7 zakletih domov

Priznam. Sem velik ljubitelj grozljivk in eden mojih priljubljenejših podžanrov omenjene filmske zvrsti so filmi o zakletih domovih. Razlog za to se skriva v dejstvu, da mi še posebej dogajajo tiste grozljivke, ki se moje prestrašene psihe dotaknejo na kar se da subtilen način. Se pravi, da mi ne ponujajo nekih poceni BU! efektov, ampak me v stanje deliraja spravijo s pomočjo zlovešče atmosfere in veliko filmov o zakletih domovih, je to veščino pripeljalo do perfekcije.

ps. The Shining (1980) ni na seznamu zato, ker sem ga že pokoristil za 7 veličastnih.






Če želite preizkusiti mojo nemalokrat zapisano tezo o grozljivkah »manj je več«, vam predlagam, da si ogledate tokratno srhljivko, takoj za njo pa še njen rimejk The Haunting (1999). Režiser originalne verzije iz leta 1963 vam bo ponudil izvrstno stopnjevanje creepy atmosfere, brez kakršnega koli računalniško ustvarjenega filmskega trika, ponudil vam bo nenavadne snemalne kote, ki pripomorejo k temu, da dobi gledalec občutek kot da ima zakleti dvorec prav v vsakem svojem prostoru zlovešče oči, ki nenehno spremljajo svoje potencialne žrtve in nenazadnje vam bo ponudil vživeto igro, ki pripomore k fantastičnemu končnemu produktu. Rimejk pa vam na drugi strani ponuja seksi Catharine Zeta-Jones.











Je pa res, da je potrebno grozljivke, ki svojega strašenja ne gradijo na poceni BU! efektih, gledati na velikem platnu, če hočemo, da pridejo režiserjeve ideje do svojega izraza. Seveda pa je pri takih filmih, ki več predlagajo kot pokažejo, potrebno imeti tudi precej dobro domišljijo. Jaz jo imam. Zato sem bil skozi celoten ogled filma prijetno znerviran in to kljub dejstvu, da je bil bolj kot neki nazorni elementi strašenja, v ospredju karakterni razvoj igralcev. Toda kot sem že omenil (v prvem delu sem pozabil omeniti še zloveščo glasbo), imajo nekateri filmski ustvarjalci čut zato, kako nas v strašljivem krču držati skozi celoten film, brez da bi nam pokazali karkoli konkretnega. Bravo Wise.
















Filmsko bolj moderna inačica zaklete hiše pa čeprav se večji del filma časovno dogaja pred prejšnjim. Moderna predvsem zato, ker je čutila potrebo, da v svojo zgodbo vključi kakšen BU! efekt (res da zelo poredko) in nam ponudi zanimiv in pretresljiv finalni twist. Tako bi film z lahkoto spadal tudi v kategorijo 7 filmov, ki vam jih priskuti spoiler. Gre za napeto nadnaravno srhljivko, ki navdušuje predvsem s temačno in megleno atmosfero ter s povečini minimalistično a efektivno igro Nicole Kidman. In seveda, da ne pozabim otrok. Nisem povsem prepričan zakaj, ampak nemalokrat so mi najbolj creepy osebe v filmih ravno otroci. Tudi tokrat je bilo tako.













Otroka živita skupaj z mamo in skromno služničadjo (oče je odšel branit domovino) v odmaknjeni družinski vili. Gre za izredno verno družino, ki svojo uteho često najde v branju in recitiranju Biblije. Nič čudnega, da s tako pogostim vabljenjem in omenjanjem svetega duha, v svojo družbo tudi zares povabijo nadnaravne sile. Le – te pa niso prav nič svete, saj lastnikom vile nikakor ne dajo miru, temveč jim s pridom nagajajo (res da na zelo mil način). Le zakaj? Odgovor se skriva v pretresljivem, a hkrati dokaj umirjeno izvedenem finalnem razodetju. Ameriško-evropska reklama za krščanstvo, ki nam sporoča, da se še kako splača verjeti v troedinega boga. 



















Še eden v vrsti tistih drznih filmskih izdelkov, ki nas poskuša prestrašiti z natančno odmerjenim stopnjevanjem zlovešče zgodbe ter atmosfere in je pri tem izredno uspešen. In ponovno ogromno breme na svoja pleča prevzame glavni igralec, tokrat v podobi ekscentričnega Georga C. Scotta. Povsem jasno je, da levji delež k temu ali nas bo film, ki se ne zanaša na klanje in poceni BU! efekte, prestrašil ali ne, sloni na glavnih protagonistih. Le-ti imajo namreč izredno težko nalogo. Prepričati nas morajo, da so razna samo zapirajoča in odpirajoča se vrata, nenavaden ropot in kratki električni stiki, res nekaj nadnaravnega in srh vzbujajočega.













Že omenjeni George C. Scott se v tej zgodbi, ki je na las podobna začetniku novodobnim J-horrorjev a.k.a. tehno horrorjev, znajde odlično. Gre za igralca tistega kova, ki ni nikoli imel problemov s popolno metamorfozo v svoje vloge, ponavadi je imel večjo težavo, da se je iz njih vrnil v »resnično« življenje. Tokrat se mu pripeti prava tragedija. Na zabavnem in sproščujočem družinskem izletu, mu nič hudega slutečo ženo in hčerko spešta tovornjak. In kot da to ne bi bilo dovolj, se ob iskanju novega začetka preseli v mini dvorec, ki v sebi skriva mračne skrivnosti. Skrivnosti, ki so bile zakopane predolgo časa in si želijo privreti na dan. Brrrr…



















Vrhunec tokratnega podžanra zakletih hiš, še posebej če je govora o sofisticirano subtilnem strašenju. The Innocents (1961) je namreč film, ki vam bo ob relativno počasnem tempu pokazal izredno malo. Po vsej verjetnosti za vse ljubitelje novodobnih speed & gore grozljivk premalo. In od kod po tem izvira tisti strah, ki se naseli v nas ob ogledu, vas zanima? Odgovor se skriva v eni izmed najlepših, najbolj prefinjenih in hkrati tudi najbolj pretkanih fotografij. Šlo je za eno izmed prvih uporab Cinemascopa znotraj žanra grozljivk in zaradi tega se je diraktor fotografije svoje naloge lotil izredno odgovorno. Uporabljeno je mnogo prefinjenih trikov, med katerimi je meni najljubši tisti, ki izostri sredino, rob slike pa zamegli.











Zaradi tega preprostega trika (enega izmed mnogih) sem imel kot gledalec občutek, da v tistih malo bolj zatemnjenih kotičkih filmskega platna neprestano preži neka nevarnost. Ja, naša lastna domišljija in strah pred neznanim in nevid(e)nim znata proizvesti najbolj strašljive podobe. Je pa po drugi strani zanimivo to, da ob zaključku filma nisem bil povsem prepričan ali se je pred mojimi široko izbuljenimi očmi res odvrtel predstavnik tokratnega podžanra ali pa sem gledal fantastično zakamuflirano freudovsko študijo. Namigov za oboje je bilo namreč ogromno. Toda ne glede na vse, eno je zagotovo. Pred mano se je odvrtel izjemen izdelek, ki mi bo za vedno ostal v spominu.
















Večinoma ljudje in filmski kritiki močno hvalijo tokratno ekstremno hollywoodsko varianto filma o zakletem domu. Sam nad njo nisem bil preveč navdušen oz. me je zaradi splošnega mnenja, ki se močno nagiba na pozitivno in hvalospevno stran, film celo razočaral. Morda tudi zato, ker sem od mojstra celuloidne zabave Stevena Spielberga pričakoval mnogo več. OK, je že res, da se je kot režiser filma podpisal oče kulta The Texas Chain Saw Massacre (1974) Tobe Hooper, toda ni skrivnost, da je imel pri ustvarjanju filma vse niti v svojih rokah g. Spielberg (tako kot ponavadi, kadar se je znašel kot producent filma). Morda bi bilo za izdelek bolje, če bi imel Hooper več kreativne svobode.











Žal pa se pred našimi očmi znajde neka mladinska grozljivka, ki bi mi mogoče dogajala, če bi jo gledal kot 12 letni smrkavec. Sicer se ob ogledu čuti prisotnost tistega posebnega Spielbergovega čarobnega prahu, ki povsem običajne filme spreminja v mega uspešnice za vse generacije, toda tokrat ga je pač premalo. Najboljši del filma so tako posebni efekti, toda saj veste kaj dandanašnji pravimo za njih. Ja, tudi leta 1982 niso mogli prekriti dolgočasne in neinovativne zgodbe. Ne pomaga niti dokaj očitna aluzija na to, kako človek vse bolj postaja suženj televizije in pri tem pozablja na tiste resnične vrednote med katerimi prednjači družina. Sicer pa lestvice in kino izkupiček pravijo drugače. Preverite sami.
















V poplavi vseh resničnostnih šovov s katerimi nas bombardirajo tako domače kot tuje televizijske hiše in njihovi nemalokrat izjemno visoki gledanosti ni čudno, da so se za podoben korak odločili tudi filmski studii oz. bolje rečeno mali neodvisni filmski ustvarjalci. Vse kar potrebujejo za nastanek filma je namreč kamera, prostor ter par kar se da dobrih igralcev. Zaradi izjemno majhnih vložkov se jim ob uspehu filma obeta ogromna finančna injekcija. Nenazadnje sta kar dva izmed takih filmov pristala na lestvici Filmskega platna, ki je govorila o tistih filmih, ki so bili najbolj profitabilni (7 moneymakerjev). Na prvem mestu se je znašel predhodnik tokratnega, Paranormal Activity (2006).













Gre za izjemno bipolaren film kjer polovica ljudi pravi, da gre za eno izmed najboljših grozljivk (sploh če je govora o prvem delu), druga polovica pa pravi, da je ob filmu zaspala. Sam spadam v tisto prvo. Velikokrat sem že omenil, da me najbolj napsihira tisto česar ne vidim (imam zelo bujno domišljijo) in tokratni film je mojster tega, da ne pokaže praktično nič, a vas hkrati s svojimi subtilnimi namigovanji neprestano drži na trnih. Poleg tega pa se najbolj približa tistemu realnemu strahu. Je pa res da so ob ogledu takega filma pomembne predvsem 3 stvari: lokacija in medij na katerem se film gleda; v film moraš iti brez pričakovanj in ga ne smeš izzivati, naj te prestraši (čaka te Pirova zmaga); domišljija in odprte misli.



















Končajmo v malo bolj lahkotnih in zabavnih vodah tega v večini primerov zelo strašljivega podnžanra, za katere je tokrat odgovoren mojster lirično bizarnih svetov Tim Burton. Režiser kateremu estetika nadnaravnega in onostranskega ni tuja. Kot naročeno za filme o zakletih domovih. Toda vsi tisti, ki poznate stil Tima Burtona, dobro veste, da vas čaka nenavadno in zabavno popotovanje ob katerem se boste neizmerno zabavali ne glede na žanr. Tokrat bo strašenja bolj malo, za dozo smeha in zabave pa bo poskrbel predvsem Michael Keaton, ki je odlično upodobil hitrojezičnega negativca Beetlejuicea. Dobrodošli torej v svet mrtvih kot si ga predstavlja Tim Burton.













Mlada zakonca svoje življenje končata v dokaj nenavadni prometni nesreči za katero je odgovorno malo ščene, vendar se njune težave tu šele začnejo. Kot duhovna manifestacija sta namreč ujeta v svoji hiši, ki jo želijo naseliti in povsem preurediti novi lastniki. Ker sta v onostranstvu novinca in se ne znajdeta najbolje v vlogi strašnih duhov, na pomoč pokličeta izkušenega in ekscentričnega Bettlejuicea in divja norčija kjer se prepletata svet živih in svet mrtvih se lahko začne. Vse to seveda ob tipičnih Burtonovih grotesknih podobah in črnemu humorju, ki deluje izredno preprosto in neprisiljeno, kljub temu, da je govora o nesrečno umrlih dušah. Talent, da mu v svetu filmske bizarne estetike ni para.













Objavljeno pod |

4 komentarjev:

filmoljub pravi ...

Uuu, vewy good, tudi meni všečna zvrst in odličen izbor, zelo premišljena in raznolika lestvica. Če bi bila večja, :) pa bi se dalo nanjo uvrstiti še House on Haunted Hill (1959), Ju-on (2002), Profondo rosso (1975), El orfanato (2007), Janghwa Hongryeon (2003), Stir of Echoes (1999), The Legend of Hell House (1973), The Amityville Horror (1979) itd. Saj vem, spet pretiravam in preseravam.

Sadako pravi ...

Včasih me kar malo tepe, ker je res težko izbrati samo 7 filmov, ampak zato pa imam vas, da mi pomagate doplniti seznam z ogleda vrednimi filmi.

paucstadt pravi ...

Uf, definitivno Poletergeist, ojoj, to pa je zakleta hiša! Poklon za Beetle juice.

Sadako pravi ...

Meni je bil pa ravno Poltergeist najslabši od tele sedmerice.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji