7 mamljivih žensk z jajci

Jp, tudi take ženske obstajajo in ponavadi so nam ravno zaradi svojih ogromnih jajc tako noro mamljive (no homo). Veliko je namreč odvisno od tega kako zna ženska sama sebe predstaviti in kakšen karakter se skriva za njeno fasado. Le-ta se namreč lahko z lahkoto zamenja, medtem ko vas tisto kar nosite v sebi ponavadi spremlja celo življenje.


Alien (1979)



Sigourney Weaver je že ena izmed takih žensk. Na prvi pogled niti ne tako ekstremno simpatična, vendar znotraj večine filmov v katerih nastopa, konstanto dviguje nivo svoje seksapilnosti, tako da se vam na koncu ob pogledu nanjo, že dobesedno pocedijo sline. To je najbolj očitno ravno v filmu Ridleya Scotta Alien (1979), ko si ob njenih prvih pojavljanih na filmskem platnu mislimo, le kdo je ta tečna možača s to naravnost ogabno trajno, ob koncu filma pa široko odprtih ust zijamo v njeno brhko postavo, ki jo krasijo seksi joškice ter se naslajamo nad njenimi nizko spuščenimi spodnjimi hlačkami. Ja, punce ni vse v vizualni lepoti, seksapil je stanje duha.










In Sigourney se še kako dobro zaveda tega dejstva. Zaveda pa se tudi, da je v borbi za preživetje potrebno iti preko svojih zmožnosti, če želimo, da bo rezultat ugoden. Še toliko bolj, če je naš nasprotnik perfektna biomehanična kreatura dizajnirana za ubijanje. Poročnica Ripley je namreč tista, ki se na ladji Nostromo vse do zadnjega pogumno bori z krvoločnim stvorom. In to kar boste videli v tej znanstvenofantastični grozljivki, ki spada med najboljše predstavnike omenjenega žanra, je šele začetek. Dokončno se Sigourney a.k.a. Ripley razpizdi šele v drugem delu (ki je eno izmed redkih vrhunskih nadaljevanj), ko se spopade s samo alienovsko matico. Baba da te kap!   















Za prenekatere je tale filmček bolj nizko na njihovi lestvici priljubljenosti in tudi pri meni ne kotira ravno visoko. Vendar pozor. Kljub temu, da poseduje izjemno smešno scenografijo in dokaj nesmiseln scenarij, ga odlikujeta predvsem dve stvari oz. bolje rečeno dva igralca. Dolgolasi robustnež na začetku svoje kariere Arnold Schwarzenneger (ko se njegove filme še ni dalo gledati brez podnapisov) ter dolgonoga žena Slya Brigitte Nielsen. In predvsem zanjo lahko rečemo, da ima jajca. Nastopiti v tako groznem filmu že povsem ne začetku svoje kariere v večine primerov ne more namreč prinesti nič dobrega. In če poznate filmsko kariero Brigitte potem veste, da tudi ni.











In če je ženšče že ob sprejetju vloge pokazalo, da ima pogum, je znotraj filma pokazalo še marsikaj več. Kot za stavo namreč skozi celotno zgodbo ugonablja klene dedce, spopade pa se tudi s samim Švarcijem in mu v dvoboju brez zmagovalca, izredno dobro parira. Škoda torej, da filmski ustvarjalci pri tem spin offu filmov Conan The Barbarian (1982) in Conan The Destroyer (1984) niso malček bolj zavihali rokave. Delali so namreč z ogromni potencialom, ki pa v večini primerov ostane neizkoriščen. Toda nič hudega. Še vedno se lahko od srca nasmejite polomljeni angleščini Arnolda ali pa si spočijete oči na takrat še rdečelasi in ne tako močno možati Brigitte.
















Q. Tarantino je eden redkih režiserjev/scenaristov, ki lahko svojega glavnega filmskega junaka ali junakinjo pelje od pekla, skozi še hujši pekel do končnega raja. Oziroma povedano drugače, Tarantino je največji filmski umetnik med sadisti in največji sadist med filmskimi umetniki. Vsa ta njegova izprijena žilica za brutalno poigravanje s filmskimi karakterji je do ekstrema udarila predvsem v filmih Kill Bill: Vol. 1 (2003) in njegovem nadaljevanju Kill Bill: Vol. 2 (2004). Le kje drugje ste še videli, da bi žensko sredi poroke ustrelili v glavo zaradi česar bi izgubila otroka, jo štiri leta posiljevali, ko je ležala v komi ali pa jo živo zakopali. Izprijeni um gospoda Tarantina ne pozna meja in ravno zato ga obožujemo kajne?











In samo prava babnica lahko po Nietzschejevsko preživi tako dozo maltretiranja ter ga pretvori v neuzastavljivo željo po maščevanju. Tokrat se ta babnica skriva v neustrašni podobi Ume Thurman, ki jo je nevrotični filmski samouk vkomponiral v svojo eksploatacijo kung fu ter rape & ravenge filmov z vsega sveta (čeprav je zagotovo največji poklon namenil japonski kinematografiji). Razkačena, ker ji je podli Bill uničil najlepši dan njenega življenja ter jo prikrajšal za sad njene ljubezni, se odloči da bo njemu in njegovim pajdašem servirala pošteno dozo maščevanja. Če k vsemu temu dodamo še vedno odlični tarantinovski soundtrack, se zabava oz. klanje lahko prične.
















To so bili zlati časi za Angelino Jolie, ko se gledalci še nismo spraševali s katero drogo je nadomestila hrano in kdaj se bo prelomila. Ne ne. Vse kar smo takrat opazili je bila njena polna postava, na kateri je še posebej izstopalo bujno oprsje. Po drugi strani pa so se malo pred tem začeli tudi zlati časi za 3D pustolovske igre in ko se je našel režiser, ki je združil ti dve najstniški prvini, smo g33ki doživljali spontane izlive. Le kako bi se lahko uprli ženski z joškami košarice C ter noro seksi postave, ki fura divje motorje in hitre avtomobile, raziskuje mistično stran zgodovine, je spretna z orožjem, po vrhu vsega pa je njen karakter vzet po karakterju iz video igre? Odgovor je povsem preprost, Nikakor!











Je pa na žalost tudi res, da gre za precej trapast film, ki nam ponuja kar nekaj geografskih in zgodovinskih neumnosti. Meni osebno je najbolj všeč tista o poravnavi vseh devetih planetov našega osončja (trenutno naše osončje sestavlja 8 planetov), ki naj bi se dogodilo približno vsakih 5.000 let. Bolj natančen podatek je namreč, da se tak fenomen zgodi like nikoli. Pa dobro, film ni bil narejen s tem namenom, da bi nas izobraževal, temveč da bi nas s svojo bliskovito akcijo ter pokanjem vse povprek predvsem zabaval. In to mu s pomočjo Angeline roko na tiča srce kar dobro uspeva. V zadnjem času se Angelina ponovno vrača v tiste bolj akcijske vode, ampak prosim Jolie, prej kot tvoje žile bi rad ponovno opazil tvoje joške. Hvala. 
















Na kratko bi lahko to zgodbo legendarnega francoskega režiserja označili s pomočjo Plestenjakovih besed od pekla do raja (in nazaj). Na začetku filma namreč spoznamo propadlo in zanikrno Nikito, ki svoj organizem (pre)pogosto oskrbuje z opojnimi substancami. A ko se enkrat eden izmed nočnih pohodov njene bande s katerim si želijo priskrbeti drogo sfiži, jo pod svoje okrilje vzame tajna francoska organizacija. Na tej točki se prične njena metamorfoza v eno najboljših plačanih morilk. Edini problem tiči le v tem, ker je Nikita precej svojeglava in se le stežka podreja avtoriteti, po drugi strani pa je tudi zelo čustvena, tako da se hitro in močno naveže na bližnjega.











Tako smo v tej francosko italijanski koprodukciji, ki svoje vizualne prvine črpa predvsem iz hongkonških mojstrovin John Wooja (močno stilizirani akcijski prizori), deležni pravega rollercoasterja čustev. Film je namreč prava čorba v katero je Luc Besson navrgel tako akcijo kot romanco, vse skupaj pa začinil s ščepcem trilerja in kakopak tudi drame. In morda je ravno zaradi te odlične narativne mešanice podprte z dopadljivo fotografijo, Nikita (1990) tako zlahka prestal preizkus časa in še danes velja za enega najboljših akcijskih filmov. Še več. Po njem so Američani posneli tudi ne tako všečni rimejk Point Of No Return (1993) ter kar dve seriji. La Femme Nikita (1997 – 2001) s prelestno Peto Wilson ter malo manj znano in novejšo Nikita (2010 - )
















Kot malo starejšega mulca so me močno fascinirale tiste bolj temačne sile in še posebej vse kar je dišalo po mističnem. Tako so se na moji najstniški listi precej pogosto znašli filmi v katerih so nastopali zombiji, vampirji, volkodlaki, čarovniki, mistični bojevniki,…Med njimi je bil tudi tokratni, ki mi je v tistih iskajočih se dneh precej dogajal, ob nedavnem ponovnem ogledu pa me je presneto dolgočasil. Tematika o vampirjih in volkodlakih mi sicer sede še danes, vendar se mi zdi film v katerem se ti dve nadnaravni sili spopadeta predvsem s pomočjo strelnega orožja in ne s svojimi čekani, precej lame. Se pa ena zadeva v filmu iz mojih delinkventnih dni ni spremenila. V tesno oprijeto se usnje odeta Kate Backinsale, je še vedno nadvse mamljiva. 











In kakšna babnica je to. Brez kakršnih koli težav se namreč spopada s fizično močnejšimi volkodlaki, rit pa izpraši tudi kakemu vampirju. Kakšnemu razčesne lobanjo s pomočjo naboja, kakšnemu z mečem in spet drugemu z golo pestjo in pri vsem tem nikoli ne pozabi izgledati noro seksi. Še posebej takrat, ko jo nekdo močno razpizdi in na dan privre njena vampirska narava (pred dolgimi podočniki, bledo kožo, kot noč črnimi lasmi, krvavordečimi ustnicami ter sinje modrimi očmi smo moški pač nemočni). Film z izvrstno scenagrafijo in vzdušjem, seksi igralko, a po drugi strani s poraznim scenarijem. Jah, kaj češ, ne moreš imeti vsega in tokrat je Kate povsem dovolj. 











Leta 2002 se je začela dokaj dopadljiva in po videoigri prirejena filmska franšiza Resident Evil, ki je do sedaj navrgla že 4 dele. Serija se od večine ostalih posnetih po videoigrah loči predvsem po pridevniku dopadljiva, kar je za to zvrst filmov prej izjema kot pravilo. Levji delež te zasluge, si lahko pripiše seksi Mila Jovovich, ki v filmu upodablja lik Alice. Neustrašno tipico, ki se rada volje spusti v boj s krvoločnimi zumbakli in podobnimi degeneriranimi stvori. Je pa pri celotni seriji zanimivo tudi to, da le-ta zelo počasi izgublja na svoji kvaliteti oz. sploh ne in to je za tako hitro štancajočo se serijo (5 delov v 10. letih) narejeno po videoigri pravi čudež.











Tokrat se Mila znajde v postapokaliptični pustinji Severne Amerike (zaradi žgočega sonca malček barve dobi tudi njena tako všečna aristokratska polt). Še vedno gre za zelo želeno robo, saj jo zase želijo tako skorumpirane korporacije kot tudi odpadniki, svoje zobe pa poskušajo vanjo zasaditi tudi zombiji (le kdo bi jim lahko zameril). Vendar Mila a.k.a. Alice se ne da. Na koščke razreže in ugonobi prav vsakega nepridiprava, ki ji prekriža pot s svojimi zli nameni. Pred njo niso varni niti psi niti vrane. Prava emancipirana ženska prihodnosti v kateri je na srečo zmanjkalo modrcev (po drugi strani pa je ostalo še veliko domišljije za erotične kreacije). Noro!










Objavljeno pod |

14 komentarjev:

paucstadt pravi ...

Kot najstniku mi je bila rdeča sonja vedno všeč, pa še sedaj točno ne vem zakaj... :D

Sadako pravi ...

@PaucStadt: tudi meni je veliko bolj dogajala kot malinovcu. Pomoje zaradi te mističnosti, ki jo obdaja. Danes pa film deluje nadvse šlampasto.

@Filmoljub: A obstaja tud film o tej kričeči baburi? Tale Linda pa kr dosti ljudi žuli, ampak Terminatorja II še vedno šparam za nek drug zapis.

Anonimni pravi ...

najbolj huda je pa v spartacusu

Sadako pravi ...

Pismu men je bla pa tale Xena s svojimi debelimi stegni, tečnim glasom in fru frujem vedno nadležna :D

Sadako pravi ...

OK, na teli sliki je res noro dobra, ampak to ne spremeni dejstva, da sem si jo najbolj zapomnil po nejnem nadležnem vreščanju :D

Sicer pa malček erotičnega perila, poželjiv pogled, makeup in solidna fotografija delajo čudeže.

t-h-o-r pravi ...

uuuuuma

Sadako pravi ...

Men je bla ona svoj cajt najbolj seksi igralka na svetu :slin slin:

Res izžareva tako posebno seksapilno energijo. Nenavadno seski.

BigMich pravi ...

Sadako, vsaka čast na izboru, sam Lindo bi res moral dat zraven, pa čeprav bi pol blo to Filmsko Platno št 8. :)
Drugače pa nestrpno pričakujem zapis o T2!!

Keep the good work!!

Sadako pravi ...

Tenks za pohvale :happy:

Maš kar prav ja, Linda bi si vsekakor zaslužila mesto na tokratni lestvici, a kaj ko legendarni T2 šparam za drug zapis, ker se mi je v spomin vtisnil zaradi neke povsem druge stvari. Katere praviš? Jah bo treba počakat :D

Anonimni pravi ...

Mila v Petem elementu!!!

Taši pravi ...

No no no.... bejba z največjimi jajci je pa ja Mallory Knox!!! Juliette Lewis definitivno ni za spregledat ... she's a Natural Born Killer :D

Sadako pravi ...

Ja Juliette je f00l zanimiva. Ponavadi ljudem ni preveč povšeči, ampak men oddaja tak nor seksapil, ki se mu je težko upreti.

Brad je že vedel. :D

Taši pravi ...

Itak! Juliette je čist divja in totalno seksi ... spomni se na Strange Days! :) http://www.youtube.com/watch?v=HKnlo7sLfa0

Kot heroinja mi veliko bolj dogaja kot npr. Mila ali pa Angelina. Onidve sta preveč hi-teck heroinji, Juliette je pa kot Mallory surova, in prvinska, s ta pravimi jajci :). Pa še eno imam ... Patricio Arquette, ki se v True Romance res pogumno spopade z Gandolfinijem :)

Band3 pravi ...

Tina Turner v Mad Max Beyond Thunderdome! XD

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji