7 filmov moje mladosti

Da se vam malenkost razgalim, so pred vami filmi, ki sem jih kot otročaj gledal tako pogosto, da sem povsem zlizal in navil VHS trak na katerem so bili tile biserčki moje mladosti tudi shranjeni.

Trashin' (1986)


Vsaj pri meni in mojih blokovskih kolegih je ta film povzročil pravo sk8 or die manijo. Vsi pobje smo takoj začeli žicati tastare, da nujno potrebujemo rolke in ko smo jih dobili smo se drug pred drugim in pred dekleti začeli postavljati. Najbolj car je bil itak tisti, ki je imel na spodnji strani kakšen motiv v zvezi s smrtjo (in to žal nisem bil jaz). Skratka film, ki je imel name kot na mladega dečka neizmeren vpliv, saj sem si še celo prste velikokrat preden sem se odpravil »skejtat« polimal s selotejpom tako kot glavni junak v filmu, vendar je bila fora, da če tudi smo se na vse kriplje trudili, da bi skejtali tako divje in pogumno kot Corey, je bil največji dosežek sedečki spust od bližnjega zdravstvenega doma proti našim blokom. Jah, punce niso bile preveč impresionirane.













Je pa to film ob katerem sem kot mulc neizmerno užival zaradi nenehnega konflikta med dvema sk8 tolpama ter predvsem zaradi finalnega obračuna med Coreyem in vodjo Daggersov, ki se  odvija tekom divjega spusta po LA gričevjih. Spomnim se tudi nore glasbe, ki je film spremljala tako rekoč na vsakem koraku, glasbe ki bi mi dandanašnji po vsej verjetnosti šla malček na živce. Spomnim se tudi dolgega seks prizora ob katerem mi je bilo kot otroku zelo nerodno, kadar so bili ob mojem premnogokaterem ogledu filma, navzoči tudi odrasli. Vendar me to ni odvrnilo od mojega cilja: postati novi Corey. Rezultat: ko sem se nekega dne sedečki vozil na svoji rolki, sem si povozil lastni prst in rana je vidna še danes. Žal rolkanje v resničnem življenju ni bilo tako enostavno kot je bilo videti v filmu Trashin' (1986), kjer se tako rekoč ni bilo potrebno poganjati, ampak si se le postavil na rolko in že si skejtal.














Ninja Kids (1986)


Ne poznam moškega predstavnika, ki si kot otrok ni želel postati oz. biti ninja (nekateri, ki jih poznam si to želijo/mo še danes) in situacija je bila povsem identična tudi v mojem otroštvu. Pregledal sem na kupe filmov o raznoraznih ninjah, vendar mi je dotični ostal od vseh najbolj v spominu, kar se vam bo morda zdelo malček nenavadno, če vam izdam dejstvo, da so glavno vlogo v filmu imele bele in ne črne ninje, ki so bile v mojem otroštvu najbolj popularne (pred rjavimi, rdečimi, zelenimi,… in belimi). Še več, tekom svojega odraščanja oz. že v 20-ih letih sem izvedel, da je film Ninja Kids (1986) celo filipinske in ne ameriške izdelave in sedaj se mi ne zdi več tako nenavadno, da je večina filma prežeta z mistiko, ki je zaščitni znak filipinskih filmov. Niti se mi ne zdi čudno, da so vsi igralci izgledali tako »filipinsko«.

















Gre za tipično zgodbo, kjer se skupina najstnikov postavlja pred svojimi sovrstnicami in jim sledi na vsakem koraku. Ker so pač »The Chosen One« na enem izmed takih sledenj zdrknejo v mistični svet, kjer jih pod svoje okrilje vzame skrivnostni ninja mojster, jih izuri in pošlje na nadvse pomembno misijo. Skratka tipična zgodba o ninja odraščanju, prežeta z najstniškim dokazovanjem, humorjem in ravno pravšnjo dozo cheesy mistike. Ha, spomnim se, da sem vedno, ko so svoj skrivni znak za transformacijo iz navadnih pobov v ninje izvedli liki v filmu, znak za transformacijo izvedel tudi sam. No, v ninjo se vse do danes še nisem spremenil pa vendar… poizkusimo še enkrat….


















Poletje V Školjki (1985)


Morje, Piran vs. Portorož, super računalnik Vedi, odlična glasba, odraščanje, prva ljubezen,... so sestavine, ki vkup držijo najlepši slovenski mladinski film Poletje V Školjki (1985). Film, ki ga znam tako rekoč na pamet. Jah, le kdo od mojih vrstnikov si v mladosti ni želel, da bi plesal tako kot Tomaž (oz. tako kot pleše dandanašnji Fredi Miler) ali pa da bi imel neverjetno inteligentni super računalnik, ki ga je mogoče priklopiti celo na motor ali pa da bi sodeloval v nedolžnih mladostniških spopadih oz. tisto najboljše, da bi imel tako luštno punco kot je bila zagorela Milena. Če bi imel vse te stvari, bi mi kot mlademu navihancu zavidalo celo Grosuplje. No, imel nisem nič od tega.















Me pa na ta film vežejo prav posebna čustva, saj sem se bil primoran tako kot Tomaž v filmu, tudi sam, vendar v resničnem življenju, seliti iz okolja na katerega sem bil neizmerno navezan ter v katerem sem imel svojo blokovsko »bando«, v neko novo nepoznano okolje. Zategadelj me ob ogledu zaključka filma še dandanes stisne pri srcu. S filmom me povezuje tudi to, da smo s starši poletja kar nekaj let zapored preživeli ravno v Piranu. Zaradi teh dejstev me ob današnjem ogledu filma ne moti niti to, da se v filmu iz Portoroža v Piran in vice versa pride ekspresno hitro po nekih nelogičnih poteh. Ne moti me niti, da teko rekoč vsi Primorci v filmu govorijo ljubljansko. Raje kot, da bi se obremenjeval s takimi malenkostmi, si navijem komad Janija Goloba ter se prepustim nostalgiji.
















Čisto Pravi Gusar (1987)


Če na morju nimaš družbe, ker so tvoji družinski člani preveč zaposleni z delanjem ničesar,  ti kot otroku lahko podivja domišljija, tako kot je podivjala malemu Petru v filmu Čisto Pravi Gusar (1987). Podivjala mu je celo tako močno, da je iz že napisanih pravljic ter resničnega sveta nastala popolna zbrka. Kapitan Florestano se zaljubi v sneguljčico, katere princ je zaljubljen v kitajsko princeso, guverner Deportez je zaljubljen v Suzano, ona pa se zaljubi v igralca, ki v filmu igra kapitana Florestana, vmeša se še slovenska policija, palčki (ki prilezejo iz reklamne pločevinke laškega piva), troglavi zmaj, filmski kritik,… in vrtiljak situacijske komedije se lahko prične. In vse to na hrvaški obali Cresa in Lošinja. HEJA! BUMBARASA!

















Kot otroku mi je bilo najbolj všeč čudežno pregrinjalo, ki te lahko naredi nevidnega ali pa te celo obudi od mrtvih. Neizmerno mi je bila všeč tudi glasba, ki jo je v filmu izvajal legendarni Vlado Kreslin. Všeč mi je bilo, da so morali pravljični junaki poslušno ubogati Petra, s katerim sem se poistovetil tudi sam. Malček me je razočaral le konec, ki nam nakaže, da se je celotna zgodba dogajala le v Petrovi glavi. No, če gledamo iz stališča odraslih, ki so pozabili, da so nekdaj verjeli v pravljice, če pa pogledamo iz vidika, večnega otroka, ki še vedno verjame v njih pa ima tudi konec bolj optimističen prizvok, saj nam dopušča možnost sveta v katerega lahko kadarkoli pobegnemo. Pustite nam ta svet, nedolžen in drugačen…


















Armour Of God a.k.a. Long Xiong Hu Di (1987)

Mojster akcijskih komedij Jackie Chan raztura tudi v tem lahkotnem filmu, ki je poln humornih vložkov in izjemnih fajtov. Še posebej orgazmičnih je zadnjih 20 minut, kjer Jackie pokaže vse svoje vrline (med njimi je tudi nekaj nepozabnih for z žvečilnim gumijem ter spopad s štirimi izjemnimi baburami). Skratka, Jackie Chan, je legenda oz. še več, Jackie je kult. Če ne verjamete si poglejte njegove odjavne špice in presenečeni boste, kaj je ta super elastični človek sposoben prenesti na filmsko platno. Vse kaskaderke prizore namreč opravi sam in morda je tudi to razlog, da kot trdi sam, v njegovem telesu še ni kosti, ki ne bi bila polomljena. In tako je usoda hotela, da se je polomil tudi na snemanju filma Armour Of God (1987), ki so ga med drugim snemali tudi pri nas (Predjamski grad). In ja, tudi poškodoval se je pri nas. Pri vratolomnem skoku si je namreč polomil rebra, razbil lobanjo ter poškodoval notranje uho. CAR!














V filmu gre za sicer povsem preprosto zgodbo o ugrabitvi in odkupnini, vendar jo Jackie, ki je tudi režiser tega filma, začini z vratolomnim dričanjem po strmem pobočju, divjim avtomobilskim pregonom po središču mesta, gagom vrednim mojstrov ala Keaton, Chaplin, Stan & Olio,… ter seveda menihi, ki se skrivajo v našem Predjamskem gradu ter hočejo vzpostaviti new world order. Ja, to so bili zlati časi, ko je Jackie deloval še na svojem domačem trgu v Hong Kongu in ustvarjal nepozabne filme, ki smo jih kot mulci dobesedno srkali vase. Časi, ko še ni snemal raznih hollywoodskih ščisov v stilu The Tuxedo (2002), ter The Medallion (2003), ampak so v naši VHS zbirki Kraljevali naslovi Wheels On Meals (1984), Police Story (1985), Armour Of God (1987),… Še dobro, da se Jackie počasi vrača nazaj k svojim koreninam. LEGENDA!















Flight Of The Navigator (1986)


V tem filmu otrok ne dobi ne kolesa, ne avtomobilčka na daljinca, ne trampolin,… ampak ne boste verjeli, dobi čisto pravo vesoljsko plovilo. Takšno, ki ga za 2 urici z nadsvetlobno hitrostjo popelje v oddaljeno galaksijo, ob povratku pa se zaradi Einstainove teorije vrne na 8 let starejšo Zemljo. Njegova familija je postarana, tako da je njegov mlajši brat sedaj njegov starejši brat, na TVju vrtijo videospote, Sarah Jesica Parker pa je na začetku svoje kariere. Noro. Mali Joey je seveda zmeden in prestrašen (kako ne bi bil, posledice take teorije si s težavo predstavlja marsikdo), saj ga ob vrnitvi vrli znanstveniki uporabljajo kot poskusnega zajčka, vse kar si želi on pa je odhod nazaj domov v objem svoje družine. Ponovno se torej usede na vesoljko plovilo, postane njegov navigator in avantura se lahko prične.














Gre za zgodbo o otroku, ki se socialnih veščin uči s pomočjo vesoljskega plovila. Če se spomnite začetka, potem zagotovo veste, da je imel mali Joey probleme komunicirati z nasprotnim spolom prav tako pa nikjer ne vidimo njegovih prijateljev. Še več, obstajala je resna nevarnost, da bi ta luškan fantič odrasel v sprevrženega peeping Toma. Potrebni so bili torej drastični ukrepi oz. fantiča je lahko rešilo le vesoljsko plovilo. Z njegovo počjo je Joey postal navigator svojega življenja. Škoda le, da njegovim avanturam ne bodo verjeli njegovi bodoči prijatelji. Škoda pa je tudi, da sem sam kot otrok imel obilico prijateljev in tudi komunikacija z nasprotnim spolom mi ni bila tuja. Morda bi bil v nasprotnem primera ta mali Joey jaz. Superinteligentno vesoljsko plovilo ali punce, to je sedaj vprašanje.














The Goonies (1985)


Evo pa je na vrsti še zadnja skrita želja mojega otroštva. Le pomislite kaj ste si v svojih letih nedolžnosti in igre želeli poleg tega, da bi obvladali skejt, bili ninja oz. vsaj Jackie Chan, imeli v lasti pregrinjalo s katerim bi postali nevidni, da bi plesali oz. imeli tako luštno punco kot Tomaž ali pa da bi si lastili superinteligentno vesoljsko plovilo. Sam lahko odgovorim z lahkoto. V vsaki otroški domišljiji zagotovo ne sme manjkati zemljevid, ki vodi do skritega zaklada oz. še bolje, zemljevid, ki vodi do skritega gusarskega zaklada. In v moji mladosti je bencina na to razžarjeno fantazijo prilil eden izmed naj pustolovskih filmov The Goonies (1985) aka Indiana Jones za otroke.











V filmu ima glavno besedo pobalisnka gruča navihanih otrok, ki se odloči, da bo s pomočjo skritega zaklada poskušala rešiti svoje starše in s tem svoj brlog pred kapitalističnimi barabami. Ob vsemogočih preprekah, ki jih čakajo na poti, se poleg prvega poljubljanja naučijo tudi življensko pomembnega reka, da knjige ne smemo soditi po platnicah. Mi kot gledalci pa še enkrat več dobimo potrditev, da so za deviantnost v našem življenju krive naše mame oz. vzgoja le - teh. Aja, in pa seveda, Italijani so ali barabini ali pa operni pevci ali pa kar oboje. Pa vendar, najbolj pomembno je to, da otroška nedolžnost in navihanost premaga resnične težave sveta. No ja, vsaj na filmskem platnu. Ah, to so bili časi…










Objavljeno pod |

19 komentarjev:

Maja pravi ...

y0 Sadako! Lepo da ti je končno ratal in si najdu čs da z nami deliš delček svojega filmskega sveta;)
Komi čakam naslednje zapise na filmsko platno :)

BuDi pravi ...

Sami super filmi :)

Nejc pravi ...

Mala ptička mi je povedala, da ima po tanovem Sadako svoj filmski blog, tako da mi ni preostalo nič drugega kot da grem zadevo počekirat. In čeprav je med nama kar nekaj let razlike in nisem gledal vseh filmov na seznamu mi je tale članek obudil marsikateri prijetni spomin na otroška leta (kako sva s sošolcem Mitjo neštetokrat pogledala Armour of god in nato norela po hiši in se drla Midnight rider...). Se že veselim nadaljnih stvaritev in upam, da boš še naprej približeval filme tudi nam flimoljubcem, ki nimamo takega ''uča'' za filme kot ga imaš ti.
Rescpect (za balkance: ''svaka čast...majkemi'') and keep up the good work

sadako pravi ...

Helou.

Tenks za prve pohvale. Se bom trudu, da bo tale blog čimbolj odpičen in ažuriran pa seveda, da ne bo v njem nekih težkofilozofskih razprav o filmih, ampak bodo opisi kratki in jedrnati.

Also: nove objave oz. lestvice bodo praviloma gor ob ponedeljkih.

LP, Sadako

filmoljub pravi ...

Evo, pa je ratalo tudi meni. Pozdravljen in dobrodošel med blogerske cineaste. Brez zamere, ampak če so zgornji umotvori filmi tvoje nladosti, potem pa tako rosno mlad spet nisi, kaj? ;)

Stay cool. :D

sadako pravi ...

He, rosno mald pa res nisem, ampak sem pa dobro ohranjen in redno garažiran :D Nej pa v zagovor svojega EMŠA povem še to, da so ti filmi na SLO TV prihajali z nekaj letno zamudo.

Luka pravi ...

nor blog

mami pravi ...

Nice! Presenečas me v pozitivnem smislu. Tvoje filmsko navdušenje in znanje sta perfektna, le tako naprej! SUPER!

Iztok Gartner pravi ...

Uf, ujel si tudi nekaj moje mladosti s temi filmi. Še posebej z The Goonies, pa tudi s Poletjem v školjki in Božjim oklepom. Lepa nostalgija, ki bi ji sam dodal še filme Brucea Leeja, naše partizanščine, The Lost Boys, Blood Sport, Labyrinth, tisti opičji film Ronalda Reagana, Komandosa, Rockyja, Amadeusa, Rema Williamsa, Hot Bubble Gum, Nosferatuja, Petek trinajstega in Dressed to Kill, ki sem ga videl absoluto premlad :)

sadako pravi ...

Uf, kar dostojna čorba filmov se najaja v malhi tvojega otroštva. Si mi pa dal dobro idejo za novo lestvico: Filmi, ki sem jih videl premlad :D Pri meni je zagotovo eden izmed takih Cry Game. Kar dobr mindfuck za malega pubeca.

roči pravi ...

POLETJE V ŠKOLJKI ZMAGA !! :)

Anonimni pravi ...

Zanimivo...
Tudi sama sem Gooniese gledala in še nekaj cajta bluzila in verjela da tudi sama lahko najdem skrito blago.
Drugače pa se spominjam (in ravno zaradi teh prijetnih spominčkov, se ti še posebaj zahvaljujem za blog in tokratno temo) svojega prvega odhoda v kino...davnega 1986 ali 87. Ogledala sem si fil 'Gibt gass ich will spas' od takrat popularne pevke Nene. Prav tako mi je v spominu ostal 'Breakdance' in naše 'Poletje v školjki' definitivno. Veliko prezgodaj pa sem gledala v kinu (mislim da je bil Triglav)v Mostah 'Mad Max'.
Še enkrat thanx za spomine in danes že tri ure visim na tvojem blogu in lahko rečem samo, da si prava mala zakladnica informacij... Ni vse v Imdb...mene zanima kaj naš folk rad gleda.
Lep pozdrav tebi in vsem filmofilom!

Anonimni pravi ...

Opravičujem se napačno zapisan naslov filma od Nene...Gib gas ich will spaß je pravilno.

Sadako pravi ...

Taka prijetna kombinacija črk pa vedno godi moji s filmom obsedeni strani. Hvala za pohvale, v povračilo pa lahko obljubim, da bom še naprej ponujal filmske informacije, ki bodo zabavne a hkrati tudi poučne.

Lep filmski pozdrav.

DeKo pravi ...

Samo Karate Kida pogrešam :)

Flight of the navigator pa itak super film :) in še enkrat super blog :)

Sadako pravi ...

Maš prov ja. Tud Karate Kida sem gledal mnogokrat. Pomoje so mi ga uturili starši, da sem potem z večjim veseljem postoril kakšno stvar doma in pri tem kao vadil karate :D No pa tudi tisto slavno enonožno brco sem natreniral do potankosti.

Anonimni pravi ...

iscem staro risanko o cvetlicah glavno vlogo je igrala rastlina Osat

Sadako pravi ...

V eni epizodi Smrkcev Ata Smrk nekaj eksperimentira z neko rožo in se ji spipa. Postane ljudožerska. Je to to?

Sadako pravi ...

Ali pa tole: http://www.slocartoon.net/?main=cartoons/cartoon&cartoon_id=25659

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji