7 cirkusov

Magični kraj, ki večino obiskovalcev popelje v nek drug, praviloma otroški svet. Svet sanj, smeha in zabave, na filmskem platnu pa nemalokrat tudi v svet neizpolnjenih sanj, žalosti in trdega življenja. Dobrodošli v svet cirkusa.








Takoj po uspehu filma Dracula (1931) se je režiser Tod Browning poslovil od studia Universal in se vrnil k MGM-u, kjer je že žel uspehe. Tu je ustvaril enega izmed najbolj bizarnih in kontroverznih, a hkrati tudi osebnih, filmov svoje kariere. Žal pa je pričujoči film tudi (precej prezgodaj) pokopal njegovo kariero. Kot ničkolikokrat se je namreč zgodilo, da je bila režiserjeva vizija filmske umetnosti daleč pred svojim časom. Freaks (1932) je tako kmalu po premieri pristal na policah studia, kjer se je na kolutih dolgo nabiral prah. Vse dokler ga na začetku 60. let prejšnjega stoletja niso predvajali na beneškem filmskem festivalu. Kult je bil rojen in film je znotraj filmske zgodovine končno dobil renome, ki mu pripada.


















Tod Browning (rojen kot Charles Albert Browning, jr.) je bil v svoji mladosti naravnost zasvojen s cirkusom. Tako je kot 16-letnik pobegnil od svoje premožne družine in se pridružil potujočim karnevalom in cirkusom, kjer je do začetka filmske kariere služil kruh. To obdobje je še kako vidno v opisanem filmu, saj je le-ta kljub svoji bizarnosti prepoln toplih in iskrenih čustev. V središče zgodbe so postavljeni spački (upodobijo jih resnični deformiranci) med katere se infiltrira postavna lepotica, ki pa ima za bregom pretkan načrt. Film svoj vrhunec doživi z »zadnjo večerjo« med katero na dan privre kolektivna podzavest in od tu dalje film ne popusti niti za centimeter (vse do prisiljenega konca, katerega je zahteval studio).

























Glavna odlika filma je zagotovo ta, da nas s pomočjo zgodbe, fotografije in scenografije uspešno popelje v neko drugo okolje ter čas. Znajdemo se znotraj skupine potujočih cirkusantov, ki jo vodi sadistični August v podobi vedno odličnega Christopherja Waltza. Ravno tu pa naletimo na glavni problem filma. Karizma Christopherja Waltza z lahkoto povozi tista dva, od katerih se je pričakovalo, da bosta s svojo igro in medsebojno kemijo nosila film. Water for Elephants (2011) želi v prvi vrsti namreč biti romantična drama, ki naj bi jo poganjala interakcija med likoma Reese Witherspoon ter Roberta Pattisona, a le-ta zaradi odličnega Waltza izpade precej mlačno.











Zgodba je postavljena v obdobje ameriške recesije, katero na svoji koži dodobra izkusi tudi študent Jacob (Robert Pattinson). Zradi dolgov, ki mu jih zapustita tragično preminula starša, se je tik pred zaključnimi izpiti primoran odpovedati faksu. V upanju na boljše življenje skoči na prvi vlak, za katerega pa se izkaže, da gre v bistvu za cirkuško karavano. Tu naleti na simpatično Marleno (Reese Witherspoon), ki pa je na njegovo žalost že oddana in to nikomur drugemu kot samemu vodji cirkusa (Christopher Waltz) in predvidljiva zgodba o prepovedani romanci se lahko prične. A kljub tej predvidljivosti na meji melodrame je film presenetljivo sila gledljiv.


















O Charlieju Chaplinu je bilo na mojem blogu zapisanih že kar nekaj stvari, večinoma precej pozitivnih. Zato bi se tokrat želel dotakniti še njegove malenkost temačnejše plati. Le-ta se nanaša na njegovo zasebno življenje, v katerem je bil Chaplin znan po svojih divjih zabavah in neustavljivi želji po mladih dekletih. Tekom svojega življenja je bil poročen štirikrat, zaplodil pa je 11 zakonskih otrok (bog si ga vedi koliko je bilo še tistih izven zakonskih, glede na vse njegove romance). Njegovi prvi dve ženi Mildred Harris in Lita Grey sta bili v času omožitve še pravi najstnici (15 oz. 16 let), kar je Chaplinove zakone postavljalo na mejo škandaloznosti, a mojster neme komedije se s tem ni kaj dosti obremenjeval.


















Seveda, če se ti dogodki le niso prepletali z njegovim filmskim ustvarjanjem, kot npr. v primeru tokratnega filma. Med snemanjem se je namreč na Chaplina zgrnilo obilo težav. Njegova druga žena je zaradi njegovega načina življenja zahtevala ločitev, ki jo je umetnik v strahu pred škandalom tudi drago plačal. Poleg tega pa se je na njegov račun usedla še davčna. Kot da to ne bi bilo dovolj je med snemanjem izbruhnil še požar, ki je dodobra uničil sceno in tudi nekaj ključnega, že posnetega materiala. A kljub temu se Chaplin ni dal in je še enkrat več dokazal, da je mojster neme komedije in to celo v morda zanj najtežjem obdobju, ko so na tržišče začeli prodirati talkiji.

























Britanski film, ki je nastal kot nekakšna protiutež grozljivkam z nadnaravno tematiko, ki jih je ustvarjal kultni britanski studio Hammer. V isti koš bi npr. lahko vrgli še Horrors of the Black Museum (1959) in Peeping Tom (1959), ki sta tako kot opisani izšla pri konkurenčnem filmskem studiu Anglo-Amalgamated. V nasprotju s Hammerjevimi grozljivkami se omenjena trojica osredotoča zgolj na grozljiva dejanja, ki izhajajo iz človeškega sadizma. V ospredju filma so torej grozodejstva, ki jih zakrivi človek in ne neko fantazijsko bitje. Je pa tako kot pri Hammerjevih filmskih stvaritvah tudi tu moč najti kar precej seksualnosti, v veliki meri povezane z nasiljem. 
















Glavni krivec za nasilje je tokrat narcisoidni in sadistični plastični kirurg s kompleksom boga (jp, odlična kombinacija za psihopata). Odvisen je namreč od spreminjanja iznakaženih ljudi v perfektna bitja. Tako se odloči, da bo na ulici pobiral deformirane ženske pridaniče, jih preobrazil in kot nastopajoče uporabil v svojem cirkusu (le-tega je dobil v dar v znak hvaležnosti, za eno izmed svojih uspešnih operacij). Problemi nastopijo, ko imajo »popravljenke« dovolj njega in njegovega cirkusa ali pa ko se jih naveliča sam. Takrat se jih želi po hitrem postopku znebiti in cirkuške točke so za to kot naročene. Dejanje, ki se znotraj filma ponovi kar nekajkrat in hitro postane dolgočasno in predvidljivo.























Gre za rahlo nadrealistično brazilsko dramedijo, ki se vrti okoli zgodb petih zabavljačev. Le-te so podane v stilu vinjet, ki se spreminjajo skupaj z brazilskimi mesti po katerih potuje omenjena klapa. A kljub temu pripovednemu stilu je moč zapaziti skupno točko, t. j. revščina in beda v kateri živijo Brazilci. Seveda povsem načrtno, kajti omenjeni film je želel biti tudi kritika ekonomskega in mentalnega stanja Brazilije (sploh slednje je lepo vidno v sekvencah z izginevanjem tropskega gozda). Večina filmskih kritikov Bye Bye Brasil (1980) uvršča med najboljše brazilske filme vseh časov (bil je tudi uradni brazilski kandidat za tujejezičnega oskarja, a se v finalni krog ni uvrstil), sam pa po ogledu nisem bil tako navdušen.  


















Kljub očarljivosti in toplini, ki jo izžareva film, se mu namreč pozna, da gre za precej nizkoproračunski filmski izdelek. Glavno vlogo so bili tako nase primorani prevzeti igralci, ki pa tudi niso nič posebnega. Gledalec do njih tudi zelo težko razvije kakšna pozitivna čustva, saj so prav vsi precej preračunljive in pretkane narave. Vodja karavane je dolgoletni prevarant Lorde Cigano, kateremu družbo dela zapeljiva Salome. Očaran z njunim stilom življenja in v želji po odhodu iz neperspektivnega domačega mesteca se jima skupaj s svojim dekletom pridruži naivni Cico. Film o tragikomičnosti življenja ljudi, ki sanjajo, a nikoli ne dosanjajo svojih sanj.

























Precej ambiciozna, a po drugi strani precej dolgočasna drama s precej nezanimivimi liki in to kljub igralski zasedbi (John Wayne, Claudia Cardinale, Rita Hayworth) in cirkuškemu okolju. Filmu manjka precej drznosti in ostrine, kar je vidno že v dejstvu, da si The Duka niso upali postaviti v povsem novo okolje. Cirkuška predstava je namreč narejena v stilu Buffalo Billa, ki je med ljudi prinesel predstavo Wild West. Na teh predstavah oz. šovih je bilo moč videti indijanske napade na kočije, konjske dirke, lov na bizone, ovce, jelene, rekonstrukcije znamenitih bitk, ropanje vlakov, simulacije obešanj konjskih tatov … Skratka nič novega za Johna Wayna.












Še najmočnejša stran filma je njegova fotografija, ki s pomočjo širokozaslonskega načina Super Technirama 70, dodobra napolni filmsko platno tako z barvami kot tudi dogajanjem, a žal je to bolj ali manj tudi vse. Še najmanj jasna mi je nominacija Rite Hayworth, ki je bila na oskarjih nominirana za stransko žensko vlogo in to kljub dejstvu, da se prvič pojavi šele v drugi polovici filma pa še takrat izpade precej neprepričljivo. V svojem dokaj kompleksnem liku se namreč ne znajde najbolje, morda tudi zaradi premalo filmskega časa, ki ji je namenjen. Dokaj neprepričljivo v vlogi naivne in uporniške najstnice pa deluje tudi takrat 26-letna Claudia, a ji oprostimo zaradi drugih atributov.



















Konec 70. in v začetku 80. let prejšnjega stoletja so se vodilni možje filmskega studia Walt Disney odločili, da se bo v skladu s filmskimi trendi potrebno modernizirati. Njihov imidž studia, ki ustvarja zgolj izdelke sedme umetnosti za tiste najmlajše gledalce, je namreč postal preveč predvidljiv in nezanimiv za filmsko občestvo. Po zgledu nekaterih drugih filmov ala The Dark Crystal (1982) so se odločili, da bodo tudi sami malenkost renovirali svoje filmske izdelke. Le-ti so tako primarno še vedno ostali namenjeni mlajšim gledalcem, a so postali precej temačnejši. Nekateri med njimi so v sebi vsebovali že celo elemente grozljivke, kot npr. tudi Something Wicked This Way Comes (1983). 














V majhno, zaspano in na prvi pogled idilično mestece pripotuje karneval sumljivih namenov. Kaj hitro se izkaže, da se za fasado zadovoljnih obrazov skrivajo neizživete sanje in upanje po drugačnem življenju, kar je hkrati tudi glavni razlog, da se je v mestecu kar čez noč pojavil karneval. Njegov direktor ima namreč s prebivalci prav posebne načrte. Pripravljen jim je izpolniti njihove skrite želje in hrepenenja, a za precej visoko ceno. Zgodba, ki je predstavljena skozi oči dveh nadobudnih otrok, na prvi pogled nikakor ne spominja na tradicionalne Walt Disneyjeve stvaritve, še toliko bolj, ker je posneta v precej temačni atmosferi in se ukvarja z najtemnejšimi kotički človeške narave.













Objavljeno pod |

2 komentarjev:

jst pravi ...

Zanimiva tema, čisto nobenega filma z lestvice še nisem videla. Trenutno se spomnem zgolj filma Trapez s Curtisom in Lancasterjem. Kaj pa Dumbo? :P

Sadako pravi ...

Sta mi oba takoj padla na pamet, a sta že ponucana. Sicer me je pa The Greatest Show on Earth pošteno razočaral (čekiraj v katerem zapisu se nahaja), medtem ko je Dumbo kakopak vrhunski.

Pa še La Strada npr. bi pasala sem (da enkrat še sam dodam k lastni lestvici) :D

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji