7 ponosno krvoželjnih vampirjev

Za tokratni zapis mi je dala idejo trenutno najbolj znana vampirska saga. Zaradi nje sem se namreč vprašal ali so vampirji že od nekdaj tako poženščeni oz. razočarani nad svojim življenjem, da po svetu hodijo na robu joka. Seveda da ne. Včasih so bili vampirji deci kot se šika.




Fantastičen in prekleto srhljiv film, ki me po prvem ogledu ni in ni hotel zapustiti (res da sem ga gledal na velikem platnu, kamor tudi sodi, tako da dvomim, da vam bo nagnal srh v kosti na vašem iPadu medtem, ko se z mestnim avtobusom prevažate po metropoli). Obdobje filmskega nemškega ekspresionizma je pač zame kot ljubitelja stilizacije, eno najboljših in vse te utesnjujoče in izkrivljene linije, dolge in zlovešče sence, nenavadna mizanscena,… so kot na kožo pisane grozljivkam. Zatorej je Nosferatu (1922) eden najboljših predstavnikov meni tako ljubega žanra. Brez vsakega BU! Efekta me je namreč prestrašil do obisti in v meni pustil precej nelagoden občutek.

















Največjo zaslugo zato ima poleg vegaste scenografije oz. mizanscene zagotovo glavni igralec tako prikladnega priimka Max Schreck (btw, schreck v slovenščini pomeni strah). S svojo podganasto faco, skromnim dodatkom mejkapa in puklasto držo, namreč poskrbi za tisti neprijetni z grozo zapolnjeni občutek. Kar se tiče same zgodbe je F. W. Murnau dobesedno prepisal roman Brama Stokerja, vendar se je zaradi strahu pred tožbo odločil, da svojemu glavnemu protagonistu ne nada imena Dracula, temveč ga je poimenoval Orlok. Prebrisani Murnau pa je zaradi manka avtorskih pravic vpeljal tudi novo domislico, da vampir umre ob kontaktu s sončno svetlobo. In glej ga zlomka, le ta se je pošteno prijela. No ali umre ali pa se začne simpatično bleščati. 























Najbolj legendarni igralec, ki je do sedaj upodobil kakega vampirja oz. bolje rečeno samega grofa Draculo, je zagotovo Bela Lugosi. Toda Američan madžarskih korenin je imel pri dodelitvi te zanj tako prelomne vloge kar precej sreče oz. povedano drugače, precej smole je imel mož tisočerih obrazov Lon Chaney. Le-ta je bil namreč prva izbira studia Universal, vendar je leta 1930 žal za vedno prenehal s svojimi metamorfozami. Ostalo je zgodovina. In to kakšna. Še nikoli do tedaj in tudi ne od tedaj ni kateri koli lik tako močno zaznamoval svojega igralca. Navsezadnje so Lugosija, ki je Draculo sicer upodobil samo še enkrat, pokopali ogrnjenega v grofovo ogrinjalo.


















Vsa ta ceremonija pa je dokaj nenavadna, če vprašate mene. Npr. Dracula v tokratni ekranizaciji niti enkrat ne pokaže svojega najbolj markantnega dodatka, podočnikov. Je pa po drugi strani nadvse mamljiva in zapomnljiva govorica Lugosija, ki se ji pozna pridih vzhodnoevropskih korenin. Po vsej verjetnosti je ravno mešanica njegovih madžarskih potez in uglajenosti tisto kar nam za vedno ostane v spominu. Meni namreč nadvse pogosto v glavi odzvanjata:«I never drink… wine.« ter »Listen to them. Children of the night. What music they make.« Mračno, strašljivo z uglajenim in skrivnostnim vampirjem iz začetnega in hkrati zlatega obdobja Universalovih grozljivk.






















Če vam ob pogledu na bledoličnega Klausa Kinskega ne pade na pamet, da bi se umaknili izven njegovega dometa, ima mati narava vso pravico, da vas odstrani iz poteka evolucije. Klaus je namreč v tokratnem zapisu tisti, ki mu je bila poleg Maxa Schrecka, vloga krvosesa pisana na kožo in kar težko verjamem govoricam, da so morali za njegov mejkap vsak dan porabiti več kot 4 ure. Razen v primeru, da so imeli toliko težav, da so malo polepšali njegovo faco. Z vsem spoštovanjem do njegovih (včasih sicer vprašljivih) igralskih sposobnosti, ampak Klaus je bil res one ugly motherfucker, ki mu pride blizu le še kak Danny Trejo.













Sicer pa je film dober primer tega, kako je znal K. Kinski svoj egotrip elegantno vkomponirati v filme, v katerih je nastopal. Z lahkoto namreč ukrade celoten šov, nas gledalce pa poskuša prepričati kako mu tako zbujanje pozornosti ni povšeči. Jp, v Herzogovi verziji tega legendarnega vampirja, nastopa Drakula, ki fura safr. Vendar Klaus, ne moreš nas preslepiti, vsaj ne tiste, ki smo videli posnetke tvojega propadlega nastopa Jesus Christ Saviour a.k.a. Jesus Christus Erlöse (2008). Vendar pustimo njegove probleme ob strani. Werner Herzog je namreč ustvaril odlično tragedijo z izvrstno fotografijo, nekakšno temačno verzijo pravljice o Lepotici in zveri. Dracula se namreč zaljubi v prelestno Isabello Adjani in ta je bila svoj čas pravi ideal naravne lepote. Kinski & Adjani. Neprecenljivo.



















Še ena izmed (pre)nekaterih adaptacij Stokerjevega romana o transilvanskem grofu. Tokrat izpod okrilja kultnega britanskega studia Hammer in z legendarno igralsko navezo Peter Cushing in Christopher Lee. Gre za eno izmed prelomnejših upodobitev Dracule in to kar na dveh področjih. Kot prvo je to prvi barvni film o krvoželjnem romunskem grofu, kot drugo pa je to prvo sodelovanje P. Cushinga in C. Leeja. No prvo sodelovanje v smislu njunih pomembnejših vlog oz. vlog ko sta zasedla prvi mesti bill liste. Skupaj sta namreč nastopila že davnega leta 1948 v odličnem filmu Lowrenca Olivierja Hamlet (1948), vendar takrat v precej mizernih vlogah.













Kljub vsem tem mejnikom, ki jih je postavil dotični film pa mene osebno ni preveč navdušil in bi milo rečeno, če ne bi v njem bilo omenjenih legend, kaj hitro odšel v pozabo. V filmu je namreč vse preveč nepotrebnega govoričenja in mnogo premalo Christopherja v podobi Dracule. Celoten film mi deluje precej amatersko, višek te amaterskosti pa doseže s finalnim spopadom med profesorjem Van Helsingom in Draculo. Vendar tako kot ponavadi pečat samega filma, ki ga je imel na filmsko zgodovino oz. na zgodovino žanra grozljivk, odtehta kar lepo število neprijetnosti. Hvala bogu, da so Peter in Christopher ter studio Hammer postali tako razpoznavni, kajti drugače bi se prvi barvni ekranizaciji Dracule pisalo zelo slabo.



















Sedaj pa še v malo drugačne, manj uglajene in bolj divje vode. Vampirji v samostojnem filmskem prvencu ženske, ki je v svoje vitrine pospravila zgodovinski zlati kipec (bila je namreč prva predstavnica ženskega spola, ki je zmagala v kategoriji najboljše režije), so namreč precej podivjane narave. Za razliko od tistih klasičnih vampirjev ala Lugosi, Lee, Schreck,… često preklinjajo, popivajo, se pretepajo, ljudi pa pokončujejo na zelo ekspliciten in prav nič vampirski način. No je pa tudi res, da gre za film, ki za razliko od večine tokratnih ni posnet po noveli Brama Stokerja. V dotičnem primeru gre namreč za neko zelo posrečeno mešanico modernega vesterna in grozljivke.













Kathryn Bigelow nam predstavi zanimivo gručo sodobnih vampirjev, ki jo lahko gledamo tudi kot direktno aluzijo na brezčasno človeško bolezen, disfunkcionalno družino. Med njimi po svoji krutosti prednjačita predvsem dva. Jesse in Severen. Sam sem se odločil, da je krvi bolj željan slednji in zato je tokratni zapis večinoma posvečen njemu. Za razliko od ostalih vampirjev, ki so svojim žrtvam kri pozaugali na kar se da diskreten način, Severen to počne v javnih prostorih in se pri tem neverjetno naslaja. Pravi sadist, ki mu je pri celotnem procesu izsesavanja življenja najpomembnejši strah, ki ga vidi v očeh svoji žrtev. Iz njega namreč črpa svojo superiornost. Wicked.



















OK, če sem povsem iskren se je pričujoči film in njegov glavni negativec, vampir v podobi Kieferja Sutherlanda na tokratnem seznamu znašel zgolj zaradi mojih enkratnih spominov nanj. Kot mladega poba me je The Lost Boys (1987) pošteno prestrašil. Ob ponovnem ogledu mi sicer ni bilo povsem jasno zakaj, toda spoštovanje ostaja. Sem pa ob nedavnem ogledu ugotovil, da preprosto obožujem filme z razpoznavnim 80's pridihom in tokratni je eden izmed tistih, katerega dekada sintisajzerskih semplov, nabildanih a poženščenih tipov s čudnimi bundesliga frizurami, žensk v pajkicah skodranih las ter popevkarske glasbe, rine ven prav na vsakem metru filmskega traku.











Sicer pa gre za povsem prikupno najstniško grozljivko nastalo istega leta kot zgoraj opisani film, ki poskuša v stilu filma The Goonies (1985) opraviti s hudobnimi vampirji. Se pravi glavno vlogo akcijskih junakov prevzamejo otroci, namazani z vsemi žavbami. In ko mladostniški avanturi dodamo že omenjeno začimbo 80., dobimo film, ki je prej kot grozen, predvsem zabaven. Film, ki nas opozarja na zahrbtna in težavna leta odraščajočih adolescentov in vpliva slabe družbe za katerega so le-ti tako dovzetni v tistih svojih krhkih letih. Zatorej straši pozor. Odprite oči in bodite pozorni, kajti vaš otrok se lahko praktično čez noč spremeni v »vampirja«.
















Za konec tokratnega zapisa pa še najbolj podivjani vampirji s svojim nadvse sadističnim šefom Marlowom. Sama zgodba, ki se dogaja v najbolj severnem mestu ZDA Barrow, Aljaska, je bila za film predvidena že kar nekaj časa. Toda filmski mogotci so se odločili, da celuloidni projekt  za nekaj časa postavijo v kot in namesto filma raje sproducirajo strip. In glej ga zlomka, ideja niti ni bila tako slaba. Sam film je namreč močno zaznamovan s svojim predhodnikom, saj svojo temačno stilizacijo in krvave napade vampirjev, črpa prav iz stripov. In če k vsemu temu hvalospevu dodam še to, da je bil eden izmed producentov legendarni Sam Raimi, je ogled vsekakor obvezen. 











Če se vrnem k že omenjenemu krvoželjnemu sadistu Marlowu, je treba omeniti, da gre za na videz povsem uglajenega gospoda. No, uglajenega dokler v njem ne prevlada sla po krvi. Takrat namreč na dan privre njegova kot noč temačna stran, kateri ni kos niti neustavljivi šarm Josh Hartnetta (človek res nima sreče z dnevi, najprej je moral 40 dni zdržati brez seksa, tokrat pa mu 30 dni brez sončne svetlobe najedajo vampirji). Poleg že omenjene odlične stripovske atmosfere gre pohvaliti tudi govorico vampirjev. Le-ti namreč za spremembo ne govorijo nobenega od poznanih jezikov, temveč so filmski ustvarjalci ustvarili povsem svoj jezik, ki zveni zares srhljivo. Brrrrr…










20 komentarjev:

Sadako pravi ...

Tenks.

Also: in b4 kje je Dracula (1992)???

Anonimni pravi ...

Fino. Jst pa glih za seminarsko delam primerjavo različnih scen iz filmov o doktorju Frankensteinu. Kako so se znamenite scene (grad, pokopališče, pošast) spreminjale skozi različne rimejke. Škoda da nimam bloga, bi bilo fino, ker si ti že vampirje obdelal :D. Super prispevek.

Sadako pravi ...

Fantastično!!!

Na kateri šoli oz. s kakšnim namenom pa delaš to, če ni skrivnost?

Anonimni pravi ...

Književnost na filozofski :D. Namen seminarske pa je preučiti primerjavo med romanom ter kasnejšimi filmskimi upodobitvami Frankensteina. Tako da, najprej poiščem ustrezen odlomek v romanu (recimo o kraji trupel na pokopališču), nato pa poslikam iz filmov scene na pokopališču in potem side by side primerjam, kakšne so razlike v interpretaciji različnih "režiserjev" ter izvirne pisateljice valda. Dokaj zanimiva zadeva, če povem po pravici.

Sadako pravi ...

Tudi sliši se tako. Tale FF je res super! Men je naprimer uspelo, da sem napisal na oddelku za zgodovino diplomo o vesternih :D

Koliko filmov o Frankensteinu pa boš oz. si preučil?

Mogoče si kakšnega spustil :D

Anonimni pravi ...

Preučil sem:
- nemo verzijo iz leta 1910
- prvi del v "universal" seriji
- prvi del v "hammer" seriji
- Young Frankenstein (zbog fore)
- Frankenstein Conquers the World (malo Japonskih pizdarij mora bit zraven)
- nek sodoben remake

Vse pomembne sem zajel. Saj je več rimejkov in vsega, ampak se mi ne zdijo ključni. Kaj ti praviš?

Sadako pravi ...

Tole je čist solidna in relevantna zbirka. Mogoče bi sam dodal še Bride Of Fankenstein, vendar žal nisem bral knjige in ne vem, če paše zraven.

Pri sodobnem rimejku pa si imel najbrž v mislih tistega z De Nirotom kajne?

t-h-o-r pravi ...

from dusk till dawn & salma hayek :S

Sadako pravi ...

Tisto seksi miganje Salme mam prišparano za drugič :slin slin:

ninja pravi ...

satanica pandemonium/ slin indeed

za tale Near dark še nisem slišal. Praviš da pet gledalcev.

30 days of night že neki časa kolebam
a pol je za gledat

Sadako pravi ...

Near Dark je tak divji in surov. Se splača.

30 Days Of Night pa je hiter in neizprosen. Se splača.

Also: filmoljub hvala za opozorilo. Bo treba lektorico našeškat, ker ni opazila, da sem naredil tako napako pri takem cukrčku :D

Anonimni pravi ...

Osebno mi je všeč tudi izredno pološčena animiranka Vampire Hunter D: Bloodlust(tudi predhodnjik ni švoh).

Sadako pravi ...

Tudi meni je bla fantastična in je bila celo v ožjem izboru za tokratni seznam. Vem, da se že ponavljam kot pokvarjena plošča, ampak vseeno, obožujem over the top stilizirane stvari.

Anonimni pravi ...

Sadako, carsko za diplomsko in se strinjam - FF je zakon. Pri nas se lahko res skorajda karkoli zmeniš, delaš na terenu, raziskuješ povezave med filmi, knjigami, video-igrami ITD. Skratka, res širok nabor aktivnosti. Najprej sem malo kolebal, če bi šel študirat na FF književnost, ker sem imel tudi fiziko zelo rad, ampak sem se prav odločil! PS. Sorry za offtopic X)

Anonimni pravi ...

Kaj pa Eli, deklica iz švedskega Let The Right One In?

Sadako pravi ...

Vampirka? :P

Anonimni pravi ...

Ja, mala vampirka. Če si bloodsucking nadnaravno bitje, je vseeno, katerega spola si. Kri je hrana. Meni najljubši kao moderen vampirski film.
Mi je pa všeč, da si omenil Kinskega in Herzoga.
FF je pa zakon. Znanec je na filozofiji diplomiral na temo estetike v vzhodnjaških filmih.

Anonimni pravi ...

Aja sorry, morda imaš v mislih drugo platno, ko boš obdelal Satanico...komaj čakam.

Sadako pravi ...

Ja nekako tako sem imel v mislih, kajti tukaj sem se posvetil zgolj vampirjem, čeprav imam Lat Den Ratte Komma In v mislih za neko drugo lestvico, kjer bom primerjal evropske (horror/triler) mojstrovine in ameriške rimejke le-teh.

Anonimni pravi ...

Uh, kapiram. Fincherjeve verzije še vedno nočem pogledat, ker mi je original raztur. Razočaranje je bil tudi h'wood 13. Sem pa ravno zaradi Filmskega platna pogledal oba Funny Games, hvala.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji