7 prelomnih vesternov, part I

Vestern je zagotovo najbolj ameriški filmski žanr. Prodaja nam zgodbo o tem, kako so dobronamerni potomci evropskih priseljencev poskušali civilizirati divje rdečekožce imenovane tudi Indijanci ter ustvariti civilizacijo onkraj meje Divjega zahoda. Pred vami se nahaja prvi del tistih najbolj prelomnih vesternov, ki so zaznamovali zgodovino in razvoj omenjenega filmskega žanra. Žanra polnega sprenevedanja in potvarjanja zgodovine.






Čeprav večina ljudi, ki se ukvarja z zgodovino filma, kot prvi vestern priznava tokratnega, je objektivno gledano mejnik zakoličiti precej težje. Je že res, da je 12 minutni vestern Edwina Porterja The Great Train Robbery (1903) najstarejši vestern, ki si ga lahko ogledamo in da vsebuje kompleksnejšo strukturo kot njegovi predhodniki, ustvaril pa je tudi prvega celuloidnega zvezdnika v podobi kavboja, vendar je odvisno kaj si pod pojmom film predstavljamo. Že leta 1894 lahko namreč zasledimo snemanje rodea, ki ga je produciral znameniti Thomas Edison, leta 1898 pa sta nastala dva posnetka, ki sta imela malček več zgodbe ter vsebine in sta v zgodovini vesterna predstavljala enega izmed začetnih, nam znanih ključnih preskokov.


















V prvem, ki nosi naslov Poker At Dawson City (1989), smo priča poker igri pri kateri je opazno goljufanje in zategadelj izbruhne pretep, v drugem z naslovom Cripple Creek Bar-Room (1989) pa je moč zapaziti lokalne prebivalce, ki se opijajo v baru, ko pa je merica polna, jih gostilničar zabriše na plano. Toda kljub temu, da je meja pri ugotavljanju prvega vesterna najmanj tako težko določljiva kot tista, ki je razmejevala Divji zahod od civiliziranega vzhoda v 19. stoletju, ne gre prezreti dejstva, da je pričujoči film vseeno predstavljal velikanski preskok v razvoju vesterna. Navsezadnje je kasnejšemu vesternu dodal naslednje motive: lov nepridipravov na konjskih hrbtih, prisilni ples s pomočjo strelov uperjenih pod noge plešočega, finalni strelski obračun ter nenazadnje sam rop vlaka. Kot zanimivost pa naj omenim, da je bil tako imenovani prvi vestern posnet v New Jerseyu.























Kljub temu, da je bil vestern v svojem najzgodnejšem obdobju, še na trhlih temeljih, ki so se šele gradili, je že ustvaril nekaj tako imenovanih epskih vesternov. Le - ti so poskušali žanru vdahniti več avtentičnosti, saj so si zaradi večjega proračuna lahko privoščili boljšo opremo, statiste, rekvizite, snemanje na dejanskih lokacijah,… vendar se je že v primeru prvega izmed njih, ki je nosil naslov The Covered Wagon (1923), ta poskus izjalovil. Film, ki ga je režiral James Cruze in je stal za tisto obdobje neverjetnih 782.000 $, je namreč vseboval kar nekaj klasičnih stereotipov svojih predhodnikov: napadi Indijancev, pregoni in finalni strelski obračun.


















Sam film je postal gromozanska uspešnica in je posledično, kot je v Hollywoodu navada, dobil nemalo posnemovalcev, ki so skušali doprinesti svoj delež v čas epskih vesternov. Toda tu je potrebno opozoriti, da gre za današnje čase precej klišejsko in zlajnano zgodbo o osvajanju Divjega zahoda, ki pa je v času svojega predvajanja žela gromozanski uspeh. Vestern je bil v obdobju nemih filmov šele v svojih povojih. Pa vendar je že predstavljal eno izmed gonilnih sil Hollywoodske filmske produkcije. Še več. Pridobil je tudi že svetovni sloves in zapustil kraj svojega rojstva. Francozi so namreč »svoj« prvi vestern posneli že pred I. svetovno vojno.
























Za spremembo je ugotavljanje prvega z zvokom popolnoma opremljenega vesterna lažje kot tisto za ugotavljanje prvega vesterna sploh. Ta mejnik pripada tokratnemu filmu, ki sta ga leta 1928 posnela Irving Cummings in Raoul Walsh. S tem so bile pokopane govorice, da bo snemanje zvoka zaradi svoje zahtevnosti in navezanosti na notranje lokacije snemanja, pokopalo vestern, ki je do tedaj že postal tipičen žanr, ki je bil namenjen snemanju na zunanjih lokacijah. Vendar se je zaradi težav pri uvedbi zvoka v filmsko produkcijo, poznal rahel upad vesternov konec dvajsetega stoletja. Pravi krvnik vesternov oz. filmov na splošno pa je nastopil prihodnje leto v danes ponovno oživljeni vsesplošni recesiji.



















V tem prvem z zvokom v celoti opremljenim filmom, ki je bil posnet na prostem in prvim, ki je prinesel Oskarja "kavbojcu", je bil za glavno vlogo sprva mišljen režiser Raoul Walsh. Le-ta si je na začetku snemanja v prometni nesreči poškodoval oko (od takrat dalje je tudi nosil znano gusarsko prevezo). Kar je bila morda celo sreča v nesreči, kajti dotični film ni ravno biser ameriške kinematografije in to kljub dejstvu, da je zaradi tehničnih dosežkov povezanih z zvokom, veljal za mejnik v žanru vesterna. Tako kot vsi začetni predstavniki obravnavanega žanra je bil namreč prežet s stereotipi, tokrat predvsem na račun slaboumnih ter umazanih mehiških razbojnikov in njihovih candrasto oportunističnih pajdašic. Ja tudi s pomočjo južnih sosedov so si Američani podaljševali svoje tiče. 

























Leta 1929 je udarila gospodarska kriza, ki se je z nekaj letnim zamikom prikradla tudi na področja filmske industrije in s tem seveda tudi na področje vesternov. Zaradi slabega finančnega stanja je v kinematografe, zahajalo vse manj ljudi. Da bi preprečili neprihajanje obiskovalcev v svoje zaslužkarske prostore, so se distributerji spomnili drzne ideje. Za ceno enega filma so svojim strankam ponudili kar dva. Prvi, imenovan tudi A film, je bil kvalitetnejše produkcije, drugi, imenovan tudi B film pa je bil nekakšno na hitro spackano dopolnilo svojemu predhodniku. So pa v zgodnjem obdobju A in B vesternov obstajali tudi taki, ki niso bili posneti na hitro in so se vpisali med nesmrtne.


















Eden izmed takih je tudi tokratni, prvi vestern ki je prejel celo Oskarja za najboljši film. Ponuja nam zgodbo o pionirskem paru vse od naselitve poprej neposeljenega teritorija leta 1889 do leta 1930. Zaradi svojega časovnega razpona nam tako služi kot dober vpogled v to, kako si je zgodnji Hollywood predstavljal Divji zahod. Film se začne z napisi, ki nam razložijo, kako je predsednik Harrison leta 1889 prostrana indijanska ozemlja Oklahome namenil za poselitev s strani belcev. Seveda ne gre brez hvale o tem, kako se je Amerika dvigala in cvetela s pomočjo trdega dela mož in žena, kako so se ničvredna mesta spreminjala v velemesta,… pri tem pa film meni nič tebi nič, pozabi omeniti kršitev sporazumov on nenaseljevanju indijanskega ozemlja.
























Izboljšanje položaja vesterna je sledilo že zadnje leto četrtega desetletja prejšnjega stoletja, ko se je za žanr s pomočjo sedmerice veličastnih začel ponoven dvig vesterna. Začetek zlate oz. klasične dobe vesterna tako mnogi omejujejo s filmom Stagecoach (1939), ki ga je leta zrežiral velemojster žanra John Ford. Sam sem se raje odločil za tokratnega, saj je tisti, ki je prvi pristal v ameriških kinematografih. Poleg omenjenih dveh, pa so veličastno sedmerico sestavljale še naslednje mojstrovine: Jesse James, The Oklahoma Kid, Union Pacific, Dodge City ter Frontier Marshall, vsi z letnico 1939. Začela se je klasična oz. zlata doba ameriškega vesterna.

















Vendar na zahodu še vedno nič novega. Indijanci so še vedno prikazani kot okrutni divjaki, ki uničujejo in požigajo s krvavimi žulji nastajajočo civilizacijo marljivih bledoličnikov. Le-ti so kakopak prikazani kot kleni bogaboječi gradniki pravice. Je pa za tokratno obdobje vesternov značilno tudi, da se je obravnavani žanr nekoliko odmaknil od klasičnega. Odmaknil v tem smislu, da ga je bilo sram biti samo vestern, saj je v okvire svojega žanra začel vnašati politične, sociološke in celo erotične vsebine. Začel je ponujati nekaj več, vendar je kljub vsem tem fabulativnim dodatkom v svojem bistvu še vedno skrival prezir do Indijancev in poveličevanje pionirjev. 























V 50. letih prejšnjega stoletja je vestern zajadral v bolj liberalno raziskovalne vode. Dregnil je namreč v filmski tabu, ki sliši na ime spolnost. Sicer so tudi pred dotičnim vesternom glavni junaki kot na primer Broncho Billy, William S. Hart, Tom Mix,… uspeli osvoji kakšno žensko srce, vendar pa je bil njihov odnos z dekleti bolj ali manj na ravni prijateljstva. V tokratnem vesternu pa glavna junakinja hitro in predvsem brez pomisleka skoči v posteljo z Billyem The Kidom in to celo pod zelo banalno pretvezo, da mu bo ohranjala telesno temperaturo. Vesterni so s tem filmom izgubili na svoji nedolžnosti in časi viteških romanc na Divjem zahodu so bili mimo. Bakla spolnosti je bila prižgana in prevzel jo je vestern Duel In The Sun (1946). Od takrat naprej se še ni ustavila.


















Seveda se dejavnost spolnost dogodi izven kadra, o njej nam tako namignejo zgolj glavni protagonisti pa še to z dokaj nenavadnim izborom besed. Bolj kot o seksu je namreč govora o poroki, toda hitro je jasno kam pes taco moli. Sicer pa gre za eno izmed mnogih ekranizacij kultne zgodbe o spreobrnjenem zlikovcu Patu Garettu ter mladeniču Billyu The Kidu. Tokrat za sila povprečen izdelek, ki se je odločil, da bo svojo slavo iskal zgolj z bujnim oprsjem greha vredne seksulje Jane Russell. Le-ta je mnogo bolj izzivalna na različnih promocijskih posterjih za film ali pa na promocijskih fotografijah kot pa v samem filmu. Ja, tudi takšne malenkosti so včasih postavljale ogromne mejnike.
























Revolucionarno. Prvič v svoji zgodovini je žanr podvomil v svoj lastni mit, ki ga je pomagal sproducirati. V prejšnjih dekadah so bili glavni junaki vesternov preprosti ljudje, ki jim ni bil potreben razmislek o tem kaj je dobro in kaj slabo. To so vedeli tako rekoč a priori. V zgoraj omenjenem filmu pa zasledimo junaka, ki je razcepljen in se bori s težo bremena kaj je prav in kaj ne. In ne samo junak, tudi celotna skupnost, ki je bila v prejšnjih vesternih večinoma tako prikupna in dobronamerna, je tu v svojem bistvu zbegana, oz. bolje rečeno gnila. Pri reševanju zločina jo namreč vodi nešteto motivov, vendar želja po zadostitvi resnice oz. pravice, ni med vodilnimi.


















V tem vesternu, ki ga ikona žanra Clint Eastwood navaja kot tistega, ki ga je najbolj oboževal v svojem otroštvu, smo namesto akcijskim spopadom priča notranjim konfliktom glavnih protagonistov. V ospredje je postavljen Henry Fonda, čigar vloga močno spominja na kasnejši 12 Angry Men (1957). Tudi tokrat je namreč eden izmed redkih, ki podvomi v krivdo na smrt obsojenih, a kaj ko sam tokrat ne more storiti ničesar. Nihilističen in depresiven vestern z odlično fotografijo, ki je navdušila tudi samega Orsona Wellesa. Tudi name je naredila velikanski vtis, še posebej v prizoru, ko linčanje doseže svoj neslavni vrhunec.


















5 komentarjev:

Niko pravi ...

E tale post sem pa komaj čakal (vesterni so moja stvar eden boljših žanrov-prave poslastice). Tega sem se izredno veselil kaj naj rečem kot spet: vestern je tako dober žanr upam,da boš udaril s še kako temo o vestrnih mogoče bo treba iti v šestdesete,ker se mi zdi,da je bil takrat še nekako najmočnejši in tu so se potem pokazali zakladi in prišli na sam vrh. So pa zdaj že mrtva filmska zvrst kar je resnično škoda, če pa že dobimo vestern pa dobimo remake. Ampak to napako bo letos popravil Tarantino izredno se veselim njegove nove stvaritve upam,da ne razočara.
sicer si naštel vse
mogoče mi manjka The Treasure of Sierra Madre no mogoče je že za tega malce pozno saj gre že proti petdesetim.

uh Cimarron se ti je zdel povprečen Zakaj meni je bil mojstrski.
jaTUDI The Ox-bow Incident je resnično dober.
Dobra sta tudi The Old Arizona ter Drums Along The Mohawk.
Lepo spisano ne manjka čisto nič

Sadako pravi ...

Bodo in so tudi že Niko. Vesternu sem med drugim posvetil že dva zapisa: 7 kulinaričnih vesternov in 7 zgodovinsko avtentičnih vesternov. Bom pa v prihodnosti naredil še kar nekaj zapisov o tem, tudi meni tako ljubem žanru, med drugim tudi tokratno verzijo, part II.

Kar pa se tiče The Treasure Of Sierra Madre, je le-ta poleg The Good, The Bad And The Ugly ter Butch Cassidy & The Sundance Kid vključen na lestvico 7 veličastnih, kjer se skrivajo meni najljubši filmi.

Jp, vestern je nekako umrl v 80. letih, ko ga je dokončno pokopal Heaven's Gate, toda kasneje sta ga k ponovnem življenju spravila Dances With Wolves ter Unforgiven. Je pa res, da je kvantitativno le še bleda senca tistega kar je bil, toda vedno bolj se zaveda svoje zgodovinske odgovornosti, kar pa tudi ni zanemarljivo.

Mi grejo pa ti malo bolj starejši vesterni malček na jetra s svojim poveličevanjem "belega" in v nič dajanjem "rdečega" prebivalstva severnoameriškega kontinenta. Bolj nazaj gremo, bolj je to očitno in morda tudi zaradi tega povprečna oz. kar podpovprečna ocena.

Blogger pravi ...

Did you think about picking the best Bitcoin exchange service - YoBit.

Blogger pravi ...

Ever try to maximize your free satoshi claims by using a BTC FAUCET ROTATOR?

Blogger pravi ...

If you're trying to buy bitcoins online, PAXFUL is the #1 source for bitcoins as it allows buying bitcoins by 100's of different payment methods, such as MoneyGram, Western Union, PayPal, Visa, MasterCard, American Express and they even allow exchanging your gift cards for bitcoins.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji