7 brezčasnih mjuziklov

Tokrat pa v malček bolj lahkotne in zabavne filmske vode. Odločil sem se namreč, da vam predstavim vse prevečkrat spregledan in zanemarjen filmski žanr mjuzikl. Pred vami so tisti najboljši mjuzikli, ki se z leti niso prav nič postarali, temveč so ravno nasprotno kot dobro vino pridobili na svoji žlahtnosti.





Mjuzikl epskih razsežnosti tako kar se tiče svoje dolžine kot tudi naravnih lepot, ki jih lahko občudujemo tekom ogleda. Zgodba se namreč odvija v prelepem mestecu naših severnih sosedov Salzburgu ter neokrnjenih okoliških hribovjih, ki filmu poleg prečudovite slušne dimenzije, dodajo še neverjetno vizualno kuliso. Povrhu vsega pa je to tudi eden izmed najbolj sentimentalnih predstavnikov obravnavanega žanra. Dobršen del  pesmi je namreč spisal umirajoči Oscar Hammerstein (tako za odrsko kot za celuloidno verzijo) in posledično je v večini izmed njih moč začutiti močan podton nostalgije in strahu pred nesigurno prihodnostjo.











In ravno ti iskreni občutki naredijo to brezčasno glasbeno pravljico o moči glasbe, družine in patriotizma za enega najbolj prisrčno naravnih mjuziklov oz. kar filmov vseh časov (meni osebno številka 1 med tokratnimi izbranci). Definitivno gre za film, katerega ogled vam predlagam predvsem v tistih dneh, ko se počutite povsem na psu in ko imate občutek, da so vam temačni oblaki za vedno zastrli božajoče sončne žarke. The Sound Of Music (1965) je namreč eden izmed tistih izdelkov, ki vas bo navdal z upanjem in na vaš obraz ponovno narisal nasmešek tudi v tistih najbolj turobnih dneh. Jp, glasba s seboj nosi nenadejano moč.
















Ne preveč izviren, vendar izjemno zabaven mjuzikl, ki je z lahkoto prestal preizkus časa. Zakaj ne preveč izviren pravite, ja predvsem zaradi dejstva, da gre za nekakšno avtorefleksijo samega razvoja Hollywooda oz. ameriške filmske industrije, zaradi katere so ustvarjalci filma kopirali kar nekaj znanih filmskih točk in peripetij. Toda ne glede na to, ne gre prav nič očitati tej pojoči filmski stvaritvi, saj je bil njen prvotni namen zabavati in to nalogo je opravila več kot z odliko (saj se verjetno tudi na »kradljivca« Q. Tarantina po vsej verjetnosti ne jezite kaj dosti, ko se zabavate ob njegovih filmskih kolažih kajne?). 

















Bolj natančno ta nostalgična pojoča zgodba govori o obdobju, ko so neme filme na smetišče zgodovine začeli pošiljati tako imenovani talkiji oz. zvočni filmi. Filmski studii so se nenadoma znašli pred novo in zahtevno nalogo, saj so morali kar se da hitro posodobiti svojo filmsko opremo, še bolj pa so nasrkale filmske zvezde. Še posebej tiste, ki so se zanašale zgolj na svoj prelestni stas in ekspresionistično obrazno mimiko. Jp, zvočni filmi so bili do igralcev s piskajočim in tresočim glasom neprizanesljivi in so lahko kaj hitro ugasnili še do včeraj visoko plamenečo igralsko kariero. In ravno o teh prelomnih nevšečnostih govori ta ekstremno zabaven mjuzikl z Genom Kellyem v glavni vlogi.























Prav nič čudnega ni, da je omenjeni glasbeni film postal eden izmed največjih in to ne samo znotraj žanra, ampak znotraj celotne filmske zgodovine, če pa so pri njegovi režiji sodelovali asi kova Victor Fleming, George Cukor, Mervyn LeRoy ter King Vidor (v najavni špici je sicer omenjen zgolj prvi), glavno vlogo pa je dobila kasnejša prva dama mjuziklov Judy Garland (v tokratnem zapisu jo bomo srečali še enkrat). Vendar bi kaj kmalu bilo povsem drugače, saj jo producenti na filmske ustvarjalce pritiskali, da odstranijo glavno zvezdo filma, legendarni komad Over The Rainbow, saj naj bi le - ta po nepotrebnem zavlačeval prehod iz Kansasa v deželo Oz.

















Producenti so bili namreč nad Tehnicolorjevo pokrajino Oz, ki so jo odlikovale za tisti čas izredno žive oz. že kar malček kičaste barve (na drugi strani je s pomočjo sephie Kansas prikazan kar se da turobno), tako ponosni, da se jim je vanjo mudilo kot mladoporočencu v luknjico užitkov na poročno noč. No še dobro, da so ostali ustvarjalci filma vztrajali pri svojih začrtanih vizijah. Poleg že omenjenega komada, Judy (mlada rosnih 17 let) in režiserjev pa so glavne zvezde tudi igralci, ki so upodobili legendarnega Pločevinkota, Strašilo ter Bojazljivega leva. Uživajte torej v tej brezčasni pravljici za vse generacije, ki velja za enega največjih poklonov otroštvu ter brezmejni domišljiji. 






















Kadarkoli je govora o top lestvici tistih legendarnih mjuziklov, na njej ne sme manjkati vsaj eden izmed teh plesno glasbenih filmov, v katerem sta moči združila ljubljenca občinstva iz postdepresijskih 30. let prejšnjega stoletja, Fred Asteire & Ginger Rogers. In kako izbrati med njunimi desetimi mjuzikli, ki so si podobni kot jajce jajcu (Na začetku petelinasti Fred zapazi nazarensko lepo Ginger in se kakopak vanju zaljubi. Po dolgotrajnem plesno pevskem dvorjenju slednja le popusti in mu začne ljubezen vračati. Toda zaradi nepredvidljivih in povsem naključnih dogodkov, Ginger izgubi zaupanje v Freda, ki ga potem znova obnovi v kičastem ter ljubezni polnem happy endu)?

















Sam sem se odločil za njun 4. skupni projekt, v katerem si na filmskem platnu delita največ skupnih nagajivih plesno pevskih točk in sicer kar 5. Film je poseben tudi zaradi tega, ker je bil scenarij za Top Hat (1935) namreč prvi, ki je bil spisan posebej za plešoči zvezdi (le – ti sta se mnogo bolje razumeli na filmskem platnu kot pa v resničnem življenju, kar pa za ege tako velikega kova ni nič nenavadnega), poleg tega pa je to tudi film, ki obče velja za naj Fred & Ginger mjuzikl. Vsekakor pa si velja pogledati tudi naslednje mojstrovine: The Gay Divorce (1934), Swing Time (1935) ter Shall We Dance (1937), v katerih romanca med seksi Ginger in ne tako seksi Fredom zasije v vsej svoji lepoti.























Podobno kot že v malo višje omenjenem The Wizard Of Oz (1939), se tudi tokrat celotna zgodba vrti okoli zelo znanega in še kako resničnega reka: »Home! Sweet home!«, oz.: »Povsod je lepo, a doma je najlepše« (leitmotiv, ki je prevladoval skozi celotno obdobje II. SV). In tudi tokrat je v ospredju mlada zvezdnica katero so proslavile njene nebeške glasilke Judy Garland, vendar z eno zelo pomembno razliko. Mlada deklica je namreč postala prava brhka dama, že povsem primerna za možitev, kar je opazil tudi režiser Vincente Minelli s katerim sta se poročila kmalu po koncu snemanja (sad njune ljubezni je bila prav tako v plesno pevske filmske vode orientirana gay ikona Liza Minelli).

















Zgodba se dogaja na začetku prejšnjega stoletja in sicer na idiličnem obrobju razvijajočega se mesta St. Louis. Na tem mestu velja poudariti izjemno delo, ki so ga bili opravili scenografi in kostumografi, saj so z veliko vloženega truda in financ odlično ujeli podobo tistega časa. Nezanemarljiva je tudi glasbena plat filma (plesnih točk znotraj izdelka praktično ni, saj gre za mjuzikl, ki je bolj pevske kot pa plesne narave), ki odlično dopolnjuje narativno plat zgodbe, svoj vrhunec pa dobi v z Oskarjem nominirani izvirni skladbi The Trolley Song. No tudi naslovna skladbica je precej nalezljiva, tako da si jo boste po vsej verjetnosti požvižgavali še nekaj dni po ogledu.






















Kljub svojim 12. nominacijam na prestižni iz leta v leto bolj precenjeni in zrežirani podelitvi Oskar ter 8. osvojenim kipcem, celuloidni izdelek My Fair Lady (1964) ni največkrat nagrajeni mjuzikl na omenjeni prireditvi. Pred njim se namreč z devetimi ter desetimi kipci nahajata Gigi (1958) in West Side Story (1961), ki pa kljub svoji nadvse zavidljivi beri pozlačenih goloritih fantičev, ki imajo to moč, da ljudi spremenijo v neposrečene humoriste, nista našla poti v tokratni zapis (jo pa bosta zagotovo našla v bližnji prihodnosti, ko bo govora o dobitnikih zlatih kipcev). Tokratni glasbeno pevski film, ju namreč v svoji neminljivi klasičnosti pusti daleč za sabo.











Med drugim tudi s pomočjo glamurozne ter za nekatere tudi najlepše dekline Hollywooda (za moj okus ji sicer manjka kar nekaj ženskih oblin) Audrey Hepburn, ki je odlično upodobila metamorfozo iz neobrušenega diamanta z ulice v neprecenljivi dragulj visoke družbe. Vendar pozor, zgolj upodobila, kajti petje znotraj filma ni rezultat njenih glasilk. Jah, če si lep in popularen ti je oproščeno marsikaj (opazka, ki mi je šinila skozi misli predvsem zaradi dandanašnjih igralskih hlodov, ki jih rinejo v vse mogoče filme, kajti Audrey je povsem solidna vokalistka). Če vas torej zanima kako izgleda klasična drama Pygmalion v podobi mjuzikla, je tole pravi film za vas.















Če sem tokratni zapis začel s »pravljičnim« mjuziklom pa ga bom končal s tistim pravim, brez narekovajev. Leto pred legendarnim The Sound Of Music (1965) je Julie Andrews doživela svoj ognjeni krst na velikem filmskem platnu, toda ne v kateri koli produkciji, ampak v do tedaj najdražjem filmskem projektu studia Walt Disney, za katerega je sam Walt zastavil svoje dobro in velecenjeno ime. In če oče prvega celovečernega animiranega filma ter dolgoletni kralj komercialne filmske animacije na kocko postavi svoj trdo prigarani rezime, dodatno obtežen še z zajetnim kupčkom denarja, uspeh nikakor ne more izostati.





In tudi ni. Mary Poppins (1964) je namreč kar za dobrih 20 let postal najbolj donosen film studia, katerega večina izdelkov je bila in je namenjena mlajši populaciji, poleg tega pa je zaenkrat tudi film, ki je studiu prinesel največ Oskarjev in to kar 5 (med drugim ga je za svoj krstni nastop prejela tudi Julie Andrews). Le - ta v omenjenem filmu igra varuško, katero bi si v svoji bližini želel imeti prav vsak otrok (med drugim je to opazil tudi režiser Robert Wise), družbo pa ji predvsem v pevsko plesnih točkah dela tisti navihani belolasi zdravnik iz nanizanke Daignosis Murder (1993 - 2001). Odličen par v mladinskem mjuziklu kot se šika.  













Objavljeno pod |

19 komentarjev:

t-h-o-r pravi ...

swing time > top hat :P

drugače meni so kaki early 30's boljš za gledat kot marry popins pa my fair lady

Sadako pravi ...

Ne vem zakaj, ampak meni zravn mjuziklov noro pašejo barve in le s težavo gledam tiste črnobele. Nekako povezujem živahnost, glasbo in barve.

filmoljub pravi ...

Mamma Mia! (2008) ●●●●●●●○○○

Sadako pravi ...

Mamma Mia! je carski. V bistvu je tisti mjuzikl, ki me je po dolgem času navdušil, da sem se zakopal v tiste starejše predstavnike dotičnega žanra.

Pa Moulin Rouge (2001) mi je tud šponski.

Vendar bomo videli kaj jima bo prinesel čas.

jst pravi ...

Oooo, to pa je moje področje! Čestitke za tole lestvico, ki me je že na začetku zelo razveselila (Julie Andrews/The Sound of Music fanatik). Sama bi mogoče dodala še Kabaret, Viktor/Viktorija, Oklahoma, Smešno dekle, od novejših Mamma Mia, Hairspray, Sweeney Todd ... materiala je še pa še. :)

Sadako pravi ...

Hvala hvala :D

Jp, materiala je res veliko, zato mam v prihodnost v mislih vsaj še dva zapisa o mjuziklih (tistih bolj kultnih in tistih narejenih po legendarnih albumih). Upam, da boš tudi takrat prišla na svoj račun.

Drugače pa pohvale tudi za tvoj filmski blog. The more the marrier. :D

filmoljub pravi ...

Še enega imam, ki mi je bil (nepričakovano) všeč: Woodyja Allena Everyone Says I Love You (1996).

Kinotečni blog pravi ...

I second Hairspray ... Kar me spomni še na Crybaby, ravno tako by John Waters :)
Kar me spomni na ... Grease! ;)

Ampak ti res bolj spadajo v drugi, sodobnejši del morda.

Sadako pravi ...

Grease vsekakor pade med tiste kultne mjuzikle. O kaj bi dal, da bi mi boki švigali inu migali tako kot Travolti. :D

Iztok Gartner pravi ...

Kje je West Side Story, kje je Les Parapluies de Cherbourg? Bi pasala semle bolj kot kateri, ki si ga dal zraven.

Od novih pa vse, ki ste jih omenili, zame prekaša Evita. Pa tudi Dreamgirls mi je odličen. Pa Carmen Hiphopera tudi. Pa The Wiza tudi ne gre podcenjevati.

filmoljub pravi ...

Več nas je, ki smo kdaj gledali kakšen muzikal (ali film nasploh), ampak nekdo pa mora bit vedno najbolj pameten in dat vedet, kako pa on pozna VSE VSE VSE kar so kdaj pozneli. Vau, sem impresioniran.

Sadako pravi ...

hehe nekdo je pa danes vstal na levo nogo :D

Sicer pa dvomim, da bi iztok poznal VSE kar so kdaj posneli, saj ni Štefančič mlajši.

Drugače pa je mene West Side Story kar močno razočaral in si zato ni zaslužil mesta na tokratni lestvici pa me boli kurac za tistih njegovih 10 precenjenih kipcev. Manjka mu the touch. Za drugega pa še nisem slišal.

filmoljub pravi ...

Jaz imam konstantno dve levi nogi. ;P Gre za to, da je seveda vsaka lestvica subjektivna in jo nekdo sestavi po določenih merilih in presoji -- nanjo pa gre omejeno število naslovov -- zato ne vem, zakaj se mora neka pametna guzica takoj usajat, kaj bi pa on vse fuknil na to lestvico in kako tvoja ni dobra. Smo tudi vsi drugi tako stašansko pametni?

jst pravi ...

A sta se spet dobila? ;)
Joj, na Briljantino sem pa kar pozabila, pa je pravi kult. Pa Formanovi Lasje. Pa Annie, otroški mjuzikal.
Zanimivo, da ti ni potegnil Zgodba z zahodne strani. Meni recimo od Boba Wisa ni potegnila Zvezda!, čeprav ima kar precej spevnih točk + Julie.
Se že veselim novih mjuzikalnih zapisov.

Iztok Gartner pravi ...

Filmoljub, daj požri prozac vsako jutro preden vstaneš, da ne boš v vsakem mojem komentarju videl nekaj, kar ne vidi nihče drug razen tebe.

Sadako, Cherbourški dežniki so krasen in zelo čustven mjuzikl Jacquesa Demyja s Catherine Deneuve. Nujno poglej, po moje ti ne bo žal.
West Side Story ti nima "the toucha"? Uf, to pa je res čudno. Če kaj ima, je prav "the touch". Nimaš kaj, okusi so res različni.

t-h-o-r pravi ...

west side story je tudi meni do amena brezvezen

bedne točke, kr nekaj


od novejših pa vsekakor sweeney todd in pa mene je potem najbolj navdušil romance and cigaretes (gandolfini, kate winslet in susan sarandon res zažigajo)

filmoljub pravi ...

Lej ga murkota dislektičnega, namesto da bi vsaj zasukal na šalo in dokazal trohico smisla za humor (in inteligence), se raje prepira kot duševno zaostal dveletnik. Ti res ne nikoli ne bereš, kar pišeš, kaj?

Anonimni pravi ...

Kaj pa Hair ?! lahko bi bil na lestvici

Sadako pravi ...

In tudi bo, ampak ko bo govora o kultnih mjuziklih ;) Pa ne naprej govort :D

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji