7 lolit

Dandanašnji želijo biti otroci spolno privlačni preden znajo to sploh črkovati (by Samo Boris) in to je samo eden izmed dokazov, da je z našo (zahodno) družbo nekaj hudo narobe. Nekaj te sprevrženosti in tega mnogo prehitrega vstopa v svet odraslih, so na svoj trak prenesli tudi nekateri režiserji.





Lolita (1962) 



Kultni režiser Stanley Kubrick je v enem izmed svojih intervjujev dejal, da pričujočega filma ne bi nikoli posnel, če bi vedel, čemu vse se bo moral odpovedati, da bo film prejel tisti tako želeni MPAA certifikat. Prvotna ekranizacija kontroverznega Nabokovega romana je bila namreč dolga kar 7 dobrih ur, a so jo cenzorski mlini po besedah g. Kubricka oskubili za resnično naravo romana (najbolj radikalne krščanske skupine so ji celo prilepile oznako (C)ondemned, kar je pomenilo, da vam ob ogledu filma pekel zagotovo ne uide). Družba je bila v tistem obdobju namreč še dale od tega, da bi dopuščala preočitna namigovanja na seks z mladoletnicami.
 
Namesto starega izprijenca, ki 12 letno Lolito nadleguje, omamlja in celo poskuša posiliti, je moral g. Kubrick svoj lik obsedenega profesorja spremeniti v bolj zmedeno uglajenega gospoda, ki si želi predvsem bližine 14 letne Lolite. Pri vsem tem je najbolj utrpel prikaz njunega razmerja, saj je izgubil pridih mračnih literarnih razsežnosti. Namesto tega je postal nekakšna satira oz. črna komedija, ki prikazuje prepovedano ljubezen na ne tako všečen način. Zaradi vsega naštetega največja prvina filma ni njegova kontroverznost (kljub nekaterim dokaj kočljivim prizorom), ampak igralska legenda Peter Sellers, ki filmu vnese šarm ukraden s strani cenzorjev.





S tem izvrstnim filmom se je začela kalvarija režiserja Martina Scorseseja do tako želenega in vsekakor zasluženega Oskarja. Žal je zakulisna kuhinja Akademije na tej poti pustila grenak priokus in s tem vsaj pri meni zapečatila svojo usodo ter za vedno izgubila svojo relevantnost. Po vrsti so namreč spregledovali njegove mojstrovine začenši s pričujočo, zasluženega priznanja pa niso dobili niti filmi Raging Bull (1980), Goodfellas (1990) ter Casino (1995). Toda to še ni tisto najhuje. Prava sramota je namreč nastopila, ko je leta 2007 v svoje roke končno prejel Zlati kipec za film The Departed (2006). Odličen film, a kaj ko je šlo za rimejk še boljše hongkonške mojstrovine Infernal Affairs a.k.a. Mou Gaan Dou (2002).
 













Omenil bom zgolj še to, daje uradna napovedovalka v dvorani Kodak preden je g. Scorsese prejel Oskarja omenila, da gre za rimejk japonskega celuloidnega izdelka. WTF!? Če bi bil jaz Scorsese bi jim tistega Oskarja raztreščil na njihovih skorumpiranih in nerazgledanih buticah. OK, vrnimo se raje k tokratni mojstrovini. Film govori o osamljenem človeku Travisu (odlični Robert De Niro), ki si na vsak način želi človeške bližine in normalnih socialnih odnosov s svojo okolico, a mu nikakor ne uspe. Poskuša se spoprijateljiti tudi z 12 letno prostitutko Iris (dejansko 12 letna Jodie Foster v svoji prvi pravi vlogi), a posledice so katastrofalne.
 















Killer Joe (2011)



Zanima me kaj bi na tokratno vlogo kodrolasega lepotca Matthewa McConaugheyja porekli tisti, ki so z začudenjem gledali že takrat, ko je vlogo bad guya v filmu Collateral (2004) prvič v življenju oddigral american sweetheart Tom Cruise. McC je šel tokrat mnogo dlje. To da razdeviči mlado lolito (sicer nikoli ne izvemo koliko je bila deklina dejansko stara, a predvidevam, da ne prav dosti) je šele ogrevanje, ki doseže stopnjo vrelišča v obsceno mučnem prizoru, v katerem ima glavno vlogo okrvavljeno piščančje bedro. Osebno sem mnenja, da gre za eno izmed najboljših vlog M. McConaugheyja (priznam, večinoma sem videl zgolj njegove romantične komedije).
 












Pri filmu, ki se vrti okoli ne preveč bistre down south white trash družine, sta poleg že omenjene igralske metamorfoze, zelo všečni vsaj še fotografija ter igra celotne igralske zasedbe. Ne pozabimo pa tudi zanimivega scenarističnega prijema, ki celotno zgodbo naplete okoli karakterjev, ki jih praktično nikoli ne vidimo. Film si je zaradi bolanih seksualnih prizorov ter nazornega nasilja prislužil tisto najbolj restriktivno cenzorsko oznako NC-17 (gledalcem mlajšim od 17 let ogled prepovedan), a je kljub temu uspel ohraniti dobršno mero dostojanstva. Film namreč s svojo seksualnostjo in nasiljem namreč ne teži, ampak je ravno obratno zelo gledljiv.  
















Hard Candy (2005)



Deklica, ki jo je upodobila Ellen Page, se sicer samo pretvarja, da je mala nimfeta. Že kmalu po začetku filma namreč odvrže svojo na videz nedolžno masko in se iz spogledljive lolite sprevrže v moderno verzijo underage fatalke. Vse to z namenom, da se na kar se da krut način maščuje potencialnemu pedofilu, za katerega sumi oz. ve, da je odgovoren za izginotje mlade deklice. Nastavi mu prefrigano past in to v vodah, kjer spolni izprijenci najraje lovijo, t. j. spletnih klepetalnicah. S pomočjo nagajivih sporočil namreč prepriča Jeffa (Patrick Wilson), da jo zvabi v svoj brlog, kjer pa se vlogi mačke in miši dokaj hitro zamenjata in napadalec postane plen.
 









Gre za izvrsten film, ki nas na svojo stran pridobi predvsem z dodelano igro obeh glavnih protagonistov, saj sta zgolj onadva tista, ki nosita praktično celoten film. Izdelek pa bo zagotovo najbolj zadovoljil tiste, ki po razno raznih forumih skriti za masko anonimnosti kričijo, kako bi vsem pedofilom počasi rezali jajca ter na odprto rano dodajali sol in s tem dejanjem pripomogli k lepšem in manj nasilnem svetu. Hard Candy (2005) prikazuje namreč ravno to. Zgodbo o mlademu dekletu, ki jo vodi predvsem želja po maščevanju in posledično vzame zakon v svoje roke, z vsemi nadaljnjimi dejanji pa se nam bolj kot kakšna dobra Samaritanka, prikazuje v luči izprijene sadistke. Kdo je tukaj resnična pošast?
 



Obožujem igro Kevina Speceyja v njegovih najboljših igralskih letih ter filme v katerih je nastopal in American Beauty (1999) predstavlja sam vrh njegove igralske superiornosti. Zagotovo tudi zato, ker se je še enkrat več znašel v liku, ki mu je najbolj pisan na kožo, t. j. vsaj na videz simpatično zmedena zguba, ki na koncu filma postane (vsaj) moralni zmagovalec. Tokrat s svojo igro pretresa vrednote in življenje ameriškega predmestja, ki vsaj na videz simbolizira neko umirjeno in urejeno življenje. Toda ravno ti dve karakteristiki tako močno motita našega glavnega junaka Lesterja, da se počuti vse prej kot živega. Vse dokler v njegovo življenje ne vstopi mična lolita. 
 










Kevin Spacey je za to fantastično vlogo v svojo malho pobasal tudi Zlati kipec (film je bil nominiran kar v 8-ih kategorijah, na oder pa so njegovi ustvarjalci prišli petkrat in to kot zmagovalci zelo eminentnih kategorij). Povsem zasluženo. Skozi celoten film je namreč moč čutiti njegovo subtilno energijo, ki jo poganja koketa Mena Suvari (dekle, ki je obetalo, a nikoli zares osvojilo Hollywooda). Iz povsem vsakdanje zgodbe o krizi srednjih let (seveda, če odštejemo zaključek, ki zaradi konfuznih dogodkov že meji na komedijo zmešnjav) je g. Spaceyju uspelo ustvariti enega najboljših filmov vseh časov, ki bo zaradi obravnavane tematike (uporništvo) všeč tako starim kot mladim.
 











Poison Ivy (1992)



Drew Barrymore v vlogi zapeljive lolite? Vsekakor sprejeto, toda Drew v vlogi zahrbtne preračunljivke, ki načrtuje umor matere njene »prijateljice« in poroko z njenim možem? Ta kombinacija pa žal pri meni ne pije vode. Drew namreč izgleda preveč nedolžna ter naivna in če k tem njenim vrlinam dodamo še njen babyface angelski obraz, si jo je praktično nemogoče predstavljati v kakršni koli negativni vlogi. Ustvarjalci tokratnega filma, ki se v nekih grobih okvirih naslanja na resnične dogodke producentke Melisse Goddard, bi nam naredili ogromno uslugo, če bi vlogi obeh mladenk zamenjali. Veliko lažje si v vlogi negativke predstavljam Saro Gilbert kot pa Drew Barrymore.
 












Ampak potem bi znal nastati drug problem, saj Sara še zdaleč ni tako seksi kot Drew. Le-ta v zgoraj naslovljenem filmu na vse pretege zapeljuje premožnega TV voditelja, ki ima v zakonu vidne težave. Tako hčerka kot žena sta se mu namreč že zdavnaj odtujili, zato za lajšanje težav nemalokrat poseže po steklenici. Idealne razmere za seksi povzpetnico, kateri glavno bogastvo v življenju pomeni denar. Skratka že stokrat prežvečen zaplet kot tudi razplet, ki pa je začuda, za seboj potegnil kar 3 nadaljevanja (resda so vsi trije izšli zgolj na DVD-ju pa vendar). Priznam, da sam nisem videl še nobenega in ga po vsej verjetnosti tudi ne bom, saj me ni uspel prepričati že sam izvirnik.
 


















Vedno kadar isto knjigo ekranizirajo različni filmski avtorji, se začne debata slej ali prej vrteti okoli tega ali je novejši izdelek samosvoja adaptacija ali pa gre zgolj za filmski rimejk. V tokratnem primeru si zlahka upam trditi, da je režiser Adrian Lyne posrbel za povsem avtentično izvedbo Nabokovega romana. Najbolj ironično pa je to, da je zaradi spremenjenih zgodovinsko-filmskih okoliščin (v mislih imam predvsem cenzuro), njegovo delo mnogo bližje knjižnemu izvirniku kot pa delo g. Kubricka. In to kljub dejstvu, da je scenarij za Kubrickov film Lolita (1962) napisal sam avtor romana, Vladimir Nabokov. Jp, cenzura je premnogokrat pokopala potencialne filmske mojstrovine. 
 












Okvir zgodbe v obeh filmih je praktično enak, a si je modernejši izdelek drznil narediti korak dlje in je dejansko prikazal v knjigi opisane seksualne prizore med profesorjem Humbertom Humbertom in mlado Dolores a.k.a. Lolito (zanimivo mi je zgolj to, da so filmski ustvarjalci tudi tokrat njena leta iz 12 povzdignili na 14, kar po moje nima bistvenega učinka ali pač ljudje res toliko lažje priznavamo spolnost s 14 kot z 12 letnicami). Le-ti znajo biti za marsikoga moteči, vendar nalijmo si čistega vina. Take stvari se dogajajo, v »civiliziranem« svetu večinoma celo prostovoljno (btw, ne gre za pedofilijo, ampak za hebefilijo). Kubrick vs. cenzura; 0 : 1.
 












Objavljeno pod |

15 komentarjev:

rokp pravi ...

2 izmed mojih najljubših filmov (pa ne govorim o ne vem kakšni veliki številki, ampak o najbolj ostri mogoči selekciji) na enem seznamu, in zanimivo v nobenem mi lolita ni ravno pomemben dejavnik pri mojem odnosu do filma(Taxi Driver in American Beauty). Sicer sem pa, ko sem videl naslov tokratnega zapisa, mislil, da te je zanj motiviral Klip, pa ga ni nikjer (kar je glede na hudo konkurenco pričakovano).

Paucstadt pravi ...

Hm, zanimive filme si dal na ta seznam. Recimo Taxi driver in American Beauty, tu "lolite" komaj opazim. Bi pričakoval obadva na kakem drugem popisu.

Sicer pa zmaga Kubrickova Lolita, seveda, čeprav je literarno delo res še bolj udarno.

Sadako pravi ...

Ja, loliti v že omenjenih delih sta res dokaj nepomeben element (sploh v Taxi Driverju), a vseeno nekako premakneta zgodbo naprej, sploh tista v American Beauty.

@rokp: ideja se mi je utrnila, ko sem sestavljal prejšnji zapis. Nekako sem ob Paths Of Glory pomislil tudi na kubrickovo lolito in glej ga zlomka. No pa tudi Killer Joe, ki sem ga videl nedavno je pripomogel k temu.

Iztok Gartner pravi ...

Če se ne motim, je punca v Killer Joeju stara 13 ali 14, kar je bedarija, saj zgleda precej starejša.

Glede obeh Lolit, meni je boljša novejša, ki je imela to nesrečo, da je bila posneta v času zloglasnih pedofilskih afer, kar ji je zjebalo kino distribucijo. Pa tudi glavna igralka zaradi tega ni naredila prave kariere.

Drugače pa bi lahko dodal še The Crush, Obsessed, Hick, Freeway, Lie With Me

Iztok Gartner pravi ...

Glede Taksista, lolita Jodie Foster ni noben nepomemben del, je ključen del za vse kar se dogaja Robertu De Niru. Hudiča, še resnični psiho John Hinckley je zaradi nje streljal na Ronalda Reagana.

Blaarp pravi ...

No, za Dominique Swain bi lahko kvecjemu rekel, da njena kariera ni segla kam prida dalec predvsem zaradi njene afiliacije s PETA... :D

rokp pravi ...

Taxi Driver je film o Travisu, njegovih blodnjah in težavah. Jasno da ona ni nepomembna, ampak to ne spremeni dejstva, da je le motiv za njegova dejanja. Nič več. Travis je ves čas eden in edini center dogajanja. Ampak kako bi ti to vedel.

filmoljub pravi ...

Glede Taksista, lolita Jodie Foster ni noben nepomemben del, je ključen del za vse kar se dogaja Robertu De Niru.

Bulšit. Manj bi udaril mimo, če bi rekel, da je odnos z ženskami nasploh (npr. tudi s Cybill Shepherd) ključen za vse, kar se dogaja Travisu, pa še tukaj bi bolj ali manj zgrešil poanto. Sicer pa -- čemu (in komu) to sploh razlagam.

Sadako pravi ...

Dejstvo 1: Mnja je že res, da kot sem omenil v nekem trenutku premakne zgodbo naprej in jo pripelje do zaključka kakršen je, ampak usoda Travisa je zapečatena že dolgo pred tem in izvira iz njega samega in ne iz okoliških dejavnikov

Dejstvo 2: Jodie je lolita.

Sadako pravi ...

Also Iztok, za uno frčofelo v Killer Joe tekom filma omenijo oz. omeni sama, da je stara 12 let O_o

Anonimni pravi ...

Gartner, kadar kaj pišeš - vedno zgrešiš poanto :D

Prav smešno že.

Anonimni pravi ...

Saj vem, da je zgolj typo ampak:
Nabukov Nabokov
Irak Iran

;)

Sadako pravi ...

Thanks, se posipam s pepelom, ker dejansko ni bil typo :shame:

Rado Mikolič pravi ...

Pa je bilo prve Lolite dejansko posnete kaj več in potem zrezane, ali pa so jo scenzurirali še preden se je sploh začelo snemati? Če vprašam drrrrugače: obstaja morda režiserjeva verzija.

Sadako pravi ...

Izvirna, se pravi Kubrickova verzija, je žal za vedno izgubljena.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji