta ugledal zgolj eden in sicer East Of Eden (1953). Povsem dovolj, da so mu napovedovali dolgo in plodno igralsko kariero. Šlo je namreč za mojstra ekspresionistične metode igranja Stanislavskega, kjer se igralci dodobra vživijo v čustva svojih likov, ki potem privrejo na dan na filmskem platnu. In ravno ta kipeča čustva o smiselnosti življenja, ki jih je James prikazal v tokratnem filmu, v povezavi z njegovo prezgodnjo smrtjo, so iz pričujočega filma naredila instantni kult. Navsezadnje je film svojo premiero doživel le mesec po tragični nesreči.











V njem se odlično kaže kako pomembne so vloge staršev ter njihova vzgoja napram svojim otrokom. Jim (James Dean) je namreč uporniški pubertetnik, ki svojo jezo črpa predvsem iz zamere do svojih staršev. Obema skupaj zameri njuno nesodelovanje ter nasprotujoča si mnenja, kar se tiče njegovih dejanj, po drugi strani pa še posebej zameri očetu, da nima jajc. Njegov krik kmalu po začetku filma pove vse:« You're tearing me apart! You say one thing, he says another, and everybody changes back again.« Ja, mladina znotraj svoje delinkventne upornosti potrebuje stabilne, trdne in odločne starševske figure. Random trivia 1: vsi trije glavni igralci so tragično preminuli zelo mladi. Random trivia 2: hiša v kateri se na koncu znajdejo naši mladci, je prav tista iz Sunset Blvd. (1950). 
















Vsake toliko časa se zgodi, da se zelencu med filmskimi režiserji posreči že v enem izmed prvih poskusov posneti film, ki v trenutku postane klasika za vse večne čase. Klasika, ki pa na žalost predstavlja breme. Filmska javnost se namreč pusti kar hitro razvaditi in po izjemni kinopredstavi jo lahko zadovolji le še boljša. Toda kako naj to kritično maso ponovno zadovolji režiser, potem ko je že ustvaril film, katerega lahko opišemo zgolj s superlativi? Morda se je podobnih vprašanj loteval sin srbskega emigranta Peter Bogdanovich. Še več, morda je celo preroško slutil, da se njegov filmski projekt zaradi vseh pozitivnih naključij, ki se bodo zgodila in bodo posledično pripeljala do filmske klasike, katere v svojem življenju ne bo presegel nikdar več, imenuje lahko zgolj in le The Last Picture Show (1971).














Sama fabula govori o težavnem odraščanju mladostnikov in utesnjujočih vezeh v okvirih izoliranega mesteca. Mesteca, ki sicer v živahnem obdobju petdesetih let prejšnjega stoletja izgleda nadvse pusto. Pa vendar naj vas ta morbidni opis ne zavede. Gre za film, skozi katerega se kljub težkim temam, ki jih obravnava prebijemo nadvse lahkotno. Po vsej verjetnosti ima glavne zasluge za to mešanica odlične igralske zasedbe (4 nominacije za Oskarje, od teh dva kipca), ki je sestavljena iz mladih igralcev, ki so kasneje zasloveli znotraj Hollywooda ter prekaljenih igralskih mačkov. Ne gre pa pozabiti niti izjemne črno bele fotografije, za katero je dal Bogdanovichu predlog in podporo celo najbolj čislani wunderkind.













Objavljeno pod |

24 komentarjev:

paucstadt pravi ...

Vsi pravi in se strinjam, ampak veš kater je pa meni sedaj padel na misel...? Pri Pujsu!

Anonimni pravi ...

Ferris Bueller bi tud lepo pasal zraven :)

Goodfella pravi ...

Lep prispevek. Coming-of-age filmov je malo morje, a če izbiram med tvojimi predlogi, je zame nesporni zmagovalec Almost Famous. R'N'R + odraščanje. Kaj češ boljšega?

t-h-o-r pravi ...

dober seznam; na pamet mi ne pade noben dodaten film, ki bi ga še lahko predlagal :-o :P

morda risky business, sam ni čist ta pravi za to kategorijo :D ali pa dead poets society

Sadako pravi ...

Jp, teh filmov je res malo morje in tako se je z vašo pomočjo rodila nova domislica za blog zapis, ki sliši na ime 7 slovenskih filmov o odraščanju :D

Thanks!

jst pravi ...

Še ena pohvala za prispevek. Ja, tile filmi imajo vedno eno pravo mero melanholije, nostalgije (za gledalce) in humorja. Zdaj pa čakam na slovenskega! :P

Aja, pa bi k lestvici dodala še en ''Stand by Me'', sicer v ženski verziji - Now and Then.

Anonimni pravi ...

The Outsiders, The Goonies, Sixteen Candles, itd itd. Osemdeseta so bila res polna takšnih filmov. Meni osebno eden od najljubših/najbolj nostalgičnih je gotovo Stand By Me, kjer so se mi, za razliko od tebe, zdeli dialogi in igra fenomenalni. Jaz bi mu očital samo malce pretirano sentimentalnost. Drugače pa res dober post, kar tako naprej :)

t-h-o-r pravi ...

bi pa še nekaj dodal glede bogdanovicha

sicer last picture showa ni presegel, ampak je vsaj opravil še veliko intervujev z velikani, še preden so umrli (hawks, ford etc. etc.)

Anonimni pravi ...

To Kill a Mockingbird :)

Paucstadt pravi ...

Ameriški Grafiti?

ninja pravi ...

je bla dobra ideja ne

ninja pravi ...

aja, Kids ni noben omenu

Angelo pravi ...

Drži, čene bi lahko prištulil zraven še kak Fast times at Ridgemont high, ki ima sicer nekaj, khm, zanimivih scen, samo ni to to xD.

Na pamet mi je padel tudi Mighty Ducks, ker so ga pred kratkim spet predvajali in sem ga že kot mulc oboževal.

ninja pravi ...

ma dej

kratek vpogled nenadzorovanega odraščanja v velemestu je to


medtem ko po tvojih besedah sam navržeš par na približno, ne tako tipičnih

Iztok Gartner pravi ...

Filmoljub did it again :)

Fak no, stari, ti imaš resne težave s predalčkanjem filmov in si v tem celo tako narcisoiden, da napadaš druge komentatorje, ki so svojim izborom vsaj približno zadeli, za razliko od tebe, ki si falil vsaj tako butasto kot pri isti borilni film sta Blood Sport in Punčka za milijon dolarjev in ista akcija sta The Rock in Mars Attack in Star Trek.

Joj no, mar je res čas za "filmoljubizme" :)

Anonimni pravi ...

Kater film od filmoljuba pa ne govori o odraščanu? Vsi, ki jih poznam so vezani na to temo...

ninja pravi ...

mene nič ne moti če se kregate, tak da... bog vam požegni


lahko pa bi že v prvo ne napisal odgovora v tisti brezvezni neenačajski maniri

Taši pravi ...

Res super zapis! Izbral si sedmerico, ki je obudila marsikateri spomin. :)

Sadako pravi ...

Meni sicer največ spominov obudijo izdelki, ki se jih naštancal pod 7 filmov moje mladosti ter 7 risank moje mladosti, sicer pa tudi pričujoči obudijo zanimive spomine.

Sem pa opazil, da nekatere mnogo bolj cenim sedaj kot pa sem jih cenil takrat, ko sem bil zateženi mulo. Lep primer je recimo Rebel Without a Cause, ki mi je dandanes npr. pomeni mnogo več kot pa mi je nekoč.

Nekaterih pa priznam kot mulo sploh še nisem poznal :D

Šef pravi ...

prepirček se je vendarle zaključil ...


also, check me out

http://jebenonajboljsi.blogspot.com/

Anonimni pravi ...

Ženska verzija "Stand by me" bi lahko bila "Foxes", le da je tukaj vse skupaj precej bolj kruto.

Back in the heavy stoned days, when we used to stay up and talk a lot, Annie and me, we were talking about dying, how it feels and all. I said I'd never get buried. I couldn't stand them shoveling dirt in my face. Like, I know I'd be dead, but I still might have this strong compulsion to breathe, okay? But Annie, she said she wanted to be buried right in the ground under a pear tree. Really. Not in a box or anything. She said she wanted the roots going right through her, and each year, we'd come along, take a pear, and go "Hey, Annie's tasting good this year, huh?"

Sadako pravi ...

Hm, ne poznam, ampak glede na IMDb izgleda zanimivo. Thanks.

Anonimni pravi ...

Verjemi, ogleda je vredno že samo zaradi mlade Jodie Foster.

Band3 pravi ...

Po čudnem naključju mi je padlo na pamet, da je mogoče eden najboljših filmov o odraščanju ravno film, kjer odraščanje sploh ni v prvem planu.

Malena!

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji