7 vročih lezbičnih poljubov

Prizori ob katerih moška domišljija podivja in ob katerih moški izgubimo še tisti ščecep soli, ki ga premoremo v svojih glavah. Vroče, vlažno, strastno, zapeljivo,... so ponavadi pridevniki s katerimi opisujemo filmske prizore v katerih si telesne tekočine izmenjujeta dve seksi deklini. Pa si jih oglejmo nekaj.

Ps.: osredotočil sem se zgolj na filmske poljube, da se ne boste spraševali zakaj manjkajo tiste ta najbolj pohotne lezbične scene. Nič bat, pridejo v bližnji prihodnosti.





Zahvale za ta prečudovit film o težavnem in predvsem zmedenem odraščanju najstnikov, gredo predvsem švedsko-danski koprodukciji, ki je režiserju Moodyssonu pomagala pri tem zahtevnem portretiranju. Zahtevnem predvsem zato, ker lahko prikazovanje adolescentih delinkventov kaj hitro preraste v nepotrebno moraliziranje ter deljenje arogantno prepotentnih naukov (kot da se odrasli ne bi zavedali kako prepotrebna je faza kršenja družbenih norm in vrednot s pomočjo katere naj bi se mladiči dokončno osamosvojili vezi, ki jih vežejo na domač brlog). Tokrat je ta faza predstavljena na izjemen ter predvsem dopadljiv kinematografski način. 













In kljub temu, da je v ospredju tematika o odkrivanju mladostniške spolne orientiranosti ter se pred nami znajdejo opite ter o svoji spolni usmerjenosti ne povsem prepričane švedske šestnajstletnice, se pred našimi očmi odvrti eden najlepših, najbolj iskrenih, vročih a hkrati tudi najbolj nedolžnih najstniških lezbičnih poljubov kar jih premore svetovna kinematografija (svojo piko na i temu odličnemu prizoru seveda doda ena najbolj romantičnih pesmi I Want To Know What Love Is). Tako da tisti, ki pričakujete divji razvrat in dekadentno najstniško življenje, si raje oglejte Thirteen (2003). Tu je v ospredju ljubezen.


















Scarlett Johansson in Pénelope Cruz si v temnici pritisneta enega strastnega. Se mi zdi, da je ta stavek povsem dovolj, da si ogledate omenjeni film. No, da pa ne bodem zvenel tako površinsko, lahko omenim, da je film dejansko zelo dober in paše predvsem kot osvežitev v vročih poletnih večerih. Pod režisersko in scenaristično referenco se je podpisal nevrotični pop manijak Woody Allen (še en dokaz, da lahko umetniki pripravijo ženske prav do vsega), ki pa tokrat ni bil nominiran za tistega Oskarja na katerega najprej pomislimo ob imenu Woody Allen (tipson je do sedaj snedel že 14 nominacij za izvirni scenarij, od tega je slavil zgolj dvakrat).













Ne, tokrat si je v njegovem filmu nominacijo za pozlačeni goloriti kipec prislužila prelestna seks bomba Pénelope Cruz in nagrado tudi zasluženo pobasala v svoj žep. V tej zgodbi, ki govori o zapletenih medčloveških odnosih oz. bolje rečeno zvezah (oh kako presenetljivo), namreč fantastično upodobi žensko različico samega režiserja. Jp, Woody je pravi egotrip manijak. Škoda le, da mu ni na filmski trak uspelo spraviti menage a trois o katerem je govora tekom filma. Si predstavljate kako se med rjuhami v vročih poletnih nočeh prepletajo gola in polna telesa Scarlett, Javierja (za večino moških ni povsem nujen element v omenjeni enačbi) ter Pénelope. FUUU... 


















Simpatičen poskus povsem neznanega režiserja Alana Whitea, da bi se približal svetu Davida Lyncha, v katerem gledalci nismo povsem prepričani ali gledamo realnost, sanje ali pa nekaj vmes. In tako kot Lynch v filmu Mulholland Dr. (2001), kjer se v lezbični seks sceni znajdeta vroči Naomi Watts ter Laura Harring, se je tudi copycat White odločil, da v svoj film navrže vroč lezbični prizor, vendar v bolj omiljeni obliki. Opazna pa je še ene zelo očitna razlika. Kljub temu, da je poljub nadvse prijeten na ogled in kar se da strasten, je v filmu povsem brez nekega fabulativnega ozadja. Tu je zgolj, da nas razdraži in malo pospeši srčni utrip. Meni je prav.














Heather Graham igra naivno deklico za katero so meje rodnega Ohia postale preveč utesnjujoče. S kitaro na rami se odpravi na zahod, kjer želi izživeti svoje sanje, toda kruta usoda ji ne nameni, da bi segla po tako željenih zvezdah. Ne, zanjo ima druge načrte. Deklina se po spletu okoliščin za katere gledalci nismo povsem prepričani ali naj jim verjamemo ali ne, znajde na robu eksistencialnega propada. Po zvezdah začne namreč posegati s pomočjo heroina in imam občutek, da skozi celoten film spremljamo eno izmed njenih zadetih blodenj, med katerimi se znajde tudi tisti lezbo poljub. Dokaj soliden poskus stopicanja po Lynchevih stopinjah.


















Nenavadna so pota gospodova po z zvezdami tlakovanih ulicah Hollywooda, ko nekdo, ki ob svojem prvem celovečernem filmskem poskusu postavi zelo visoke standarde in posname izredno gledljiv film, ne dobi naslednjih filmskih poslov s pomočjo katerih bi lahko dokončno izpilil svoj talent. Nekaj podobnega se je namreč zgodilo filmskemu ustvarjalcu Rogerju Kumbetu, ki je s svojim erotičnim najstniškim trilerjem vkup spacal enega izmed boljših filmov, v katerem povečini nastopajo zgolj nabriti mladostniki. Za njim so namreč sledili straight to DVD Cruel Intetnions II (2000), tečni The Sweetest Thing (2002), dolgočasni College Road Trip (2008),… ter podobna jajca.













Kot kaže je šlo za izredno slabe karierne odločitve ali pa za začetniško srečo s pomočjo katere je Kumbetu uspelo mejo postaviti previsoko za njegove naslednje projekte. V svojem prvencu se mu je namreč posrečilo združiti bitchy seksapil Sarah Michelle Gellar, nenadejane igralske sposobnosti Ryana Phillippeja (že samo zato bi si zaslužil Oskarja za življenjske dosežke), zafnano nedolžnost Selme Blair ter vedno milo podobo Reese Witherspoon ter vse to skrbno in lično zaviti v spletkarsko projekcijo zahrbtnega manipuliranja najstnikov, kamor kot mašnica na vrhu paketa paše tisti strastni in žmohtni poljub met Sarah Michelle in Selmo.


















Ne vem katera ženska bi se lahko uprla skušnjavi, če bi jo z vsemi svojimi čari začela zapeljevati ne dolgo tega najlepša zemljanka na svetu. Po vsej verjetnosti nobena (ali pa smo zgolj moški takega plehkega seksističnega mnenja). No, vsaj v filmu se njenemu vitkemu in dražljivemu teleščku ni moral zoperstaviti prav nihče. Niti prav tako mična Amanda Seyfried (spomnite se na film Mamma Mia! (2008) in njeno poskočno prepevanje v bikinkah). V izredno vročem prizoru, ki baje ženske spremeni v lezbijke v pičlih 0.279 sekunde, si namreč z Megan izmenjata nekaj telesne tekočine, nam gledalcem pa naredita obvoz krvnega obtoka. Mehko, čutno, strastno in poželjivo.













Začuda pa morem poleg tega nepozabnega prizora pohvaliti tudi sam film. Glede na nizko leteča pričakovanja, me je namreč presenetil v zelo pozitivnem smislu, če seveda odštejemo leseno igro, vendar sem tako rekoč prepričan, da je bila pretirano lesena igra tudi namen režiserke. Gre namreč za zelo gledljivo metaforo o srednješolskih tegobah in težavah notranje izpraznjenih žensk, ki svojo samopotrditev iščejo s pomočjo zapeljevanja in izkoriščanja moških ter o gonji po tako želenem uspehu, katerega lahko človek dandanašnji doseže zgolj z neko senzacijo, ki povečini že presega mejo dobrega okusa.


















Film iz obdobja mehiške revolucije in emancipacije ženskega spola, ko so bile ženske že dovolj opogumljene, da so v družbi zaplesale kakšen divji tango in se na koncu strastno poljubile, s predstavnicami enakega spola, da ne bo pomote, a vseeno še ne dovolj ozaveščene (ali pa že preveč?), da bi za svoj zunanji videz poskrbele s preprostim puljenjem in ureditvijo košatih monoobrvi ali pa da bi se recimo znebile odvečnih kocin, ki se bohotijo pod pazduho. Pa vendar, ženska baročnih oblin Salma Hayek izgleda presenetljivo zapeljivo tudi takrat, ko se našemi v zgodnjega še rapersko orientiranega Jana Plestenjaka. Čudež.















V tem biografskem filmu je sicer govora o mehiški slikarki naivnega nadrealizma Fridi Kahlo, ki ji življenje ni bilo najbolj naklonjeno. Toda ravno te nesreče (še posebej tista s tramvajem, ki se je zgodila v njenih najstniških letih), so jo odločilno zaznamovale in začrtale pot njenega umetniškega življenja, v katerem je bolj ali manj slikala zgolj avtoportrete ter se svojemu temperamentu primerno vdajala strastem življenja. In med te strasti je sodila tudi ljubezen do pripadnic istega spola, kar pa niti ne bi bil takšen big deal, če te mehiške slikarke, ki je bila vzor in navdih mnogim ženskam, na filmskem platnu ne bi upodobila prelestna Salma Hayek.



















Tako kot ponavadi (oz. kadar se mi posreči) bodem tudi tokrat svoj blog zapis sklenil z nekim smiselnim zaključkom in kako bi to lahko naredil lepše kot pa da vam na ogled ponudim še en film v katerem si poljub izmenjata dve najstnici, vendar tokrat ne na tako iskren in nedolžen način kot v filmu Fucking Åmål (1998) pa vendar… Glavni protagonistki sta tokrat uporniški in razvratni Evan Rachel Wood (tista, ki je za hip ukradla srce grotesknemu intelektualcu Marilyn Mansonu) ter Nikki Reed (deklina, ki je prispevala celo del scenarija za obravnavani film). Priredba severnoevropske mojstrovine na bolj divji oz. ameriški način.














Način, ki je za starše nadvse stresne narave in ki jim lahko za vedno oddalji njihove nikoli nič krive in simpatične angelčke. Vsa ta dekadenca, ki se lahko konča v slepi ulici se na grozo skrbnikov lahko zgodi praktično čez noč in v kateri so le - ti praktično brez moči, dobi realistično ekranizacijo v tem nagajivo morbidnem filmu. Dan danes so pritiski na krhke in dokazovanja željne adolescente pač prehudi in pod njihovo težo na žalost klecne marsikateri nič hudega sluteč odraščajoči osebek. Starši bodite torej pozorni, da vam vaših srčkov za vedno ne ugrabi svet nepotrebnih iluzij in visokoletečih sanj, ki smo ga pomagali soustvariti.













10 komentarjev:

Anonimni pravi ...

ql

Kinotečni blog pravi ...

Reader's request za naslednji post: moški poljubi :) (a sem že zamudila kaj takega?)

No, kakorkoli že, za št. 1 nominiram Brokeback Mountain! :)

Sadako pravi ...

Vzeto na znanje in vrženo v procesiranje ;)

Paucstadt pravi ...

Vedno boljši si! :) Prvi mi je obče odličen, bi ga bilo primerno osvežiti.

Sadako pravi ...

Tenks.

Jp, prvi je meni eden izmed najbolj nedolžno srčkanih vendar ne osladnih filmov.

Anonimni pravi ...

prebral sem: Fucking Anal

Goodfella pravi ...

Všeč so mi Amal, Vicky in Frida, ostali nekoliko manj, čeprav tudi Thirteen ni slab. Predlog: 7 vročih ljubezenskih trikotnikov in če lahko sugeriram: Y tu mamá también.

BTW, preveri e-pošto.

Sadako pravi ...

Odličen predlog, ki bo vsekakor dobil svoje mesto na blogu :D

Lenivec pravi ...

Od zgoraj naštetih moram rečt, da se mi je še najbolj všeč Vicky Cristina Barcelona. 2 zares prelepi ženski in odličen režiser!

Sadako pravi ...

Oja, teli dve deklini sta res TOP. Simbol tiste prave ženske erotike.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji