7 filmov ki vam jih priskuti spoiler
"U pazi zdle, k ga bo tale..." Si predstavljate, da vam vaš prijatelj med ogledom pove kaj se bo zgodilo tekom filma oz. kje se skriva hakeljc? No, nič hudega če gledate na primer The Assassination Of Jesse James By The Coward Robert Ford (2007), kjer vam že naslov izda praktično vse. Povsem druga pesem pa bi bila, če bi vam pokvaril filmsko doživetje pri kakšnem od spodnjih filmov. Meni bi se strgalo.
Film s tako prepričljivim in hkrati zamotanim scenarijem, da celo nekateri igralci niso vedeli oz. so bili prepričani, da so oni sami tisti famozni Keyser Soze. No, vsaj legenda pravi tako in kadar je legenda boljša od resnice… Res neverjeten in neoprostljiv filmski greh bi bil nekomu razkriti, kje se skriva poanta filma in nekoga prikrajšati za finalno razkrije, ob katerem bi mu šle pokonci vse kocine. Je pa potrebno priznati, da je bil režiser Bryan Singer kar pogumen dečko, saj sem ob ponovnem ogledu opazil kar nekaj namigov, ki bi lahko pokvarili finalno ejakulacijo. Na mojo srečo sem bil ob prvotnem ogledu preveč posrkan v samo zgodbo, da bi jih lahko prepoznal.
5 izkušenih pridaničov združi nevidna roka Sozeja. Z njihovim načrtom se želi dokopati do zajetnega kupčka denarja umazanega z drogami. Če verjamete. V tem filmu ni namreč nič tako kot je videti in kar je še bolj pomembno ni naključij ter lukenj v scenariju. Naravnost fantastična je tudi igralska zasedba (del smetane lahko vidite na sliki zgoraj), filmska glasba, fotografija,… Skratka film v katerem boste težko našli kakšno pomanjkljivost. Seveda pa se vse lahko kaj hitro spremeni in če sem tokratni zapis začel z legendo pa naj še končam v tem stilu. Pred nekim zagrebškim kinematografom so nepridipravi pred samo premiero z rdečo obkrožili eno izmed oseb na filmskem plakatu. Da bi jim….
Prvi huronski uspeh režiserja katerega smo na začetku njegove kariere imeli za mojstra tako imenovanih twistov. Škoda, kajti M. Night Shyamalan se je morda tudi z našo pomočjo ujel v začarani krog iz katerega še danes ni našel poti. Po uspehu tokratnega in uspehu filma Unbrekeable (2000), se je namreč začel preveč obremenjevati s tem, da mora prav vsak njegov film vsebovati finalni preobrat, ki bo trgal gate. Žal je zaradi te gonje postal zaslepljen in je popolnoma pozabil na druge filmske prvine ala scenarij. In ravno scenarij je tisti, ki ga je krasil na začetku njegove kariere in naredil The Sixth Sense (1999) tako dopadljiv. Scenarij in odlična igra, predvsem mladega poba H. J. Osmenta (kam se je izgubil?).
Poba, ki nam hoče nekaj dopovedati, a ga ne znamo poslušati. Nekje na sredi filma nam namreč zaupa veliko skrivnost, poleg tega pa mu pri tem pomaga tudi kamera, vendar roko na srce, sam tega nisem opazil. Posledično so mi pri finalnem twistu šle pokonci prav vse kocine in resnično bi zameril nekomu, ki bi me prikrajšal za ta užitek. Je pa tudi zanimivo, da je bil The Sixth Sense (1999) ena izmed zgolj 4. grozljivk, ki so bile do sedaj nominirane v kategoriji najboljšega filma, eni izmed njih pa je zlati kipec celo uspelo pospraviti v svojo vitrino. Kateri vprašate? Ker sem tako prijazen vam ne bom kvaril presenečenja in vam dopuščam, da se sami dokopljete do te informacije.
Kvaliteta filmske franšize o samooklicanem častilcu življenja eksponentno izgublja na svoji kvaliteti. Če sem ob prvih dveh delih tekom ogleda neizmerno užival, sem ob kasnejših nadaljevanjih bolj kot ne godrnjal in zavijal z očmi. Pri ogledu do sedaj zadnjega dela Saw 3D (2010) pa me je že imelo, da bi predčasno ugasnil domači projektor. OK tudi v prvih delih je veliko scenarističnih lukenj in vse preveč naključij, ki se poklopijo, toda prvi deli vsaj imajo scenariji. Kasneje lahko spremljamo samo še naslajanje in izživljanje nad človeškim telesom, brez kakršne koli vsebine. Brezmožganski torture porn namenjen zadovoljevanju filmskih želj sadistov.
Toda ne tako davnega leta 2004 je bila pesem povsem drugačna. Ob ogledu celotnega filma sem namreč neizmerno užival, saj je imela celotna zgodba smisel in je bila lepo zaokrožena, poleg tega pa je vsebovala tudi ravno pravšnjo mero krvavega gnusa. In to efektivnega ter ne takšnega, kjer se že na daleč vidijo napake nizkoproračunskih specialnih efektov. Poleg tega je bila všečna tudi kamera, ki je vsebovala odtenke spranih in temačnih barv. Daleč najboljši od vsega pa je bil seveda konec. Spomnim se, da se bil ob njem tako navdušen, da sem si ga ogledal nekajkrat in se ob vsakem ponovnem ogledu pošteno naježil. Glasba in twist sta namreč fantastična. Še dobro, da takrat film še ni bil tako znan, da bi mi lahko kdo pokvaril presenečenje.
Charlton Heston je v svoji dolgi igralski karieri nastopil v okoli 100 filmih. Sam za čuda še nisem imel priložnosti, da bi si pogledal kakšnega slabega iz njegove ogromne bere, je pa tudi res, da še zdaleč nisem videl vseh. Tokratni je eden izmed njegovih najboljših, morda tudi zaradi finalnega preobrata, ki pa ga kot sem uspel videti, nekateri filmsko neozaveščeni distributerji, razkrivajo kar na DVD naslovnicah. Žalostno, glede na to, da ta finalni twist doda češnjico na tej zanimivi torti. Čeprav je od splavitve filma minilo že več kot 40 let in bi lahko sklepali, da večina filmskih gledalcev ve v čem je catch, se tega preprosto ne dela. Sram naj jih bo.
Skupina astronavtov po nekaj letnem kroženju po vesoljskih prostranstvih zaradi okvare njihovega vesoljskega plovila, pristane na neznanem in na prvi pogled mrtvem planetu. Na njihovo srečo so razmere precej podobne tistim na Zemlji, po drugi strani pa na njihovo nesrečo planet ni povsem pust. Njegovemu obličju namreč vladajo sovražno nastrojene opice, ki se boje vsega kar je drugačno in čeprav se od človeških prišlekov niti ne razlikujejo veliko, se v njih naseli strah. Strah pred neznanim. Celoten film se torej gleda tudi kot odlična prispodoba za vse krutosti, ki jih je samooklicana božja rasa zahodnih ljudi, prizadejala ostalemu svetu. Toda pozor, karma is a bitch.
Hvala celuloidnemu bogu, da so se pred njihovim popolnim zatonom prekrižale poti kultnih filmskih igralcev in ustvarjalcev kot so Robert De Niro, Mickey Rourke in Alan Parker. Vsi izmed njih so namreč kmalu po tokratnem filmu padli v umetniško krizo in kot kaže, se dva izmed trojice ne mislita več vrniti na pota stare slave. No, pa saj jima ne gre zameriti, kajti filmskim sladokuscem sta priskrbela obilico užitkov, skupaj pa so poskrbeli za tokratni wudu neo-noir. Temačen, srhljiv in nepredvidljiv do samega konca, z odlično igro, režijo ter še posebej atmosfero. Triler kot se šika, seveda ob dejstvu, da vam kakšen izmed prijateljev ne izda tiste drobne skrivnosti, ki se glasi…
Film večino svojega šarma črpa iz odlično ujetega temačnega duha časa New Orleansa 40. let prejšnjega stoletja. Režiser Parker je namreč znan po svojih malček bolj utesnjujoče temnih filmih in moram reči da je z Angel Heart (1987) zadel žebljico na glavico. Z že omenjeno izvrstno scenografijo in glasbeno podlago, je namreč dodobra skopiral notoričnost detektivskega žanra, ki je v USofA prevladoval kmalu po II. SV. V največje zadovoljstvo pa mi je bilo občudovati takrat še pravega moškega Mickeya Rourka, se pravi preden se je le-ta dokončno podal na pot avtodestrukcije. Če si torej želite ogledati izvrsten in ekspliciten triler, ki so mu dodali kanček grozljivke, bo tokratna mojstrovina kot nalašč za vas.
Velikokrat slišimo zlajnano frazo, češ da je knjiga vedno boljša kot film. E, ne bo držalo. Meni osebno je namreč tokratni film za kar nekaj stopenj prekašal že tako solidno knjižno verzijo. Je pa po drugi strani tudi res, da izjeme potrjujejo pravilo. Podobno kot v prejšnjem opisu malček višje, gre tudi tokrat za izdelek, ki večino svojih vizualnih in pripovednih tehnik črpa iz žanra film-noirja. V filmu lahko med drugim najdemo kar nekaj izmed glavnih prvin omenjenega filmskega stila: glas pripovedovalca v offu, notorično mesto, ter misteriozno fatalko. In vse te elemente je v moderni triler mojstrsko transformiral eden najboljših novodobnih režiserjev David Fincher.
Seveda pa sta k dejstvu, da gre za enega najboljših filmov, močno pripomogla tudi izvrstna glavna igralca Edward Norton in Brad Pitt (tako kot za Osmenta se tudi za Nortona sprašujem, kam je izginil ves njegov kipeči talent). Njuni poti se v tokratnem filmu prekrižata povsem po naključju, vendar drug na drugem pustita neizbrisljiv pečat. Psihični, še bolj pa fizični. Skupaj namreč ustanovita tako imenovani Klub golih pesti, v katerega se hodijo fizično sproščati neizživeti moški. Toda njun klub ni tisto kar se zdi na prvi pogled in v ozadju se kuha nekaj velikega. Fincher nam je ponudil kar nekaj sledi. Ste sposobni razvozlati uganko že pred samim koncem?
Clint Eastwood je kot žlahtna kapljica rujnega, vsako leto bolj vrhunski. Navduševal je že v svojih igralskih dneh, kjer je pogosto upodabljal robustnega mačota, polnega pronicljivih enovrstičnic. Svoji karieri je dodal nov zagon, ko se je leta 1971 preizkusil tudi kot režiser filma Play Misty For Me (1971). Od takrat je kot igralec kot tudi režiser nanizal mnogo filmskih uspešnic (res je, da velikokrat v filmu prevzame kar obe vodilni vlogi, se pravi glavnega igralca in tudi režiserja). Zatorej Sergio hvala ti, da si neznani banani pomagal, da je postala ena največjih ikon ameriške oz. kar svetovne kinematografije in upam, da nas bo še dolgo navduševala.
Zadnje čase kaže kot da ne more zgrešiti, ne glede na to kakšno filmsko tematiko si izbere, zagotovo pa se najbolje počuti ob dramah, katerim nadvse rad doda kanček napete zagrenjenosti. Takšen način podajanja zgodbe si je izbral tudi v tokratnem, nadvse surovem filmu, ki ne ponuja katarze, kljub temu, da vas bo v primežu držal dobri dve uri. Tri otroške prijatelje za vedno odtuji grob poseg odraslih v njihovo mladost. Po mnogih letih se njihove poti prekrižajo, vendar ponovno ob zelo neljubem dogodku. V bližnjem parku namreč najdejo mrtvo hčerko enege izmed kompanjonov. Je lahko morilec eden izmed nekoč nerazdružljive trojice? Vprašajte tiste, ki se ob ogledu filma ne morejo zadržati, da ne bi neprestano pametovali. Jaz vam ne izdam.
Zadnji komentarji