7 seksi plesov
Za moške oči ni lepšega kot čutno pozibavajoče se žensko telo polno bujnih oblin. Zaradi takih prizorov se nam često zamegli pred očmi, izgubimo razum in smo posledično pripravljeni pohvaliti tudi sicer ne preveč solidne filme. Smo pač šibka bitja hitro prodanih duš.
From Dusk Till Dawn (1996) Pred davnimi davnimi časi, ko je prihodnost še izgledala svetla, sta se prekrižali poti dveh filmskih psihičev. In ker gliha vkup štriha, sta kaj hitro postala BFF. Fantastično, kajti filmskim sladokuscem sta navrgla kar nekaj kultnega gradiva. Tole je plod njunega prvega občevanja in ker je imel prvorojenec dva očka, namesto staršev, ki jih predpisujejo ljudje z najmanj izkušnjami o tem kako izgleda biti starš, pa ne bi sedaj o kraticah in imenih (RKC), je bil kakopak kar precej zmeden. Ni namreč vedel ali naj bo surova kriminalka ali pa gorefest grozljivka. Odločil se je da bo oboje. Kot kaže bi bilo nadvse smiselno gesto z belimi golobčki ponoviti.
Nekje na sredini se tipična Tarantinova kriminalna štorija sprevrže v vampirsko krvavico, preskok iz naravnih v nadnaravne sfere pa zaznamuje nekaj kar je razpeto med oba svetova. Boginja na Zemlji. Obline Salme Hayek in njeno zapeljivo miganje, sta namreč nekaj kar vas bo prestavilo v stanje zamaknjenosti. Sam sem bil naravnost hipnotiziran zaradi erotičnega zibanja njenih ženstvenih bokov, poželjivega in zapeljivega pogleda ter njenega bujnega oprsja. S svojo predstavo je zasenčila tako nevrotičnega Tarantina, k00lskega Clooneya, lepotca Trejota, pobožnega Keitela, legendo Savinija…Random trivia: celoten članek sem napisal z eno roko, če lovite moje drsenje skozi ovinek.
Najboljši filmi o ljubezni so tisti, ki dejansko preučujejo to zakomplicirano čustvo ter nam ga prikazujejo v vsej svoji lepoti in tudi bolečini, ne pa da nam podajajo neke pravljično banalne ljubezenske zgodbice, kjer nastopajo poškodovane princeske in princi na belem konju. Eden izmed takih je tudi Closer (2004), katerega bistvo lahko povzamemo s kratkim monologom Natalie Portman: »Where is this 'love'? I can't see it. I can't touch it. I can't feel it.« Gre za nagrajeno dramsko delo v katerem se je še enkrat več izkazal mojster adaptacije knjižnih del Mike Nichols, ki je zaslovel ravno s svojim filmskim prvencem, ekranizacijo dela Who is Afraid Of Virginia Wolf? (1966).
Poleg narativnega bistva pa mala mična gospodična poskrbi še za vizualnega. Saj poznate tisti prizor, ko se raztegne kolikor je dolga in široka. Brrrrr… No, je že res, da njeno zvijanje, pretegovanje in prestopanje le stežka imenujemo ples, toda le kdo bi ji lahko zameril. To da zna plesati je dokazala v nekem drugem filmu. Lahko si samo predstavljamo kaj se je po glavi pletlo Clive Owenu, ko je pred njemu v seksi tangicah paradirala sladka mala. Skoraj 100 procenten sem, da je bil švic na njegovem čelu pristen. Le kdo bi namreč lahko ohranil mirno kri ob teh prizorih za bogove. Samo nekaj. Mislite, da mu jo je zares pokazala? Pohvale tako za zgodbo kot tudi za samo Natalie.
Še en poklon Q. Tarantina obskurnim in kultnim B filmom, ki so pomagali ustvariti njegovo prepoznavno režisersko persono. Tokrat v najbolj neposredni in direktni ediciji. Sam film je bil skupaj s Planet Terror (2007), katerega je režiral njegov že omenjeni bestič R. Rodriguez, namreč del double-billa. Trika, ki so se ga v Hollywoodu začeli posluževati že za časa gospodarske krize, v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja pa je dobil povsem nov pomen. Takrat so v tako imenovanih grindhouse kinematografih prikazovali predvsem eksploatacijske B filme, katerih vodilo so bili seks, nasilje in kri. Filme so velikokrat odkupili po zelo nizki ceni, zato so bile kopije večinoma že dodobra zdelane in takšen feeling je hotel tokrat ujeti tudi Q. Tarantino.
Nikakršno naključje ni torej, da sta tokratna filma kot double-bill izšla pod imenon Grindhouse (2007). V prvem se je Q. Tarantino skoncentriral na avtomobilskega izprijenca v podobi ikone Kurta Russella ter 2 skupinici mladih brhkih deklet. V prvi se znajde tudi Vanessa Ferlito, ki sicer ni na moji TOP seksi lestvici, vendar je s svojim miganjem v tokratni poslastici za filmske fanatike pridobila ogromno mest. Se vidi, da v sebi skriva tudi afro in latino korenine. Sicer pa gre še za enega tipičnega predstavnika Tarantinovih gobezdavih in pop referenčnih filmov, ki pa ni izpeljan tako v potankosti kot smo od njega navajeni, a je še vedno daleč nad povprečjem večine današnjega sranja.
Jamie Lee Curtis se mi kot mlademu pubecu ni zdela pretirano seksi, a z leti (tako njenimi kot mojimi) me je začela vedno bolj privlačiti. Neverjetno je pridobila na seksapilnosti in eden izmed filmov, ki je pri tem močno pomagal, je tudi tokratni. V roke jo je namreč dobil režiser, ki zna na površje spraviti spolno privlačnost praktično vseh igralk, ki jih dobi pod svoje okrilje. Še toliko bolj prepričljivo, če pred tem ne veljajo za nek pojem božanskega. Pa preverimo. V Aliens (1986) je moško domišljijo burila Sigourney Weaver, v Terminator II: Judgment Day (1991) Linda Hamilton, tokrat že omenjena Jamie Lee Curtis in nenazdanje priznam, da me je zrajcala celo Neytiri a.k.a. Zoe Saldana iz filma Avatar (2009).
Jp, g. Cameron je mojster transformacij, ko je govora o ženskih preobrazbah iz zapečkarskih gospodinj v smrtonosne in neustrašne heroine. Tokrat se iz primeža predmestne otopelosti izvije visokorasla administratorka bujnih oblin. Ob boku Arnolda Schawrzeneggerja se prelevi v tajno agentko pri tem pa ponovno odkrije sama sebe in to v prizoru, kjer ji je naročeno, da mora igrati prostitutko. Iz sebe odvrže nekaj odvečnih plasti obleke in začne buriti moško domišljijo. Perfekcija. Saj poznate tisti dve vlogi, ki si jih od ženske želi praktično vsak moški. Jamie nam v tem zabavnem blockbusterju pokaže obe svoji plati, če pa želite videti še kaj več, si oglejte Trading Places (1983).
Najbolj seksualno ekspliciten film po kontroverznem Last Tango In Paris (1972). Vsaj tako so rekli, vendar dobro veste, da ne gre povsem verjeti tem čestokrat prenapihnjenim propagandnim trikom. Zame osebno že Bertoluccijev wannabe art softič ni bil pretirano nazoren. Veliko je bilo sicer povedanega, toda vizualizacija je bila prepuščena predvsem naši domišljiji in tudi s tokratnim filmom je tako. Sta si pa oba filma zelo blizu tudi v narativnem smislu. V obeh se namreč neobvezujočim spolnim užitkom predata popolna neznanca, ki z navidez osvobajajočo seksualno eksperimentacijo polzita v zelo nevarne vode. Vse stvari imajo namreč svoje meje in spolnost pri tem ni nobena izjema.
Sta pa tokratna glavna protagonista, ki tako kot Marlon Brando in Maria Schneider v svojo spolnost izjemno rada vključujeta hrano, mnogo bolj seksi. Še posebno dolgonoga zlatolaska, ki nas na zdaj že legendarni striptiz štiklc Joeja Cockerja You Can Leave Your Hat On zapeljuje s svojimi krivuljami in ostalimi ženskimi atributi. No, pa tudi Mickeyu se je veliko bolj podal njegov naravni obraz kot pa to kar lahko vidimo danes. Na izjemno visokem nivoju je tudi kemija med glavnima igralcema, ki se s pomočjo prepovedanih užitkov pogosto odpravljata v nek drug, za njuno zvezo nevaren svet. Skratka povsem soliden film, a kaj smo vse to videli že v precej boljši verziji Bernarda Bertoluccija.
Filmi, ki so posneti za krajšanje prazničnih večerov okoli božiča in nam tudi prikazujejo vso prešernost modernega kapitalizma, so praviloma lahkotnejšega tona. Oziroma bolj pravilno, so bili lahkotnejšega tona. Prepričan sem namreč, da bi James Stewart v klasiki It's A Wonderful Life (1946) zagotovo skočil z mostu, ako bi film posneli dandanes. V dokaz vam ponujam tokratni film, ki je naravnan precej morbidno in kljub optimističnemu koncu za seboj pušča sled grenke depresivnosti. Po drugi strani pa bi mu lahko tak prikaz šteli tudi v dobro, saj se za vsemi bleščečimi lučkami in zvončki, ki nas slepijo v božičnem in novoletnem času, skrivajo tudi precej temačne zgodbe.
Pa dobro, namen tokratnega zapisa ni moraliziranje o pasteh in slepilih modernega kapitalizma, temveč sem se oglasil, da navržem predlog ali dva o bolj prijetnih rečeh. Naj vam predstavim precej poskočen, a na žalost (pre)kratek ples, ki ga v strupeno kratki črni oblekici izvede seks boginja Penélope Cruz. Njeno igrivo miganje bokov je tako mamljivo, da si film že zgolj zaradi tega zasluži ogled. Je pa res, da če odmislimo to erotično in nagajivo sekvenco, nam od filma ostane zgolj morbidnost. In kljub temu drugačnemu pogledu na dogajanje okoli božiča, vsa stvar deluje zelo prežvečeno, prisiljeno in predvidljivo. Ne pomaga niti izvrstna igralska zasedba.
Brez ovinkarjenja in povsem čiste vesti priznam, da je tole eden izmed najslabših filmov naslednika mojstra suspenza. Brian De Palma je v svoji bogati karieri posnel kar nekaj vrhunskih filmov, nekaj povprečnih in nekaj podpovprečnih. Pričujoči spada med slednje. Zgodba je namreč izredno zmedena in za lase privlečena (še posebej tu izstopa finalni twist), igra nadvse lesena in prisiljena, De Palmovi vizualni in narativni podpisi pa so tokrat sami sebi namen. Še enkrat več tako vse skupaj reši seksi golota, tokrat v podobi Rebecce Romijn. Kljub slabi igri je njeno izžarevanje erotične energije ena redkih pozitivnih izjem visoko letečega neo-noirja.
V tej precej dolgočasni štoriji Rebecca upodobi povzpetniško biseksualno tatico, ki se v želji po bogastvu ne ustavi pred nikakršno oviro. S svojo greha vredno podobo in umazanim jezikom (»You don't have to lick my ass, just fuck me.«) ji ni prav težko zaslepiti tako pripadnike moškega kot tudi pripadnice ženskega spola. To pa je več ali manj tudi vse kar njen lik premore. Ob njenem boku igra tudi lepotec Antonio Banderas, čigar igra pa je še bolj katastrofalna kot Rebeccina, vendar nisem povsem prepričan, da je celotni filmski projekt Antonio vzel preveč resno. Zakaj bi tudi ga, kot kaže je bil tokrat glavni namen gospoda De Palme, sleči brhko Rebecco Romijn.
Zadnji komentarji