7 severnoameriških staroselskih plemen

Indijance je znotraj vesterna zaznamoval že sam sinonim za ta žanr, se pravi, kavboji in Indijanci. Že tu so namreč ti nič krivi domorodci na drugem mestu, mestu ki znotraj žanra predstavlja sovražnika. In tako ni bilo samo znotraj vesterna. Beseda Indijanec nosi namreč negativen prizvok skozi celotno ameriško zgodovino in ta prizvok so še posebej izpilili vesterni. Sam se zato pri njihovem naslavljanju raje poslužujem oznake severnoameriški staroselci.









Togo označevanje in prikazovanje staroselskih plemen Severne Amerike ni zgodovinsko relevantno še manj pa avtentično. Na noben način pa ni niti pošteno do raznolike ter kompleksne kulture, ki je obstajala na področju Severne Amerike preden je na njene grudi nogo položil belec. Antropologi namreč govorijo o kar 300 do 500 različnih indijanskih združbah razdeljenih na 10 večjih kulturnih enot na področju, ki ga pokrivajo vesterni. Le-ti se za to kompleksnost praviloma niso menili, obstajale pa so tudi izjeme, kot je tokratni film, ki je tako kot kar še nekaj drugih nastal po leta 1826 spisanem zgodovinskem romanu z naslovom The Last of the Mohicans: A Narrative of 1757.












Film se v tistih redkih trenutkih, ko se dejansko dotakne staroselske kulture, zelo potrudi. Prikazani sta dve indijanski plemeni oz. bolje rečeno eno in dva oz. trije predstavniki drugega. V naslovni vlogi so predstavniki plemena Mahican oz. Mohican, (mimogrede, pripadniki tega plemena še vedno živijo v rezervatu na SV ZDA), ki so prikazani kot plemeniti pa čeprav povečini zgolj tekajo po filmskem platnu. Kot njihova protiutež pa so predstavljeni pripadniki plemena Wyandot oz. Huron. Celotna zgodba je postavljena v obdobje francoske in indijanske vojne (1754 - 1763) in tudi na tem področju so se filmski ustvarjalci izkazali z zgodovinsko avtentičnostjo.


















Od vseh indijanskih plemen so Šajeni zagotovo doživeli največ gorja, ki ga je na indijanska ozemlja prinesla bela roka. Leta 1864 se je namreč zgodil eden izmed velikih črnih madežev ameriške zgodovine. Takrat so prostovoljci pod vodstvom polkovnika Johna Chivingtona pri Sand Creeku pobili okoli 200 šajenskih mož, žen in otrok. Po masakru se je četa sprehodila po bojišču, kjer je pobijala ranjene, jih skalpirala ter se spolno izživljala nad mrtvimi. Eden izmed boljših vesternov, ki prikazuje te okrutnosti, je Soldier Blue (1970). Vendar tudi po tem masakru Šajeni niso našli svojega miru, saj so še vsa sedemdeseta leta devetnajstega stoletja bili težke in krvave boje z belci.












Tudi pričujoči film meče slabo luč na prišleke in v dobro postavlja Indijance. V glavni vlogi je 121-letni Jack Crabb (Dustin Hoffman), ki se je spreobrnil in sprejel staroselsko kulturo. S pomočjo spominov nam predstavi svojo bogato življenjsko zgodbo, katere del sta vila tudi resnični osebi Divjega zahoda, revolveraš Wild Bill Hickok in general George Armstrong Custer. Dobršen del filma predstavlja komedija oz. bolje rečeno satira, ki pa se v drugi polovici sprevrže v tragedijo. Zaradi pokola (Washita masaker), ki ga nad staroselci izvede vojska prišlekov in duha časa v katerem je film nastal, je nemalo ljudi v tem izdelku Arthurja Penna videlo kar nekaj vzporednic z vojno v Vietnamu.


















Marsikateri recenzist je filmu očital, da je preveč temačen in posledično težko prebavljiv, meni osebno pa je bil ravno ta mrakobni stil eden najmočnejših elementov filma. Nekatera zgodovinska obdobja so pač bila temačnejša od drugih in kolonizacija Severne Amerika je bil eden izmed najtemnejših madežev človeške zgodovine. Black Robe odlično ujame duh časa in je nemalokrat omenjen kot eden izmed najbolj avtentičnih filmskih prikazov življenja ameriških staroselcev. Za prav vse aspekte njihovega življenja je bila narejena temeljita raziskava, tako da so njihova preprosta arhitektura, običaji, prehranjevanje, obleke in celo jezik relevanten odraz njihove kulture.














Škoda torej, da filmski ustvarjalci niso uporabili tudi francoskega jezika, če so že vložili toliko naporov in uporabili avtentičen jezik staroselcev. Zgodba je namreč postavljena znotraj območja Nove Francije (današnji Quebec), kjer se jezuitski duhovnik trudi s pokristjanjevanjem tam živečih plemen. Tako je v filmu moč zaznati kar nekaj podobnosti s še enim odličnim filmom o dotičnem zgodovinskem obdobju, Dances With Wolves (1991), saj gre v obeh primerih za trk kultur med priseljenci in staroselci. V filmu posnetem po istoimenskem romanu je moč zaslediti kar nekaj indijanskih plemen, med njimi tudi Irokeze, ki so med drugim izumili kokice.





















Apaškega bojevnika se v vesternu zaradi dolgih spuščenih las okoli katerih ima na čelu poveznjen stkan trak, jahalnih hlač ter gamaš, prepozna v trenutku. Tako kot vsem indijanskim plemenom na splošno, se tudi Apačem v večini primerov na filmskem platnu ni godilo kaj prida dobro, saj so bili nemalokrat ožigosani kot kruti barbari. Poleg tega pa so se vesterni le redkokdaj trudili prikazati etnično raznolikost domorodnih skupin, kar je še posebej neavtentično, ko je govora o Apačih. V nasprotju s fikcijskimi, so bili tisti pravi Apači razdeljeni na šest skupin, ki so bile jezikovno povezane, vendar so se razlikovale v kulturi ter običajih.



















Apači so zaradi svoje borbenosti pridobili mitske razsežnosti in bili zategadelj tudi največkrat upodobljeni na filmskih platnih pa čeprav so jih predvsem v zgodnejšem obdobju žanra v večini primerov igrali neindijanci, kar pa ni bilo prav nič nenavadno tudi za kasnejša obdobja. Prav tako pa so bili nemalokrat prikazani kot krvi željni barbari in ravno tokratni film je eden izmed prvih, ki si je dovolil ameriške staroselce prikazati na bolj človeški način. Tako vloga glavnega negativca v filmu ne pripade apaškemu vodji Cochiseju, ampak podpolkovniku ameriške vojske (Henry Fonda). Fort Apache (1948) je tako zgodnji poskus najbolj ameriškega žanra, da bi zgodovino kontinenta prikazal tudi s strani domorodcev.

























Komanči so pleme, ki sicer izvira iz severnih predelov Divjega zahoda in se je na območje južnih prerij preselilo v poznem 17. stoletju. Na tem območju pa so nemalokrat prišli v konflikt z ostalimi indijanskimi plemeni kot tudi s Teksašani in prav zaradi teh konfliktov so bili znani kot zelo bojevito pleme. Bitke med belci in Indijanci na teksaški meji so bile zelo krute, saj so se v njih vršili masakri na obeh straneh. Navsezadnje pa so se morali Komanči po vojni leta 1875 naseliti v rezervatu znotraj Oklahome. Ko se pojavijo na filmskem platnu, Komanči v večini primerov pomenijo nevarnost in grožnjo kot je bilo tudi v vesternih The Searchers (1956), Two Rode Together (1961), The Outlaw Josey Wales (1976) …












Tudi v tokratnem pa čeprav je Comanche Station (1960) že eden izmed tistih vesternov, v katerem je tudi beli človek prikazan kot pokvarjeni divjak. Pa čeprav se film začne z enim največjih stereotipov žanra, t. j. ugrabitvijo bele dekline s strani Indijancev. Pri tem je zanimivo, da ugrabitev ni potrebno prikazati direktno, kajti že sam namig oz. slutnja o ugrabitvi je dovolj nazorna. Ženska je bila namreč že z ugrabitvijo zaznamovana ter osramočena do točke iz katere ni več mogoč povratek v civilizirano družbo. A ena izmed izjem je ravno pričujoči film, ki nam s svojim koncem razkrije, na kakšen način pa je bil ta povratek v družbo oz. normalno življenje le mogoč.


















Suji so bili najbolj poznano indijansko pleme, s katerimi so se v 18. stoletju v konflikt zapletli belci. Sami sebe so najpogosteje klicali Dakota, kar bi se lahko prevedlo kot zavezniški oz. zavezniki. Že pred letom 1800 se je pleme Sujev razdelilo na 3 večje skupine, ki so se s strani belcev imenovale Santee, Yankton in Teton. V minnesotskem uporu leta 1862 je pleme Santee pobilo preko 700 belcev in bilo posledično izgnano v rezervate znotraj Nebraske in Dakote. Za lažjo predstavo kako kompleksna so bila indijanska plemena naj na tem mestu omenim, da se je pleme Teton dalje delilo še na 7 skupin. Kar pa se tiče vesterna pa je pomemben podatek, da so bili ravno tetonski Suji tisti, ki so bili temelj za stereotip Indijanca, bolj znanega kot neciviliziranega divjaka.












Prav nič drugače ni v tokratnem filmu, ki se ima za bolj avtentičnega, a kljub temu pleme Suji prikaže zgolj s pomočjo stereotipov. Že na samem začetku smo namreč priča divjemu napadu Indijancev, ki se konča s trojnim umorom in ugrabitvijo. Ugrabljen je angleški aristokrat, nad katerim se staroselci kruto izživljajo, navsezadnje pa ga kot konja podarijo ostareli ženici. A pozor, ker gre za uglajenega in sofisticiranega Angleža, le-ta kaj kmalu osvoji srca krutih divjakov in posledično se začne vzpenjati po socialni piramidi in to kljub neciviliziranim običajem, ki jih mora premagati na svoji poti (mnogi izmed njih so prikazani s pomočjo dokaj nazornih prizorov, kar vesternu ni ravno v navadi). Film je dobil še dve nadaljevanji, The Return of a Man Called Horse (1976) in Triumphs of a Man Called Horse (1983).

















Zaradi vesternov imamo ljudje kar precej popačeno podobo o staroselcih Severne Amerike. Poleg vseh že omenjenih stereotipov nas vesterni po večini prepričujejo tudi v to, da so Indijanci živeli zgolj na Divjem zahodu (glede na to, da so s pomočjo vesterna Američani poskušali potvarjati zgolj lastno zgodovino, je to povsem razumljivo). Ni res, različne kulture so bile raztresene praktično po celotnem severnoameriškem kontinentu, tudi onkraj arktičnega kroga. Kanadski film Atanarjuat (2001) nas s pomočjo ekranizacije približno tisočletje stare inuitske bajke popelje ravno v to odročno in ne gostoljubno območje. Mimogrede, gre za prvi film, ki je bil posnet v inuitskem jeziku.















Pa ne samo to. Tudi celotna filmska ekipa je bila v veliki meri sestavljena iz Inuitov, prav tako pa je edini film na tokratni lestvici v katerem nastopajo zgolj in samo ameriški staroselci. Posledično je izdelek pri prikazovanju odročne kulture izredno avtentičen. Zaradi te pristnosti je bil deležen mnogih priznanj filmskih kritikov, vzljubili pa so ga tudi gledalci (v Kanadi je bil celo najbolj donosen film leta 2002). Tudi mene je fasciniral in me popeljal v nek povsem drug svet, tako da sta me šele odjavna špica in filmski bombončki spomnili na to, da se je pred mojimi očmi odvrtel film in da nisem bil dejansko transportiran v nek drug svet. Magija, ki so jo sposobni pričarati zgolj nekateri.














0 komentarjev:

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji