7 partij pokra

Poker je zadnje čase s pomočjo svoje verzije Texas Hold 'em postal izredno popularen. Tudi v Sloveniji smo v zadnjih letih dobili kar nekaj samooklicanih strokovnjakov te igre na srečo, ki sanjajo, da bodo nekega dne postali profesionalni igralci in sedeli za isto mizo kot njihovi idoli. Zakaj pa ne. Vse je mogoče toda ne pozabite, karta je kurva.

ps. The Cincinnati Kid (1965) in Lock, Stock And Two Smokin Barrels (1998) manjkata zato, ker sta že bila deležna vnosa na moje filmske lestvice.



Rounders (1998)



Ko združijo moči taki igralski risi kot so John Turturro, John Malkovich, Edward Norton in nenazadnje tudi Matt Damon, ni moč pričakovati nič drugega kot izvrsten filmski izdelek z razdelanimi karakterji. In če k vsemu temu dodam, da je režisersko taktirko v svojih rokah vihtel John Dahl, človek, ki je povsem na začetku svoje kariere poskrbel za nekaj izmed odličnejših neo-noirjev, med drugim tudi za The Last Seduction (1994), je požrtija za filmske sladokusce pripravljena. Skoraj. Res da je film zabaven in nadvse gledljiv, toda od igralcev takega kova sem pričakoval mnogo več. A kaj, ko njihovi karakterji niso odvisni zgolj od njih samih, ampak za njimi stojita predvsem scenarist in sam režiser.   











Na katerega se nanaša tudi moje glavno vprašanje. Zakaj za hudiča, tudi tokratnega filma ni posnel v stilu svojih ostalih neo-noirjev. To mu zamerim predvsem zaradi dejstva, ker v filmu nastopa tudi seks boginja, lastnica enega izmed najlepših parov nog na svetu, Famke Janssen. Vse sestavine so bile namreč že pripravljene. Hazardiranje, ponesrečena stava, propad, nočni klubi, odtrgani liki, seksi zapeljivka,… vse kar bi bilo potrebno narediti je to, da bi Dahl malček več filmskega časa namenil Famke ter jo iz seksi zapeljivke spremenil v femme fatale. Dodamo še saksofonsko vižo ali dve, over voice in voila. To bi šele bil film. No, saj je tudi posneta verzija v redu, toda škoda za zamujeno priložnost. 













California Split (1974)



Opus ameriškega filmskega režiserja, ki se je uveljavil v obdobju tako imenovanega novega Hollywooda, je precej specifičen in ne bo odgovarjal širšemu krogu filmskega občestva. Sam imam o njegovem filmskem ustvarjanju dokaj deljeno mnenje, vendar brez kančka slabe vesti priznam, da gre za eno izmed tistih filmskih legend, katere izdelkov nimam najbolj v čislih. Iz njegovega bogatega arzenala sta mi še najbolj dopadljiva McCabe & Mrs. Miller (1971) ter Short Cuts (1993), medtem ko sem tokratno »pokeraško« dramo le s težavo prebavil. Scene in dialogi so za moj okus vse preveč dolgočasno vsakdanji, sama zgodba pa se ne premakne praktično nikamor.  











Vse skupaj je namreč preveč podobno kakšni slovenski različici resničnostnih šovov. Se pravi ob ogledu spremljamo (pre)veliko praznega govoričenja in vse prisotni dolgčas. Gre za zgodbo, ki se sicer bolj kot na sam poker osredotoča na njegovo nadpomenko (ne, ni šport), se pravi hazardiranje in na življenjski način, ki ga živijo odvisniki od vznemirjenja in pričakovanja. Film je bil sicer pri večini filmskih kritikov deležen pozitivnega in odobravajočega sprejema, predvsem na račun njegove avtentičnosti. Ne vem, ko je mene kdaj pa kdaj popadla gemblerska mrzlica, se mi stvari nikoli niso zdele tako dolgočasne kot so se mi zdele ob tokratnem ogledu. 












The Sting (1973)



Samo leto poprej pa je nastala filmska mojstrovina, ki ima s prejšnjim filmom skupno to, da je bolj kot o pokru govora o hazardiranju. Pa nič ne de. Kljub zgolj eni odigrani partiji te danes tako popularne igre s kartami, si film vsekakor zasluži svoje mesto na tokratni lestvici. Med drugim tudi zaradi tega, da vam bo lahko služil kot primerjava z zgornjim. Sam sem namreč za razliko od prejšnje uspavalne doze, ob The Sting (1973) neizmerno užival. Film vas bo v svoj svet posrkal že povsem na začetku in vas s pomočjo odličnega scenarija, igre, kinematografije, glasbe, kostumografije… ne bo izpustil do samega, nadvse prefriganega zaključka.












Navsezadnje gre za celuloidni izdelek, ki je v svoje vitrine pospravil kar 7 zlatih goloritežev, nominiran pa je bil kar v desetih kategorijah. A čeprav je bil zmagovalec v mnogih filmskih kategorijah, film nosita predvsem tista dva, ki prestižne nagrade Oskar nista prejela. Gre za igralsko navezo Paul Newman in Roberd Redfor, ki jo je režiser George Roy Hill zelo uspešno preizkusil že v enem izmed najboljših vesternov (zame osebno tudi eden izmed najboljših filmov) z dih jemajočim in kultnim koncem, Butch Cassidy And The Sundance Kid (1969). Njun šarm je namreč za nas filmofile bolj zasvojljiv kot pa katera koli igra na srečo.
















Lucky You (2007)



Tokrat pa ogromna doza pokra, vendar posledično manko na vseh ostalih področjih, predvsem tistih, ki se dotikajo filmskih prvin oz. delajo film to kar je. Ob ogledu sem imel namreč občutek kot da gledam nekakšno večerno poker oddajo, ki prikazuje razne posnetke s turnirjev in najbolj markantne igre le-teh. Manjkal so le najedajoči glas Sadeža ali pa we are so k00l humorni vložki Polesa in Bavca. No za ta segment filma je sicer poskrbel kar sam Eric Bana, ki nas tekom prikazanega razsvetljuje s svojim učbeniškim poker znanjem. Toda kje je igra, kje je zgodba, kje je razvoj karakterjev, romanca, fotografija,…? Kot kaže je režiser vse te elemente foldnil že pred začetkom filmskega projekta.











Kljub temu, da se nam film trudi poleg pokra prikazati tudi nekakšen zakompliciran odnos oče – sin, poleg tega pa nam poskuša navreči še nekako rahitično ljubezensko zgodbo, je ves trud zaman. Tako bo tokratni izdelek pogodu zgolj in predvsem le die hard fanatikom, te dandanašnji tako priljubljene igre. Se pravi, če ste se naveličali poker oddaj na vaših televizijskih postajah ali pa potrebujete nek schnellkurs igre Texas Hold 'em le posezite po filmu režiserja Curtisa Hansona, ki je med drugim poskrbel tudi za filmsko neo-noir mojstrovino L.A. Confidential (1997). Natanko 10 let kasneje pa je usekal kar precej mimo. Sometimes you win, sometis you loose.













A Big Hand For The Little Lady (1966)


Kar se tiče hazardiranja velja omeniti, da je bila na Divjem zahodu to najbolj priljubljena oblika preživljanja prostega časa, znotraj žanra pa je v večini primerov povezana z miselnostjo o kriminalu ter goljufiji. Morda tudi zato, ker sta poker in faro igri, ki ju niso izumili na Divjem zahodu, ampak imata svoj izvor v katoliškem francosko govorečem New Orleansu. Tako v resničnem življenju kot v filmih, so bile enormne količine popitega alkohola ter napetost ob hazardiranju odlična predpogoja za včasih komične, včasih pa tragične pretepe v barih. Toda tokrat pretepov ne boste deležni, saj se za mizo pokra znajde le peščica najbolj izbranih (beri bogatih) gospodov.














K temu mesarskemu klanju bogatašev se pridruži tudi nič hudega sluteči in s hazardiranjem obsedeni Meredith (odlični Henry Fonda). Prepričan je v svojo zmago in ne posluša nasvetov in zlih slutenj svoje žene in sina. Toda sreča mu ni naklonjena. Iz kroga v krog se potaplja globlje v brezno dolgov in obupa. Na tem mestu nam režiser skupaj z direktorjem fotografije in Henryjem Fondo ponudijo odličen vpogled v psiho in persono človeka, ko le-ta izgublja realna tla pod nogami in se podaja onkraj točke povratka. Mogoče celotno izkušnjo pokvari zgolj konec, ki je kakopak povsem hollywoodski. Američani pač ne morejo iz svoje filmske kože.
















Maverick (1994)



Srečkoti smo mi vsi, ki smo gledali vestern komedijo posneto po kultni TV seriji Maverick (1957 – 1962). V njej se namreč na poker mizi znajde kombinacija, za katero je manj možnosti, kot da zadenete na lotu. Da se namreč v isti igri, za isto mizo med tremi igralci med včasih najbolj razširjeno verzijo pokra Five-card draw znajdejo poker, barvna lestvica in kraljeva barva lestvica, je verjetnost približno 1:200 trilijonov oz. 1:error. Eh, filma to seveda ne moti in ravno to je čar sedme umetnosti, v kateri je dovoljeno prav vse. Kljub tej mikroskopsko majhni možnosti za dano situacijo, je namreč le malo tistih pikolovcev, ki bi jih kaj takega motilo. Navsezadnje tudi loto igra skoraj cela Slovenija.











Če pustimo te nepomembne malenkosti v katere se bodo zapiči le največji hejterji ob strani, gre za zelo soliden in zabaven film v katerem s svojim sarkastičnim in nagajivim humorjem briljira predvsem Mel Gibson. Njegova največja želja je, da bi zaigral na največjem poker turnirju na Divjem zahodu, za katerega znaša buy in kar 25.000 zelencev, kar je v drugi polovici 19. stoletja bilo ogromno. Za vstop na turnir je pripravljen storiti praktično vse, če pri tem le ni ogrožen njegov šarm oz. njegova celostna podoba good guya. Je celo tako dobrega srca, da je pripravljen deliti tudi svojo ljubico ter kar je še bolj presenetljivo, svojo težko prigarano nagrado. Pravi Robin Hood Divjega zahoda.













House Of Games (1987)



Poker je igra polna blefiranja, zavajanja ter branja nasprotnika, toda tokratni film vse omenjene elemente povzdvigne na povsem novo raven. V igri je namreč prava finta na foro, ki že povsem na začetku zaznamuje celoten potek filmskega dogajanja. Ne verjamite torej ničemur, kar vidite na vašem filmskem »platnu«. Ta film posnet v počasnem tempu neo-nirjev z utesnjujočo glasbeno podlago je namreč poln prevar. Je pa zanimivo, da tokrat ta počasni tempo deluje fantastično in vas dobesedno posrka v svet sleparij. Veliko režiserjev bi se namreč ob takem filmu odločilo za mnogo bolj naspidirano filmsko dogajanje, toda po vsej verjetnosti bi naredili veliko napako.













V večini primerov ni namreč nobene potrebe po 2 sekundnih kadrih, katere spremlja glasbena podlaga, ki v kombinaciji s prvim, poskrbi za epileptični napad. Tokratni film je odličen primer, kako je potrebno posneti psihološki triler. Kljub dokaj leseni igri je namreč režiser iz igralcev uspel izvleči zelo soliden razvoj glavnih karakterjev (posebno glavne igralke Lindsay Crouse, ki upodablja otopelo psihologinjo). Le-ti doživijo svoj vrhunec ravno v pravem času. Se pravi ob zaključku filma, ki je kljub svoji predvidljivosti izjemno presenetljiv. Skratka eden izmed malo manj znanih, a toliko bolj vrednih filmskih zakladov.













Objavljeno pod |

3 komentarjev:

Sadako pravi ...

Če se ne motim Texas Hold 'em.

Cosmopapi pravi ...

Dobra, si me dvakrat prehitel. Top 10 - poker in pa pozabljena klasika - House of Games (odličen film). K vsem tem bi še dodal zelo zabaven mokumentarec The Grand.

Btw. Hanson je bil v post-noir trilogiji (The Bedroom Window, Bad Influence, The Hand That Rocks the Cradle) predhodnik ravno Dahlovi trilogiji (Kill Me Again, Red Rock West, The Last Seduction). Dahlova je seveda veliko boljša, Hansonovo pa je malce povozil čas (razen Bedroom Windowa). Potem pa se oba spravita na poker...:)

Sadako pravi ...

@filmoljub: dobro si tole seciral in vidim, da se kar strinjava glede filma, stranskih likov in njihovega igralnega časa. Me pa čudi kako to, da nisi omenil Famke :D

Kar pa se tiče našega Pokra pa samo FUUUUUU...

@Cosmopapi: ne razumem najbolje tvojega prvega dela prvega odstavka (top 10 in to) :zmeden:

Drugače pa zanimiva trivia z odličnimi filmi predvsem Dahla. Obožujem njegove neo-noirje.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji