7 pobeglih nevest

Večina bolj tradicionalno usmerjenih in v sanjah živečih deklet si poroko predstavlja kot izpolnitev svojih otroških sanj. Za njih to pomeni dan, ko se prav vse vrti okoli njih in za trenutek postanejo tisto, kar so si vedno želele, t.j. princeske. Toda ali je princ na belem konju res lahko le eden? Naj spregovori medij, ki je poleg pravljic nabolj popačil predstave o poroki.






Saj veste s čim bom začel kajne? Ja, ne gre brez primerjave s Pretty Woman (1990). Navsezadnje so filmski ustvarjalci dolgo časa pripravljali nadaljevanje novodobne zgodbe o pepelki, toda žal se ti ustvarjalci niso mogli zediniti o samem scenariju. Tako je bil po skoraj desetletju edini cilj ponovno združiti Julijo Roberts in Richarda Gerea. Mislili so, da je to dovolj za megauspešnico. Tokrat žal ne. Kemija med Julijo in Richardom je namreč popolnoma izpuhtela in prav mučno ju je bilo gledati v tokratnih življenja osiromašenih kadrih. Povsem prepričan sem, da tudi kakšen speven štiklc Roya Orbisona ne bi mogel popraviti videnega dolgčasa. 










Julija, ki je še nekako prebavljiva igra že trikrat pobeglo nevesto, ki nikakor ne more izgovoriti tistega ključnega stavka, Richard pa je ostareli cinični pisec kolumne. Če jima dodamo še razliko v letih ter to, da se v bistvu sovražita, bi si le stežka predstavljali, da bosta končala skupaj. Seveda, če ne bi bilo govora o klišejski romantični komediji. In tokratna je ena izmed najhujših, kajti zgodbo držijo skupaj zgolj pocukrano nesmiselni momenti, ki vse preveč očitno vodijo k sugar overdose happy endu. Vsemu temu dodajmo še katastrofalno igro stranskih igralcev in voila polomija je tu. Kot kaže sta bila Richard in Julija par, ki je zažarel ter gorel zgolj v enem filmu. Ne v tokratnem. V tokratnem je pogorel.
















Eden izmed treh velikih filmov, ki mu je v zgodovini podalitve Oskarjev uspelo osvojiti vseh velikih 5 kategorij (najboljši film, režija, scenarij, glavna moška in ženska vloga). Poleg tokratne screwball komedije (stil komedije značilen predvsem za 30. leta prejšnjega stoletja v katerem je osrednja tema sarkastično rafalno izmenjavanje dialogov med žensko in moškim ponavadi različnega socialnega statusa) je to uspelo še One Flew Over The Cuckoo’s Nest (1975) ter The Silence Of The Lambs (1991). Toda čeprav je tokratni film izredno simpatičen, ne gre za tako mega opevani kinematografski presežek. Oskarje je pobral predvsem zaradi dejstva, ker je v tem obdobju Akademija oboževala režiserja Franka Capro. 


















Le-ta je v zelo kratkem obdobju okoli predvajanja tokratnega filma pobral kar 3 zlate kipce za najboljšo režijo, kar ga je za vedno ustoličilo na tronu režiserskega Olimpa. Pri tokratnem filmu o navesti na begu, je odlično ujel kemijo med Clarkom Gableom (freelancerjem trač novinarstva) in Claudette Colbert (razvajeno očkovo punčko). Očka ima svojo deklico tako rad, da celo razveljavi njeno oportunistično poroko z bogatašem, toda to ne ustavi hčerkinega cilja. Ustavijo pa ga simpatične brčice, ki krasijo zapeljivi nasmeh Clarka. Izjemno prelomen film od katerega je kopiralo nešteto romantičnih komedij in ki si kljub svoji preprostosti zasluži status med nesmrtnimi. 




















While You Were Sleeping (1995)



Celoten point filma se skriva v končnem dialogu, ko Lucy (Sandra Bullock) sama pri sebi premišlja o dogodkih, ki so se ji dogodili okoli božičnih praznikov. Njen bivši zaročenec in skorajšnji mož jo namreč vpraša, kdaj se je zaljubila v njegovega brata in Lucy mu brez pomisleka odgovori: »Ko si spal.« Zatorej fantje nikoli ne zaspite oz. povedano z drugimi besedami, ne postanite čustveno otopeli in ne imejte svojih deklet za samoumevne, kajti takrat se lahko zgodi, da se bodo prijele že prvega šarmerja, tako kot naša Lucy. Me pa po drugi strani čudi, kako je mogoče, da je ženska katere obličje je prava angelska milina, lahko tako nezaželen material.













Sicer pa pozor, kajti tale chick flick vam do sladkor nabil do maksimuma, ampak ne glede na to, gre za povsem gledljiv in celo všečen film. Sandra igra zasanjano deklino, ki vsakodnevno sanjari o  izbranem mimoidočem moškem, toda na žalost ne premore poguma, da bi ga konkretno ogovorila. Šele splet nesrečnih okoliščin jo prisili, da stopi v akcijo in tu se prične komedija zmešnjav. Lucy po pomoti zamenjajo za ponesrečenčevo zaročenko, sama pa je tako nesigurne in sramežljive narave, da si ne upa niti oporekati nastali situaciji. Kar bo pa pač bo. In za Lucy se kljub vsem zapletom razplete odlično. Je pa zanimivo kako hitro se deklina zaljublja. Še enkrat, res čudno, da je tako dolgo ostala sama. Ah, ta filmska usoda.



















Takole nekako bi izgledal film, ki bi psihoanalizo Freuda poskušal predstaviti inteligentno bolj preprosti publiki. Nezavedno, ki se udejanja predvsem v naših sanjah, tokrat dobi svojo fizično obliko. Ginger Rogers namreč iz svojih sanj v realni svet prinese simpatijo iz otroštva in čeprav iz kratkega posnetka, ki razkriva njuno snidenje ni moč razbrati nekih usodnih trenutkov, je bil kot kaže bežni otroški poljub povsem dovolj, da je zaznamoval njeno celotno življenje. Sicer je kasneje našla še kar nekaj potencialnih partnerjev, toda kadarkoli, ko je nastopil trenutek usodnega da (v tem filmu kar štirikrat), si ni mogla dopustiti, da bi se za vedno odrekla svojemu otroškemu flirtu.

















Film je sicer poln nesmislov in prisiljenih scenarističnih rešitev, toda znotraj svojega žanra, to je romantične (sitcom) komedije, deluje izredno zadovoljivo in to kljub temu, da je igra Ginger Rogers precej over the top. Osebno mi je bila mnogo bolj simpatična, ko se je skupaj s Fredom Astaireom več sukala in manj govorila/igrala. Tudi njen glavni soigralec Cornel Wilde se malček preveč trudi, vendar je vseeno mnogo lažje prebavljiv kot zlatolasi del najbolj znanega tandema mjuziklov. Njuno brezglavo govoričenje in vseprisotnost poskrbita, za izjemno hiter tempo, ki meji na že omenjeni žanr screwball komedije. Lahkotno in hitro minljivo, a tudi hitro pozabljivo.  
























Bitka v kateri je razpeto srce naše glavne protagonistke se ne odvija samo med potencialnima ženinoma, ampak tudi med urbanim in provincialnim življenjem. Jp, sodobna ameriška državljanska vojna, katere mirovna pogodba bo tokrat zapečatena z ljubeznijo. Ali se bo zgodovina ponovila ali pa bo novodobni jug, ki se zaradi stereotipnih filmov nikakor ne more otresti svojih zgodovinskih okov (tudi v tej runaway bride različici jih je moč najti izredno veliko), tokrat srečnejši? O tem bo odločalo srce povzpetniške Melanie (še enkrat več mična in odlična Reese Witherspoon), ki je glavna zvezda tokratnega filma. 











In brez nje film zagotovo ne bi bil tako zabaven. Reese je pač igralka, ki se vživi v še tako preproste filme in jim doprinese nekaj dodane vrednosti. Profesionalka, ki zna igrati in z lahkoto prevzame breme celotnega filma na svoja ramena, tudi takrat, ko je povsem jasno kam pes taco moli in ponovno jo moli v ljubezen iz otroštva. Kot kaže je Hollywood obseden z otroškimi romancami in z nedolžnostjo, ki jo le-te simbolizirajo. Po njihovem mnenju so otroci tista najbolj iskrena in nepokvarjena bitja, ki se ne ozirajo na nič drugega kot na glas svojega srca. Po videnem v današnjem svetu, ta floskula niti ni tako iz trte zvita. 

















Bridezille na pohodu oz. kaj se zgodi, ko se otroške sanje malih princesk začnejo podirati kot hišica iz kart. V našem primeru nič pametnega. Še ena klišejska romantična komedija, ki se loteva poroke in vse pričujoče ceremonije, ki jo obdaja. Tako sta eni izmed redkih pozitivnih stvari tokratnega filma »zgolj« seksi ritka Kate Hudson in zapeljive oči Anne Hathaway. Če pa iz seksistične prestopimo še malo bolj na šovinistično stran pa bi lahko rekli, da je svetla točka filma to, kako izvrstno le-ta ujame racionalno razmišljanje moškega spola ter na drugi strani brezglavo trmoglavljenje ženskega. Kljub žanrskemu filmu, komični elementi tokrat niso najmočnejše orožje.













Liv (Kate) in Emma (Anne) sta BFF že iz otroških let, toda njuno večno prijateljstvo se konča praktično v trenutku, ko izvesta, da sta njuni poroki rezervirani na isti dan. Kaj hujšega? Kot kaže nič, kajti deklini in njuno prijateljstvo ni doraslo na videz preprostemu izzivu, ki se pojavi pred njima. Dvojna poroka predlagana s strani enega izmed njunih bodočih zakonskih partnerjev kot kaže ne pride v poštev in to kljub njuni platonski ljubezni. Ne, dekleti se raje kot kako bi rešili problem skoncentrirata na to, kako bosta druga drugi zagrenili življenje. No, na to in na šoping. Kajti, ženske vedno najdejo čas za dve stvari: za spletkarjenje in za šoping. Vsaj tako pravijo filmi. Don't shoot the messenger.  


















Glede na to, da je cilj (happy end) znan praktično pri skoraj vseh romantičnih komedijah, je kvaliteta le-teh večinoma odvisna od dveh stvari. Prva je pot, ki vodi do cilja in naj bi bila za naše zadovoljstvo kar se da neklišejska in posuta s čim več presenečenji. Druga, ki je za moje pojme še bolj pomembna pa je kemija vzpostavljena med glavnima igralcema. Prvi pogoj je tokratni film izpolnil v zadovoljivi meri, pri drugem pa na moje veliko presenečenje, ni bil tako prepričljiv. Na moje veliko presenečenje pa zato, ker izredno cenim igralske sposobnosti Marise Tomei kot tudi Roberta Downeyja, jr. Toda v Only You (1994) ni bilo moč opaziti iskrice, ki bi preskočila med njima.  












In to kljub temu, da se dobršen del filma sprehajata po romantičnih uličicah Rima, prepredenih s strastjo in ljubeznijo. Marisa se v njem znajde zaradi gonje po iskanju idealnega partnerja, katerega pozna zgolj po imenu (na tem mestu se sprašujem koliko Damonov Bradleyjev obstaja na našem planetu). Zaradi iluzij pa je tako zaslepljena, da ne opazi, ko ji pot prekriža njena prava potencialna ljubezen. Namesto, da bi priložnost zgrabila z obema rokama, se raje trmasto oprijema imena iz svojega otroštva. Imena, ki sta ga sproducirali igra klicanja duhov in šarlatanska vedeževalka. Ne, ljubezen ni zapisana v kartah, ljubezen je treba živeti.













Objavljeno pod |

8 komentarjev:

filmoljub pravi ...

How to Marry a Millionaire (1953)
Štiri poroke in pogreb (1994)

:D

Anonimni pravi ...

The Graduate

Sadako pravi ...

The Graduate šparam za eno drugo lestvico ;)

Ungale How To Marry A Millionare (1953) še nism gledu (jebat ga, nisem ti jest Gartner :D), za poroke se pa ne spomnim čist dobr kaj je bla štorija :( Preveč substanc iz prejšnjega zapisa. :D

filmoljub pravi ...

Pa saj ni panike, vem da je težko vselej stlačiti samo 7 zadev v eno lestvico. Da pa nisi Gartner, je seveda zgolj pohvala. :D

p.s. Sicer bi na lestvico dal še Shreka. :P

jst pravi ...

No, saj pri 4 porokah pobegne ženin.:P Kaj pa kakšna izmed milijon različic Jane Eyre?

Anonimni pravi ...

Mah, Sadako, pomoje se preveč trudiš vedno argumentirat, zakaj česa nisi dal na lestvino. Jaz Filmoljubovih komentarjev ne vidim, kot zahtevo, da bi tele dodal, ampak bolj to, da še pripiše kak soroden zanimiv film. Saj je itak vsem jasno, kako težko je ponavadi izbrat 7 filmov (brez ponavljanja). Ni pa nič narobe, če kdo še kak soroden zanimiv film pripiše, kakšna dodatna ideja za ogled filma ravno ne škodi.

Sadako pravi ...

Ja, saj to mi je jasno in tudi pravilno. Prav vesel sem, ko nekdo s svojim znanjem in svojimi idejami dopolni lestvico. Ponavadi pridam te komentarje zato, ker hočem pokazati, da sem tudi sam imel v mislih omenjene filme, češ lej ga zlomka, veliki umi pa res mislijo enako :D

No, tokrat ni bilo tako.

t-h-o-r pravi ...

kaj je pa že en screwball film, kjer mislm da igra dana andrews (ali pa en drug tip, ki mu je zelo podoben), kjer sta 2 brata dvojčka in 2 sestri dvojčici


sem že pozabil, če tam tudi pobegnejo od oltarja al kako že

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji