7 pouličnih demonstracij

Še moja 2 centa na trenutno dogajanje v Sloveniji. "United we stand, divided we fall."








Fikcijski prikaz s pomočjo dodatne dramaturgije sicer resničnega protesta, ki se je pričel 30. novembra 1999 ob zasedanju WTO v naslovnem mestu. Sprva dokaj mirni protesti so se zaradi skupine provokatorjev in pretiranega odgovora policistov, kaj hitro sprevrgli v vsesplošno nasilje (zveni znano?). Nihče ne ve točno koliko protestnikov naj bi se udeležilo tega skrbno načrtovanega shoda (ocene govorijo o približno 40.000 protestnikih), vendar je dovolj zgovoren podatek, da je policija pridržala več kot 500 protestnikov. S tem se je tako imenovana »Bitka za Seattle« v zgodovino zapisala kot do tedaj največji ameriški antiglobalizacijski protest.
 












Nič nenavadnega ni, da se tokratni film bolj kot na politične in socialne vzroke za protest, osredotoča na like in njihove drame, ko se znajdejo na različnih interesnih straneh. Na eni strani imamo tako policista (odlični Woody Harrelson, predvsem ko je govora o malček bolj odpiljenih sekvencah), ki je kljub svojim prepričanjem primoran stati nasproti protestnikom ter njegovo nosečo ženo (premalo videna Charlize Theron), ki v protestih nastrada. Na drugi strani pa imamo tudi protestniška golobčka, ki ju predstavljata Martin Henderson in Michelle Rodriguez). Seveda pa ne smejo umanjkati niti kravatarji (Ray Liotta). Le-ti veselo in ignorantsko vrtijo kolesje, ki drobi sanje uboge raje. Sanje o boljšem jutri.
 
  

Film najbolje povzameta citata režiserjevih vzornikov Martina Luthra Kinga in Malcolma X-a, ki se zavrtita na začetku odjavne špice. Borca za pravice temnopoltih Američanov nam namreč sporočata, da nasilje nad sočlovekom nima smisla, saj namesto, da bi odpiralo zatira, vendar omenjata možnost uporabe nasilja, ko pride do samoobrambe. In ravno to nam skozi celoten film poskuša predstaviti Spike Lee, ko obravnava rasne nemire v malem predelu Brooklyna (tudi sam naslov filma je zgolj rahlo spremenjen citat Malcolm X-a. Pri vsem pa je prav neverjetno to, kako ne izzivalen in celo pomirjujoč je pričujoči izdelek in to kljub temu, da obravnava tako perečo tematiko kot je rasno nasilje.
 













Pred širšo splavitvijo filma pa so nekateri trdili celo nasprotno. Zaradi prikaza umora mladega nič krivega črnca s strani policista, so se nekateri filmski kritiki bali, da bo Do The Right Thing (1989) zanetil iskrice resničnega nemira na potencialno kriznih območjih. Na srečo so se zmotili in kot kaže je večina gledalcev dojela sporočilnost mladega filmskega aktivista. Sporočilnost, ki jo v tem vročem in kičastem filmu nosi predvsem zaključek filma. Ja, včasih je potrebna zelo majhna iskrica, da že tako razgrete in neprisebne glave dokončno pozabijo na svojo razsodnost in s svojimi dejanji zanetijo velikanski požar. Na žalost pa v teh požarih nemirov, največkrat zoglenijo nedolžni.
 
  

Še enkrat več se je pokazalo, da filmi, ki so posneti v stilu cinéma vérité (filmski slog, ki kamero uporablja zgolj kot nepristransko opazovalko dogodkov pri tem pa se poslužuje predvsem dokumentarnih tehnik snemanja; za začetnika veljata Dziga Vertov in Robert Flaherty ) niso ravno po mojem okusu. Ne vem, realnost se mi zdi nekako predolgočasna, da bi me zabavala približno slabi dve urici, kolikor ponavadi trajajo celovečerci. Zaradi svojih gledalskih preferenc tokrat niti nisem tako presenečen, ker se moja subjektivna ocena pričujočega celuloidnega izdelka precej razlikuje od tiste, ki kroži po raznih kotičkih interneta.
 












Je pa tudi res, da je Medium Cool (1969) posnet v duhu časa, se pravi uporniških in svobodomiselnih 60-ih let in ta kultni zeitgeist, jo ponavadi zelo dobro odnese pri filmskih kritikih. Film uprizarja uporniško leto 1968, ko so se vrstile razne demonstracije in izgredi širom tako imenovanega zahodnega sveta. V ZDA so le-te spremljale strankarsko zasedanje Demokratov v Chicago, njihov glavni cilj pa je bil končanje enega izmed najbolj črnih madežev severnoameriške zgodovine, t.j. vojne v Vietnamu. Toda tokratni izdelek te 8 dnevne demonstracije spremlja zgolj obrobno in z njihovo pomočjo pretresa vlogo in predvsem moralnost novinarstva. Bolj kot to ga zanimajo dolgočasne življenjske drame.   
 
 

Gre za zadnji del trilogije britanskega režiserja Lindsayja Andersona, ki spremljajo dogodivščine Micka Travisa in z njihovo pomočjo kritično pretresajo britanske javne institucije. V prvem in tudi najbolj znanem, za nekatere celo kultnem If…. (1968) je bilo na udaru javno šolstvo, v drugem O Lucky Man! (1973) je bila na udaru celotna kapitalistična družba in njen način življenja, tokrat pa je bilo na udaru zdravstvo. Žal se sam premalo spoznam na obravnavano britansko obdobje, da bi lahko v celoti zaužil vse 3 satirične alegorije, tako da so mi bili vsi trije iz omenjene zbirke sila dolgočasni. Njihova najmočnejša stran je igra, ki pa žal ni dovolj za soliden film.
 













Protesti oz. ulični nemiri se tokrat zgodijo pred vrati bolnišnice v kateri se dogajajo sila nenavadne reči in to ravno na dan, ko naj bi bolnišnico obiskala sama kraljica. Demonstranti so nezadovoljni, da onkraj zidov ustanove, ki naj bi reševala življenja, dela afriški diktator, ki simbolizira ravno nasprotno. Zveni dokaj normalno in konvencionalno, vendar je film daleč od tega. Kot sem že omenil gre za britanski črni humor prežet z nadnaravnimi prvinami, ki svoj vrhunec dosežejo v finalni sekvenci. V zadnjih minutah filma smo namreč priča gromozanskih možganom, ki recitirajo odlomek iz najbolj znanega dela Williama Shakespeara, Hamleta. Bizarno, a na žalost tudi precej dolgočasno.
 
 
 
 


Še eden v vrsti filmov posnetih po resničnih dogodkih. Tokrat gre za satiro, ki s pomočjo črnega humorja pretresa enega izmed največjih izgredov v ZDA, tako imenovani losangeleški izgred. Nasilni izgredi so se začeli konec aprila 1992, ko je sodišče izreklo smešno nizke obsodbe petim policistom, ki so v začetku marca istega leta sodelovali pri brutalnem pretepu Rodneyja Kinga. Da bi bila farsa še večja, je bilo celotno dogajanje posneto na videokaseto, saj je pretirano uporabo sile, na svojo domačo kamero ujel eden izmed naključnih sosedov. Policisti so iskali vse mogoče izgovore za svoja dejanja in kljub temu, da je prvotni posnetek vse njihove izgovore postavil na laž, jim je sodišče ugodilo.
 












Film se dogodkov in nemirov, ki so po ulicah LA-ja divjali 6 dni (za seboj so pustili za milijardo zelencev škode, več kot 2000 ranjenih in tudi 53 smrtnih žrtev) loteva na izredno piker način. Pri tem nas kot povezovalec in nekakšen pronicljivi vsevedni satirik skozi celoten film spremlja Snoop Dogg, ki kritično pretresa nesmiselnost rasne nestrpnosti na zahodni obali (vključeni so tako črnci, Azijci, Mehičani kot tudi Židi). Pohvale vredno je tudi delo režiserja in montažerja, ki spretno krmarita med resničnimi posnetki izgreda in nasnetimi filmskimi vložki. Film je tako z lahkoto presegel moja, sicer dokaj skromna pričakovanja in poskrbel za kar nekaj nasmeškov na mojem obrazu.
 
 

Malcolm X rojen kot Malcolm Little je bil eden izmed največjih zagovornikov pravic Afroameričanov, žal pa je tako kot njegov sodobnik in somišljenik Martin Luther King, tudi on končal pod streli morilca. Film, ki je dolg preko treh ur, spremlja njegove najpomembnejše dogodke, od njegovega otroštva, preko zločinske kariere in srečanja z muslimansko vero, do njegovega prezgodnjega konca. Kot zgodovinar in filmski ljubitelj lahko rečem, da gre za izvrsten izdelek, saj le-ta uspe kljub nekaterim ne toliko pomembnim zgodovinskim kiksom, zabavati in hkrati izobraževati in to je tisto največ, kar lahko filmsko biografsko delo ponudi svojim gledalcem.
 













Sam upor oz. protest je tokrat zreduciran zgolj na nekaj minut, kar se v delu epskih dolžin morda ne sliši veliko, a pomemben je vtis, ki ga demonstracije pod vodstvom Malcolma X pustijo. Z njimi namreč prvič širši (beli) javnosti pokaže, kakšen mogočen kult osebnosti si je zgradil v zelo kratkem času. Borca za pravice črncev upodobi meni eden izmed najboljših temnopoltih igralcev Denzel Washington, ki tudi tokrat s svojo igro zadane žebljico na glavico. In če ste se morda spraševali kako izgleda amaterski video posnetek, ki je zanetil nemire v LA-ju, ki sem jih omenjal malo višje v The L.A. Riot Spectacular (2005), si oglejte prve minute tokratnega filma.
 
 

Religija je opij za ljudstvo. Ne samo, da otopi našo percepcijo realnosti in nam ponudi neko imaginarno stanje udobja, v prevelikih količinah tudi škodi našemu zdravju in je celo smrtno nevarna. Kot najlepši dokaz nam lahko služijo spori in vojne, ki so jih zanetile verske razprave in poveličevanje lastne religije (le kateri bog je najmočnejši, najlepši in najbolj pravičen?). Eden izmed njih traja že vrsto let na območju Severne Irske, kjer se protestantska večina požvižga na pravice katoliške manjšine (o zgodovinski nesmiselnosti prepira, Martinu Luthru in Henriju VIII raje ne bi izgubljal besed), svoj krvavi vrhunec pa je doživel na Krvavo nedeljo, 30. Januarja 1972.
 












Na ta dan so se sprva mirne demonstracije katoliške manjšine, nastale zaradi zgoraj navedenega razloga, sprevrgle v strelski pokol. Britanska vojska je namreč z izgovorom, da se med demonstranti skrivajo oboroženi pripadniki novoustanovljene »teroristične« skupine za združitev celotnega irskega otoka IRA, streljala na nič hudega sluteče protestnike. Pod njenimi streli je obležalo 26 ljudi, 14 od njih za vedno (vojaki so za svoje dejanje prejeli celo priznanje britanske kraljice). Tokratni film z uporabo dokumentarnih prijemov odlično predstavi te krvave dogodke. In še odgovor na pesem U2-jev, ki se vrti ob odjavni špici:« Until the end of the World.« Žal.
 












Objavljeno pod |

2 komentarjev:

filmoljub pravi ...

http://www.youtube.com/watch?v=04iU7ue30Z8

:D

Goodfella pravi ...

Ta je nekako še najbolj frišen na to temo:

Diaz: Don't Clean Up This Blood (2012)

http://www.imdb.com/title/tt1934234/?ref_=fn_al_tt_1

Tudi na zadnjem Liffu smo ga lahko ujeli.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji