7 stolpnic

Omejeni prostori so so pogost scenaristični in scenografski element, ko želijo filmski ustvarjalci pridobiti na klavstrofobičnosti in napetosti. V obliki stolpnic pa lahko služijo kot odlična kritika družbeni razslojenosti.







Klasičen akcijski film iz konca 80. let prejšnjega stoletja, ki je za žanr postavil zelo visoke standarde in to kljub precej preprosti zgodbi. Znotraj stolpnice je ujet policist, ki se mora spopasti z gručo teroristov. Da je motivacija res pravšnja poskrbi njegova sicer malenkost odtujena žena, ki se znajde med talci. Scenarij, ki smo ga v različnih odtenkih videli že neštetokrat. Kaj Die Hard (1988) torej tako loči od večine ostalih filmskih akcij, da ga nekateri postavljajo na sam tron omenjenega žanra? V prvi vrsti je tu Bruce Willis, ki se je v svoji prvi večji vlogi – le-ta ga je v hipu izstrelila med filmske zvezde – odlično znašel in to kljub dejstvu, da je do tega prelomnega trenutka nastopal večinoma v komičnih serijah.












Njegov lik namreč ni nek poštrikan junak, ampak prej antijunak, ki med drugim z užitkom preklinja in kadi, poleg tega pa ima tudi neverjetno oster jezik. Ob bok mu je postavljen izrazit nasprotnik (Alan Rickman) in ne zgolj nek stereotip glavnega zlikovca, kar daje filmu še dodaten draž. S tehničnega vidika pa sta glavni odliki filma zagotovo njegova montaža in režija. Za slednjo je odgovoren John McTiernan, ki je pred v žepi že imel kultno akcijsko klasiko in sicer leto poprej posnet Predator (1987). V njem je imel glavno vlogo legendarni Arnold Schwarzenegger, ki je bil režiserjeva prva izbira tudi za tokratni film (potem ko je vlogo zavrnil Frank Sinatra, jp, prav ste prebrali). Ne predstavljam si ga kako bi vrtel jezik kot Bruce.  



















Tudi če si tega ne želimo, nadaljevanja nekje globoko v sebi primerjamo z originalom. Pri opisanem filmu pa je to praktično nemogoče zaobiti, saj to počne že sama zgodba. A na žalost to počne na precej posmehljiv način, kar se tekom ogleda izkaže za pljuvanje v lastno skledo. Ne vem kaj so filmski ustvarjalci razmišljali, ko so želeli parodirati film, ki je že vseboval drobce komedije in ki je poleg tega še kvalitetnejši. Edina omembe vredna komična sekvenca je tako tista, ko varnostniki razpravljajo o prvem pravilu – ne hranite jih po polnoči – ki se tiče gremlinov. Kdaj točno je oz. sploh ni čas po polnoči, kaj če jih hranite na letalu, medtem ko letite skozi različne časovne pasove …













Dogajanje je iz malega mesteca tokrat postavljeno v megalomanski New York, bolj natančno v high-tech stolpnico, ki si jo lasti Daniel Clamp (več kot očitna parodija na Donalda Trumpa). Zanimiva ideja, ki dopušča kar nekaj domiselnih sekvenc. Med drugim se v znanstvenem laboratoriju ustvari nekaj novih vrst gremlinov in ravno specialni efekti so edini napredek v primerjavi s prvim delom. Le-ti so tokrat bolj raznoliki, večji in nevarnejši. A kaj ko Gremlins 2: The New Batch (1990) ne poseduje šarma in predvsem temačnosti svojega predhodnika. Že prav, da so ustvarjalci poskusili s slapstickom, a realizacija jim žal ni uspela po načrtih. Večje ni nujno tudi boljše.





















Tako kot original in izvirnik lahko primerjamo tudi filme, ki so nastali na podlagi iste predloge. Dredd (2012) in Judge Dredd (1995) sta adaptaciji istega stripa Judge Dredd, a sta si precej različna. Najprej gledalec opazi razliko v atmosferi obeh filmov. Tisti s starejšo letnico je namreč precej bolj lahkotne narave, mlajši pa se ponaša s precej temačnim vzdušjem in vrhunsko stilizacijo. Oba sta sicer postavljena v bližnjo distopično ameriško prihodnost, a medtem ko se starejši ukvarja z analizo družbe kot celote, se pričujoči film posveča zgolj skupnosti živeči v eni izmed slumovskih stolpnic. A to je povsem dovolj, saj lahko s pomočjo te celice, problematiko z lahkoto projiciramo na celotno družbo.











V obeh je v ospredju visoko usposobljena specialna enota, ki skrbi za red in mir v kaotičnem 800 milijonskem megalopolisu SV obale ZDA. Zaradi nevzdržnih razmer in neverjetno visoke stopnje kriminala imajo člani enote pravico ne samo, da so čuvaji miru ampak tudi porota in če je potrebno še eksekutorji. V obeh delih podrobneje spoznamo enega izmed njih; v starejši verziji Sylvestra Stallona, v mlajši različici pa Karla Urbana, ki z vlogo opravi mnogo bolje (ogromne zasluge za to gre pripisati tudi preprostemu scenarističnemu triku, da tekom filma nikoli ne sname svoje markantne čelade. Pod črto je Dredd (2012) precej boljši in prav čudi me, da je na kino-blagajnah pogorel.
 

















Celovečerni prvenec britanskega komika Joeja Cornisha je nekakšen poklon eksploatacijskim filmom 70. let prejšnjega stoletja, ki ga odlikujejo nepoznana igralska zasedba, divja elektronska glasbena podlaga ter tisto najpomembnejša filmska energija. Kljub že stokrat prežvečeni formuli, se je le-ta ponovno izkazala za safe bet, ko je govora o filmskih prvencih. A Attack the Block (2011) je kljub klišejskemu scenariju nekaj več; tako kot npr. kultni Night of the Living Dead (1968) Georga A. Romera. Tudi v pričujočem filmu je namreč moč najti subtilno družbeno kritiko, ki se tokrat nanaša predvsem na trenutno angleško socialno razslojenost.











Cornish s pomočjo stereotipov spretno zapelje tudi gledalca, da povsem na začetku glavne junake vrže v koš pripravljen za izmečke odrinjene na rob družbe. Kako tudi ne, saj jih že kmalu po uvodni sekvenci vidimo kako se agresivno spravijo na povsem nedolžno žrtev. A tekom filma se izkaže, da so njihove osebnosti precej bolj kompleksne, kot se zdi na prvi pogled (precej presenetljiva dodana vrednost na prvi pogled tako preprostega filma). Aja, da ne pozabim. V bistvu gre za sci-fi film, v katerem lokalna tolpa (skupaj s prej omenjeno žrtvijo) na čelu s svojim vodjo Mosesom (John Boyega) brani občinsko stanovanjsko stolpnico pred invazivnimi vesoljskimi bitji.
 




Največji problem filma je ta, da gre za nadaljevanje, ki k filmski izkušnji ne prinese praktično nič novega in je na las podoben svojemu predhodniku. Nenazadnje se začne točno tam, kjer se je končal [Rec] (2007) in od tu naprej smo gledalci ponovno deležni tresoče se kamere, ki sicer pripomore h grozljivosti filma, podivjanih človečnjakov, temačnih hodnikov okrašenih z obilico krvi, creepy BU! efektov … S to razliko, da je v vlogi kanon futra tokrat ekipa specialcev, ki hkrati služijo tudi za domiseln izgovor o uporabi kamere iz roke. V želji, da bi o skrivnostnem virusi, ki spreminja ljudi v krvoločne divjake, so namreč primorani posneti celotno akcijo. 













Dejstvo ostaja, da je bil prvi del zelo solidna grozljivka (nenazadnje prihaja iz Španije, države, ki zadnje čase snema izvrstne trilerje/srhljivke/grozljivke), kar pomeni, da je takšno tudi nadaljevanje. A kot že rečeno je le-to preveč podobno izvirniku. Ne vem, morda pa zna večini gledalcev to celo ugajati, saj vedo točno kaj pričakovati. Nenazadnje pa nadaljevanje celo razloži izvor virusa (razlaga je sicer dokaj nerealna), a tako kot [Rec] (2007) ne ponudi dokončne katarze. Po zadnjem kadru je bilo namreč prav vsakomur jasno, da bo sledilo še eno nadaljevanje in res je bilo temu tako. Je bila pa španska franšiza v kinematografih širom sveta tako uspešna, da je kakopak dobila tudi ameriški rimejk.




















V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so ameriško filmsko tržišče preplavili tako imenovani filmi katastrofe. Med njimi so prevladovali tisti, ki so v svoje scenarije vpletli naravne katastrofe, a vsake toliko so se našle tudi izjeme. Med njimi sta najbolj znani The Poseidon Adventure (1972), ki naj bi ta podžanr tudi začel, in The Towering Inferno (1974), ki je v svoje vrste uspel priklicati pravi ansambel filmskih zvezd. Kako tudi ne, saj je nastal v koprodukciji dveh velikih filmskih studiev in sicer, 20th Century Fox  in Warner Bros, kar je hkrati pomenilo tudi zgodovinsko prelomnico. Sploh prvič se je namreč zgodilo, da sta pri filmu sodelovala dva izmed peterice velikih. 











Med omenjeno igralsko zasedbo zagotovo izstopata Paul Newman in Steve McQueen, ob njun bok pa lahko brez težav postavimo še Williama Holdena, Faye Dunaway in Freda Astaireja (a tukaj se kopica igralskih ikon sploh še ne konča). Film je luč sveta ugledal kmalu po dokončanju in slavnostnem odprtju ameriškega WTC-ja. Glede na to, kakšna usoda je septembra 2001 doletela slavna dvojčka, deluje pričujoči film strašljivo preroško. V njem namreč tedaj najvišjo stolpnico na svetu zajame požar in ljudje v nadstropjih nad požarom ostanejo ujeti v smrtonosni pečici. A to je le ena izmed zgodb, ki jih spremljamo. Še dobro, da so si ustvarjalci vzeli čas in nam v slabih treh uricah dodobra razdelajo kar pet zgodb povezanih z nesrečno stolpnico.
 



Najboljši filmi, ki se vrtijo okoli borilnih veščin, že od nekdaj prihajajo iz Azije oz. bolje rečeno vzhodne Azije. Včasih je za najboljše izmed najboljših skrbel Hong Kong, ki je navrgel kar nekaj filmskih klasik, v zadnjih letih pa so na oder stopili tudi novi igralci. Med njimi sta najbolj razvidna Tajska in Indonezija, s čimer se je proizvodnja iz Vzhodne Azije preselila v Jugovzhodni del. Iz Indonezija prihajajo tudi tokratni film, ki ga z lahkoto uvrstimo med najboljše novodobne akcijske filme, sploh ob dejstvu, kakšne oslarije zadnje čase štanca Hollywood. Ob tem nas torej ne sme presenetiti dejstvo, da so studijski mogotci onkraj luže že začeli pripravljati rimejk.













Glavna odlika filma so seveda fantastično skoreografirane borilne sekvence, v katerih prevladujejo indonezijske tradicionalne borilne veščine imenovane Pencak Silat. Njihova glavna zvezda in hkrati tudi koreograf je Iko Uwais. Poleg tega je pri The Raid: Redemption (2011) potrebno pohvaliti, da film ne slepomiši s tem, kaj nam je pripravljen ponuditi. Zgodbe praktično ni (le prvih nekaj minut, ki nam podajo nekaj skopih informacij), prav tako ne dialoga. Posledično je praktično celoten filmskih čas namenjen zgolj akcijskim sekvencam, ki si sledijo ena za drugo in ko so le-te na tako visokem nivoju kot tokrat, bo ob njih užival vsak pravi ljubitelj akcijskih filmov.














Objavljeno pod |

2 komentarjev:

Anonimni pravi ...

The Raid mi je bil pravi šus, Dredd pa kot njegova kopija, posnet pa čudovito.

Sadako pravi ...

Se strinjam. Pogleš še The Raid 2, će še nisi

Objavite komentar

Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji