7 legendarnih stvaritev mojstra suspenza, part II





Part II Hitchcockovih mojstrovin se pričenja zelo podobno kot njegov predhodnik Part I. Tudi tokrat sem se najprej odločil za film, ki se povečini dogaja v zgolj enem prostoru oz. stanovanju. Posledično gre za celuloidni izdelek v katerem se krešeta pikri dialog ter odlična igra in če zraven pridamo še glavno nit, ki se vrti okoli popolnega umora, naletimo na zelo solidno mutacijo filma Rope (1948). V njej se je navihani filmski režiser preizkusil v snemalni tehniki, ki je dandanašnji ponovno v vzponu oz. kar v največjem razcvetu. Govora je seveda o 3-D varianti, ki pa v omenjenem filmu ni kaj često v uporabi.

















In prav je tako. Le kaj nam je potrebno vizualno slepilo v 3-D podobi, če pa imamo pred sabo kot struna napeto zgodbo, ki jo je po mega uspešni gledališki igri posnel eden največjih veleumov svetovne kinematografije (no, po drugi strani pa ne bi imel povsem nič proti, če bi moje filmsko oko uzrlo kakšno ženstveno vijugo prelestne Grace Kelly v 3-D tehniki). V njej spremljamo ljubezenski trikotnik prepreden z ljubosumjem, prevarami, nezaupanjem, razočaranjem in navsezadnje tudi z umorom. Umorom, ki pa se ne izteče povsem po načrtu, kljub temu, da gre za A Perfect Murder (1998). V Hitchcockovem svetu za zahrbtne morilce ni odrešenja.






















Prvi film mojstra suspenza, ki je nastal izven angleškega otoka v njegovi novi filmski domovini ZDA, ni njegov povsem konvencionalen film. Lahko bi celo rekel, da gre za ekranizacijo neke gotske pravljice ala Alfred Hitchcock.  In kako je sploh prišlo do tega, da se je slavni evropski režiser podal na pot onkraj velike luže? Jah, na drugi strani so ga čakali najsodobneje opremljeni filmski studii, največje filmske zvezde, ki so čakale, da jih pod svoje okrilje vzame priznani evropski umetnik, čakala pa ga je tudi ogromna vreča denarja brez dna ter tako rekoč popolna umetniška svoboda. No, morda pa je k vsemu temu pripomogla tudi obljuba, da bo snemal film o legendarnem Titaniku.  
















Obljuba iz katere pa ni bilo kruha in tako je postal Hitchcockov prvi projekt onkraj rodne zemlje tokratni film oz. kot sem že omenil filmska pravljica ogrnjena v plašč gotike. V njej lahko namreč najdemo stereotipno hudobni in mrk lik v podobi služkinje (ponavadi se povsem mistično prikaže od nikoder), brezmejno palačo sredi ničesar, nedolžno, plaho in dobro namerno princesko ter njenega princa potrebnega odrešitve (jp, tokrat je za spremembo ženski lik tisti, ki je močnejši), tako da se bodo ob njem zabavale tudi tiste die hard feministke, ki sicer režiserskega mizogina nimajo ravno v čislih. Filmska anti Trnuljčica, primerna za vse nazore.




















Film s pomočjo katerega je Alfred Hitchcock ponudil svoj neposreden poklon sedmi umetnosti. Gre namreč za njegov najbolj kinematografski film. Skozi celotni slabi in hitro minljivi 2 urici namreč spremljamo eno in isto formulo. Najprej vidimo kako legendarni James Stewart opazuje določene stvari in dejanja skozi dvoj daljnogled oz. kar fotografski objektiv, nato smo s pomočjo proti kadra tudi sami priča tem na prvi pogled povsem običajnim dogodkom, nenazadnje pa nam povratni kader ponovno prikaže Stewarta oz. njegovo reakcijo na videne dogodke. Osnove kinematografije zavite v enega najboljših trilerjev mojstra suspenza.














Tako rekoč celotna napetost v tem voajerskem filmu o zasledovanju in iskanju sreče, izvira iz Stewartove perspektive. Le - ta znotraj zgodbe upodablja znanega fotografa, ki je zaradi prevestnega opravljanja svojega dela, za nekaj tednov bolj ali manj ostal prikovan na invalidski voziček. Na srečo se njegovo stanovanje nahaja znotraj blokovsekga kompleksa, eno izmed oken mu pa nudi pogled na skupno dvorišče in tudi v zasebnost njegovih sostanovalcev. In ali poznate kakšen boljši način kratkočasenja kot pa je špeganje za sosedovo mizo? Zganjanje nagajivih norčij z čeljust izpahujočo Grace Kelly pravite? Zgleda da ne.



















V filmski malhi velikega Hitcha se najdeta zgolj dva filma, v katerih se pod glavnim žarometom znajde negativec. Poleg filma Psycho (1960) je to še tokratni biserček, za katerega je kar nekaj časa veljalo zmotno dejstvo, da gre za Hitchcockov najljubši film (vse do tistega legendarnega intervjuja, ki ga je s filmskim navihancem opravil François Truffaut). Žal pa tudi v njem ne izvemo kateri je njegov naj film, kar je po eni strani tudi razumljivo, izvemo pa kateri je tisti, ki ga režiser najmanj ceni. Brezkompromisno omeni, da gre za Waltzes From Vienna (1934), za tokratnega pa namigne, da kritiki zanj ne morejo najti žale besede, saj so vse filmske prvine na svojem mestu. 

 

















In res gre za izjemno filmsko popotovanje tako v fabulativnem kot tudi vizualnem smislu, saj so nekateri kadri skrbno premišljeni in spretno dopolnjujejo na trenutke zelo napeto zgodbo (že sam prihod glavnega negativca na železniško postajo je simboliziran z gostim črnim dimom, ki se dobesedno uleže čez celo meso, da ujetosti glavne igralke znotraj kadra v kadru sploh ne omenjam). Na obisk k svojim sorodnikom pride dolgo izgubljeni na prvi pogled zelo prijazni stric, ki pa s seboj nosi breme težkih zločinov. Ko mu na sled pride njegova nečakinja, ki je na skrivaj v njega tudi zaljubljena (oh kako Hitchcockovsko), se roller coaster suspenza lahko prične.






















Omenjenemu filmu se dodobra pozna, da je nastal le nekaj let za tem, ko je nemo kinematografijo na smetišče zgodovine skoraj dokončno izrinil bolj moderni zvočni film. Kar nekaj filmskih sekvenc bi namreč lahko z lahko umestili pred čas, ko je na oder stopil The Jazz Singer (1927) in s tistim famoznim »You Ain't hear ed nothin' yet«, za vedno spremenil historična kolesja svetovne kinematografije. V oči prav posebno pade celotna filmska sekvenca, v katerem se glavni lik (Robert Donat) zateče v na videz varno zavetje odročne škotske družine. Na tem mestu se namreč dodobra opazi vpliv, ki ga je na A. Hitchcocka imelo nemško ekspresionistično obdobje. Vizualni klimaks. 

















No, da ne bodem krivičen bom kar takoj omenil, da je celoten film prava paša za oči (ja, včasih, ko še ni bilo "talkijev", so se bili režiserji v podajanju svoje zgodbe primorani zanašati predvsem na vidne dražljaje). Vendar se mojster suspenza kot ponavadi ni zadovoljil z nekim povprečnim vrabcem v roki, ampak je v film vkomponiral tudi eno najboljših on the run zgodb. V na videz neizogibnem primežu vohunskih tajnih služb se tokrat znajde nič hudega sluteči Rober Donat (fantastično odigrana vloga), ki svojo pod do odrešitve išče čez drn in strm prostranih škotskih planjav. Da bi bila naloga še hujša je dobesedno priklenjen na prelestno Madeleine Carroll, ki ni povsem prepričana v njegovo nedolžnost. Early Hitchcock at it's best.   























S tem filmom posnetim po resničnih dogodkih, si je veliki Hitch na svoja ramena naložil izjemno težko nalogo. Od pričujočega filma so zaradi avtentičnosti namreč prav vsi filmski kritiki pričakovali, da bo posnet v kar se da realističnem, če ne kar dokumentarnem stilu, vendar prefrigani režiser se s tem ni kaj dosti obremenjeval in prav je tako. Kritik pač ne moreš unovčiti na blagajniškem okencu banke, vse kar šteje je zgolj odziv občinstva. Zato je gospod Alfred tudi v filmu The Wrong Man (1956) ostal zvest sam sebi in svojim snemalnim tehnikam ter se dodobra poigral z snemalnimi koti ter montažo. Velikim je pač dovoljeno vse.













Da pa bi vsaj delno zadovoljiv na nek način celo upravičena pričakovanja filmskih snobov, je v samo zgodbo vključil lokacije ter dejanske osebe, ki so bile prisotne v resničnih dogodkih. Med te povečini naturščike se je odlično vklopil tudi Henry Fonda, ki v svoji preprostosti deluje tako prepričljivo, da gledalec dobi občutek, kot da ima pred seboj povsem običajnega moža in ne igralske ikone Hollywooda. Kot zanimivost pa naj navržem še majhno trivio. Ne glede na to, da se je Alfred Hitchcock za sekundo ali dve pojavi skoraj v vseh svojih filmih, je tokratni film edini, v katerem ga boste slišali tudi govoriti. Mamljivo? 


















Okej priznam, tokrat je moje subjektivno mnenje pregazil zgodovinski pomen, ki ga ima dotični film znotraj zaenkrat še relativno mladega filmskega poltraka. Če bi se ravnal zgolj po svojem osebnem filmskem okusu, bi se za zadnje razpoložljivo mesto, ki je še na voljo na tokratnem blog zapisu, bil trd in neizprosen boj med Lifeboat (1944), Foreign Correspondent (1940) in The Lodger: A Stroy Of The London Fog (1927). Kaj čmo, razjarjeni leteči ptiči me pač niso prepričali, še manj pa dosegli svojega prvotnega namena, da bi me prestrašili. So pa po drugi strani na svojo stran pridobili nepregledne mase ljudi kot tudi kritiško srenjo.

















Po nekaj prebrane literature se je v meni celo naselilo mnenje, da gre za film, ki zaseda prvo mesto celo na avtorjevi lestvici (dasiravno Hitchcock tega nikjer izrecno ne omeni). V njem prikupno letoviško mestece Bodega Bay začno terorizirati nepregledne jate pobesnelih ptic vseh vrst. Prebivalstvo je nad nenadnim in nadvse presenetljivim napadom naravnost zaprepadeno (po obisku kinodvoran so bili zaradi dejstva, da mojster suspenza ni ponudil nobene razlage napada, zaprepadeni tudi gledalci). Kričeče bežijo gor in dol po mestu ter pri tem divje krilijo s svojimi rokami. Zanimiva ironija, ki pa ni ravno my cup of tea. Bolj mi je povšeči ljubezenska zgodba, ki se odvija v ozadju tega nenavadnega horrorja.

















10 komentarjev:

t-h-o-r pravi ...

dial m for murder
rear window


meh

Anonimni pravi ...

"dial m for murder
rear window


meh"

kaj

Sadako pravi ...

jah, 100 žena 200 sisa :D

Kot kaže sem sam še posebaj usekan na tako imenovane "kammerspiel" oz. enoporstostorske enodejanke.

t-h-o-r pravi ...

saj tehnično so filmi res brezhibni

ampak vsebina je pa totalno silly


ljubezenska zgodba v ptiči? please

najprej se šele spoznata, čez 1 minuto se objemata čez 2 minuti si izpovedujeta ljubezen

da sploh ne omenim, da se gospodična cel teden ne preobleče

Sadako pravi ...

he, in celo to je boljše kot pa smrt sejoči ptiči :D

t-h-o-r pravi ...

upam, da bo še 3. del, ker cel kup filmov še vedno ni omenjen :(

Sadako pravi ...

Sorči ne bo. Je že tukaj omenjenih preko 20 % njegovih filmov kar se mi zdi povsem relevantni izlušček tistih bolj opevanih del. Bodo pa še marsikateri njegovi filmi predstavljeni v drugih zapisih, si pa tudi ti prav lepo vabljen, da v svojem komentarju zapišeš tiste, po tvojem mnenju mankajoče biserčke.

Cosmopapi pravi ...

Kaj pa The Man Who Knew Too Much (1956)? Tak, en predhodnik North by Northwesta

Sadako pravi ...

Sem ga pa že ponucal pod 7 rimejkov, ki so prekosili izvirnik.

Sem se nekako odločil, da bom vsak film uporabil samo enkrat. No pa tudi drugače nisem prepričan, da bi ga uvrstil v tokratna dva zapisa.

t-h-o-r pravi ...

"si pa tudi ti prav lepo vabljen, da v svojem komentarju zapišeš tiste, po tvojem mnenju mankajoče biserčke"


vsekakor foreign correspondent, sabotage, to catch a thief :P

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji