7 velikih zmagovalcev Oskarjev

Minili so letošnji Oskarji in zaradi vsakoletne mrzlice ob koncu februarja ali pa na začetku marca, sem se odločil, da se sam poklonim filmom, ki so do sedaj v svoje vitrine pospravili največ pozlačenih kipcev. Pred vami so torej ultimativni zmagovalci po izboru velikokrat ne preveč legitimne filmske akademije.

p.s.: na seznamu manjka film Titanic (1997), ki si je prislužil 14 nominacij in 11 Oskarjev ter tako skupaj s filmoma Ben-Hur (1959) in Lord Of The Rings: The Return Of The King (2003) drži rekord v prejetih kipcih, skupaj s filmom All About Eve (1950) pa drži rekord v nominacijah. Poklonil sem se mu namreč v naslednjem zapisu: 7 sluzastih scen z osladnimi pop komadi, čeprav bi si bolj zaslužil mesto znotraj tokratnega zapisa. Jah, življenje ni potica.






12 nominacij in 11 Oskarjev. Rekord, ki ga je šele slabih 40 let kasneje uspel ponoviti Titanic (1997), nominiran kar v 14. kategorijah. Tokratnemu filmu se je izmuznil le kipec za scenarij in to kljub dejstvu, da so filmski ustvarjalci izbirali kar med 40. variantami. Kot kaže so se odločili za napačno. Toda nič ne de, še vedno gre za enega najboljših filmov vseh časov, ko pa je govora o epskih pustolovščinah, pa Ben-Hur (1959) po mojem osebnem mnenju zaseda sam vrh. Njegov dosežek je še toliko bolj častitljiv, ker je nastal v času, ko so bili filmi še daleč od tega, da bi si pomagali z računalniško generiranimi slikami (CGI). Tako je v tokratnem filmu nastopilo več kot 50.000 statistov.










Film presežkov v vseh pogledih. Med drugim je bil tudi najdražji do tedaj posneti filmski projekt. Nič čudnega. Film namreč traja skoraj 4 ure in že sama famozna sekvenca konjskih dirk s kočijami je stala preko milijona, kar je tudi vidno na filmskem traku. Gre za izjemno avtentičen prikaz, v katerem naj bi po urbani legendi življenje izgubili kar štirje kaskaderji. Ustvarjalci so to seveda zanikali, toda meni se zdi vsaj 1 padec smrten. Dobro, če pustimo vse te vizualne bombončke o katerih lahko govorimo zgolj v superlativih ob strani, ima Ben-Hur (1959) tudi kakšno pomanjkljivost. Ena izmed teh je ne ravno uspešno in konfuzno mešanje zgodbe o Jezusu in Ben-Hurju, druga pa je manko jajc pri prikazovanju homoerotične ljubezni.














11 nominacij in 11 Oskarjev. Sicer bi na tem mestu moral biti že omenjeni Titanic (1997), toda kruta usoda Filmskega platna št. 7 je hotela drugače. Kot vidite je tokratni nagrajenec z lahkoto pometel z vso konkurenco in kar vseh 11 nominacij spremenil tudi v nagrade. Pred njim je nekaj podobnega uspelo tudi filmoma Gigi (1958) in The Last Emperor (1987), ki sta prav tako vse svoje nominacije spremenila v zlate kipce (9 od 9). Pri vse treh filmih, ki so dosegli popoln izkupiček pa je zanimivo to, da nobeden od njihovih igralcev ni bi nominiran ne za glavno kot tudi ne za stransko vlogo. Je pa trilogija posneta po kultnih knjigah J. R. R. Tolkiena skupaj pobrala kar 30 nominacij in 17 Oskarjev.










Pri tem je zelo nenavadno, da sta bila prva dva dela novozelandskega režiserja Petra Jacksona dodobra spregledana pri filmski akademiji in ponovno se je težko znebiti občutka, da so v dvorani popravljali napake za nazaj. Pa dobro, pustimo kuhinjo ob strani. Zaradi epskosti filma vam priporočam, da si vse tri dele ako je le mogoče ogledate v extended verziji. Pridobili boste za skoraj 3 ure novega materiala, kar je res hvale vredno. S pomočjo trilogije se boste prestavili v nek povsem nov svet. Režiser Jackson se torej ni izneveril zahtevni nalogi, ki je od njega zahtevala, da na filmsko platno prenese do potankosti izdelan Tolkienov svet. Morda gre celo za najboljšo ekranizacijo knjižnega dela do sedaj. 
















11 nominacij in 10 Oskarjev. Kot kaže je Shakespearova zgodba o Romeu in Juliji zares nesmrtna. Doživela je namreč že malo morje uprizoritev vseh mogočih vrst. Ena izmed njih se je dogodila tudi v tokratnem, kar se Oskarjev tiče, zelo plodnem filmu. Pri tem pa je doživela tudi času primerno modernizacijo, katera je brez težav aktualna še danes. Ja, sadež prepovedane ljubezni kot kaže ne bo nikoli zapustil obličja zemeljskega površja. Tokrat je služil kot leitmotiv v tem do sedaj z zlatim kipcem največkrat obdarjenim mjuziklom vseh časov iz katerega izvira kar nekaj znanih štiklov, med drugim tudi America in I Feel Pretty, če omenim samo najbolj znana.











Mjuzikli so zaradi svoje pompoznosti in kričečih barv tako kot epski spektakli doživeli obdobje renesanse, ko je kinematografom iz varnih kotičkov domov grozila televizija. Tudi iz tokratnega naravnost kričijo žive studijske barve, ki so na trenutke kar malček preveč kičaste in tudi sami igralci niso od lokacij nič bolj avtentični. Veliko ljubiteljev sedme umetnosti ima dotični mjuzikl za tistega, ki zaseda sam tron, vendar jaz nisem med njimi. Meni namreč število prejetih Oskarjev ni merilo po katerem bi ocenjeval uspešnost filma. Več mi pomeni to, da me zna film pritegniti in posrkati v svoje dogajanje in West Side Story (1961) pri tem ni bil ravno najbolj uspešen.   

















12 nominacij in 9 Oskarjev. Film je zaradi vseh svojih zapletov (predvsem finančnih) nastajal kar 3 leta. Ko je namreč od projekta odstopil studi 20th Century Fox (spor zaradi angažiranja neameriške igralke Kristin Scott Thomas) je za ta visoko leteči filmski projekt zmanjkalo denarja. Na pomoč je priskočil mali neodvisni studio Miramax in tako pomagal do velikega zmagoslavja na prestižni podelitvi nagrad. Nagrad, ki so jih tisto leto zaradi dejstva, da so v kategoriji najboljšega filma tekmovali kar štirje filmi, za katere so bili odgovorni neodvisni studii, poimenovali kar »The Year of the Independents«. Prvič v zgodovini podeljevanja pozlačenih kipcev se je namreč dogodilo, da niti eden izmed največjih Hollywoodskih studiev ni sodeloval v kategoriji najboljšega filma.













Ponovno gre za dodobra izrabljen motiv nesrečne oz. prepovedane ljubezni, ki pa v deželi sanj kot kaže vžge znova in znova. Tokrat se ta motiv prepleta z vojno tematiko II. svetovne vojne. Zaradi izjemnih detajlov sam med ogledom filma nisem imel občutka, da bi gledal film kakšnega neodvisnega producenta, saj so bili prav vsi kadri izdelani do potankosti. Sem pa imel po skoraj treh urah ogleda občutek, da mi med nogami počasi raste vagina. Ja, toliko ljubezenskih prizorov. Nekateri so bili naravnost dih jemajoči, spet drugi pretirano solzavi. V glavnem gre za film, ki ga kljub vojni tematiki krasi izjemno počasen tempo in bo po godu predvsem ljubiteljem klasičnih ljubezenskih romanov.



















9 nominacij in 9 Oskarjev. Se pravi popoln izkupiček. Zame glede na kvaliteto tega mjuzikla precej nenavadno. Sam bi mu namreč morda prisodil le zlata goloriteža za kostumografijo in scenografijo. Sta mi bila že Cat On A Hot Thin Roof (1958) in The Defiant Ones (1958), ki sta bila nominiranega istega leta, precej boljša. Jasno ne v vseh kategorijah, toda v kategoriji najboljšega filma z lahkoto prekosita tokratno zlato kokoš. Vendar saj veste, Oskarji so vse prej kaj drugega kot dostojen in relevanten prikaz kvalitete filmske industrije. Toda dejstva in podatki ostanejo, večinoma pa si zapomnimo zgolj zmagovalce in Gigi (1958) je bil tisti, ki je zrušil 20 let star rekord 8-ih Oskarjev filma Gone With The Wind (1938).











Slava je bila sicer kratkotrajna, kajti že naslednje leto je mejnik za nadaljnih slabih 40 let s svojimi 11. Oskarji premaknil Ben-Hur (1959), ki si jih je po drugi strani priboril povsem zasluženo. Morda so tokratnemu filmu namenili tolikšno pozornost zaradi njegovega režiserja Vincenteja Minnellija, ki so ga povsem spregledali leta 1945 za film Meet Me In St. Louis (1944). Le-ta je namreč mnogo boljši od tokratnega. Vsekakor ne bi bilo prvič in še manj zadnjič. Po drugi strani pa Minnelli ni spregledal svoje kasnejše žene Judy Garland, ki mu je rodila prav tako znano hčerko Lizo. O kvaliteti filma pa med drugim priča tudi dejstvo, da niti en izmed glavnih ali stranskih igralcev ni bil niti nominiran za Oskarja. Tokrat zasluženo.

















9 nominacij in 9 Oskarjev. 60 obletnica podeljevanja pozlačenih goloritežev je zaznamovalo kar nekaj mejnikov. Kot prvo tistega leta v kategoriji najboljših režiserjev ni bil nominiran niti en režiser, ki bi bil rojen v ZDA (nagrado je odnesel italijanski režiser Bernardo Bertolucci ravno za tokratno mojstrovino). Nadalje je bila stvar zelo čudna tudi v kategoriji najboljšega filma. The Last Emperor (1987) namreč kljub dejstvu, da je bil v celoti produciran izven ZDA ali VB, posnet pa na Kitajskem (sploh prvo snemanje filma v Prepovedanem mestu) in Italiji, ni bil nominiran v kategoriji tujejezičnega filma. Precej izjemen dogodek v zgodovini Oskarjev, ki ga je letos ponovil veliki zmagovalec The Artist (2011).










Kot kaže ima Akademija izjemno v čislih epske spektakle, ki med drugim šokirajo predvsem s svojo dolžino. Najdaljša verzija tega tehnično dovršenega spektakla v katerem je nastopilo skoraj 20.000 statistov je namreč dolga kar 219 minut. Vendar kot je že v navadi tudi tokratna epska zgodba, ki se koncentrira okoli zadnjega kitajskega cesarja (Pu Yi je cesar postal pri zgolj treh letih in je bil tako večino svojega življenja zgolj marioneta v rokah Japoncev) ni dobila prav nobene nominacije v igralskih kategorijah. Zgodba je bila povsem identična pri filmu Gigi (1958), ki je prav tako prejel 9 nominacij (vendar nobene v igralskih kategorijah) in 9 Oskarjev. Toda tokratni je vizualno precej bolj presunljiv.
















13 nominacij in 8 Oskarjev. Že pred ogledom filma sem slišal za tisti famozni in veleznani prizor v katerem se po plaži valjata Burt Lancaster in Deborah Kerr in to je poleg podatka o pozlačenih kipcih vse, kar sem pred ogledom vedel o tokratnem filmu. Zato sem bil ob samem ogledu še toliko bolj šokiran, kajti izdelek je vse prej kot pa kakšna romantična drama na katero namiguje omenjeni odlomek. Gre namreč za dokaj realen prikaz ameriške vojske, ki le-tej ni v ne vem kakšen ponos. Pred uradnim vstopom v II. svetovno vojno so se namreč ameriški vojaki na otočju Havaji dodobra dolgočasili in se predajali alkoholu, pretepom in prostituciji.

















Sicer se je za tokratne zadnje mesto na lestvici potegovalo kar 7 filmov. Poleg srečnega izbranca še Gone With The Wind (1938), On The Waterfront (1954), My Fair Lady (1964), Cabaret (1972), Gandhi (1982) in Amadeus (1984). Vsi so namreč v svoje vitrine pospravili 8 kipcev o katerih sanja vsak član filmske industrije. Tokratni jih je svoje vitrine po vsej verjetnosti pospravil zaradi svoje kontroverznosti ter seveda zaradi tega, ker v svoji zgodbi omenja Pearl »we will never forget« Harbor. Na roke pa mu je seveda šla tudi izjemna zvezdniška zasedba, ki je domov odnesla dva Oskarja. Akademija je odločila kot je, mene osebno pa je tisto leto mnogo bolj navdušil preprosti vestern Shane (1953). 


















12 komentarjev:

t-h-o-r pravi ...

all about eve, goddamit, edini grand oscar winner, ki je bil to tudi povsem zasluženo


west side story, lol

gigi, lol


lotr, lol


titanic, lol

from here to eternity, lol

ben hur, lol

differenxe pravi ...

Typo v prvem stavku o West Side Story. ;)

Sadako pravi ...

Tenks, zrihtal.

Drugače pa thor men sta bila Ben-Hur pa LOTR III povsem zaslužena zmagovalca pa mogoče še The Last Emperor. Zame zmaga ni odšla v zaslužene roke v ostalih štirih primerih, je pa tako, da kakopak gledam samo za tekoče leto in večinoma samo med nominiranci. Sedaj mi pa ti povej, kdo je po tvojem nenju leta 1959 prekašal Ben-Hurja oz. leta 2003 LOTR-a III, ki ga sam nekako gledam kot celoto z vsemi tremi deli. Pa tudi Titanic je po moje pobral zaslužene nagrade.

jst pravi ...

Vsi zasluženo grand zmagovalci, razen seveda Gigi, ki je sicer simpatičen mjuzikal, a že čas je pokazal, da ga je prehitela Mačka na vroči pločevinasti strehi. Treba je imeti tudi dobre igralce s karizmo za tak uspeh. Tudi pri ''sveti trojici'' - Ben Hur, Titanik in Gospodar prstanov se to lepo vidi - kako Charlton Heston za malico popapca protagoniste ostalih dveh - Di Capria in Frodota. Že kar malo ''oldskul'', ker so junaki v starih mojstrovinah precej boljši kot tile v novejših, čeprav so lahko igralsko popolnoma na istem nivoju.

Sadako pravi ...

Vem kako si se počutu, sam sem enake travme podoživljal pri The Departed in The Hurt Locker.

Mi je pa všeč, da se vsaj pri Gigi strinjamo. Pri Osakrjih je strinjanje ponavadi kar redkost :D

jst pravi ...

Akademija pač ljubi spektakle, herojstvo, po možnosti še patriotizem plus vse skupaj začinjeno z romanco epskih razsežnosti (najbolje prepovedano).
Angleški pacient mi sicer ni bil napačen izbor za film (ženska miselnost, hahaha), so pa istega leta bili fantastični primeri igre (Norton, Rush, Macy, Blethyn, Keaton, Rush, McDormand ... da ne omenjam ''spregledanih''), kjer bi človek kar vsem po vrsti talal nagrade.

t-h-o-r pravi ...

ma ne vem, lotr serija (vsaj meni) ne ponuja prav nič posebnega pri igralcih, režiji ali umetniški vrednosti, tehnični dosežki so seveda nesporni

kdo na primer, danes še govori o titaniku, kot o filmskem presežku? (seveda, veliko se govori o zaslužku, ne pa o filmu samem), za razliko od boogie nights

zagotovo pa je bilo v letu 2003 tudi veliko doličnih filmov (že samo med nominiranci sta lost in translation in mystic river), potem so tu še razni: monster, oldboy, the dreamers :P

97: la confidential ali boogie nights ;)

59' pa lahko rečem le: north by northwest, some like it hot, anatomy of a murder, rio bravo :P

pa da ne bo nesporazuma: ne trdim, da si ti filmi (omenjeni v zapisu) ne zaslužijo takšnega števila oskarjev, samo to, da si ga niso zaslužili za najboljši film (in my opinion, se ve)

Sadako pravi ...

OK, Mystic River bi ga lahko skasiral za režijo, ampak kot sem omenil so LOTR po moje gledali kot celotno serijo in so zadnjemu delu potalili kar vse Oskarje, ki jih niso prej. Pa še tolk jih je v vseh živih tehničnih kategorijah pobral, da bi blo kar čudno, če mu ne bi dali še tistega kao najbolj prestižnega.

Titanic je itak hejtan na polno, ampak je tisto leto naredil tak bum, da si je zaslužil tudi kipec za naj film. Je pa res, da je bil kakšen L.A. Confidential ekstremno blizu. Sam namreč najbolj cenim Oskarja za Cinematography in Art Direction in tu je bil L.A. izredno močan.

Leto 1959 je bilo pa res izjemno močno in po moje lahko samo sanjamo o kakšni reprizi tako odličnih filmov. Tuda tudi tukaj se mi zdi, da ga je Ben-Hur odnesel povsem zasluženo.

Pri večini teh edino malček bode v oči, da so bili deležni izjemno malo nominacij in tudi zlatih kipcev za igralske dosežke. Toda. če film pobere že 10 kipcev od potencialnih 13-ih pa naj snede še tistega za najboljši film.

Sadako pravi ...

Ali je kategorija najboljši celovečerec leta kategorija povsem zase, ki se izmika logiki in ne povzema celote elemntov, ki sestavljajo film?

Niko pravi ...

moji od tukaj najlubši zmagagovalci so:
The Last Emperor
Ben-hur
The English Patient
From here to Eternity

LOTR sem nisem uvrstil samo zato, ker se mi zdi da lahko 3 s čisto brez zadržkov primerjamo z 2, ki je po mojem mnenju najbolši del trilogije a to me ne moti, da je zadnji del malce precenjen moti me to, da je film tako cenjen. Dobivam obučutek da knjiga sploh danes ne bi bila tako popularna če ne bi bilo filmov kar je napaka. Točno knjiga je tisti zaklad knjiga je tista ki dela LOTR tako veličastnega saj pomislimo malce, če imaš ti pred sabo več kot 700 stransko knjigo (2100 strani vseh knjig), kjer so kraji, stvori, okolje, dogajanje, trenutki, atmonsfera do pikice natančno opisani res do najmanj pomembne podrobnosti in ko imaš pred sabo tudi Tolkienovo mitologijo, kjer imaš vse stvore, jezike(Vilinksi jezik-quenya...), osebe narisane opisane do pikice natančno prav Tolkienova mitologija obstaja ne kosa se z grško a prav za njo ne zaostaja se mi zdi da imaš hudičevo lahko nalogo in nimaš veliko možnosti da bo tvoj film polomija če si sledil Tolkienu potem si zmagovalec. Ne menim pa, da je bil Jackson slab ali karkoli, vizionar je kar je super a ni imel tako težke naloge kot nekateri pravijo.
No takšno je moje mnenje :D

Sadako pravi ...

Težko bi rekel, da je knjiga postala popularna zaradi filma. V tem primeru bi prej rekel, da je bilo obratno, saj je imel LOTR že pred filmom ogromno privržencev.Težko pa bi se tudi strinjal, da je imel g. Jackson lahko nalogo. Ravno obratno. Imel je hudičevo težko nalo pri kateri je spodletelo že mnogim t.j. na filsmko platno prenesti do potankosti izdelan fantazijski svet. Njemu je po mojem mnenju to uspelo fantastično.

Niko pravi ...

Mi je veliko bolje svoj fantastični svet predstavil James Cameron pa ne menim, da Avatar odkriva toplo vodo ali kaj takega. Je vizionarsko,poetično veliko bolj pristen kot pa LOTR in pri tem je zanka zakaj je LOTR eden najbolših filmov,Avatar pa ne. Nekatere kritike so bile super nekatere pa ne.To pa zato, ker je imel Cameron izredno težko nalogo kako iz svoje glave izviti nek novi svet in nam to spektakularno predstaviti, ker ni imel nobene knjige nobenega vira, nobene mitologije vse je moral ustvariti v svoji domišliji a Avatar spet ni tako izviren in originalen bom zapisal eno primerjavo z filmom na svojem blogu kjer si vsekakor vablje :D!!!!!
Jackson pa je imel vire,knjige in še marskaj drugega. Meni fantazijski svet spet ni tako epski, da bi spustil dušo Nova Zelandija je že tako ali tako prekrasna in fantazijska.
Ni imel lahke to vsekakor ne, ni imel pa spet tako težke. Je pa res, da je pravi vizionar, in ima domišljijo no, da ti dam en trden primer samo poglej njegov film The lovely Bones, ki je vizualno perfekten a kaj, ko zgodba, liki, dogajanje je izredno površno predstavljeno. Zelo povprečen medel film,ki ga rešujejo samo dobri performanci. Vidiš tukaj ni imel like tako dobro opisane in se je pojavila težava. Aja sem se ti pa že zahvalil za komentar in nasvet :D

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji