7 seks bomb divjih 60-ih

Za tokratne filme predlagam, da si predvsem moški del bralcev pripravi kakšen slinček ali dva, kajti na vrsti so dih jemajoče ženske iz obdobja, ko so na filmskem platnu prevladove še naravna lepota ter obline. Zaradi  neizmerne seksapilnosti teh filmskih siren, ki v vsej svoji ženstvenosti zažarijo ravno s pomočjo čarobnosti filma pa se zna kakšna čeljust izpahniti tudi predstavnicam nežnejšega spola. Pa da ne bo foušije, naj omenim, da so danes že stare in zgubane ali pa jim kožo šponajo botoks ter ostali čudežni preparati. Vendar všasih so bile res slin slin.

Contempt a.k.a. Le Mépris (1963)


V poznih 50., 60. ter zgodnjih 70. letih je bila greha vredna Brigite Bardot a.k.a. BB, zakladnica francoske kinematografije oz. zakladnica francoske kinematografije je bilo njeno popolno golo telo, kar nam v uvodni sekvenci nakaže tudi režiser Jean-Luc Godard. Filmska sirena, ki jo je v svet moške domišljije izstrelil kontroverzni film Et Dieu… Crea La Femme a.k.a. …And God Created Woman (1956), je bila poleg prepoznavnega stasa znana tudi po tem, da ji je v resničnem življenju slava dodobra stopila v glavo. Kar pa ji kot kaže ni prineslo osebne sreče, saj je že pri rosnih 26. letih poskušala narediti samomor. Še dobro, da ji ni uspelo.










Film v katerem Brigite igra scenaristovo ženo je hkrati poklon preminulemu obdobju ogromnih filmskih studiev h kateremu so med drugim pripomogli tudi novovalovci, kot tudi osebnoizpovedna melodrama samega režiserja, katerega zveza z Anno Karino je med snemanjem preživljala izredno težke čase. Tekom celega filma smo namreč priča počasnemu propadanju zveze, ki ugaša predvsem zaradi tega, ker moški in ženske nismo sposobni odkrito komunicirati. Dokaj težka tema glede na to, da so množice drle v kino predvsem zaradi slinjenja nad golim telesom BB. In kaj le - ta počenja danes? He, ravno v času pisanja bloga, razmišlja o kandidaturi za francosko predsednico. Svašta.












One Million Years B.C. (1966)


Če ne bi vedel, da se bo znotraj filma slej ko prej prikazala seks boginja Raquel Welch, bi svoj ogled tega posmeha zgodovinskim dejstvom zaključil že kaj kmalu po začetku. Vendar gnala me je neizprosna želja videti seks bombo 60. let prejšnjega stoletja, oblečeno samo v prazgodovinske krpice. In madona kako se vleče te dobre četrt ure preden Raquel s svojo podobo povzdigne nivo filma za stopničko ali dve višje. Gre sicer za žensko, ki je odkrito priznala, da jo po vsej verjetnosti v filmski industriji ne bi nihče niti povohal, če ne bi bila tako lepa. In seveda je imela povsem prav. Njena vrlina je namreč vse prej kaj drugega kot pa igralski talent. Ni panike.














Zgodba govori o zgodovinskem obdobju, ko so se ljudje in dinozavri še medsebojno borili za svoj prostor pod soncem in ko so bili slednji manjši od raznoraznih želv in plazilcev, prvi pa so kot kaže v svojih vrstah že skrivali nadvse izučene frizerje ter zobozdravnike. Brez heca. In to kljub temu, da se film v svojem napovedniku poleg na Raquel Welch sklicuje tudi na zgodovinsko avtentičnost. OK, glede na to, da prvi del sklicevanja napovednika ne razočara, filmu ne gre kaj dosti zameriti. Kot da si boste eksploatacisjki film iz šestdesetih let ogledali zaradi njegovih dih jemajočih efektov in zgodovinske verodostojnosti. Haha.
















Girl With A Suitcase a.k.a. La Ragazza Con La Valigia (1961)
Ena izmed seks bomb šestdesetih let, ki je bila bolj lepa kot pa seksi in čeprav ji njenega seksapila nikakor ne gre oporekati, je njena božansko naivna lepota, kljub vsemu prevladala nad njeno smokin' hot postavo, česar so se zavedali tudi mnogi filmski ustvarjalci. In tudi ena izmed redkih (vsaj izmed tistih, katere sem izbral za tokratno rubriko), ki je znala igrati. Za svoje vloge so jo namreč najemali največji italijanski režiserji njenega časa. Bila je celo tako zaželena, da je bilo moč njeno angelsko obličje videti tudi v po šestih filmih letno. Ja, le kdo si ne bi na svojem filmskem setu želel prisotnosti polnih italijanskih oblin s tunizijskimi koreninami. CC je bila zakon.













V filmu Girl With A Suitcase (1961) s svojo lepoto in preračunljivostjo obnori prav vsakega moškega, ki ji prekriža pot in edina obramba pred njenimi čari, je zaničevanje le - teh. Je pač ženska katero si je želel položiti vsak pripadnik močnejšega spola, kajti taka trofeja se ne pojavi vsak dan. No, bili so tudi tisti, ki so se v njo zaljubili in to celo na prvi pogled. Eden izmed takih je znotraj filma tudi šestnajstletni Lorenzo, kateremu Aida alias Claudia, predstavlja celo prvo ljubezen. Tisto nedolžno, iskreno, polno upanja ter hkrati tako nedosegljivo in obsojeno na propad. Tako idealizirano, da jo na filmskem platnu upodobi lahko le Claudia Cardinale. Se je še spomnite?














3 Nuts In A Search Of A Bolt (1964)


Glede na to, da je smiselne zgodbe v dotičnem filmu ravno toliko kot v kakšnem Bay Watch porniču, se sprašujem zakaj se niso producenti odločili, da bi namesto omenjenega filma tudi sami posneli enega izmed njih. Kajti če povem po pravici sem v določenih trenutkih imel občutek, da so bo le - ta zdaj zdaj pričel. Posebej obetavne so bile filmske sekvence posnete v barvni tehniki. Poleg pretirano kontrastnih barv so namreč vsebovale tudi precej golote, vabljivih kretenj, opolzkega dialoga ter pohotno nagajivko Mamie Van Doren, zaradi katere je bil 3 Nuts In A Search Of A Bolt (1964) sploh posnet. Druge logične razlage žal ne vidim.














Point filma je namreč paradiranje v premočenih kopalkah ter zapeljivih večernih toaletah s strani Mamie. In kljub temu, da se znotraj filma omenja igralska metoda Stanislavskega in da je eden izmed likov celo mojster v omenjeni igralski tehniki, vse skupaj izgleda bolj bogo. Razen, če gre za satiro. Ne vem. Nisem namreč poštekal ali je film res tako glup ali se samo dela tako glupega. Pa tudi Mamie poleg opletanja s svojo ritko ter joškami malček preveč opleta tudi s svojim jezikom. Skratka gre za film, ki se ga pogleda zgolj in predvsem zaradi prvega stavka pod zgornjo sliko ali pa zaradi prizorov podobnim temule spodaj.
















Yesterday, Today, Tomorrow a.k.a. Ieri, Oggi, Domani (1963)
Prva dama med seks bombami šestdesetih let preteklega stoletja in tista, katero lahko seks bomba z lahkoto imenujemo tudi dandanašnji. Pri svojih 76. letih izgleda Sophia Loren namreč naravnost fantastično in s svojo lepoto in karizmo z lahkoto zasenči marsikatero 20, 30, 40 ali celo več kot 50 let mlajšo samooklicano divo, starleto, pop princeso,… Ja, Sophia namreč ve, da seks bomba ne postaneš, ampak se kot tak že rodiš in da razno razna umetno sproducirana instant skropucala ponavadi ne trajajo prav posebej dolgo in glede na to, da njena era traja z manjšimi presledki, že vse od začetka 50. let prejšnjega stoletja, z lahkoto trdim, da je ena izmed največjih, če ne celo največja.











V filmu slavnega očeta italijanskega neorealizma je njen seksapil prevelik, da bi ga lahko stlačili v kalup ene zgodbe. Posledično je Vittorio De Sica svoj projekt s Sophio razdelil na tri krajše zgodbe, kjer le - ta igra tri različne ženske in prav v vsaki vlogi izgleda naravnost fantastično in predvsem greha vredno. V prvi ima na primer božanski stas tudi po tem, ko je svojemu možu (moško vlogo v vseh treh delih igra vedno šarmantni Marcello Mastroianni) že rodila 7 otrok, v drugem delu je zapeljiva kača iz visoke družbe, v tretjem pa za protiplačilo ponuja tisto, kar bi si od nje želel vsak moški. Pot v nebesa skoz bedresa njen'ga svet'ga telesa.













Deadlier Than The Male (1967)


Eden izmed najbolj seksi produktov, ki jih je iz Evrope oz. bolj natančno iz razdeljenega Berlina, v svoje domače okolje uvozil Hollywood, se je skrival pod imenom Elke Sommer. Njeni atributi kot na primer atletsko telo, ki se je znalo ukriviti kot kobra ter njene čutne ustnice in zapeljivi blond lasje, so burili domišljijo marsikaterega moškega v obdobju seksualne revolucije. Kajti poleg tega, da je svoje čare razkazovala s pomočjo filmskega platna, je tako kot že omenjena Raquel Welch, svoje razgaljeno telo nastavila  tudi objektivom famozne revije Playboy. OK naj vam bo, septembrski številki leta 1964 ter 1970. Za začetek.











Sicer izbrani film ni ravno nek biser povojne kinematografije, saj gre za predstavnika po dolgem in počez prežvečenega podžanra subbondiad, ki je svoj izbruh dobil po uspehu kultnega Dr. No (1962) ter njegovih zgodnejših nadaljevanj. S to razliko, da celoten show kvazi James Bondu v tokratnem filmu ukradejo prelestne asasinatorke, med katerimi je tudi dih jemajoča Elke. No, še hvala bogu, saj vas znajo zaradi krpanja lukenj v scenariju boleti možgani, vendar oči bodo zagotovo spočite. In nenazadnje je to poleg megalomanskih eksplozij, pretepov, lovljenja z avtomobili, hi-tech uničevalne tehnologije,… cel point subbondiad. Slednjega sicer v tem filmu ni. Hvala bogu, da je tu Elke.













The Cincinnati Kid (1965)


Le kakšen bi izgledal ta pokeraški film, če bi ga dokončal njegov prvotni režiser Sam Peckinpah? Zagotovo bi bil še bolj nagajiv in žgečkljiv oz. bolj razgaljen, po vsej verjetnosti pa bi finalna sekvenca prišla do svojega polnega izraza šele s pomočjo uporabe halucinogenih drog. Vedeli sicer ne bomo nikoli, saj je ta ekscentrični režiser moral zapustiti snemanje že kmalu po začetku filma in to ravno zaradi spornega prizora, ki je vseboval preveč golote. Škoda, glede na to, da v filmu nastopa koketna deklina bujnega oprsja, katere korenine izhajajo iz pregovorne dežele brhkih deklet, Švedske. Golote Ann-Margret ni bilo namreč nikoli preveč.














Kar me najbolj fascinira pri filmih, ki se dotikajo tematike o igrah na srečo (še posebej pokra), je predvsem finalni met, stava, hand,… ali karkoli pač že. Vedno se pojavi namreč kombinacija za katero so možnosti manjše od ena proti nekaj milijonov in tej tradiciji ostaja zvest tudi The Cincinnati Kid (1965), vendar je po vsej verjetnosti zmagovalec še vedno film Casino Royale (2006), kjer se v finalnem handu igre NL Texas Hold 'em na mizi znajdejo barvna lestvica, full house, višji full house ter kakopak Royal Flush. Ja pa ja de. OK malo sem zašel. Kar sem hotel povedati je to, da bi se marsikateri moški z veseljem pomeril z Ann-Margret v kakšni heads-up igri, in nemalo je takih, ki bi si pri tem ne želeli all-in situacije. Če lovite moje drsenje skozi ovinek.














Objavljeno pod |

2 komentarjev:

khreestoos pravi ...

Yesterday, Today, Tomorrow a.k.a. Leri, Oggi, Domani (1963)

Leri? Wat da?

sadako pravi ...

Evo zrihtu. Hvala za opozorili, sam nisem namreč najbolj domač v Italijanščini.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji