7 kot presta prepletenih filmskih zgodb

Nekaterim režiserjem ni dovolj, da nam postrežejo zgolj z neko osnovno premočrtno filmsko zgodbo. Na svoj filmski meni raje uvrstijo tako imenovane multi plot filmske stvaritve, ki poskrbijo tudi za tiste bolj gurmanske filmske konzumante. Še dobro, kajti le kako bi se počutili, če bi morali prav vsak dan prebavljati eno in isto filmsko ponudbo.




Režiser Paul Thomas Anderson je v ta prečudoviti ensemble movie nabral pravo malo druščino izrazito stranskih karakternih igralcev med katerimi prednjačijo William H. Macy, Julianne Moore ter Philip Seymour Hoffman. In ne boste verjeli med vsemi temi igralskimi asi izpade dobro celo america's sweetheart Tom Cruise. Ma kaj dobro, upam si trditi, da v pričujočem filmu odigra eno svojih najboljših filmskih vlog, če ne celo najboljšo, še posebej, če upoštevamo v kakšni eminentni igralski druščini se je znašel v tem filmu polnem aluzij na svetopisemske dogodke. Prava filmska poslastica za vse ljubitelje malček bolj morbidnih dram. 











V tej kot gordijski vozel zamotani zgodbi, ki govori o potlačeni ljubezni, katero ljudje skrivamo globoko v sebi, lahko spremljamo vseprisotni obup in žalost. Ljudje se zaradi nerazčiščene preteklosti in prevelikega bremena, ki ga nosijo seboj, znajdejo na robu eksistencialne krize. Vendar, ker lahko že drobne malenkosti oz. naključja (kot na primer tista na začetku filmske pripovedi, ki so sicer del urbanih legend), do temeljev spremenijo potek našega življenja in nas ponovno postavijo na začrtano pot, upanje umira zadnje. In če že sami nismo dovolj močni, da bi naše življenje ponovno postavili na prave tirnice, se lahko kdaj pa kdaj zanašamo tudi na višjo silo. Toda življenje ni film, kajne? 
















Svoj čas je britanski režiser Guy Ritchie med mlado populacijo veljal za enega najbolj čislanih in opevanih filmskih ustvarjalcev in to zgolj zaradi tistih dveh filmov, ki sta tokrat našla pot od mojega spomina preko tipkovnice do digitalnega zapisa, ki je pred vami. In tudi danes, ko med prijatelji ob pivcu ali dveh (preveč) beseda nanese na kultne celuloidne izdelke, skoraj ne mine večer, ko ne bi nekdo omenil Lock, Stock And Two Smokin Barrels (1998) oz. Snatch. (2000) ter ob tem povedal še kakšno krepko čez kraljico popa, ki naj bi bila kriva za prehiter zaton tega filmskega genija. Poglejte si Swept Away (2002) in stvar vam bo popolnoma jasna.













Vendar odkar se je razšel z najbolj perverzno devico, se Ritchie počasi vrača v svoj filmski svet, v katerem tako kot v filmu Snatch. (2000) kraljujejo odbiti liki, s črnim humorjem ter brutalnostjo prežeta zgodba ter kultni dovtipi. Vse ti atributi pa so svoj vrhunec dosegli ravno v tokratnem filmu, v katerem se akcija raztresenih a hkrati močno povezanih zgodb, često prestavlja iz lokacije na lokacijo. Morda celo tako zelo pogosto, da je gledalcu, ki si prvič ogleda ta klobčič, zamotan okoli gonje za ogromnim diamantom, po vsej verjetnosti kar težko slediti (kot npr. temule stavku) ter razdrobljene koščke zgodb pravilno postavljati znotraj okvirja velike slike. Nimaš kaj, brez dela ni jela.   


















Mehiški mojster za kot presta prepletene filmske zgodbe (tudi njega je tako kot njegovega britanskega »sodelavca« Ritchieja doletela čast, da sta se v tokratnem zapisu znašla kar dva njegova filma) Alejandro González Iñárritu, je že s svojim celovečernim prvencem postavil standarde, ki jih do sedaj še ni uspel preseči in to kljub dejstvu, da je iz svoje filmske malhe stresel kar nekaj celuloidnih mojstrovin. Amores Perros (2000) med vsemi njegovimi (povečini ensemble filmi) izstopa predvsem zaradi dejstva, da se režiser ne poslužuje poceni sentimentalnih trikov, ki trkajo na vrata naših čustev, temveč nam navrže asketsko ter surovo zgodbo oz. zgodbe.













Zgodbe, katere v smiselno celoto poveže avtomobilska nesreča, ki za nekatere pomeni odrešitev za druge pa pogubo (odvisno od tega kakšno je bilo njihovo življenje pred tem katastrofalnim dogodkom). In glede na to, da v filmu spremljamo krvave pasje borbe, uničena življenja, družinsko nasilje, amputacije, razbite sanje, smrt,… bi pričakovali, da nam bo ob vseh teh dogodkih po licu spolzela solzica ali dve, vendar vsaj pri meni ni bilo tako (pa ne zato, ker bi bil neka senzibilnosti oropana moška skala, kajti tudi meni se ob določenih filmih orosi oko, vendar o tem v nekem drugem zapisu). Kajti kljub izredno morbidnim temam je Iñárritu s svojo režisersko paličico zadel žebljico na glavico.   






Da boste lažje razumeli zgoraj spisani sestavek in kaj pomeni to, da se režiser poigrava z vašimi čustvi, vam v vpogled priporočam zgoraj omenjeno multi plot štorijo. In če vam ob njej uspe ostati ravnodušen (še posebej ob prizoru v katerem se pred sproženo pištolo znajde meni nič tebi nič kriva deklica), se morate resno zamisliti nad svojo čustveno otopelostjo. Režiser Paul Haggis je namreč mojster vseh mojstrov, ko je govora o trkanju na našo vest in moralni odgovornosti. Z neverjetnim smislom za tempiranje zna namreč v kader združiti nadvse solzavo glasbo ter bližnje posnetke mučeniških fac ob katerih bi solzico potočil tudi legendarni Chuck Norris.











In takih prizorov je v tej z rasizmom natrpani zgodbi malo morje (zatorej je pred ogledom priporočljiv nakup kar se da velikega števila robčkov). Nič čudnega, če omenim dejstvo, da spremljamo kar osem različnih zgodb (vsaj toliko sem jih naštel sam), katere bolj ali manj povezuje ravno sovraštvo do drugačnih. Sovraštvo, ki pa nima neke utemeljene podlage in je povečini projekcija frustracij v zasebnem življenju, vendar zato ni nič manj nevarno. Še več, zaradi težav doma, se ti protagonisti znašajo nad nič hudega slutečimi ljudmi in nemalokrat so posledice takega ravnanje naravnost katastrofalne. Ja, še kako drži rek, da je naprej potrebno pomesti pred svojim pragom.
















Spominjam se kot bi bilo včeraj, ko je moje takrat še ne preveč izostreno filmsko oko prvič uzrlo omenjeno mojstrovino. Slina je tekla v potokih in kar nisem in nisem mogel najti dovolj superlativov s katerimi bi svojim prijateljem opisal to hudomušno in pretkano filmsko stvaritev. Prepletene zgodbe, kriminal, črni humor, brutalnost, akcija, odlična igralska zasedba, ki je svoj glas in stas posodila nekaterim najbolj odpičenim filmskim karakterjem ter neverjetno naspidiran tempo (ki mi praviloma ni preveč povščeči, vendar v tej angleški črni komediji deluje fantastično), so tiste sestavine, ki so Lock, Stock And Two Smoking Barrles (1998), kar za nekaj let ustoličite na prestolu mojega filmskega Olimpa.
  












V filmu znotraj katerega spremljamo pretenciozne podvige majhnih kriminalnih ribic, sta svoj igralski prvenec doživela meni dva izredno ljuba predstavnika tiste prave moške prezence, ki je v dandanašnjem svetu Barbik in Kenov prava redkost (govora je jasno o robustnem Jasonu Stathamu ter kot gora ogromnem Vinnieju Jonesu). In ravno ta pretencioznost je predpogoj za komedijo zmešnjav, ki smo ji priča in v kateri imajo naši štirje ljubljenci več sreče kot pameti. Z njeno pomočjo se skozi celoten film spretno izogibajo usodi kriminalne prehranjevalne verige, v kateri so ravno oni tiste najmanjše ribice. Tarantino serviran na angleški način.


















Od vseh tokratnih zavozlancev je ravno 21 Grams (2003) tisti, ki se ponaša z najbolj zahtevnim prikazom zgodbe. Le - ta od nas zahteva izjemno mero koncentracije, kajti ne le, da se je Alejandro González Iñárritu odločil, da nam navrže kot gordijski vozel prepletene zgodbe, temveč je naredil še korak dalje. Kljub temu, da je režiser fabulo snemal kronološko, se je kasneje odločil, da s svojo režisersko pestjo udari  po posnetih kolutih. Ti so se po dolgem in počez razleteli po snemalni lokaciji in Alejandro je bil naravnost navdušen nad nastalo zmešnjavo. In tako smo v filmu priča drobcem filmskih zgodb, ki se dogajajo v različnih časovnih obdobjih. 













Tako kot v prvem celovečercu omenjenega režiserja, je tudi tokrat avtomobilska nesreča tista, ki preplete življenjske niti nič hudega slutečih protagonistov, vendar tokrat nihče izmed njih z njeno pomočjo ne poseže po katarzi. Ravno nasprotno. Zaradi njenih katastrofalnih posledic se akterji, ki so poprej živeli dokaj idilična življenja znajdejo na robu obupa. Redki vmesni žarki sreče, ki posijejo v njihova turobna življenja so torej le slepilo, zaradi katerega z nesrečo ožigosani junaki ne vidijo temnih oblakov, ki so se zgrnili nad njihovim življenjem. Mnogo bolj morbiden in predvsem čustveno manipulativen od svojega predhodnika.


















Pri tokratnem zapisu sem se znašel pred do sedaj najbolj zahtevno nalogo. Dejstvo, da je ponudba ensemble filmov z multi plot štorijo iz dneva v dan večja, je rezultiralo v tem, da je bilo izluščiti 7 izbrancev, ki si zaslužijo mesto v tokratnem zapisu, neverjetno naporna naloga. Tako so pred vrati Filmskega platna št. 7 ostali nekateri filmski biserčki ala Pulp Fiction (1994), ki je svoje častno mesto sicer že dobil pod rubriko 7 veličastnih, Short Cuts (1993), Lantana (2001),… Po tehtnem premisleku in mnogih neprespanih nočeh, sem se navsezadnje odločil, da si tisto »zadnje« mesto na tokratni lestvici zasluži mojstrovina Stevena Soderbergha.














Bolj kot fizični kontakt tokratne protagoniste povezuje najbolj donosen biznis na svetu, biznis z drogo. Tako lahko spremljamo tiste, ki se s to obrtjo okoriščajo kot tudi tiste, ki poskušajo ta ilegalni posel izkoreniniti. In da bi celotni zamotani štoriji lahko sledili brez kakršnega koli pretiranega truda, se je režiser odločil, da nam priskoči na pomoč. Vse prizore, ki se dogajajo južno od reke Rio Grande je namreč markiral z rumeno, medtem ko je prizore v deželi sanj označil z modro barvo. Tako je film, ki je na famozni prireditvi Oskar odnesel kar štiri zlate kipce, eden izmed tistih, ki je kljub svoji kot presta prepleteni zgodb, za razumevanje dokaj lahkotne narave.













6 komentarjev:

t-h-o-r pravi ...

kul, dober izbor


sem bi spadala še kaka lantana, short cuts, happiness in pa seveda nashville, ki bi moral bit na seznamu :)

filmoljub pravi ...

Short cuts vsekakor, ata vseh teh poznejših t.i. hiper(kon)tekstualnih filmskih zgodb.

Magnolia Preprosto čudovito. :ava: Ko slišim tole, se kar naježim. Faking osom.

Sadako pravi ...

hehe, Lantani in Short Cutsem sem se opravičil tekom zapisa, medtem ko imam Nashville prišparan za nek drug zapis.

Jp, izbira je bila res težka.

Cosmopapi pravi ...

Sem malo začel brskat po spominu, pa me je ob obilici odličnih podobnih filmov kar minilo. Naštel si najboljše (+ tisti dodatni komentirani) in tako naj raje ostane...

btw, opažam sliko pri 21 gramov in se spomnim na nekaj, kar mi je od ogleda ostalo v spominu.
Pri nekem vprašanju za N. Watts "kako to, da se je kazala gola?", je odgovorila: "ker je tako pisalo v scenariju...". Komaj po tem intervjuju sem začel razmišljati "zakaj?", ter prišel do zaključka, da je to ena najbolj upravičenih golih scen, kar sem jih kdaj videl. Namreč, prizor je prikazan v prvih sekundah filma. Vsi bulimo v njene bradavičke, nihče pa zraven sploh ne opazi oz. takoj pozabi na S. Penna, pri katerem se potem še globoko v film sprašujemo, če bosta seksala ali ne.:)

Okej, če sem že toliko zabluzil, pa še vseeno lahko dodam nekaj prestic: Playing by Heart, 11:14, Bobby, Grand Canyon, 2 Days in the Valley, Go, Happy Endings...

btw št. 2 - Lantana bo eden redkih (ali skoraj edini) filmov, katerega bom verjetno gledal drugič, kajti še danes ne verjamem, da je lahko tako dober, kot ga imam v spominu

Sadako pravi ...

Vidim, da sva si pri temi, ki govori o večkratnem gledanju filmov kar na istem. Tudi sam si namreč le redkokateri film ogledam dvakrat ali celo večkrat (OK, če odštejem tista moja bolj zamegljena leta, ko sem znal How High na pamet :D).

Kar pa se tiče 21 Grams pa morem reči, da sem sam iz prve zapazil Penna, kar me sedaj malček skrbi. :D

Paucstadt pravi ...

@sadako; to da si v tistem uvodu zapazil penna je res čudno in skrb vzbujajoče, oh kako so zbrstele tiste bradavičje, uh... no. :)

kul izbor, nimam kaj dodati. je res, da so vsi tovrstni multicentrični (heh, kera skovanka, ni moja, btw) filmi naravnost fantastični.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji