7 šolskih masakrov

Ob začetku šolskega leta poglejmo še malo na temno stran ustanove, ki naj bi mladini širila obzorja, jih izobraževala in vzgajala. Njeni hodniki naj bi bili polni otroškega zadovoljstva, smeha in igre, a žal se ti prostori vse pogosteje spreminjajo v hodnike groze, strahu, gorja in tudi tistega najhujšega, smrti.








Izvrstna priredba prvega romana mojstra knjižnih grozljivk Stephana Kinga (roman je izšel leta 1974), ki je med nesmrtne filmske ikone poslala do tedaj dokaj neznanega novodobnega Hitchcocka, Briana De Palmo. Toda pričujoči film ni zgolj ustoličil g. De Palmo kot izjemno talentiranega režiserja ter na pot brez povratka kot enega izmed največkrat adaptiranih knjižnih avtorjev v filmski zgodovini popeljal g. Kinga, poskrbel je tudi, da so v modo stopili inovativni ter predvsem šokantni zaključki. Tokratni je eden izmed najboljših kar se tiče stare šole. Prizor na zaključnem plesu, ko Carrie sprosti ves predolgo zatirani bes, je namreč nekaj najboljšega kar ima za ponuditi žanr grozljivke.













Poleg kataklizmičnega zaključka pa je izjemne pohvale vredna tudi over the top ekspresionistična igra naravno creepy Sissy Spacek. Svoj lik deklice z ukradeno mladostjo, za kar je zaradi svoje fanatične religioznosti odgovorna preveč represivna mama (posmehovanja in nadlegovanja šolskih vrstnikov, ki pripeljejo do finalne katastrofe so zgolj posledica tega, da se Carrie zaradi domače vzgoje, vsiljenih nazorov ter zamolčanih skrivnosti življenja, nikakor ne more vključiti v praktično nobeno, sploh pa ne v srednješolsko družbo razganjajočih najstnikov), odigra nadvse doživeto. Celo tako vživeto, da boste v trenutku pozabili, da gledate zgolj film in to kljub temu, da g. De Palma uporablja kar precej zelo eksplicitnih snemalnih prijemov.




















Izvrsten, pretresljiv in izredno zaskrbljujoč dokumentarec ameriškega sovražnika številka 1, Michaela Moora, sestavljen iz skrbno izbranih filmskih kolažov. Le-ti se sučejo okoli vprašanja, kaj je čez rob blaznosti pripeljalo 17 in 18 letna mladeniča, da sta 20. aprila 1999 na srednji šoli Columbine, Kolorado, s strelnim orožjem ubila 13 ljudi, 21 pa ranila. Odgovor kljub temu, da so se z njim ukvarjali tako amaterski obrekovalci kot poklicni psihologi in psihiatri ter kakopak FBI, še vedno ostaja neznanka. Toda Moore nam ponudi kar nekaj morebitnih odgovorov. Med drugim tudi kegljanje, saj je bila to zadnja stvar, ki sta jo Eric in Dylan počela preden sta se odpravila na morilski pohod.













Seveda se na tem mestu Moore poslužuje krepkega sarkazma (tako kot skozi celoten dokumentarec), kajti nekateri možje z diplomo so kot glavni vzrok za masaker navedli zadeve kot sta Marilyn Manson ter Doom. Tipično ameriško tiščanje glave v pesek. Tisti pravi razlog se vsaj po Moorovem in tudi mojem skromnem mnenju skriva v načinu življenja, ki ga živijo Američani. Ta je sestavljen predvsem iz ustvarjanja paranoje ter (pre)mnogih vojn pod pretvezo miru in če k temu dodamo še popularno ameriško kulturo, ki mladim za ideal postavlja za večino nedosegljive izumetničnene celebrity lepotce ter 2. amandma, katastrofa ne more biti daleč. Kako daleč od nje pa smo mi? 



Kje se nahaja križišče, ki odraščajočega otroka spelje na pot bodočega množičnega morilca? Morda se delček njegove psihopatske persone skriva že v genih? Ne vem, kajti sem daleč od tega, da bi bil strokovnjak za to področje (čeprav ne prav sramežljivo priznam, da se tudi v meni nahaja ščepec norca), vendar sem trdno prepričan, da dobršno odgovornost za večino dejanj svojih otrok nosijo starši. Pri tem pa je najhuje to, da jim vedno bolj prenatrpan urnik in lastne težave onemogočajo kvalitetno preživljanje prostega časa s svojimi potomci, še huje pa je takrat, ko starši odkrito priznajo, da si otrok sploh niso želeli in da bi bilo njihovo življenje brez nepotrebne mladeži, mnogo lepše.










Dobro študijo takega ekstremnega primera in posledic neželenega otroka nam v svojem kronološko razmetanem filmu, na ogled postavi režiserka Lynne Ramsay. V vlogo neizživete matere se postavi igralsko vedno odlična Tilda Swinton, zaslepljenega očeta čevlje natakne John C. Reilly, medtem ko mladeniča odgovornega za šolski masaker zaradi časovnega razpona odigrajo kar trije igralci. Daleč najbolj prepričljivo kakopak Ezra Miller, ki ga upodobi v najstniškem stadiju. Vendar vsi trije opravijo izvrstno nalogo, tako da se nam pred očmi vse skozi poraja vprašanje ali so za katastrofo odgovorni starši ali pa je možno, da se otrok že rodi hudoben. Po vsej verjetnosti se odgovor skriva v skovanki demon seed.
















Ne zgodi se ravno pogosto, da se moja videnja filmov ne strinjajo z nekimi splošno sprejetimi dejstvi o kvaliteti, a tokrat se je zgodilo ravno to. Priznam, morda obstaja možnost, da tokratne satirične (dokaj očitne) aluzije nisem najbolje razumel oz. sem se premalo poglobil v zeitgeist v katerem je nastal film (jebat ga, ne da se mi ravno za vsak film, ki se dotika nekega »pomembnega« obdobja, delati obsežnih raziskovalnih študij). Toda tudi, če bi temeljito opravil domačo nalogo in raziskal temeljne značilnosti britanskih zasebnih šol, Veliko Britanijo v poznih 60. letih prejšnjega stoletja ter življenjsko zgodbo režiserja, bi se mi film še vedno zdel dolgočasen.
 













Jasno mi je, da so (bile) angleške zasebne šole izjemno striktne pri izvajanju svojih dokaj konservativnih načel, tako da stvari, ki sem jih videl v filmu, name niso naredile prevelikega vtisa (v mislih imam predvsem tisti slavni tepež po zadnji plati). Vedel sem tudi, da so Angleži izredno zavrti, kar se tiče golote in seksa oz. kakršnega koli namigovanja nanj ter posledično praktično vsakemu filmu, ki si drzne pokazati bradavičko, nalepijo oznako X. Zame torej nič novega. Tudi streljanje na šolski posesti smo že videli, da o kvazi zaključni besedi, ki nas naj bi silila k razmisleku, sploh ne izgubljam besed. Največji plus: izredno dobra igra vseh nastopajočih.




Pokol na srednji šoli Columbine je postal pravi medijski hit, kar pa vsekakor ni ravno najbolj za vse potencialne neuravnovešenčke, ki postopajo po šolskih hodnikih. Je že res, da so mediji strelcema nadeli izjemno negativne oznake, a ob ogledu reportaž in intervjujev z preživelimi žrtvami je bilo vsakemu kaj hitro jasno, da sta bila na šoli tisti dan glavni zvezdi 17 letni Dylan Klebold in 18 letni Eric Harris. S svojim morilskim pohodom sta opozorila na svoj obstoj, pristala sta na vseh naslovnicah, bila sta glavna atrakcija poročil, postala sta nesmrtna; bogova. Zahvala za to, gre v veliki meri (ameriškim) senzacionalističnim medijem, toda če ne bi bilo povpraševanja, tudi ponudbe ne bi bilo.

















Režiser tokratnega filma Gus Van Sant pa se je prikaza omenjenega dogodka lotil na malček drugačen način. Kot prvo se je odrekel kakršni koli katarzi, ki bi nam ponudila kakšne dokončne odgovore, zakaj sta se mulota odločila za tako kruto dejanje (v filmu nam kot vzrok sicer ponudi medvrstniško nasilje, video igre, odtujeno družino in celo A. Hitlerja). Še bolj pomembno pa je to, da se je odrekel kakršnemu koli napihovanju dogodkov in tudi tisto najtežje, odrekel se je kakršni koli sodbi. Je pa po drugi strani uporabil zelo domiselno tehniko podajanja zgodbe, ki je sestavljena iz izjemno dolgih kadrov, in kronološko prepletajočih se sekvenc. Vsekakor vredno ogleda.




















Zero Day (2003) 



Kot odlična potrditev oz. dopolnilo k razmišljanju ob zgornjem filmu, vam bo zagotovo služila tokratna filmska predstavitev (tudi ta svojo inspiracijo črpa v udarnem dogodku tega zapisa, strelskem pohodu na srednji šoli Columbine). Ob ogledu sta bili namreč potrjeni vsaj 2  navezujoči se hipotezi. Najprej tista, ki govori po tem, da se zapostavljeni in odrinjeni mladostniki, ko v svojih rokah držijo življenja drugih, vsaj enkrat v življenju počutijo pomembne, skozi celoten film (še posebej v samem zaključku) pa je moč zaznati tudi gromozanski vpliv množičnih medijev (predvsem videa in interneta) na početje mladih (upam samo, da tokratni film ne bo inspiriral potencialnih posnemovalcev).
 












Skozi celoten film nam namreč glavna akterja s pomočjo avtoposnetkov razkrivata, kako se temeljito pripraviti na strelski pohod (od modifikacije orožja, izdelave razstreliva, do izbire samega datuma). Glavna dodana vrednost tokratnega filma pa leži nekje drugje (kako se dodobra pripraviti na razne pokole v dobi interneta že dolgo ni skrivnost). Režiserju je namreč z izbiro snemalne tehnike in podajanja zgodbe, ki temelji izključno na prvoosebnih posnetkih storilcev, uspelo prikazati izjemno avtentičen in relevanten prikaz same priprave in tudi celotnega pokola. Izjemna igra in preprostost fantov pa pripomore k temu, da nam storilca celo prirasteta k srcu. Ups.




Kot kaže je glavna razlika med hollywoodskimi filmskimi atrakcijami in nizkoproračunskimi neodvisnimi filmi, ki obravnavajo pokole na šolah ta, da se prvi trudijo ponuditi odgovore prav na vsa vprašanja, medtem ko slednji po ogledu pustijo več vprašanj kot pa odgovorov. Tokratni spada med slednje in ne boste verjeli, ni ga navdahnil strelski pokol na srednji šoli Columbine. No vsaj izvorno ne, kajti režiser in hkrati tudi scenarist filma Pail F. Ryan, je na zgodbi začel delati že pred tistim tragičnim aprilom leta 1999, a se kasneje tudi sam ni uspel zadržati, da si z omenjenim dogodkom ne bi pomagal. Pokol na SŠ Columbine je ponujal brezplačno zgodbo ter reklamo.

















Toda za razliko od vseh preostalih filmov na tokratni lestvici se Home Room (2002) ukvarja s posledicami, ki jih pusti takšna tragedija kot je strelski pokol na šoli, in ne s samim dogodkom. Le-ta je bežno prikazan zgolj na začetku filma pa še to že po tem, ko je storilec že padel pod streli predstavnikov zakona. V centru pozornosti se tako znajdeta dve dekleti, ki sta preživeli šolski pokol. Ena izmed njiju je bila žrtev napadalca, medtem ko je bila druga njegova najboljša prijateljica. Odličen zaplet za pravo najstniško dramo, ki se ukvarja z nekaterimi vsakodnevnimi težavami odraščajoče mladine in odraslimi, ki mislijo da jih popolnoma razumejo. 


















Objavljeno pod |

5 komentarjev:

Anonimni pravi ...

Mogoče bi Batoru rowaiaru spadal zraven. No, odvisno kako široko si postavil meje.

Cosmopapi pravi ...

If... torej pionir tega pod-žanra? Dodal bi še pet zelo dobrih: Bang Bang You're Dead, Klass, Polytechnique, Sebbe in Beautiful Boy.

Sadako pravi ...

Saj je :D Celo tisti, ki je pri meni dvigniol največ prahu.

PaucStadt pravi ...

Elephant je odličen. Kakšna dobra kamerja, uf.
Pa tudi Kevin je jebeno močan film.

Filip pravi ...

Estonski film Klass (2007). Odličen!

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji