7 jailbreakov

Svoboda je ena izmed najbolj opevanih in zaželjenih človeških vrednot. Na svoji koži to dodobra izkusijo predvsem zaporniki, zato ni čudno, da si jih večina želi znova prebiti onkraj rešetk in nekaterim z drznimi pobegi to tudi uspe. Na žalost ne samo v filmskem svetu.




The Great Escape (1963)



Pri ekranizacijah oz. adaptacijah knjižnih del ali resničnih dogodkov za filmsko platno, je potrebno biti kar se da previden. Nemalokrat se namreč zgodi, da je zgodba zaradi želje po čim širši dopadljivosti in posledično večjemu  finančnemu izkupičku dodobra predelana. Še posebej takrat, ko je film namenjen ameriškemu filmskemu tržišču posnet po knjigi, ki je bila napisana po resničnih dogodkih. Kot npr. v našem tokratnem primeru. Veliko oseb je dodanih oz. spremenjenih namerno, vse z namenom da bi poudarili pomembnost Američanov pri enem največjih pobegov iz vojaških taborišč II. svetovne vojne, ki pa BTW pri organizaciji in samem pobegu sploh niso sodelovali. No pa tudi samo taborišče ne izgleda prav nič grozljivo, kvečjemu ravno nasprotno.
   










Glavnim akterjem, ki jih sestavljajo ikone ameriške kinematografije (Steve McQueen, Charles Bronson, Donald Pleasence, James Coburn…), je tako dovoljeno, da praktično iz dneva v dan poizkušajo prebegniti onkraj bodeče žice, brez kakršnih koli resnih posledic. Prav tako pa jim uspe sredi domnevno enega najbolj zastraženih vojnih taborišč pripraviti načrt s pomočjo katerega naj bi na prostost pobegnilo 250 jetnikov. Sama izvedba se sicer malenkost izjalovi, a vseeno uspe zrak svobode vsaj za kratek čas vdihniti lepemu številu jetnikov. Ne glede na ti dve pomanjkljivosti, ki sta rak rana praktično celotne ameriške filmske produkcije (še posebej tiste, ki se ukvarja z vojno tematiko), gre za izjemno gledljiv film epskih razsežnosti, poln akcije, suspenza in dobro razdelanih likov.












 



Trenutna številka ena na sicer med filmoljubi ne tako priznani IMDb-jevi lestvici (največji problem te lestvice je to, da lahko glasuje prav vsak in vemo katera populacija najbolj mrzlično uporablja internet), ki pa ima na širšo filmsko srenjo velik vpliv. Ali film upravičeno zaseda sam tron omenjene lestvice je brezpredmetna debata, saj so okusi nekaj povsem subjektivnega. Dejstvo pa je, da gre za izvrsten film (nastal po knjižni predlogi Stephena Kinga), ki vas bo posrkal vase že tekom prvih nekaj minut in vas iz svojega primeža ne bo izpustil do zadnjega kadra. Film namreč krasi izvrstna in dopadljiva zgodba skozi katero vas bo za nameček popeljal žametni glas Morgana Freemana.
 













Pri večini jailbreak filmov smo gledalci deležni katarze, a takšno kot nam jo s pomočjo The Shawshank Redemption (1994) pričara režiser Frank Darabont, boste le stežka našli v svetovni kinematografiji. Je pa po drugi strani g. Darabont 5 let kasneje kar se te filmske vrline tiče posnel pravo nasprotje tokratnega filma. The Green Mile (1999), ki je prav tako posnet po filmsko največkrat adaptiranemu novodobnemu knjižnemu avtorju S. Kingu, po končanem pogledu namreč ne pusti tako zadovoljivega priokusa in to kljub dejstvu, da sta si filma scenaristično izredno podobna. Imata pa filma skupno tudi to, da sta bila oba nominirana za lepo število Oskarjev (7 in 4), a nista prejela nobenega.
 














 



Že od nekaj ljudi sem slišal, da je njihova najljubša knjiga Metulj. Gre za domnevno avtobiografijo francoskega pisatelja Henrija Charriéreja, ki naj bi s pomočjo pobega uspešno preživel strog francoski zapor onkraj Velike luže. Francozi so se namreč odločili (in niso bili edini(najbolj znan je primer Avstralije kot destinacije za angleške zapornike)), da delinkventov ne želijo imeti znotraj matične domovine. Iz Francije so jih prepeljali na samotno otočje imenovano Hudičevi otoki (danes se to otočje ironično imenuje otočje Odrešitve) od koder je bil pobeg praktično nemogoč, znotraj zapora skritega pred očmi javnosti pa so vladale sadistične razmere.
 









Toda to ni ustavilo Stevea McQueena. Navsezadnje se je mož kar se pobegov tiče uril že točno desetletje pred tokratnim jailbreak izdelkom v filmu The Great Escape (1963). Tam mu sicer ni povsem uspelo, a na napakah se učimo in zato… Ne, tudi tokrat mu ni uspelo, vsaj v prvem poskusu ne. Ponovno gre za zelo soliden in dodelan film, ki ga odlikuje predvsem idilična scenografija (film je večinoma posnet na prostem), a mu je po drugi strani moč očitati veliko pomanjkljivost in to je, manko kemije med glavnima protagonistoma McQueenom in Hoffmanom. Film nas namreč poskuša prepričati kako trdna in nerazdružljiva ter oh in sploh vez se naj bi spletla med omenjenima zapornika, a gledalci tega ne začutimo. Žal.
 
 

Escape From Alcatraz (1979)



Kadar je govora o zaporih oz. o pobegih iz le-teh, debata slej ali prej nanese na sloviti Alcatraz. Gre za zagotovo najbolj znan zapor, zgrajen na kamnitem otočku onkraj sanfranciškega zaliva, v zvezni državi Kalifornija. Mnogi so trdili, da iz omenjenega zapora ni moč pobegniti in v približno 30-ih letih delovanja zveznega zapora (1933 - 1963) ni zabeleženega nobenega uspešnega poskusa. Zrak svobode je sicer ponovno poskušalo zadihati 36 zapornikov v 14-ih različnih poskusih prebega. Podvig je še najbolje uspel tokratni trojici, ki še vedno buri duhove. Poleg falotov udeleženih v pobegu leta 1937 so bili namreč edini, ki jih niso nikoli našli. Uradno poročilo je sicer omenjalo njihovo smrt, a govorice so drugačne.
 













The man with a plan, ki ga je v filmu izvrstno upodobil Clint Eastwood (šlo je za peto in hkrati zadnje sodelovanje med Clintom in režiserjem Donom Siegelom), je bil Frank Morris. Skupaj s še tremi pajdaši je znotraj zapora organiziral prvovrstni načrt za pobeg. Film se osredotoča na samo pripravo in izvedbo pobega in je posledično izredno napet, kljub dejstvu, da si g. Siegel za podajanje zgodbe izbere presenetljivo počasen tempo. A izbira je bila pravilna, saj ta počasen tempo doda na avtentičnosti filma, h kateri pripomore tudi dejstvo, da je D. Siegel s pomočjo scenarista Richarda Tuggleja dodobra raziskal ozadje tega famoznega pobega in nam ponudil zelo realističen film.
 















Stalag 17 (1953)



Billy Wilder je bil režiser, ki je znal s pomočjo tokratnega filma postreči z odlično mešanico morbidne vojne tematike prepletene z lahkotnejšimi komičnimi elementi. Nič nenavadnega saj gre za velikana filmske režije, ki se lahko pohvali z izdelki kot npr.: Double Indemnity (1944) The Lost Weekend (1945), Sunset Blvd. (1950)… na eni in Some Like It Hot (1959), The Apartment (1960)… na drugi strani. Tokrat nas popelje v vojaški kamp iz obdobja II. svetovne vojne. V njem je zajeta pisana druščina koalicijskih vojakov, med katerimi prednjačijo predvsem sestreljeni ameriški piloti, vendar za elemente tragikomičnosti poskrbita predvsem dva. Robert Strauss in William Holden.
 


















Slednji je bil za svojo prepričljivo igro črne ovce nagrajen tudi z Oskarjem za najboljšega glavnega igralca, medtem ko se Straussova nominacija v stranski vlogi ni transformirala v zlatega goloriteža. G. Holden je ob prejetju kipca postavil nov mejnik v dolžini zahvalnih govorov, saj se bil pri tem dejanju, katerega nemalokrat sestavlja dolgovezno naštevanje imen filmskih sodelavcev in družinskih članov, izredno kratek in jedrnat. Zahvalil se je preprosto zgolj s: »Thank you.« Zahvala, ki jo je leta 1971 še nadgradil John Mills. Le-ta se je ob prejetju zlatega kipca za stransko vlogo v filmu Ryan's Daughter (1970), le prijazno nasmehnil in z rahlim poklon glave nakazal odobravanje.
 



















 
Victory (1981)
 
 
 
Neverjetna zgodba, ki pa je deloma zasnovana na resničnih dogodkih prepletenih z legendo. Osnovi za štorijo so namreč služile tekme v okupirani Ukrajini, ko so se domači nogometaši zoperstavljali nemškim. Legenda pravi, da so bili ukrajinski nogometaši zaradi nedovoljene zmage usmrčeni takoj po tekmi. Resnica je malenkost drugačna, a še vedno zelo kruta, saj je kar lepo število slovanskih nogometašev svojo smrt dočakalo v taboriščih. Kasneje so to športno tragipravljico v film spremenili madžarski filmski ustvarjalci ter film poimenovali Two Half-times In Hell a.k.a. Két Félidö A Pokolban (1963), od njih pa so idejo prekopirali Američani.
 










V filmu imajo glavno besedo profesionalni nogometaši med katerimi brez dvoma prednjači legenda brazilskega oz. kar svetovnega nogometa Pelé, čeprav se je za glavno zvezdo zagotovo imel italijanski žrebec Sylvester Stallone. V svojo filmsko božanstvo je bil prepričan celo tako močno, da je želel, da bode on tisti, ki bo nemški reprezentanci zadal odločilni gol. Dejstvo, da je bil sam »zgolj« vratar zaporniške reprezentance ga ni pretirano motilo. Seveda se ostala filmska ekipa s tako absurdno idejo ni mogla strinjati, a so mu bili vseeno primorani ponuditi kompenzacijo. Sicer pa to, da bi odločilni gol zabil Sly, ne bi pretirano zvišalo neverjetnosti filma. Le-ta je tudi brez tega že na meji fantastike. Hollywood pač.
 
  
 
 


Ideje iz nekaj omenjenih filmov tokratne lestvice (predvsem tistih, ki se ukvarjajo s tematiko taborišč iz II. svetovne vojne) so črpali tudi britanski ustvarjalci izredno zabavne stop-motion animacije. Gre za prvi celovečerni izdelek britanskega studia Aardman Animations, najbolj znanega po kratkih animacijah Wallace and Gromit, ki je bil širom sveta deležen množičnega odobravanja. Priznati mu je potrebno izreden občutek za komedijo in suspenz, animacijo narejeno s pomočjo plastelina pa krasi tudi dejstvo, da gre za enega bolj dopadljivih izdelkov v poplavi risank o govorečih živali, ki so namenjene tako otroškemu in (vedno bolj) tudi odraslemu občestvu.
 













Skupina kokošk je ujetih znotraj farme narejene po vzoru nemških taborišč iz II. svetovne vojne, kjer vlada izredno strog režim. Zaradi tega kokoške često razmišljajo in sanjajo o pobegu, pri tem pa je najbolj aktivna alfa kura Ginger, ki poskuša svoje domislice ob vsaki najmanjši priložnosti tudi realizirati. Ob novici, da želita kruta lastnika svojo ne več tako donosno kokošjo farmo spremeniti v izdelovalnico pit, zavlada v kokošnjaku prava panika in prav vse kokoši začnejo mrzlično iskati načrt, ki bi deloval in jih rešil pred krutim koncem. Še dobro, da med njih neke noči prileti vrli petelin (glas mu je posodil Mel Gibson), ki kokoškam obljubi, da jih bo naučil leteti. Izredno simpatično.     
 













Objavljeno pod |

13 komentarjev:

filmoljub pravi ...

Fuck yeah. Zelo zelo všečno. -ODOBRENO-

BigMich pravi ...

Top shit!! Vsi filmi!!

filmoljub pravi ...

p.s. Je pa odnos McQueena in Hoffmana bolj nekakšna mešanica oportunizma (saj mu Hoffman vsaj na začetku plačuje za varovanje pred drugimi zaporniki) ter nekakšne želje po moralni odrešitvi za lastne grehe nepoboljšljivega lopova McQueena. No, vsaj iz knjige se tega tako spomnim, filmski odnos pa si bo treba kmalu spet osvežiti. Je pa Metulj moja omiljena jetniška drama in tudi sicer eden bolj všečnih filmov sploh.

Sadako pravi ...

Na začetku vsekakor, ampak potem nam hoče režiser ufurat kako postajata sorodni dušici, ki ne moreta ena brez druge, a mu ne uspe najbolje. Škoda, ker potem bi že tako legendarna finalna scena še pridobila na svoji teži.

Anonimni pravi ...

Heh, tudi jaz moram osvežiti Papillona, dejansko že kar nekaj časa razmišljam o njem. Sicer pa res odličen seznam.

Paucstadt pravi ...

Stalag je vrhunski in hvala, da si me spet spomnil nanj, zagotovo ga kmalu osvežim.

Anonimni pravi ...

Kje je Escape from New York ? Zmija Pliskin :)

Sadako pravi ...

Je pa prevelika one man ikona za na tole lestvico, zato ime svoje domovanje pod 7 überk00l filmskih likov.

Šef pravi ...

spet po dolgem času zame privlačen seznam :P


hkrati pa moram tu dodati, da mi je shawshank najbolj precenjen film vseh časov

Anonimni pravi ...

Shawshank je super film, definitivno. Je res, da ga sam ne bi uvrstil tako visoko kot je na IMDb, toda tudi za tem stojijo določeni razlogi. Povej mi tip človeka kakršnemu ne bi bil všeč? Praktično vsi filmi imajo določene nasprotnike, črno-beli, nasilni, ..., Shawshank je pa film, kateri zelo težko pade pod kakšno osovraženo kategorijo. Edina izjema so seveda tisti, ki jim gre v nos njegov položaj na IMDb, pa še to je odnos do njegovega statusa in ne do filma.

Šef pravi ...

sploh je fino, ko se poster sam od sebe nalepi nazaj na steno kekeke

Sadako pravi ...

he na to pa sploh nisem pomislil, ampak po moje se da kako uštimati, sploh če imaš toliko časa za razmislek.

Je pa jeba ja filme rangirat in govoriti on naj filmu vseh časov, ampak roko na srce The Shawshank Redemption je izjemno všečen film.

Anonimni pravi ...

Mogoče ga je odlepil spodaj in ga nato spustil, da je padel nazaj na steno.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji