Nedolgo tega se je v naši preljubi državici zgodilo, da je po sodnih farsah, krajšem pobegu in navsezadnje kesanju, v zapor odšla baronica Hilda Tovšak. Posledično se mi je v glavi porodila ideja, da vam predstavim enega izmed prepoznavnejših (s)eksploatacijskih podžanrov, ki sliši na ime WIP (women in prison), BBB (babes behind bars) oz. CIC (chicks in chains). Podžanr, ki je služil kot izgovor, da se je predvsem moško občinstvo naslajalo nad razgaljenimi ženskimi telesi, lezbičnimi prizori seksa in sadističnim izživljanjem paznic nad zapornicami.

Že pred pričujočim filmom je predstavljeni podžanr v svoji malhi imel kar lepo število predstavnikov. Korenine WIP oz. CIC oz. BBB filmov segajo namreč že v 30. leta prejšnjega stoletja, ko so v Hollywoodu ustvarili filme ala Ladies They Talk About (1933) ter Hold Your Man (1933). Toda ti filmi so bili še daleč od eksploatacijskih B klasik. Korak naprej so Američani naredili v 50-ih letih s filmi kot so: Caged (1950), So Young, So Bad (1950) in Women's Prison (1955). Omenjeni filmi so namreč nastali po vzoru tako imenovanih pulp fiction žepnicah in so posledično že vsebovali eksploatacijske elemente, a tisti zaradi katerega je tokratni podžanr eksplodiral, je bil nihče drug kot Jesús Franco. 

A tokratni film je scenaristično bolj dodelan od prejšnjega in če je bil glavni cilj Caged Women (1982), da Laura Gemser pokaže svoje joške in muco, je Women's Prison Massacre (1983) malenkost bolj kompleksen. V njem se v zapor zateče skupinica kriminalcev na begu, ki filmu dodajo novo dimenzijo. Poleg tega pa je tokratni film tudi bolj krvav in je posnet v stilu Sama Peckinpaha in to sta njegova dva (poleg razgaljenih deklet in lezbičnih prizorov seveda) glavna aduta. Jp, film v katerem se Laura Gemser a.k.a. Black Emanuelle ne razgali, je boljši od filma z isto igralsko in ustvarjalno zasedbo ter scenografijo, je boljši od tistega v katerem se razgali. Narobe svet (s)eksploatacije.

Leta 1947 v Tokiju rojena Meiko Kaji je kraljica japonske eksploatacije. Svojo filmsko kariero je pričela kot 20-letnica v japonskih krimičih, pravi razcvet pa je doživela na začetku 70-ih let prejšnjega stoletja, ko je podpisala za studio Nikkatsu. Žal pa je bilo to obdobje tudi eno najtežjih za omenjeni filmski studio, ki je je rešitev iz rdečih številk iskalo v softcore pinku eiga izdelkih (glej 7 roza filmov). Meiko se je odločila, da pri tem ne bo sodelovala, saj ji misel na jegulje v njenih telesnih odprtinah ni bila preveč po godu. Posledično je pogodbo podpisala s konkurenčnim studiem Toei in pričela s snemanjem legendarnih WIP izdelkov, prirejenih po mangah.

Tokratni film je prvi izmed petih in zame osebno tudi najboljši pa čeprav večina filmskih zanesenjakov na najvišjo stopničko postavlja drugega v nadaljevanju, t. j. Female Convict Scorpion Jailhouse 42 a.k.a. Joshuu sasori: Dai-41 zakkyo-bô (1972). Za razliko od prvega je nadaljevanje precej bolj nadrealistično, Meiko spregovori zgolj besedo ali dve, dogajanje pa je iz zapora prestavljeno na beg. Tretji del Female Convict Scorpion a.k.a. Joshuu sasori: Kemono-beya (1973) je izmed peterice najbolj brutalen, medtem ko je četrti del Female Convict Scorpion: Grudge Song a.k.a. Joshû sasori: 701-gô urami-bushi (1973) zadnji v katerem je nastopila Meiko. Le-ta je na zahodu znana predvsem po svoji vlogi v filmu Lady Snowblood a.k.a. Shurayukihime (1973), katerega velik fan je tudi Q. Tarantino. 

Španski oz. kar evropski kralj eksploatacijskih filmov Jesús Franco je v svojem življenju naštancal kar nekaj WIP filmov in tokratni med ljubitelji Jesúsovih filmov velja za enega izmed boljših. Tako kot vse njegove filme lahko tudi tokratnega označimo za kultnega, zahvala pa gre predvsem naslednjemu prizoru. Zapornica Maria (Lina Romay) se v sanjah spominja, kako jo je njen oče (Jess Franco) poskušal posiliti, a ga je v samoobrambi ponesreči ubila. V vsebini nič nenavadnega, a forma je tista, ki daje omenjenemu prizoru poseben čar. Prizor je namreč posnet v počasnem posnetku, brez počasnega posnetka. Jp, ne posnetek, ampak igralci so tisti, ki se sučejo v slowmotionu.

Sicer pa je kot že omenjeno glavna zvezda tokratnega WIP izdelka Lina Romay, ženska, ki je nadomestila prvo Francovo muzo Mirando Soledad (le-ta je pri svojih rosnih 27-ih letih tragično preminula v prometni nesreči). Linda je tekom filmskega ustvarjanja postala tudi Francova spremljevalka (zato je zgoraj omenjeni prizor še toliko bolj bizaren), leta 2005 pa tudi njegova žena. Seveda Jesúsa to ni ustavilo, da ji ne bi nalagal kar se da nenavadnih filmskih vlog. Tokrat je npr. poleg že omenjenega slowmotion poskusa posilstva deležna še posteljnih elektrošokov, medtem ko ji v rit nabijajo palico. Če to ni prava ljubezen, potem pa res ne vem kaj prava ljubezen je.  

Glavna atrakcija pričujočega Jesúsovega WIP filma je brez pomisleka Ajita Wilson. Tisti, ki Filmsko platno št. 7 spremljate že od 1. sezone dalje oz. tripate na eksploatacijske filme 60-ih, 70-ih in 80-ih let prejšnjega stoletja veste, da je bila Ajita leta 1950 rojena v Brooklynu kot George. George si je denar služil kot transvestit, ki zabava množice po nočnih lokalih. Sredi 70-ih let je nabral dovolj denarja za operacijo, s pomočjo katere se je transformiral v Ajito. Od tega trenutka dalje si je Ajita zelence služila predvsem z nastopi v hardcore porničih italijanske in francoske produkcije, proti koncu kariere pa je presedlala v seksploatacijske vode. Umrla je leta 1987 za posledicami avtomobilske nesreče.

Metamorfoza je bila tako uspešna, da veliko Ajitinih soigralk na snemanju tokratnega filma ni vedelo za transformacijo in to kljub dejstvu, da je Ajita večino filma naokoli skakala praktično povsem gola. Pretentala je tudi mene, saj nisem opazil, da je gospod, ki obdeluje zvodnika Lucasa (Jesús Franco), v bistvu Ajita brez svoje lasulje in z umetnimi brki. Če odrinemo umetne joške in vagine na stran je Hellhole Women (1981) tipičen predstavnik eksploatacijskega podžanra v katerem med drugim lahko pričakujemo ogromno jošk in grmičkov, lezbičnega seksa ter tudi nekaj ekstremov kot so prebadanja bradavic in posilstvo vklenjene mladenke, ki ga zagreši pes.  

Letos preminula ikona evropske B produkcije (v svoji dolgoletni filmski karieri je naštancal okoli 200 povečini kultnih filmskih izdelkov) Jesús Franco, je v svojem življenju posnela obilico WIP filmov. Vsekakor je bil Jess mojster svojega poklica, saj gre ne glede na kvantiteto, za precej kvalitetne izdelke (kar je tudi v tako cenenem podžanru kot je tokratni težko doseči). Med drugim se je lotil tudi prav posebnega podžanra tokratnega podžanra, imenovanega jungle prison films in tokratni film WIP film je eden izmed njegovih najbolj prepoznavnih in hkrati tudi najbolj eksplicitnih predstavnikov. Film, ki je v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske še vedno prepovedan.

V njem je namreč kar precej golote (večino filma je tudi povsem gola Susan Hamingway, ki je bila v času snemanja stara zgolj 16 let) in domiselnih načinov mučenja, zaradi česar bi omenjeni film z lahkoto umestili tudi med torture porn izdelke. Kar pa se tiče zgodbe, gre za povsem klasičen jungle prison film. Dogajanje je postavljeno v eno izmed tropskih banana republik (poudarek na tropskih, da ne bo kdo misli, da je film posnet v Sloveniji), kjer se odvija nekakšna revolucija. Pripadnice te neimenovane revolucije zajamejo vladne sile in jih odpeljejo v zapor, ki se nahaja sredi tropskega gozda. V zaporu skritem pred očmi javnosti se nato dogajajo nečedne stvari.  

Tudi tokratni film ne bi bil prav nič posebnega in bi se z lahkoto izgubil v sivem morju povprečja BBB filmov, če ne bi šlo za celovečerni prvenec Jonathana Demma. Jp, prav tistega, ki je z The Silence of the Lambs (1991) pokasiral 5 velikih (se pravi Oskarje za najboljši film, režijo, scenarij, ter glavno moško in žensko vlogo) ter se skupaj z It Happened One Night (1934) ter One Flew Over the Cuckoo's Nest (1975) za vedno zapisal v filmsko zgodovino. Jonathan Demme je kariero torej pričel z WIP klasiko in to pod okriljem nikogar drugega kot gospoda ameriške eksploatacije in novega Hollywooda Rogerja Cormana. Pri tem ga dejstvo, da je bil tokratni podžanr bolj domena Japoncev in Kitajcev ni pretirano motilo.

Kot kaže pa ga ni motilo niti to, da film izgleda precej amatersko ter pusto, predvsem na področju scenografije in igre (ne reši ga niti kultna Barbara Steele v vlogi invalidne ter sadistične upravnice zapora). Poleg tega pa se v filmu ne dogaja kaj dosti in izdelek v svoji izvirnosti precej zaostaja za CIC filmi Japoncev in Italijanov. Tako je vse kar filmu ostane, že omenjena čast in za nekatere filmske kritike je bilo to povsem dovolj, da so film skovali v zvezde. Na medmrežju je namreč moč najti nemalo recenzij, ki o Caged Heat (1974) govorijo kot o filmu, ki je na novo zapisal poglavje ženskega feminizma in podobne traparije. Sam se takemu pretencioznemu sranju samo rogam v brk.