7 grenko-sladkih ljubezni

Upam, da ste valentinovo uspeli preživeti v družbi tistih, ki jih imate najraje in da ste jim navkljub jezi lokalnega prodajalca cvetja dali resnično najlepše darilo - sebe. Žal nimajo vsi take sreče.







Zgodba o dveh mladih popotnikih Jesseju (Ethan Hawk) in Celine (Julie Delpy), ki se spoznata na vlaku, ki pelje skozi Dunaj. Zaradi svoje mladostniške odprtosti in impulzivnosti sta se kaj hitro pripravljena prepustiti avanturi. Skozi neznansko dolge kadre bluzita po glavnem mestu naše severne sosede, čebljata o smrti, ljubezni, smislu življenja … nevedoč, da bo ta na prvi pogled povsem nedolžna avantura v njunih življenjih pustila sledi, ki jih ne bo mogla prekriti več nobena izkušnja. Ja, včasih je dovolj zgolj ena noč, zgolj en magičen trenutek (ponavadi prvi poljub), ki človeku spodnese tla pod nogami in prižge iskrico ljubezni, le-ta pa nato preraste v pravi napalm, ki gori še celo življenje.














Spolna privlačnost med njima je več kot očitna, a mojster režije Richard Linklater, nam jo predstavi na precej subtilen način. Dokaz za to je ena najbolj iskrenih in življenjskih filmskih sekvenc, ko se Jesse in Celine znajdeta v sobi za poslušanje plošč. Tu je timing naravnost fantastičen in ravno čas je ključna sestavina tega odličnega filma. Ko njuna medsebojna kemija (ne samo seksualna, ampak tudi in predvsem intelektualna) tekom noči raste, jutro, ko se bosta morala raziti pa se nezadržno bliža, dobi vsak trenutek, ki ga preživita skupaj, še dodatno težo. In tako vse do grenko-sladkega konca, v katerem se bo našel vsak, ki se je bil kadarkoli primoran odpovedati svoji resnični ljubezni. Še dobro, da smo dobili nadaljevanje.
 



Neki kvazi modrec zaposlen na kultni izobraževalni ljubljanski ustanovi je nekoč dejal, da je glasba najboljši približek izražanju naših čustev. Ne morem, da se ne bi strinjal, saj se da skozi glasbo res povedati ogromno. Če bi radi zares spoznali človeka je vse kar morate narediti to, da ga povprašate o njegovih najljubših komadih ter si vzeti, čas da jih v miru preposlušate. Tako boste spoznali najgloblje kotičke njegove duše, saj se za vsako najljubšo skladbo ponavadi skriva zgodba, ki je to osebo dodobra zaznamovala. Po drugi strani pa lahko glasba pripomore tudi k samem začetku ljubezni, še posebej tedaj, ko dva ugotovita, da se njuna strast razplamti in duša povsem odpre, ob poslušanju enake glasbe.











Odličen primer za to je ljubezenska zgodba Johnnyja Casha in June Carter, ki sta se zaljubila med skupno turnejo, medtem ko je prva iskrica preskočila že veliko preje. A njuna ljubezen je bila sprva vse prej kot pravljična. Ko je preskočila iskrica je bil Johnny že poročen moški in oče štirih otrok, poleg tega pa je imel še težave z alkoholom in drogo. June se je tega še kako dobro zavedala, a ljubezen je bila premočna in kljub vsem ograjam, se ji preprosto nista zmogla upreti. Walk the Line (2005) je tako bolj kot zgodba o legendarnem country pevcu, ljubezenska zgodba med June in Johnnyjem. Mimogrede, legendarno uspešnico Ring of Fire je za Johnnyja napisala June. »Bound by wild desire, I fell into a ring of fire.«


















Ljubezen je najmočnejša droga, kar hkrati pomeni, da je tudi morebitna abstinenčna kriza najbolj peklenska. Praviloma niti ne takrat, ko se zveza konča, saj to ponavadi pomeni, da je ljubezen ugasnila vsaj pri enem partnerju. Mnogo bolj žge in boli, ko si zaljubljenca želita biti skupaj, a jima okoliščine v katerih sta se znašla, to onemogočajo. Kaj lahko ta mučna fizična oddaljenost povzroči zvezi, je lepo prikazano v izbranem filmu. Jacob je ameriški študent, Anna je britanska študentka na izmenjavi. Kljub dejstvu, da bosta morala konec poletja iti vsak svojo pot, je kemija med njima premočna in brez zadržkov se prepustita najlepšim dnem svojega življenja, nezavedajoč se kako peklensko bo bolelo, ko se bosta morala raziti.
 












Ta kruta realnost ju doleti že v prvi tretjini filma in gledalci nato z bolečino opazujemo kako se trudita ohraniti zvezo na daljavo, ko nista zares skupaj niti narazen. Seveda se v njunih mladih življenjih pojavijo tudi novi ljubimci, a predvsem Anna noro hrepeni po Jacobovih dotikih, ki so skozi njeno mladostniško telo pošiljali čisto energijo življenja. Brez njega ni pameti in strasti. Poanta filma in s tem neizživete ljubezni ter večnega hrepenenja je lepo povzeta v naslednji sekvenci. Jacob in Anna vsak na svojem koncu sveta žurata s prijatelji, a kljub družbi se počutita neverjetno osamljeno. Več kot razvidno je, da lahko mislita zgolj eden na drugega. Bolečina postane pretežka in impulzivno se odločita, da se obiščeta, s tem pa smeh v trenutku zamenja solze. Pravi vrtiljak čustev.   



Novejši filmski izdelki genija sedme umetnosti Woodyja Allena so mi bolj pri srcu kot njegovi zgodnejši filmi polni nevrotike. So prisrčnejši in hkrati bolj konvencionalni, a to v najboljšem možnem pomenu besede. Med njimi se najde tudi zgoda o ljubezni pomešani z nostalgijo, postavljena na ulice pregovorno najbolj romantičnega mesta na svetu. Gre za zelo zasanjan in romantičen film, kateremu to noto daje očarljivi romantik Gil (Owen Wilson). Z zaročenko Inez (Rachel McAdams) in njenimi starši se na predporočnem potovanju potikata po Parizu, a gledalcu kaj hitro postane jasno, da sta zaročenca zaljubljena zgolj na papirju. Karakterno sta si preveč različna in ni čudno, da vse pariške večere preživita ločeno.













A Gil, pisatelj v preboju, je pri preživljanju teh večerov precej bolj iznajdljiv. Med tavanjem po pariških ulicah zna namreč poiskati portal v vzporedno vesolje, v 20. leta prejšnjega stoletja. Ali je to vesolje resnično ali ne niti ni pomembno. Pomembno je to, da je Gil v njem ponovno odkril srečo, strast in ljubezen. Tam se namreč druži s svojimi umetniškimi idoli kot so F. Scott Fitzgerald, Ernest Hemingway, Salvador Dali … srce pa mu ukrade seksapilna Adriana (Marion Cotillard). S pomočjo teh pobegov onkraj realnega Gil kmalu tudi spozna, da njegovo resnično življenje potrebuje korenite spremembe. Odličen film, katerega češnjica na vrhu torte je dih jemajoča Lea Seydoux. Dekle iskrenega nasmeška, divjega telesa in norih oči.




Vse nove stvari – tudi razmerja – sčasoma postanejo stare. Posledično se tudi v na videz popolnem razmerju partnerja slej ko prej (potihoma) začneta spraševati ali sta na pravi poti in ali njuna nekoč tako močna ljubezen sploh še tli. Ko začetna zaljubljenost mine, dnevi pa se sprevržejo v banalno rutino, je to vprašanje več kot na mestu. Zaradi občutka navezanosti in varnosti pa to vprašanje praviloma ostane potlačeno in nerazrešeno. A ne v tokratnem primeru. Margot (Michelle Williams) skrbijo ravno ta emocionalna zatišja, ki so v njeni na videz perfektni zvezi z Loujem (Seth Rogen) vse pogostejša. Kljub temu ni nikakršne bojazni, da bi svojega moža zapustila, vse dokler se v njenem življenju ne pojavi skrivnosti moški. 













Le-ta na videz ponuja vse kar Margot v svoji zvezi pogreša, za nameček pa je še neizmerno lep. Še več, v najbolj seksi filmski sceni posneti v restavraciji, pred katero se skrije tudi tista iz When Harry Met Sally… (1989), jo samo z besedami po vsej verjetnosti obdela bolje, kot je to v postelji zmožen storiti njen mož. A Margot kljub temu ostane do tujca ledena in zvesta svojemu možu. Toda privlačnost med njima raste iz dneva v dan in zgolj vprašanje časa je kdaj bodo popustile vse zavore  in se bo zvesta ženica iz ledene prelevila v medeno. Gre za film, ki odlično prikaže vse strahove dolgoročne zveze z eno samo napako. Po mojem mnenju bi se moral končati 20 minut preje, a tudi finalne minute se ne iztečejo tako slabo, kot sem se sprva bal.



















Biti zaljubljen je lahko najlepše, lahko pa tudi najbolj boleče doživetje. Vse je odvisno zgolj od okoliščin, v katerih se znajdeta zaljubljenca (lahko tudi zgolj zaljubljenec). Včasih je izkušnja celo tako boleča, da nemalokdo pomisli, da bi bilo morda bolje, če iskrica sploh nikoli ne bi preskočila in s podobno idejo se poigrava pričujoči film. V njem maloštevilno podjetje obljublja, da lahko s pomočjo moderne tehnologije izbriše zgolj določene dele spomina. Kako priročno za izbris ljubezni oz. z njo povezane osebe. A pozor, poleg vseh slabih spominov, se izbrišejo tudi tisti lepi. Le-ti pa v povezavi z ljubeznijo praviloma predstavljajo najlepše spomine in kaj nam konec dneva poleg spominov sploh še ostane? Ko izginejo ti, izgine tudi ljubezen, sredi noči zapiha veter samote in izginemo še mi.
 












Za tak poseg oz. bolje rečeno brain damage se odloči Clementine (Kate Winslet), ki želi iz svojega spomina izbrisati Joela (Jim Carrey v eni izmed svojih bolj redkih resnih vlog) in to tudi uspešno opravi. Joela to tako potre, da se za enako terapijo odloči tudi sam. A sredi postopka se odloči, da bi spomine na svojo resnično ljubezen, kljub bolečim trenutkom, vseeno rad ohranil. Posledično začne Clementine skrivati v najglobljih kotičkih svoje podzavesti in jo prestavljati v globlje spomine, kjer upa, da jo naprava za izbris ne bo našla. A žal, je proces nepovraten in v njegovih spominih je vsakršna sled za ljubeznijo njegovega življenja, dokončno izbrisana. Pa je resnična ljubezen res lahko premagana?
 



Kljub temu, da gre za vsem dobro znano pravljico, se bo pričujoča verzija francoskega nadrealista Jeana Cocteauja bolj kot otrokom dopadla odraslim oz. morda za otroke sploh ni primerna. Gre namreč za star črno-bel film, posnet pred dobo specialnih efektov in to v francoščini, ki bo s svojim počasnim tempom otroke prej dolgočasil kot zabaval. A tudi pri filmsko vse bolj razvajenih odraslih zna biti zgodba podobna. Tako bodo v njem uživali zgolj tisti, ki se jim dopade filmska poetika in tisti, ki znajo pogledati tudi onkraj filmskih podob. Beauty and the Beast (1946) je namreč poln magične simbolike, ki to na videz preprosto zgodbo popelje v povsem nove dimenzije.
 
















Odličen dokaz za to je na primer sekvenca, ko lepotica pričakuje zver, da se ji pridruži na večerji. Le-ta ji počasi pristopi od zadaj in na lepotičinem obrazu se začnejo pojavljati zanimive grimase, ki jih bo marsikatero oko označilo za izražanje strahu. Toda tisti, ki vedo kaj zmore strast v kombinaciji z ljubeznijo, bodo na njenem obrazu prepoznali poteze, ki jih na žensko obličje prikliče zgolj orgazem. Kljub začetnemu strahu in tresočemu glasu tako lepotica zveri ponudi roko, ga pohvali in nad njima se odpre nebo neskončnih možnosti. Baje da pravljice niso resnične, še dobro, da ljubezen po drugi strani je, kar dopušča upanje v …in živela sta srečno do konca svojih dni.
  

















Starejše objave
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji