7 cheesy kung fu filmov

Zelo rad si pogledam kakšen kung fu film, včasih pa sem jih naravnost oboževal in nemalokrat sem se tudi sam preizkusil v izvajanju raznih borilnih stilov (posebej pri srcu mi je bil stil kače). Na žalost pa moji zamahi ne glede na to kako močno sem se trudil, niso proizvajali tistih značilnih "trgam rjuho" kung fu zvokov. Po vsej verjetnosti zato, ker se nisem mojstril pri kakšnem slepem ali pa zapitem beraču, pardon kung fu mojstru.





Leta 1978 je luč sveta ugledala kung fu mojstrovina 5 Deadly Venoms a.k.a. Can Que (1978). Zaradi relativno visokega finančnega izkupička in predvsem izjemne kemije med glavnimi igralci (po prvencu v katerem so nastopili skupaj so jih imenovali Venom mob), se je največji Hongkonški filmski studio Shaw Brothers Studio z njimi odločil posneti še 5 filmov. Vsi so prava paša za oči, toda tron pripada tokratnemu. Gre za kung fu klasiko z dih jemajočimi borilnimi sekvencami, ki jih krasijo za tovrstne filme izjemno dolgi kadri. Vzrok gre iskati ravno v igralcih, saj je vseh 6 članov Venom klape izvrstno izurjenih in fizično izjemno pripravljenih. Dva od njih sta celo odgovorna za celotno koreografijo spopadov. 











Film je imel torej ogromen potencial in nekaterim predstavlja celo najboljši kung fu flick ever, toda sam imam pri tem nekaj skromnih pomislekov. Najbolj me moti to, da nekateri igralci dejansko poskušajo igrati, kar je na trenutke mučno gledati. Če si fighter se fightaj, delaj galamo in to je to. Moti me tudi, da je celoten film posnet v studiu, saj celotna zadeva tako izpade preveč gledališko in izumetničeno, k tej izumetničenosti pa močno dodajo tudi kričeči disko kostumi. Vendar ne skrbite kajti to so zgolj malenkosti in morebiti bodo morda komu celo povšeči. Če pa ne, pa vam še vedno ostane na ogled nekaj najbolj dodelanih kung fu spopadov pred obdobjem wire fuja.
















Za tole mesto se je v mojih mislih odvijala izredno napeta borba med zgoraj videnim zmagovalcem in filmom Kung Fu (2004). Oba sta namreč izvrstna novodobna cheesy kung fu primerka, ki ju je zrežiral ter v njima tudi nastopil Stephen Chow. Ponavadi mi športni filmi ne dogajajo kaj dosti, toda tokratnemu je uspela fantastična zmes športa in komedije ob kateri sem se dejansko krohotal in to je v zadnjem obdobju ob ogledu »komedij« vsekakor redkost. Ne morem verjeti, da se nihče že prej ni domislil, da bi združil borilne veščine in najbolj popularen šport na svetu. No morda je tako tudi bolje, kajti močno dvomim, da bi kateri drug filmski ustvarjalec iz zmesa omenjenih tematik uspel napraviti tako odličen film.














Gre za ogromno propagando kung fuja. Le-tega se za boljše obvladanje nogometa lahko uporablja tudi za lažje parkiranje, obrezovanje živih meja, preprečevanje morebitnih nevšečnosti ob zdrsu, nenazadnje se o njem lahko zgolj prepeva… Toda tista njegova najbolj hvaležna stran je že omenjena pomoč pri dvigu nogometne trofeje. To si z vsem srcem želi osvojiti nekdanji nogometni zvezdnik, ki ga je boginja fortuna pustila na cedilu v najbolj pomembnih trenutkih njegove nogometne kariere (John Terry anyone?). Za dosego teh sanj okoli sebe nabere na prvi videz za nogomet povsem nenadarjeno klapo, toda njihova moč se skriva drugje. Skriva se v znanju kung fuja. Brcanje žoge se namreč lahko nauči prav vsak.  



















Če se vam je zdela zgornja ideja, ki je družila nogomet in kung fu impresivna, vas bo tokratna vrgla [Svet na Kanalu A]dobesedno[/Svet na kanalu A] na rit. Pred vašimi očmi se bodo namreč odvrtele borbe v katerih imata glavno vlogo invalida. Prvi brez rok in drugi brez oz. z močno deformiranimi nogami. Brez posebnih učinkov kakopak. Razen tega bizarnega dodatka oz. domislice, se vsi ostali elementi strogo držijo tradicionalne cheesy kung fu doktrine. Tako na koncu sledi finalni spopad v katerem se naša dva hendikepirana junaka spopadeta z grbavim nepridipravom (z nekaj križne montaže, ki mi je povsem nejasna). Fight za filmske anale.


















Do njega pride, ker se želita brezroki in breznogi maščevati grbavemu in po faci ožganemu lokalnemu nasilnežu. Le-ta je namreč odgovoren za njuni hibi. Jp, kakšne globoke zgodbe tu ne gre iskati. Še največjo simboliko ima prizor znotraj finalnega spopada, ko oba invalida združita svoje moči tako, da se nekako »priklopita« en na drugega. Tako sta spet zmožna uporabljati vse svoje okončine in z združenimi močmi se lažje zoperstavita negativnežu. Seveda pa je v ospredju tudi sporočilo, da nikoli in nikdar ne obupajte, kajti vsak problem pa naj bo še tako velik, se da premagati. Toda nikar se preveč ne ozirajte na te površinske floskule in se raje predajte užitku enega izmed najbolj odpuljenih kung fu filmov.



Legenda, ki bo z velikimi črkami zapisana v filmsko zgodovino borilnih veščin Jackie Chan (zame celo večja od kultnega Bruce Leeja), je pred tokratnim nastopil že v preko 30. filmih. Res, da je imel v krepki večini zgolj epizodno vlogo, toda njegova kariera nikakor ni dobila potrebnega zagona. Napaka se je skrivala predvsem v tem, da so filmski producenti iz Jackieja poskušali napraviti novega, leta 1973 tragično preminulega Bruce Leeja. Tlačili so ga torej v zanj mnogo preveč resne vloge. Ko so končno ugotovili, da se Jacki mnogo lažje bori s sproščenim obrazom in navihanim nasmeškom, je njegova filmska kariera dobila krila. To se je zgodilo ravno s tokratno cheesy kung fu klasiko.  

















V njej so bili zakoličeni nekateri nepogrešljivi elementi v Hong Kongu rojenega podžanra. V prvi vrsti imamo neveščega in nerodnega pripadnika nižje kaste, nad katerim se izživljajo razno razni samooklicani mojstri kung fuja. Tega reveža nekje v prvi tretjini filma pod svoje okrilje vzame izkušeni velemojster, čigar zunanji izgled nikakor ne izdaja njegovih veščin (njegove obleke ponavadi še najbolj pritičejo kakšnemu beraču, medtem ko je bad guy često oblečen v zelo uglajena oblačila). Začne se trd in zabaven trening poln vsemogočih nesmislov (tokrat npr. čudno pobiranje jajc z v zemljo zapičenih palic) po katerem naš začetni trapec po tem ko premaga alfa bad guya postane nesporni prvak kung fuja. Ker pa je šlo za Jackieja je bil le-ta na tej poti grdo porezan izgubil pa je tudi zob. LEGENDA!
  


Če je Snake In The Eagle's Shadow (1978) zanetil kariero Jackieja Chana, je s tokratnim filmom le-ta dobila še dodatnega netiva. Samo v Hong Kongu je Drunken Master (1978) zaslužil skoraj 7 milijonov zelencev, kar je za tiste čase in za obravnavani žanr več kot fantastičen izkupiček. Zanimivo pri tem pa je, da je pri obeh omenjenih film sodelovala praktično povsem identična filmska zasedba, od režiserja preko glavnih igralcev do scenaristov, zatorej imajo nekateri filmski zanesenjaki film Drunken Master (1978) celo za nekakšno neuradno nadaljevanje filma Snake In The Eagle's Shadow (1978)  Jp, zmagovalnega konja se ne menja.















Film je bil tako uspešen, da je dobil goro celuloidnih posnemovalcev, toda njegovo veličino dosega zgolj uradno nadaljevanje The Legend Of Drunken Master a.k.a. Jui Kuen II (1994). Še več. Film je sprožil tak val navdušenja, da so mnoge šole borilnih veščin, ki se ukvarjajo s poučevanjem stila »Pijane pesti« (jp, tudi sam nisem mogel verjeti, ampak stil bojevanja, ki ga v filmu prakticirata stari berač in Jackie Chan, je dejanski in resnični kung fu stil), doživele navale novih entuziastov. Vsi so želeli obvladati borilni stil, v katerem si boljši z vsakim popitim požirkom alkohola. Skratka odlična reklama Jackieja, ki je tokrat skoraj izgubil oko, v njegovih fizično najbolj fit letih.



Redkokdaj uspe kateremu od filmov s svojo infantilnostjo doseči pozitiven odziv pri svojih gledalcih, toda kadar ga, je na dobri poti, da postane kulten in se za vedno zapiše v filmsko zgodovino. Tokratni je na srečo eden izmed teh redkih primerkov. Ustvarjalci so namreč na dokaj posrečen način združili gore in kung fu. Sicer borilni prizori niso dorasli ostalim na tokratni lestvici, toda ta manko odlično nadomestijo špricajoča kri, po zraku leteči notranji organi, speštane glave in ostali deli telesa. Ustvarjalci so se izkazali z dobršno mero domišljije in so s pomočjo amaterskih a všečnih specialnih efektov pričarali odlični gore fu, ki je prava redkost v filmskem svetu.














Naj vam predstavim samo nekaj njihovih domislic: glavni akter, ki se tako rekoč prostovoljno pusti zapreti v privatizirani zapor, v enem izmed spopadov svojemu nasprotniku spusti tako bombo pravice, da mu odtrga celo čeljust, spet v drugem pa mu na faktorje zdrobi njegovo dlan. Posebno omembo si zasluži tudi prizor v katerem Rikiju nasprotnik med fightom prereže arterijo, le-ta pa si prerezane žile nonšalantno zaveže in tako prepreči izkrvavitev. Borba se lahko nadaljuje. Naj omenim samo še poskus zadušitve s črevesjem, ter prizor v katerem nastopajo Riki, pred kratkim zmutirani glavni paznik ter mlinček za meso. Mislim, da vam je sedaj povsem jasno, da gre za film, ki ga nikakor ne smete zamuditi. Navsezadnje imam občutek, da bi Riki vzdržal kar nekaj rund celo s slavnim Chuckom Norrisom.


Fight, fight in še enkrat več fight. Praktično cel film namreč zavzemajo kung fu pretepi oz. priprave na le-te. Sicer ti niso na najvišji možni ravni, toda nič ne de, kajti narejeni so nadvse domiselno. Zasluge za to gredo predvsem precej dolgemu kung fu turnirju kateremu smo priča znotraj filma (sicer ta prav nič ne pripomore k razvoju zgodbe) in na katerem se nam predstavijo bojevniki z različnimi stili borbe. Med njimi še posebej izstopa joga borec, ki ima to zmožnost, da podaljša svoje roke (Street Fighter Dhalsim style). Sadako zakaj pa si naj potem ogledam film v katerem ni nikakršne smiselne zgodbe, razvoja karakterjev in vse te scenaristične navlake? Pa še fighti si rekel, da niso na najvišjem nivoju. 











Dragi bralec takole bom rekel; v finalnem spopadu se pomerita slepi in enoroki, med mnogoterimi spopadi pa boš priča všečni kinematografiji (kar je redkost v tokratnem podžanru), ki jo spremlja dokaj nenavadna glasbena podlaga (Krautrock - eksperimentalna elektronska glasbena zvrst 60. in 70. let prejšnjega stoletja v kateri so kraljevali predvsem Kraftwerk), ki so jo filmski ustvarjalci preprosto ukradli. Gre sicer za nadaljevanje prav tako solidnega in nadvse podobnega filma One Armed Boxer a.k.a. Du Bei Chauan Wang (1972), čigar ogled pa za razumevanje nadaljevanja ni potreben, a je zaradi svoje cheesy kultnosti močno priporočljiv.










Objavljeno pod |

6 komentarjev:

Šef pravi ...

na žalost ti filmi nekako niso moja čaša čaja :)

je pa njihova "dramatičnost" res zabavna

filmoljub pravi ...

Ma kaj pa vem. Eni so dejansko cheesy, npr. Shaolin Soccer (ali pa npr. Kung Fu Hustle, ki je še boljši) pa je v bistvu že kar parodija oz. bolje rečeno komična farsa s poudarjenim obešenjaškim, močno pretiranim humorjem. Lahko pa se tudi motim.

Sadako pravi ...

Maš kar prav. Riki-Oh pa Shaolin Soccer sta malo (ampak res zelo malo) out, kar se tiče definicije cheesy filmov, ker sta na nek način že "prepametna" in se zaradi tega ker sta razkrinkala ostale kung fu filme, poslužujeta sarkazma. Pa vseeno sem čutil neko prepotrebno nujo, da ju vključim na tokratno lestvico. Cheesy efekti inu igra pa to.

Anonimni pravi ...

ong bak

Sadako pravi ...

Ah kje. Ong Bak je pa preveč dovršen + tega ga spremlja neka dokaj resno zastavljena novodobna zgodba, tako da IMO ne spada sem noter.

Also: Tony Jaa car!

Anonimni pravi ...

ja no. kokr vzames dozo azijskega surealizma. odvisno kaj si prej pojedel oz. popil

lih berem komentar o enorokem in slepem. ne vem ce si gledal chocolate- tam je tut en taksen duel retardov kjer azijski surealizem razbije zahhodno politcno korektnost. pa cheesy je tut dost da ga lahk z zensko gledas..

http://www.youtube.com/watch?v=u0wvyUI4v4E

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji