7 Hitlerjevih obdobij

Ko je leta 1889 v zakotnem mestecu Braunau na Zgornjem avstrijskem očetu Aloisu ter mami Klari, ki je bila hkrati tudi dojenčkova sestrična, na dan privekal mladi Dolfi, na svetu ni bilo človeka, ki bi lahko predvidel, kaj bo nastalo iz tega nedolžnega otročiča. Sfalirani abstinentni antisemitistični  vegeterijanski boem, ki bo posredno odgovoren za smrt preko 60 milijonov ljudi. To je njegova filmska zgodba, urejena po kronološkem vrstnem redu.





Kot kaže Hitlerjeva otroška leta kljub temu, da so se takrat postavljali temelji za njegov nadaljnji osebni razvoj, za filmske ustvarjalce niso bila ne vem kako mamljiva, saj boste le stežka našli film (sam ga nisem uspel), ki bi se v celoti ukvarjal z njegovim odraščanjem v na pol incestni družini. Tudi njegova leta, ko se je poskušal kot slikar, v filmskem svetu niso pustila odmevnejših rezultatov. Sam poznam namreč samo tokratni film pa še ta je tako rekoč povsem fikcijski. Čudno, kajti filmska psihoanaliza omenjenih obdobjih bi znala navreči nadvse všečne filmske izdelke. Njegovo otroštvo ter faza adolescence, sta namreč bili vse kaj drugega kot pa z rožicami postlani. 













Njegovo slikarsko obdobje je bilo namreč polno frustracij, saj so mu akademije druga za drugo pred nosom zapirale vrata. V filmu pa mu gre malo bolje. Za njegovo umetniško kariero se namreč zavzame dobro situirani Jud (odlični John Cusack), ki v nekem zapuščenem skladišču prireja razstave neznanih umetnikov. In Adolf se celo pusti prepričati, da je kariera boema zanj mnogo bolj priročna kot pa kariera voditelja skrajnih desničarjev. Vendar usodo si krojimo sami in tako je tudi pri Adolfu. Platno zamenja za množice, paleto pa za svoje besede. Le kakšna bi bila zgodovina, če bi Dolfi imel svojo umetniško žilico le za kanček bolj razvito?



















Gre za film, ki je bil prvotno namenjen televizijskemu občinstvu in je sestavljen iz dveh delov. V njem smo priča predvsem tistemu političnemu delu Hitlerjevega življenja, se pravi nekje od vstopa v NSDAP (Nacionalsocialistična nemška delavska stranka), vse do uvedbe popolne oblasti oz. diktature. Pri tem vzponu lahko občudujemo odlično igro Roberta Carlylea, ki je upodobil največjo moro Judov. Naravnost čutimo lahko namreč, kako Adolf Hitler postaja vse bolj in bolj pijan od moči, ki se mu ponuja zaradi njegovih retoričnih ter demagoških sposobnosti, namazanih predvsem s tistimi zlobnimi žavbami. Scary.














Ja, Dolfi je bil pravi magnet za množice, saj je znal njihove kolektivne strahove iz podzavesti preusmeriti v svoj prid. Že vse od njegovih prvih nastopov v lokalnih beznicah mu je ljudstvo namreč naravnost jedlo iz roke in ko je nabral zadostno kritično maso, poti nazaj ni bilo več. Zgodil se je tisti zaenkrat najbolj črni madež v človeški zgodovini. Gre torej za tipično hollywoodsko zgodbo o uspehu (od razcapanega berača, kateri ne vidi izhoda iz svoje krize, do vladarja sveta) z ne tako srečnim koncem. Ker pa imamo opravka s filmom in ne dokumentarcem, je v samo zgodbo vrinjene tudi precej melodrame ter zgodovinskih nepravilnosti.


















Kmalu po uvedbi diktature leta 1934 sta bila Führer in njegova NSDAP na vrhuncu svoje moči. Potrebno je bilo le še pridobiti tiste ovčice, ki se za novo ideologijo še niso zagrele in Hitler se je domislil naravnost odlične ideje. Najbolj nadarjeni nemški režiserki tistega časa je naročil, naj posname propagandni film, ki bo prikazoval že skoraj mitično superiornost njegove stranke ter posledično ne bo dopuščal prav nobene izbere. Ali si z nami ali pa te ni. In Leni je svojo nalogo opravila naravnost fantastično. Nastal je namreč razvpiti spektakel, ki še vedno velja za enega izmed najmočnejših propagandnih filmov. Lenin leta 1938 posneti propagandni poskus Olympia I. ter Olympia II. je namreč skazil tisti nearijski temnopolti tekač, ki si je privoščil kar 4 zmage sredi Raicha.

















Film je bil posnet v prelepem srednjeveškem mestecu Nürnberg (mestece so zavezniki 11 let kasneje izbrali za sodne procese tisti peščici nacistov, ki si niso pognali metka v glavo ali prebežali v kako tujo državo), v počastitev 6. strankarskega kongresa Hitlerjeve stranke. V njem so se zbrali prav vsi takratni nacistični veljaki, z namenom, da bi s svojim hreščanjem v mikrofon prali možgane svojim privržencem. In ker je bilo vse dogajanje skrbno dokumentirano, je lahko celotna Nemčija občudovala svojo na novo pridobljeno moč. Moč enormnih razsežnosti, sploh če upoštevamo dejstvo, da stranka na zasedanju ni razkazovala svoje vojaške moči, temveč zgolj politično. 




OK, res je, da v filmu, ki ga je legendarni Charles Chaplin posnel le leto po začetku II. svetovne vojne in ki govori o zadnjih mesecih pred »anschlussem« kot diktator (poimensko) ne nastopa Adolf Hitler, ampak Hynkel. Vendar zaradi vseh zgodovinskih referenc, karakterjev ter scenografije, vam bo že nekaj sekund po začetku filma jasno kam pes taco moli in od tu naprej boste vstopili v nov, grenko sladki svet Chaplinove provokativne vojne komedije. Komedije, ki jo je Hitler prepovedal na vseh okupiranih teritorijih. Sam sem mnenja, da jo je Dolfi v tej zgodovinski satiri odnesel še prepoceni. Sploh glede na dejstvo, da je največjemu komiku vseh časov sunil njegove markantne brčice in jih spremenil v brčice zla.

















Chaplin se je tokrat odločil, da se preizkusi v dvojni igralski vlogi. Nadene si namreč uniformo samega diktatorja, ki sanja o svetu pravokotnih svetlolasih mišičnjakov, katere bi vodil on sam, se pravi drobceni in švohcani temnolasec, kot tudi uniformo nič krivega judovskega brivca, ki si želi le spokojnega življenja. Odličen predpogoj za situacijsko komedijo oz. komedijo zmešnjave, ki pa jo Charles uporabi šele povsem ob zaključku. Pred tem namreč vse svoje moči vpreže v to, da bi s pomočjo satire prikazal nesmiselno Hitlerjevo gonjo po osvojitvi sveta. Zabavno a hkrati izredno močno (še posebej tisti tako znani Charlijev zaključni govor).   























Firer je bil tako kontroverzna, unikatna ter karizmatična oseba, da njeni vlogi ni dorasla večina izmed  igralcev, ki ga poskušajo upodobiti. Niti odlični ter velecenjeni Anthony Hopkins, ki vlogo Hitlerja prevzame v filmu The Bunker (1981). Vendar v njihov zagovor lahko povem to, da je po vsej verjetnosti krivo predvsem dejstvo, da igralci iz negermanskih področij delujejo vse preveč izumetničeno oz. amerikanizirano, ko se poskušajo vživeti v dementnega Dolfija. Sam brez težav priznam, da le s težavo pogledam kakšen zgodovinski, še težje pa vojni film, ki ne uporablja avtentičnega jezika ljudstva ali naroda, katerega zgodovinsko secira. 
















Zadnje dni vojne na evropskih tleh, ko so zavezniške sile stiskale obroč okoli Berlina, so se Hitler ter večina njegovih najbolj lojalnih privržencev (tistih, ki so bili preveč prestrašeni, da bi se uprli psihično povsem uničenemu nekdanjemu idealu moči in karizme), umaknili 15 m pod zemljo. V tem bunkerju je Hitler koval še svoje poslednje iluzionistične načrte o obrambi Berlina ter ponovnem zavzetju Evrope, medtem ko so ostale visoke nacistične živine zmajevale z glavo in kovale načrt o svojem pobegu. Vpogled v torej najbolj črne dni nekdaj tako mogočne in superiorne velesile, ki svoj konec dočaka na nadvse klavrn način.






Nad ugotovitvijo, da ne poznam niti enega igranega filma, ki bi se ukvarjal s Hitlerjevim življenjem med samo II. SV, sem naravnost zaprepaden. Imamo namreč malo morje filmov, ki se ukvarjajo z vsemi mogočimi frontami, anonimnimi vojaki, priznanimi generali, predsedniki,… vendar manjka film, ki bi se podrobno posvetil samemu Hitlerju. In prav zaradi tega dejstva kot tudi zato, da vam pokažem kakšno razliko naredijo igralci, ki govorijo zgodovinsko avtentičen jezik, sem se odločil, da vam predstavim pričujoči film. Film v katerem največji pečat pusti Bruno Ganz, ki se spopade s podobo Hitlerja v njegovih zadnjih dneh.














Film vam lahko služi kot odlična študija o že nakazanem problemu uporabe originalnega jezika. Zgodba je namreč povsem identična zgoraj omenjenemu filmu The Bunker (1981), vendar je njen vtis, ki ga pusti na gledalca povsem drugačen. Zaradi uporabe »domačih« igralcev se kot opazovalci in hkrati ocenjevalci, lažje potopimo v svet razočaranega, izdanega, ogroženega, vendar še vedno v svoj prav zagledanega Adolfa Hitlerja. Po drugi strani pa lahko tudi občutimo nemoč ter frustracije, ki jo doživljajo njegovi nekdaj najbolj zvesti privrženci, kateri so slepo verjeli njegovim iluzijam o pravičnejšem ter močnejšem svetu. 



















Nekje na polovici ogleda me je prešinila zla slutnja, da v svoj predvajalnik nisem vstavil pravega ploščka. Navsezadnje bi od filma, ki nosi naslov They Saved Hitler's Brain (1961) po pregledanih dobrih 40. minutah, pričakovali vsaj bežno omembo Adolfa, nacistov, raicha,… oz. česarkoli povezanega s tematiko obljubljeno v naslovu. Vendar ne. Namesto tega sem bil deležen po vsej verjetnosti najslabše filmske montaže, igre, dialogov,… Še sedaj mi ni povsem jasno kaj je režiser hotel povedati s prvo polovico filma. Zatorej vam predlagam, da če si nameravate film ogledati, imejte na tipki FF v pripravljenosti  prst, ki vam bo pomagal skrajšati neznosne muke.

















In če ste mislili, da se je Hitlerjeva saga končala tistega odrešujočega 30. aprila 1945, ko si je v glavo iz svojega Waltherja PPK poslal usodni naboj, ste se pošteno motili. Firer je namreč trpel za neozdravljivo fobijo, fobijo pred smrtjo in zatorej so se v javnosti pojavljali zgolj njegovi dvojniki, sam pa se je domislil pretkane ideje. Zaradi fizičnega propadanja telesa se je odločil, da bo ohranil le svojo glavo v kateri so imeli domovanje njegovi zlovešči možgani. Jah, fizična prezenca res ni bila nikoli Hitlerjeva močnejša plat. Bizaren film za katerega pa je v letošnjem letu napovedan celo rimejk. Čemu, se vprašam. Kaj nismo že dovolj trpeli?

















Objavljeno pod |

11 komentarjev:

muvimet pravi ...

Kot Carlylev fen moram reči, da je on najslabši Hitler v resnih filmih

Ko smo že pri teh filmih ala They Saved Hitlers Brain. A Billy the Kid vs. Dracula si že gledal? Jaz sem zraven orgazmiral od navdušenja :)

Lp

Sleipnir

Sadako pravi ...

@Sleipnir: nekako mi Carly in resni filmi ne pašjo skupaj. OK morda sentimentalni, melodramatični, navihani,... ampak resni? Ko smo že pri tem, je mene tokrat najbolj razočaral Hopkins, ki ga imam drugače za igralsko legendo.

Also: Billy The Kid Vs. Dracula si še nisem uspel pogledat, ampak ga imam v paci. Si moram najprej opomoči od They Save Hitler's Brain.

muvimet pravi ...

Saj zato sem pa rekel, da je on najslabše odigral Hitlerja v filmih, ki se jemlejo resno ;) Pustimo ob strani igralce, ki so igrali Dolfeta v "ž" izdelkih
Mogoče bi bil glede na postavo dober kot Goebbels.

Drugače je bil poleg Ganza meni všečen Berkoff v tisti tv seriji. Pa Guinness z over the top blaznostjo mi je bil tudi všečen (če odmisliš slabo skrivanje naglasa)

t-h-o-r pravi ...

inglorious basterds hitler anyone? :D



triumph of the will pa res top dokumentarc, epic kadri in scene, noro


so beautiful & so wrong

iztok gartner pravi ...

Meni je zelo dober Hitler: The Last Ten Days, kjer naslovno vlogo odlično odigra Alec Guinness.

iztok gartner pravi ...

Uf, pa nepozaben prizor v tretjem Indiani Jonesu, kjer glavni junak sreča Hitlerja :)

ninja pravi ...

zakaj nisi komentiral filmoljuba

Sadako pravi ...

@ninja:a to mene sprašuješ? OK bom sedaj, ker se odgovor itak nanaša tudi še na t-h-o-r-a ter Iztoka.

Vsi filmi, ki so jih fantje našteli so zelo solidni, vendar se za njih nisem odločil predvsem zaradi razloga, ker v njih Hitler ne igra osrednje figure, ampak je zgolj stranski lik. No, izjema je sicer Hitler: The Last Ten Days, vendar na to tematiko sta v tokratnem zapisu že dva filma.

Anonimni pravi ...

Nürnberg je mestece? Potem je Ljubljana pač malo selo... =)

Sadako pravi ...

Se strinjam, ampak baje najlepše selo na svetu :D

kino pravi ...

Filmov o Hitlerju očitno ne bo zmanjkal

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji