7 ljubezenskih trikotnikov

Eden največjih filmskih klišejev (še posebej takrat kadar je govora o tako imenovanih chick flickih) je zagotovo žensko srce, ki je razdeljeno med dva moška (mnogo težje je najti primere, ko se moško srce razdaja na dva dela). Pred vami je torej nekaj najbolj znanih filmskih ljubezenskih trikotnikov.

 
 
 
 
 

Na začetku novega tisočletja je mehiška kinematografija opozorila nase z dvema fantastičnima izdelkoma. Za prvega je poskrbel Alejandro González Iñárritu z Amores Perros (2000), za drugega pa režiser tokratnega filma Alfonso Cuarón. Obema filmoma je poleg rahlo stilizirane fotografije in izredno zanimive zgodbe z baročnimi narativnimi okraski skupen tudi mični ter mladi Gael García Bernal, poleg tekile najbolj poznan izvozni produkt Mehike. Cuarón je v ta odlični road trip movie, ki je hkratna alegorija na popotovanje iz otroškega v svet odraslih ter emancipacija Mehike, zakamufliral kar nekaj avtobiografskih stvari in nastal je več kot zadovoljiv film.
 












Julio (Garcia Bernal) in Tenoch (Diego Luna) se po odhodu njunih deklet v Evropo odločita, da bosta preživela kar se da hedonistično poletje, polno drog in seksa. Kot naročena v njuno naročje pade mična deklina, ki se je zaradi razhoda s fantom odločila, da se dokončno osvobodi in razživi. Skupaj se odpravijo na popotovanje (tudi na simbolični ravni), ki jih bo spremenilo za vedno. Stvari se namreč zakomplicirajo, ko greha vredna Ana nastavi svojo muco zgolj enemu izmed mladeničev. In ker zavist izgine šele takrat, ko je za vse dovolj, se odloči, da bo poseksala še drugega, stvari pa gredo še dlje. Celo tako daleč, da jih mladeniča, ki mislita, da drug drugega poznata v dno duše, nista pripravljena sprejeti.
 











 
 


Po izjemnem Truffautovem prvencu the The 400 Blows a.k.a. Les Quatre Cents Coups (1959) ter solidnem nadaljevanju Shoot The Piano Player a.k.a. Tierz Sur Le Pianiste (1960) je sledil še en prav tako izjemen predstavnik francoske novovalovske kinematografije. Film, ki je pustil velik pečat tudi kinematografiji onkraj luže, saj je imel velik vpliv tako na celuloidne izdelke novega Hollywooda kot tudi na nekatere kasnejše filmske mojstrovine. Komu pripisati zasluge za tako influenčen film? V tem primeru je zelo težko s prstom pokazati zgolj na eno osebo, saj je za uspeh in zgodovinski doprinos odgovorna celotna mešanica glavnih akterjev filma.
 










Seveda je imel glavno vlogo pri tem režiser François Truffaut, kateremu pa je v veliko pomoč služil avtobiografski roman g. Rocheja. Prav tako pomemben kamenček v mozaiku izvrstnosti pa so dodali tudi vsi trije glavni igralci, ki pričarajo avtentičen in nadvse realističen ljubezenski trikotnik. Toda kljub temu, da gre za prostovljna razmerja, ki temeljijo na prijateljstvu in ljubezni, je kot kaže ménage á trois na daljši rok obsojen na propad. Še posebej takrat, ko se ljudje vpleteni vanj, tistih dobrih trenutkov, ki so že davno minili, oklepajo na silo. Tokratni film je torej za razliko od večine konvencionalnih izdelkov pot iz sreče v žalost in ne obratno kot smo sicer vajeni.
 



Eden najbolj znanih romantičnih filmov vseh časov. Tudi če ga niste videli, po vsej verjetnosti veste nekaj o njem. Morda to, da se dogaja v medvojnem Maroku (pa čeprav je bil celoten film posnet v ameriških studiih), morda to, da v njem nastopata Humprey Bogart in Ingrid Bergman (zgodnja različica Toma in Nicole (tudi nizki Bogie se je posluževal raznih pručk in varljivih snemalnih kotov), ki sta kljub neverjetni filmski kemiji skupaj zaigrala zgolj v pričujočem filmu), morda poznate kakšen znan citat iz filma npr. »Play it again Sam.« (pa čeprav se le-ta v filmu sploh ne pojavi) oz. veste zgolj to, da gre za največji romantični film vseh časov.
 
















Tokratni ljubezenski trikotnik je poln melanholije, trpljenja, odrekanja in patriotizma. Humprey je svojo nezgrešljivo prezenco posodil Ricku, na prvi pogled izjemno trdnemu in stabilnemu lastniku bara v Casablanci. Toda za to njegovo masko se skriva čustven gospodič, čigar srce je napolnjeno z jezo in razočaranjem. Rickov pravi jaz se razkrije, ko nekega večera v njegov bar vkoraka ljubezen njegovega življenja, za katero je mislil, da je ne bo videl nikoli več. Vse lepo in prav, če v bar le ne bi vstopila s svojim možem. Možem, s katerim je bila poročena že, ko se je v predvojnem Parizu zapletla v bujno romanco z Rickom. Sledi ljubezenska melodrama, v kateri pa ima glavno vlogo ameriški patriotizem.
 



















The Dreamers (2003)



Bernardo Bertolucci se z The Dreamers (2003) vrača na kraj zločina, ki ga je s pomočjo filma Last Tango In Paris a.k.a. Ultimo Tango A Parigi (1972) naredil prepoznavnega širšim množicam tudi izven Stare celine. Okvir zgodbe je dokaj identičen s to razliko, da je g. Bertolucci obsceni seks med paroma zamenjal za obsceni trojček. Lokacija ostaja ista (zapuščeno stanovanje v bohemskem Parizu), prav tako pa tudi Bertoluccijev zaščitni znak, ki se skriva v izredno mehki in poetični fotografiji. Le-ta še dodatno pripomore k erotičnosti filma. Ja, s pomočjo fotografije uspe Bertolucci gledalčevo pozornost iz incesta preusmeriti na ljubezen in prijateljstvo.
 














Trojček se tokrat odvija med dvojajčnima dvojčkoma (Isabelle (Eva Green v svojem izredno vročem prvencu) in Theo) ter ameriškim študentom Matthewom (Michael Pitt kot pokvarjeni Leonardo DiCaprio) sredi študentskih nemirov leta 1968. Mladci zasvojeni s filmom (celoten izdelek je poln referenc na razno razne filmske klasike) se pred to burno realnostjo odmaknejo v izpraznjeno stanovanje, kjer si skreirajo svet po lastnih željah. Ker gre za mladino odprtih nazorov, je ta svet poln seksa in drog. Toda kruta realnost jim ne pusti, da bi za večno ostali zaviti v vati brezskrbne mladosti. Treba bo odrasti in se spoprijeti s kruto realnostjo. Škoda, pa tako lepo je bilo.
 



Film, ki ima toliko preobratov, da jih mora razlagati še med odjavno špico ni ravno po mojem okusu. Zame je povsem dovolj, če film vsebuje enega ali dva udarna twista (všeč so mi finte na fore). V tokratnem erotičnem trilerju v katerem glavne akterje Neve Campbell, Matta Dillona, Kevina Bacona in Denise Richards z lahkoto zasenči stranski lik Billa Murraya pa se razplet zaradi enormne količine preobratov začne že kmalu po polovici filma. Gledalci tako kaj kmalu postanemu siti tega prisilnega scenarističnega nategovanja. Kot da vse to ne bi bilo dovolj pa je film dobil še tri praktično identična nadaljevanja, ki pa so luč sveta zagledala zgolj na DVD-ju.
 










Vendar ni vse tako slabo kot se bere na prvi pogled. Film namreč rešuje seksi trojček, ki ga sestavljajo Neve, Matt in Denise. Le-ti se s pomočjo za mainstream filme izredno eksplicitnih posnetkov, predajajo telesnim užitkom, najbolj zapomnljiv pa je zagotovo vroč lezbični poljub. Denise in Neve si namreč met topless nočnim čofotanjem prilimata par strastnih francozov. In če vam to še ni dovolj, za nameček svojega kačona pokaže še Kevin. To pa je tudi vse kar ima film za ponuditi. Se pravi kopico preobratov in nekaj vročih seks prizorov. Predvsem slednji naredijo tokratni neo-noir, ki se dogaja na Floridi, za gledljiv celuloidni izdelek.
 












 
 


V ospredju je tokrat kar četvorček in ne zgolj trojček, a ker so večinoma v ospredju zgolj trije in ne štirje liki, sem se odločil, da si film zasluži omembo na tokratni »sedmici«. Še toliko bolj ker četvorček oz. trojček sestavljajo naslednja imena: James Stewart, Katharine Hepburn in Cary Grant, se pravi največje zvezde takratnega Hollywooda. Zapleti med protagonisti se dogajajo v maniri tipične scrawball komedije, žanra tako značilnega za zgodnja 30. in 40. leta prejšnjega stoletja, ko so gledalci potrebovali sprostitev in zabavo zaradi vse prisotne recesije in depresije. Nekaj kar bi se zaradi zeitgeista odlično prodajalo tudi danes, a kot kaže nekateri (slovenski) filmski ustvarjalci, tega niso sposobni uvideti.
 

















The Philadelphia Story (1940), ki je zadnji izmed četverice filmov v katerih sta skupaj zaigrala Grant in Hepburnova, je tipičen predstavnik ameriškega podžanra, v katerem se tematika ločitve, vmesnega flirtanja in ponovne poroke obravnava na nadvse lahkoten način. Katharine igra razvajeno čebelico, ki z veseljem leta od cveta do cveta. Tekom filma se zaplete kar s tremi moškimi. Najprej je na vrsti Dexter (Cary Grant), nato George (John Howard), nato Macaulay (James Stewart) in nazadnje… Odlična screwball komedija z izjemnim šarmom, nastala po istoimenski broadwayski igri, ki je prejela 6 Oskar nominacij, 2 pa je tudi pretvorila v kipec.
 



















Sabrina (1954)
 
 
 
Še ena Hepburnova mična deklina, tokrat tista mlajša, ki sliši na ime Audrey in velja za nekakšno pop ikono. Tudi okoli nje so se tako kot okoli Katharine v filmu The Philadelphia Story (1940) nabrala eminentna imena, s to razliko, da jih je v omenjenem filmu Katharine Hepburn nabrala sama, Audrey Hepburn pa je bila v filmu Sabrina (1954) ena izmed izbranih. V vlogo osrednjega elementa poželenja jo je postavil eden najboljših režiserjev Billy Wilder, za njeno naklonjenost pa sta se spopadli igralski ikoni Humphrey Bogart in William Holden (ki je med samim snemanjem tudi fural strastno razmerje z Audrey). Filmska ekipa vredna spoštovanja.
 

















Greha vredna Sabrina (Audrey) je naivno in zasanjano dekle, ki je že od kar pomni zaljubljena v postavnega playboyja Davida (William Holden). Vse lepo in prav, če le-ta ne bi bil sin mogočnega veljaka za katerega dela Audreyin oče. David se za seksi Sabrina sploh ne zmeni, vse dokler se ta ne vrne z dveletnega kuharskega tečaja, ki ga je preživela v Parizu. Kot kaže je na tem usposabljanju počela vse kaj drugega kot pa kuhala, saj se vrne kot uglajena in sofisticirana mladenka, ki je praktično nikoli ne vidimo kuhati. No v glavnem, David se končno zaljubi v Sabrino, a v zgodbo vpade še njegov starejši brat Linus (Humphrey), ki dodobra pomeša štrene vsem prisotnim. Po filmu je leta 1995 nastal tudi dokaj soliden rimejk.
 

















Objavljeno pod |

15 komentarjev:

Anonimni pravi ...

The Opposite of Sex poznaš? Tam je precej več kot samo trikotnik (vsaj 5 jih je, od tega trije geji). Sicer zelo povprečen film (ki ga nekateri precej cenijo), a nekateri dialogi so precej duhoviti, sploh tisti s strani naratorke.

Sadako pravi ...

Poznam, ampak ga še nisem imel prilike videti. Po moje bi mi znal sesti.

filmoljub pravi ...

Threesome oz. Ljubezen v troje (1994). Nič posebnega, a kar simpatičen.

Wuthering Heights (1939). Klasika. :D

Vicky Cristina Barcelona (2008). OMG, tega si pozabil?

Ah, saj res: ženska in dva tipa, ne obratno. Damn. Potem pa eden novejši: Savages (2012). Solidno.

Anonimni pravi ...

No svoj komentar sem napisal med ogledom filma, ko sem ga bil iskreno že precej sit, sedaj ko ga je pa konec pa lahko dodam, da je moj vtis boljši kot je bil 20 minut nazaj. Vsekakor vreden ogleda. Nekateri citati so res fenomenalni.

Sadako pravi ...

@filmoljub: ne ne, ni to razlog, da Vicky Cristina Barcelona ni na seznamu. Sem ga že porabil za 7 vročih lezbičnih poljubov :D

@anonimni: mnja, tisa Lisa me zna malček zmotiti, ker mi ni ravno po godu. Sem pa pred kratkim gledal 2 Days in Paris. Ali je mogoče na takole vižo, ker ta mi je bil izjemno soliden (začuda mi je šlo nato nadaljevanje izjemno na živce)?

Anonimni pravi ...

2 Days in Paris še nisem gledal, zato težko primerjam. Lisa mi pa načeloma ni bila napačna, je kar lepo odigrala svojo vlogo. Bolj me je motil Galecki, pa niti ne zaradi igre, temveč zaradi svojega lika, ki je po mojem mnenju slabo umeščen v scenarij, ki s tem precej izgubi na vrednosti.

P.S.: S katero opcijo pri komentarju dosežem, da bo prikazano samo ime, brez kakršne koli povezave? Nekako si pri vseh možnostih predstavljam zadaj neko povezavo do profilov, spletnih strani, zato raje vedno ostajam anonimni.

Sadako pravi ...

hm, morda ime/URL pa pod URL kar nekaj vržeš?

Kar pa se Lise tiče, nisem je še videl v dobri vlogi oz. imam preveč zakorenjineno Phoebe v svojih predtsavah. Morda pa me demantira.

jst pravi ...

Zakaj je pa težko najti primere moški + 2 ženski? Ok, obratno jih je res cel kup, ampak vseeno. :) Diplomiranec, Moj bivši se poroči, Vicky Cristina Barcelona, Smrt ji lepo pristoji, Lolita (recimo), Never let me go, Some kind of Wonderful ... no, you get the picture! :)

Šef pravi ...

pogovor med "pijanim" james stewartom in iz postelje vrženim caryjem grantom = meni eden najbolj smešnih prizorov v filmih :D


Sadako pravi ...

Hja hotel sem izpeljati misel o tem, kako se moško srce ne more razdajati na dva dela, ker jim v bistvu paše sedeti na dveh stolih hkrati, ampak sem se odločil, da ne bodem pljuval v lastno skledo...

... but you got me there. :D

Sadako pravi ...

@Šef: vsi trije noro dobr pašejo skupaj v to screwball komedijo. Nasploh se mi zdi, da je bil Grant rojen za ta podžanr.

Paucstadt pravi ...

Ko sem prvič videl Wild Things, sem bil star 14,15 let. Nuff said :)))

Sadako pravi ...

Kaj šele takrat si prvič joške vidu O_o al hočeš povedat, da si ga skupaj s starši gledal in ti je postalo malček nelagodno ob raznih prizorih?

Paucstadt pravi ...

Ne! Je bil pa vir premnogih solo akcij, if you know what i mean...

Sadako pravi ...

Hehe, lovim tvoje drsenje skozi ovinek :D Pri meni je bil to Cry Game. Akward!

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji