7 top score bodycountov

Vsake toliko časa se zgodi, da v filmih zapazim karakterje, katerim so po vsej verjetnosti enkrat tekom njihovega življenja, v organizem vbrizgali nekakšen serum, ki jih ščiti pred tem, da bi jim kakršnokoli orožje zadalo resnejšo poškodbo. Po drugi strani pa tej akcijski heroji podirajo svoje nasprotnike kot za šalo ter ob tem skrbijo za našo filmsko zabavo. Pred vami so torej filmi, katerih glavni liki so zrihtali sestanek s smrtjo največjemu številu ljudi. Toda ne tako, da bi se skrivali v kakšnem zaklonišču ter pritiskali na gumbe destrukcije, ampak  so to storili po moško. Mano-a-mano.

Lone Wolf And Cub: White Heaven In Hell (1974)


Leta 1972 so pričeli s štancanjem samurajske sage za katero so se ljudje prestrašili, da ne bo in ne bo videla konca. V dobrih dveh letih so namreč naštancali že 6 delov, vendar se je s šestim delom zgoraj omenjena bojazen razblinila. Lone Wolf And Cub: White Heaven In Hell (1974) je bil namreč hkrati 6 in zadnji del ene najbolj krvavih ter hkrati bizarno poetičnih nadaljevanj o v kimono oblečenih ter katano vihtečih osebkih. Odsekane glave, hektolitri špricajoče živo rdeče krvi, javni seks, sekanje ljudi na pol,… vse to znotraj prečudovite japonske pokrajine. Če vam to ni dovolj povšeči pa je film vreden ogleda že zaradi rekordno krvave finalne scene. BODYCOUNT: 150!











Pa brez strahu, če se ne počutite razpoloženi za ogled vseh šestih delov. Povsem dovolj bo, da si ogledate prvi del Lone Wolf And Cub: Sword Of Vengeance (1972) v katerem izveste zakaj sta rahlo zavaljeni vendar nepremagljivi samuraj Ogami Itto ter njegov edini sin stopila na pot krvnega maščevanja. Vsi vmesni deli za samo razumevanje zgodbe niso ne vem kako relevantni, vendar jih zaradi dih jemajočih borbenih koreografij ter odštekanih idej priporočam nadvse. Nimate na voljo dovolj časa niti za to pravite? Ni problema. Uvidevni Japonci so mislili tudi na vedno prezasedene čebelice. Vkup so namreč spravili kompilacijo vseh šestih delov, ki nosi naslov Shogun Assassin (1980). Izbira je vaša.













Shoot 'em Up (2007)


Če vas zanima kako bi izgledal Bugs Boney za odrasle si morate nujno ogledati omenjeni masaker. Gre za odlično over the top akcijsko komedijo s pomočjo katere lahko tistim, ki ne marajo jesti korenja dokažete, da le - ta še kako pomaga pri natančnosti vida. Le kako bi lahko drugače razložili, da glavni junak Smith (Clive Owen) svoje tarče podira s tako neverjetno preciznostjo. Po drugi strani pa je korenje lahko tudi nadvse koristno orožje, saj Smith, kateremu je kot podlaga služil lik inšpektorja Tequile iz filma Hard-Boiled (1992), kar 2 izmed svojih nasprotnikov pokonča neposredno s korenjem, da sploh ne omenjam tistih, ki svoj večni mir s pomočjo korenja najdejo posredno. BODYCOUNT: 141.











Ni je boljše akcijske komedije kot tiste, ki se zaveda, da so za skulirano vikend uživancijo ob kokicah potrebni kar se da preprosta in s humorjem prežeta zgodba, hektolitri krvi, od energije prekipevajoči soundtrack ter kakopak najmanj komplet greha vrednih oblin. In Shoot 'em Up (2007) si v vseh omenjenih kategorijah z lahkoto prisluži čisto 10. Zatorej, če si filma po kakšnem čudnem naključju še niste uspeli pogledati vam ga toplo priporočam takrat, ko je za vami kakšen naporen teden in je vse kar potrebujete sprostitev ob zabavnem celuloidnem izdelku. Aja pa ne pozabite dati ob začetku ogleda možgane na off.












Equilibrium (2002)


Naj kot prvo izrazim nadvse globoko začudenje nad tem, da v filmu v katerem večina nastopajočih z obrazno mimiko ali govorico telesa ne sme izražati svojih čustev, ni zaigral nenadkriljivi S. Seagal. Za kakšno izmed vlog bi bil namreč kot izrezan. OK nič hudega. Duhovi se kar hitro pomirijo, saj ima glavno vlogo v tej distopični akciji, velemojster filmske metamorfoze, ki sliši na ime Christian Bale. Sicer svojemu telesu tokrat ni privoščil kakšnih kolosalnih preobrazb pa vendar je njegova filmska persona nadvse memorabilna. Tokrat je namreč tekom filma moč spremljati njegovo psihično in ne telesno spreminjanje. Malce čudi le dejstvo, da sorazmerno z njegovim čutenjem naraščajo tudi njegovi uboji. BODYCOUNT: 118.











Zgodba filma je nekakšna mešanica svetovno znanih antiutopičnih romanov v stilu 1984, Krasni novi svet, Mi,... Ljudem, katerim so zaradi spiralnega pojavljanja vse bolj uničujočih svetovnih vojn prepovedali čutenje, vlada namišljena podoba Velikega brata, vendar nekateri s tem niso zadovoljni. Eden izmed njih je tudi John Preston (C. Bale), ki med drugim skrbi za eliminiranje čutnih prestopnikov. Tekom svojega dela vidi razno razne oblike represalij, ki se počasi a zanesljivo nabirajo v njegovi duši in ko se odpove medikamentu namenjenemu zatiranju občutkov, izbruhne na površje vsa jeza, katera je bila leta in leta zatirana. Vojna ali čutenje, to je sedaj vprašanje.












Hot Shots! Part Deux (1993)


Solzica mi po licu spolzi, ko se spomnim na čase, ko so filmski ustvarjalci še imeli tolikšno mero talenta ter idej, da so ustvarjali parodije, ki so znale poskrbeti za salve smeha. Le pomislite na naslednje spoofe: Blazing Saddles (1974), Airplane! (1980), Spaceballs (1987), The Naked Gun trilogijo (1988, 1991, 1994), Hot Shots! (1991),… Legendarno kajne. Sedaj pa pomislite na Date Movie (2006), Epic Movie (2007), Meet The Spartans (2008),… raje ne naštevam več, da se kakšnemu izmed vas ne obrne želodec. Hvala bogu spada Hot Shots! Part Deux (1993) v tisto prvo kategorijo. BODYCOUNT: 103.














Še nikoli tako nabildani Charlie Sheen kot humorna kopija legendarnega Johna Rambota, je na misiji, da osvobodi zajeto ekipo, ki je bila na misiji da osvobodi zajeto ekipo. Seveda ob pomoči parodiranih prizorov iz razno raznih znanih filmov. In medtem ko Charlie s svojo skupinico skrbi predvsem za smeh s pomočjo porogljivega posnemanja kultnih filmskih klasik, vas bo po drugi strani s pomočjo besednih dovtipov do bolečin v trebušnih mišicah spravil huronsko zmedeni Llyod Bridges v podobi ameriškega predsednika. Ena izmed zadnjih nonšalantnih parodij. Žal.














Rambo (2008)


Zaenkrat zadnji izmed kultnih Rambo nadaljevanj, vendar prvi, ki ga je režiral S. Stallone ter prvi v katerem le - ta ne sleče svoje majice, da bi se pohvalil s svojim mišičastim torzom (baje razlog tiči v na novo pridobljenih tetovažah, ampak saj nismo po župi priplavali kaj?) in pa seveda prvi, ko se gre za rangiranje bodycount prvine. Posledično je ta film, za katerega sem mislil, da ga ne bom nikoli dočakal in ki je še ravno ujel zadnji vlak, tudi najbolj eksplicitno krvav v primerjavi s preostalimi deli. Celo tako krvav, da gledalec dobi občutek, da se človeško telo po svoji sestavi ne razlikuje kaj dosti od sestave lubenice. BODYCOUNT: 87.













Skupina mirovnikov se odloči, da bo odšla pomagat tistim, ki jih je prizadela kruta državljanska vojna v Burmi. Njihov primarna želja je predvsem reševanje življenj, ampak glede na to, da za svojega vodnika vzamejo otopelega vojnega veterana, ki je sam sposoben zanetiti vojno, bi rekel, da si niso pozorno ogledali prvih treh delov Ramba. Tako se od vseh razočaranj že vidno otopeli John Rambo, še enkrat več znajde v vlogi reševanja zajetih in to ponovno znotraj svojega domačega terena, se pravi med tropskim rastjem. Glavni izlušček Rambo sage: kar štiri dele je John potreboval, da ga je Amerika končno sprejela in glede na to bi rekel, da je bil to soliden zaključek vrhunske serije. Vendar…















Commadno (1985)


Vsake kvatre se zgodi, da samo majhna na prvi videz nepomembna sestavina popolnoma spremeni okus glavne jedi. No Švarci res da ni nikakršen malček vendar se mi zdi da je prispodoba povsem na mestu. Iz filma, katerega sestavni del sta že stokrat preglodan in prežvečen scenarij ter katastrofalna igra, je namreč s svojo prisotnostjo uspel narediti nadvse gledljiv ter celo zabaven izdelek. Kako je to mogoče, se sprašujete? V resnici ne vem niti sam, vendar se zagotovo velik del njegove epskosti, skriva znotraj polomljenih enovrstičnic, ki gledalcu znova in znova privabljajo nasmeh na obraz. BODYCOUNT: 81.













V zasebnem življenju je John Matrix (Švarci) spoštovanja vreden oče samohranilec, kateremu največji zaklad na svetu predstavlja njegova hčerkica in ko le - to ugrabijo nepridipravi se Arniju popolnoma utrga. V trenutku se zave svojih očetovskih dolžnosti ter se ponovno prelevi v elitnega komandosa. Skratka postane lean, mean killing-machine, ki z lahkoto odskoči iz vzpenjajočega se letala, prav tako pa mu nikakršnih problemov ne predstavljajo prava mala vojska, ki se mu zoperstavi, izstrelitev večjega števila nabojev kot se jih nahaja v staržerju, schnellkurs upravljanja z raketometom, razkazovanje svojega napumpanega telesa,… Na kratko: Švarci at it's best!















A Better Tomorrow II (1987)


Prvo sodelovanje med akcijskima ikonama daljnega vzhoda Yun-Fat Chowom ter John Woojem je v Hong Kongu sprožilo pravo manijo. A Better Tomorrow (1986) je bil s pomočjo enega izmed svojih glavnih junakov (Chow) neverjeten hit, kateri je spremenil kulturo oblačenja med mladimi, poleg tega pa je bil tudi film, ki je kar nekaj let kraljeval na vrhu lestvice hongkonških zaslužkov. In roko na srce, je naravnost fantastičen oz. mnogo boljši kot njegov naslednik in tudi kot naslednik naslednika. Vendar nadaljevanje vseeno drži rekord pobitih zlikovcev, ki jih pokosi Ken alias Yun-Fat Chow. BODYCOUNT: 78.














Verjetno ste že opazili vzorec v tokratnih filmih, ki s pomočjo nadvse površnega in velikokrat povsem zmedenega scenarija, pripeljejo filmsko zgodbo k odločujoči točki za postavljanje bodycount rekordov, to je finalnemu spopadu. In tako je tudi tokrat, zatorej si pred morebitnim ogledom tokratnega nadaljevanja filmske akcijske klasike, obvezno oglejte prvi del. Po vsej verjetnosti se boste načudili, da so hongkonški filmi v katerih sta sodelovala Woo ter Chow, lahko še bolj k00l, kot kasnejše Nicholas, Travolta, Cruise,… Woo naveze. Imajo namreč nekaj kar dandanašnjim filmom vse preveč manjka. Imajo žmoht.














Objavljeno pod |

11 komentarjev:

t-h-o-r pravi ...

what about kill bill brah?! :)

sadako pravi ...

Baje je v Kill Bill I bodycount številka 76 tko da sorry it is out.

t-h-o-r pravi ...

kill bill je en sam film, če šteješ še vse, ki jih pobijejo v cerkvi ... :P

sadako pravi ...

No, čeprav so hoteli naresti en film so ga razbili na dva dela. Res pa je, da pri Kill Bill vol. I piše bodycount 95, vendar sklepam, da je to za oba dela skupaj. Sam jest bolj zaupam spodnji strani na kateri uboje sicirajo v nulo.

Movie Body Counts

t-h-o-r pravi ...

aja, kaj pa watchmen, kjer razfuka cel new-yrok in 15 milijonov ljudi? :P

sadako pravi ...

To ni ravno mano-a-mano. Ker tako bi naprimer lahko dal tudi The Hitchhiker's Guide To Galaxy kjer razfukajo celo Zemljo in podobne filme.

roći pravi ...

Sami supr filmii ! POHVALNO ;)

mixer pravi ...

ideja za nov zapis

"grem on a rampage, ker so mi ugrabl/ubil familijo" top lestvica najboljših maščevalcev

sadako pravi ...

Vzeto na znanje in dano v paco.

Anonimni pravi ...

@mixer: tukaj bi bila vsaj polovica filmov samo tistih z Melom Gibsonom, druga polovica pa z Stevenom Seagalom. :D

Band3 pravi ...

Če je verjeti dokuju o partizanskih filmih, ki ga je včeraj predvajal History Channel, jih je Bata Živoinović v Valter brani Sarajevo lastnobrzostrelnoročno razf***l kar 186. XD

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji