7 Van Dammovih špag

Ponovno sem malo brskal po spominih svojega otroštva in se ob tem spomnil enega največjih igralcev. No vsaj tisti čas je bil to zame najbolj nabildani baletnik, kar jih premore naša zemeljska obla. Govora je seveda o mišicah iz Bruslja, ki so leta 1979 postale evropski prvak v karateju. Ta zapis je posvečen njegovi zlati eri ter njegovemu zaščitnemu znaku.




Vse dokler ni leta 1986 Jean-Claude Van Damme na filmskem platnu izvedel prve izmed svojih nešteto špag oz. raznožk, je njegova kariera stagnirala na mrtvi točki. Res da je nastopil že v nekaj filmih, toda vedno je bil le banana. Lik, ki si ga ni zapomnil nihče. Igral je namreč nekega gejevskega karateista, enega izmed nepomembnih policistov, gledalca na ulici, voznika,… Potem pa je prišlo že omenjeno leto in Van Dammova kariera se je spremenila za vedno. Z eno samo spretno potezo, ki je tekom let postala njegov trademark, se je izstrelil med nesmrtne in postal največji filmski pretepač, ki ga je navrgla Evropa.




Kako pomembna je bila ta njegova postavljajoča domislica, vam bo postalo jasno šele ob ogledu filma. Gre namreč za tisti tipičen 80' muvi. Ki bi le stežka bil še bolj stereotipen oz. bolj D-I-S-C-O. V njem prevladujejo z midi sampli prepreden soundtrack, oldschool rolke, BMXi, umirjeno predmestje, breakdance, važni črnci, Michael Jackson, Bruce Lee, namerno trapasto igranje,… in ja ne boste verjeli, Van Damm igra mrkega in zajebanega Rusa, ki ne spoštuje nobenih pravil. Opazujte njegov navihano zlovešči nasmeh, ko na vrveh ringa napravi špago. Kot da bi slutil, da je s to predstavo njegova zvezda rojena. Nasmeh, ki je bil povsem na mestu.






Takoj, ko je JCVD dobil priložnost, da zaigra v glavni vlogi, že je zadel žebljico na glavico in nastopil po mojem osebnem mnenju, v vlogi svojega življenja. Vlogi v kateri svojo tako znano špago po podatkih IMDbja naredi kar sedemkrat (sam sem sicer naštel več raznožk, saj sem štel tudi tiste, ki jih Van Damme izvede pri svojem prav tako znanem skok udarcu z nogo). Je pa v tem filmu o borilnih veščinah razkril še en svoj atribut, katerega prav tako rad prikazuje v mnogih filmih. Gre za njegovo golo in presneto mišičasto rit, ki izgleda kot da bi bila ulita iz betona. Verjamem, da bi radi preverili na lastno pest.













Jean-Claude Van Damme je tokrat Frank Dux. Američan evropskih korenin katerega je v smrtonosno karate mašino natreniral njegov sonarodnjak japonskih korenin. V njegovo čast se odloči nastopiti na zloveščem ful kontakt turnirju, ki poteka skrit nekje v labirintu zakotnih uličic Hongkonga. Na turnir se prijavijo borci iz vsega sveta, vsak s svojim razpoznavnim stilom (kot mulc mi je nadvse dogajalo, ko sem opazoval vse te različne zvrsti borilnih veščin). Najbolj zagoneten med njimi pa je Južnokorejec Chong Li (ne vem s čim so se Južnokorejci zamerili Američanom), vendar če bi moral staviti na Van Damme ali pa tipa, ki med borbo neprestano miga s svojimi joški, je izbira povsem jasna.





Uradno zadnji film filmskega studia Cannon Films, ki ga ni mogla rešiti niti vzhajajoča zvezda predvsem tistih, pretepaških filmov. Film, ki je nastal na pogorišču krvnikov studia in je bil posledično spacan dokaj na hitro in tako rekoč pod prisilo, vendar ne glede na to, gre za zelo všečno postapokaliptično akcijo v kateri nastopajo možakarji, katerih starši so bili po vsej verjetnosti zapriseženi rokerji. Le kako bi si drugače razlagali, da v filmu nastopajo liki, ki slišijo na ime Gibson Rickenbacker, Fender Tremolo, Marshall Strat,… in ki so povrhu vsega tudi oblečeni v tiste stare ponošene cunje iz obdobja Gunsov, Zeppelinov, Metallice,…













V nedorečeni prihodnosti se na naši preljubi Zemljici zgodi katastrofa epskih razsežnosti. Kolaps civilizacije, anarhija, genocid, stradanje in nenazadnje še novodobna kuga pahnejo človeštvo nazaj v fazo, kjer so na vrhu lestvice tisti fizično najmočnejši. Na eni strani je to naš noge raztegujoči Jean-Claude Van Damme ter na drugi modrooki surfer Vincent Klyn. In glede na to, da se v filmu imenujeta gospod Gibson ter gospod Fender, bi človek pričakoval spopad o katerem bi pisala vsa zgodovina, vendar ni čisto tako. Veliko je stokanja, jamranja, Van Dammovih wounded puppy ready to get your ass kicked pogledov,… Povsem zadovoljivo za film te branže.





Še ena v vrsti vrhunskih pretepačin v kateri je zaigral buškoglavi nabildanec, čigar kariera je zatonila zaradi njegovega vse prepogostega vdajanja belemu prahu ter kraljicam noči. In če vas mogoče zanima ta plat njegove zgodbe, vam močno priporočam osebnoizpovedni film JCVD (2008), s pomočjo katerega boste ugotovili, da se za vsem tem nepreglednim številom kit, skriva ranljivo in čutno srce. Vendar pred tem destruktivnim obdobjem je bil Van Damme v poznih 80. letih prejšnjega stoletja na vrhuncu svoje slave in na vrhuncu svoje fizične moči, oboje pa je kulminiralo ravno v filmu KickBoxer (1989).













In glede na to, da je bil v takratnem obdobju JCVD močan kot bik, ni čudno, da praktično cel film spremljamo njegovo fizično izčrpavanje s pomočjo treninga, ki mu ga nudi prekaljeni mojster kickboksa oz. tajskega boksa. Van Damme je namreč odločen, da bo maščeval poraz svojega brata, v katerem je le - ta ostal paraliziran. Ja kaj pa drugega, če se je bojeval proti tipu, ki z brcami ruši podporne betonske stebre. Vendar mišica iz Bruslja se tega ne ustraši, temveč poprime za trdo delo in po nekaj mesecih je pripravljen na veličastni spopad, ki je glede na to, da se JCVD in tajski psihič spopadete le v vročih ohlapnih krpicah pod katerimi nosita tangice, prava paša za oči. Za ženske seveda.




Filmski ustvarjalci se vse prevečkrat kot pijanec plota oprijemajo enačbe double the action = double the profit. Opekli so se tudi, ko so se odločili, da bodo v akcijado Double Impact (1991) porinili ne samo enega ampak kar dva Jean-Claude Van Damma. Vse lepo in prav, če le nebi pozabili na tisti glavni Van Dammov atribut. Govora je o njegovih visoko letečih brcah ter precizno odmerjenih udarcih. Ustvarjalci filma so se namreč odločili, da bivšemu baletniku v roke porinejo strelsko orožje. Seveda JCVD le - tega ne potrebuje, saj je že njegov kiks povsem dovolj, da fašete najmanj pljučnico. No, vsaj na špago niso pozabili.













Van Damma sta v tem ne tako posrečenem filmu dvojčka, ki sta bila zaradi umora njunih staršev, ločena že kmalu po rojstvu. Eden izmed njih postane gej, ki še »ni stopil iz omare« (le poglejte njegova oblačilia, ki si jih izbere za pot v Hongkong), drugi pa mačistični pridanič. Ob njuni združitvi, ki je prikazana nadvse butasto (dvojčka kljub neizpodbitni podobnosti nikakor ne moreta sprejeti, da sta drug drugemu brata), se jasno začne maščevanje za ubita starša. In če se na maščevalni pohod odpravita kar dva Van Damma ni pred njima varen nihče. Še posebej pa ne tisti joškemigajoči psihič, ki je dobil batine že v filmu Bloodsport (1988).  





Ponovno bodo vaše filmske brbončice naredile salto mortale, kajti na filmskem platnu se bosta za trenutek ali dva znova znašla kar 2 Van Damma. Vendar je razlog za to malček bolj zakompliciran kot pa v prejšnjem primeru. Tokrat je namreč govora o potovanju skozi čas, s katerim pa si scenaristi tokratnega filma niso preveč belili glave, saj ti skoki naprej in nazaj nimajo bog ve kako logičnih posledic (v opravičilo lahko napišem to, da je tako v večini akcijskih filmov), vendar brez skrbi. Glede na to, da so ustvarjalci filma v isti celuloidni izdelek strpali potovanje po časovnih črvinah in pretepača Jean-Claudea, jim za bolj ohlapen scenarij z lahkoto pogledamo skozi prste. 











Spominjam se, da sem še pretežno mlečnozob in pod nosom zelen, v enem izmed naših kinematografov imel čast ogledati si JCVD na velikem platnu, vendar sem se ob samem ogledu počutil dokaj nelagodno. Film je namreč za mladega poba, ki še ni povsem dobro ločil med realnostjo in filmom, nova spoznanja pa je vpijal kot goba po dežju, vseboval preveč strašljive like in dokaj scary prizore, da tiste nazorne in predolge seks scene sploh ne omenjam. Kljub temu pa se mi je že takrat film zelo dopadel in tako je bilo navkljub moji dodanim letom in zrelosti tudi ob ponovnem ogledu. Sicer malček manj strašljiv ter za odtenek bolj butast kot takrat, vendar povsem soliden akcijski flick.
















Da nekako smiselno zaključim tokratni k00lski opis pa sem se odločil izbrati film, ki vam poleg Van Dammove špage ponudi tudi dokaz, da ima ta bivši evropski prvak v karateju, dovolj izživljanja in eksploatiranja lastne persone. V filmu Replicant (2001) smo ponovno priča vse prevečkrat izrabljeni fori o podvajanju glavnih zvezd filma. In ker so filmski ustvarjalci že ponucali zgodbo o na silo ločenih dvojčkih ter potovanju skozi čas, jim je na polici za lase privlečenih zgodb ostala le še tista, v kateri JCVD klonirajo. Kot pa boste ob ogledu filma ugotovili se Jean-Claude Van Damme s to odločitvijo nikakor ne strinja. There can be only one in prav je tako.

Če ste mislili, da ima scenarij za film Timecop (1994) več lukenj kot švicarski sir, si oglejte pričujoči film in razmislite ponovno. Tajna vladna organizacija se namreč odloči, da bo serijskega morilca, katerega ni zmožna ujeti že dobra tri leta, speljala na limanice tako, da bo naredila njegov klon. Ta bo nato po schnellkurzu v katerega spadajo osnove kot so hoja, sedenje, hranjenje ter seveda neka mešanica med karatejem in gimnastiko, svoje stvaritelje pripeljal do pravega morilca. Ja pa kaj še. OK film ima vseeno svojo smešno in zadovoljivo plat, saj v njem Van Damme poskuša celo z osnovnimi elementi filmske igre. Škoda JVCD pa tako dobro si štartal.  













Objavljeno pod |

6 komentarjev:

t-h-o-r pravi ...

ok, nejgovi filmi s špagami, kapiš

ampak, vsekakor (tudi če ni špage) bi moral omeniti universal soldierja, njegov najbolj znan in high budget (imo) film


drugače pa, bloodsport, kickboxer, time cop filmi mojega otroštva wawawa :D

pol ti dajo pa v kickboxerja 2 al 3 sasho mitchella lol

Sadako pravi ...

Ta s Sasho je bla dost smešna ja, čeprov je bil men tip v humoristični nanizanki Step By Step dost k00lski, ampak v KickBoxerju...

Pa brez strahu zagotovo še pride objava v kateri bo svoje mesto najdu tud Universal Soldier. Če v filmu skupaj zaigrata legendi kot sta Van Damme in Dolphlungren, ni variante, de film ne bi najdu poti na moj blog.

filmoljub pravi ...

Jp, dobro si ga rezenciral, tudi meni je Jan Hlod von Dumme eden bolšjih igralcev, če pavšaliziram. Da igra jebeno dobro, seveda ni treba posebej izreči. :D

Paucstadt pravi ...

ej, ej! jan hlod von dumme :)), mi je praktično vzel mladost!! njegovi vhsi so bili zdrajsani do konca. :D car, kralj, bog! hvala sadako za tole, solze sreče si mi preklical na oči. ne resno, hranim ga na posebnem nostalgično otroškem mestu.

Anonimni pravi ...

Še video

http://www.youtube.com/watch?v=2vw_-uylxNE&feature=share&list=UL2vw_-uylxNE

Sadako pravi ...

Thanks.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji