Človeštvo si poskuša na vse načine lajšati življenje. Ena izmed posledic želje po lagodnem življenju so tudi roboti, ki naj bi skrbeli za neše vsesplošno dobro počutje. No, v filmih ni vedno tako in včasih so lahko roboti nadvse hudobni in škodoželnji, vendar sam sem se odločil, da predstavim tisto njihovo prvobitno plat.

ps. Da mi ne bi grozili ter s prstom o pravilni terminologiji ter klasifikaciji žugali fanatični sci-fi g33ki, sem se določil, da opisujem zgolj in samo robote. Se pravi razni androidi, kiborgi, super računalniki zaradi naslova izključeni.

Tokrat sem se odločil, da bom začel z robotom, ki je nekakšna mešanica mnogih do sedaj že videnih (za dokaz si oglejte slike spodaj opisanih filmov) in kot kaže je od vsakega posebej počrpal košček simpatičnosti iz jo sestavil v nezaustavljivo celoto privlačnosti. S pomočjo svojega sidekicka v podobi tehnološko razvitejše in prav tako neizmerno prikupne EVE pa WALL·E poskrbi, da se ta prikupni animirani dragulj lahko gleda tudi kot ena izmed najlepših ljubezenskih zgodb. Dokaj presenetljivo glede na to, da so v glavni vlogi roboti, prekomerno onesnažena in pusta zemlja, debeli in neproduktivni ljudje ter ščurek.

Nekje v ne tako daljni prihodnosti je človeštvo prišlo do te stopnje, da življenje na Zemlji zaradi vseh nakopičenih smeti, ni več primerno. Zategadelj so se bili preživeli prebivalci primorani vkrcati na ladjo in začeti svojo odisejado po brezmejnih prostranstvih vesolja. Na našem opustošenem planetu je ostal le WALL·E, prikupni robot, ki ga je človek dizajniral, da bi sortiral odpadke. Na srečo pa je na Zemlji ostalo tudi upanje v prihodnost, ki se skriva v podobi male rastlinice in glede na današnje stanje v družbi, bi znal biti WALL·E (2008) nadvse preroški. Še dobro, kajti potem nam ostaja tudi upanje v dobroto, prijaznost, prijateljstvo in predvsem ljubezen.

Number 5 oz. Johnny 5 je že eden izmed tistih simpatičnih robotov katere je kopiral zgoraj omenjeni WALL·E. Film, ki bi se prav lahko imenoval tudi Police Academy II ½: Robot On The Run (poleg robota in brhke dekline zasedata dve pomembni vlogi namreč vedno prepirajoča se S. Guttenberg ter G. W. Bailey a.k.a. Mahoney & Lt. Harris). Film, ki je nekakšna satirična aluzija na človeško obsedenost z oboroževanjem ter uničevanjem, vendar je posnet na nadvse lahkoten način. Posledično je kot večina filmskih stvaritev v katerih nastopajo razno razni mehanski produkti človeške inteligence, primeren tako za otroke kot tudi odrasle.

Johnny 5, je bil prvotno sicer zasnovan kot morilsko orožje za posredovanje onkraj sovražnikove frontne linije, vendar je imel Bog v podobi strele zanj drugačne načrte. Načrte, ki so vsebovali predvsem pecanje brhke ljubiteljice živali. Na trenutke sem imel celo občutek, da bosta robotko ter deklina zdaj zdaj skočila med rjuhe. Ja, Johnny je pač mehanska podoba sanjskega moškega, saj ga ni strah poprijeti za kuhinjska opravila, je odličen plesalec poln šarma, povrhu vsega pa je tudi nadvse zaščitniški. Še dobro, da je vskočil simpatično zmedeni Guttenberg, ki se ravno s pomočjo Johnnya dokoplje do omenjenega ženskega srca in se tako znebi svojega pubertetniško razganjajočega kompanjona. Konec dober, vse dobro.

Morda se vam bo ob ogledu filma za trenutek zazdelo, da gre za več kot tisočletje star film, kajti glava glavne moške zvezde filma Lesliea Nielsena še ni preraščena s snežno belimi lasmi, vendar najbrž le za trenutek. Forbidden Planet (1956) je namreč že film v barvah in s pomočjo zgodbovne ideje, ga z lahkoto uvrstimo v tiste paranoične sci-fi filme, ki so nastajali v začetnem obdobju hladne vojne ter delitvi sveta na dva bloka. Pa vendar ne gre za povsem klišejski filmski produkt hladne vojne, za kar gre zasluga predvsem glavni zvezdi filma, robotu Robbyu, ki z raznoraznimi humornimi vložki v stilu:« I was giving myself an oil job«, poskrbi za razbremenitev sicer napetega ozračja.

Robot Robby je s pomočjo omenjenega filma postal celo tako popularen, da se je pojavil v še kar nekaj TV serijah, TV šovih ter celo v z Forbidden Planet (1956) povsem nepovezanim filmom, ki nosi naslov The Invisible Boy (1957). Ja, le kdo si ne bi želel robota, ki je sposoben replicirati in posledično poustvariti prav vsako stvar, ki jo analizira (v filmu npr. s pomočjo 60. galon pristnega ameriškega viskija poskrbi, da se reševalna ekspedicija na tujem planetu ne bi preveč dolgočasila). Poleg najbolj priljubljenega robota pred obdobjem franšize Star Wars, pa je filmska ekipa za film pripravila tudi prvo povsem elektronsko glasbeno podlago. Skratka inovacija na večih področjih.

OK, ne glede na to, da sta najbolj znana filmska robota R2D2 in C-3PO, dva izmed redkih likov, ki se pojavljata v vseh do sedaj posnetih delih vesoljske sage, sem se odločil, da se pobližje spogledam z delom, ki je v kinodvorane prišel prvi. Predvsem zaradi zelo preprostega in površinskega dejstva, da ju v tem delu lahko prvič opazimo. Še več. Ta dva mehanična Stan & Olio si celo lastita laskavi naziv, da sta prva lika, ki ju v tem prototipu danes vse preveč opevanih blockbusterjev, lahko zapazimo na filmskem platnu. Poleg tega pa sta tudi daleč najbolj simpatična in se po raznolikosti obrazne mimike, ne razlikujeta kaj dosti od ostalih velecenjenih igralcev.

Velika večina ljudi se niti ne zaveda, da je dotični filmski izdelek scenaristično povsem nedorasel svoji vizualni podobi, ki temelji na za tisti čas nadvse revolucionarni tehnologiji. Pa poglejmo kaj nam od filma ostane, če mu odvzamemo njegove famozne specialne efekte. Skupino ljudi, ki rešuje ugrabljeno princeso. Vam zveni znano ter obrabljeno? No, še sreča, da imamo v tem prvem delu opravka z morda celo homoseksualnima robotoma, ki celi sci - fi čorbi dodata dobršen del njene nezgrešljive arome. Morda velja omeniti tudi, da je C-3PO nastal po robotu iz filma Metropolis (1927), medtem ko je kot podlaga za robota R2D2 služil Denny DeVito.

Tako kot knjižno predlogo po kateri je nastal film, lahko le - tega zgolj občudujete ali pa se vam zdi docela smešen in trapast, vmesnih poti ni. Sam spadam med tisto prvo skupino, ki predvsem knjigi ter tudi filmu (zagotovo je glavni razlog ta, da se filmska adaptacija drži svojega izvirnika kot pijanec plota) mazili podplate. Sem pač g33k, ki mu razne bizarne ideje o nastanku vesolja ter Zemlje, povzročajo spontane ejakulacije. No, morda k temu pripomore tudi pogled na iz leta v leto bolj vročo Zooey Deschanel, ki v tem filmu izgleda kot idealna personifikacija piflarskih sanj ali pa nadvse simpatični manično depresivni robot Marvin. Mah, celoten film je vizualna bomba.

Po moje vas je zelo malo takih, ki te kultne zgodbe o uničenju Zemlje ter popotovanju skozi brezmejna prostranstva ne bi poznali. Zgodbe, katere na prvi pogled osnovnošolska znanost, skriva v sebi ogromno znanja na katerega bi bil ponosen tudi sam S. Hawking. Začenši z že omenjenim robotom, ki je razočaran nad svojim življenjem. Glavni vir njegovega nezadovoljstva izvira iz za njega preveč preprostih opravil. Zmožen je namreč poseči po zvezdah, vendar so njegove primarne dolžnosti nekje v stilu odpiranja in zapiranja vrat (se vam je za trenutek porodila povezava z vašim življenjem?). Pa vendar gre kljub njegovi nenehni zamorjenosti za zagotovo najbolj simpatični lik znotraj filma. Ah, to življenje.

Po vsej verjetnosti vam tokratni sci - fi flick ne bo pretirano ugajal, če le niste kakšen zapriseženi eko bojevnik v stilu Al Gorea. Kot argument naj vam navržem podatek, da kar nekaj filmskih zgodovinarjev priznava dotičnemu filmu prižig tiste prave filmsko ekološke bakle. In roko na srce je kar precejšen del filma zmerno do pretežno dolgočasen. Še sreča, da znotraj fabule poslednjemu hipiju delajo družno dva oz. trije simpatični robotkoti, ki kljub temu, da niso med najbolj zgovornimi ter stilsko dovršenimi, v nas prebudijo iskrico dobre volje. In še to. Igrali so jih ljudje katerim so morali zaradi razno raznih nevšečnosti, amputirati različne okončine.

Tako kot v že omenjeni mojstrovini z naslovom WALL·E, (2008) je tudi v tokratnem primeru naša preljuba Zemlja, neprimerna za rast organizmov odvisnih od fotosinteze. Zatorej s pomočjo enormnih vesoljskih plovil po kozmosu plovejo zadnji ostanki zemeljskega zelenja. Vendar se v tipično ameriškem preobratu, na rastlinje in živalstvo požvižgavajoči se ameriški kavboji odločijo, da bodo zaradi varčevanja sredstev in nekoristnosti projekta, le - tega ukinili. Seveda pa se s tem ne strinja že omenjeni kozmonavt, ki raje kot soljudi objema drevesa. Odloči se, da bo 2 izmed robotov, ki jim nadene imena nečakov Racmana Jake naučil, kako je ljubiti naravo. Al Gore prihodnosti, posnet v preteklosti.

Če sem tokratno serijo sedmih filmov začel z animiranim izdelkom pa naj tako tudi končam. Gre za še en nadvse prisrčen izdelek, ki bo omehčal še tako trdo srce. Morda se poglavitni razlog skriva v dejstvu, da je s pomočjo animacije moč poustvariti dogodke ter osebe, ki jih navadna filmska kamera brez pomoči nesramno dragih efektov ni sposobna. In prav nenavadno je, da je bil naravnost fantastični The Iron Giant (1999) ob svojem izidu, sprejet z zelo poraznimi kritikami. Zame osebno je eden izmed najboljših animiranih filmov, saj se v svoji otroško preprosti zgodbi, med drugim ubada oz. skriva za človeštvo enega najpomembnejših naukov. Orožje ubija!

Mladi Dean je nadebudni falot, ki na enem izmed svojih nočnih pohajkovanj po okoliških gozdovih naleti na 30 metrskega robota, s katerim ustvari nerazdružljivo vez prijateljstva. Najbrž vam je jasno, da bo tako druženje zelo težko funkcioniralo, vendar ne zaradi njiju samih, temveč zaradi odraslih, ki so že davno ubili otroka v sebi in so prestrašeni ob pogledu na vse kar jim je tuje ter ruši njihov dolgočasno utečeni vsakdan. Pa vendar se tudi odrasli lahko spremenijo in spomnijo na čas, ko sta v njihovem življenju prevladovala nedolžna igra ter smeh, a kaj ko je dovolj, da je v sodu že eno gnilo jabolko… Vse to zakamuflirano v zgodbo o robotu, ki ni hotel biti to, za kar je bil zgrajen. Hotel je biti Superman.