7 športnih pravljic

Pred dobrim tednom so nas za vikned navduševali rezultati naših športnikov. Rokometaši, Jaka Hvala, Robert Kranjec in ostala kompanija, Tina Maze ter Rok Marguč so skrbeli, za naše veselje v teh ne najbolj svetlih trenutkih naše mlade državice. Pot do športnega uspeha pa v Sloveniji nikakor ni postlana z rožicami. Potrebno je veliko odrekanja, naši športniki pa še posebej na začetku kariere veljajo za prave underdoge, toda tekom svoje kariere se večinoma razvijejo v prave šampione.








Zagotovo vsi poznate zgodbo o Rockyju, ki nam je navrgla že 6 delov. Nisem pa tako prepričan, da velika večina tudi to, da je izvirnik posnet leta 1976 pokasiral kar 3 Oskarje, med drugim tudi Oskarja za najboljši film. Še več. Med drugim je film Akademijo prepričal tudi s svojim scenarijem, ki ga je (ne boste verjeli) napisal sam Sylvester Stallone. Jp, kljub pogostim zbadanjem in žaljivkam na njegov račun je Sly svojo hollywoodsko kariero začel z Oskarjem. No vsaj tisto mainstream kariero, kajti njegov res prvi filmski začetek je povezan z dolgočasnim porničem The Party At Kitty And Stud's (1970), ki so ga kasneje ravno zaradi uspeha tokratnega filma preimenovali kar v Italian Stallion.













Sylvester se je v pornografske vode podal zato, ker mu ni preostalo drugega. Bil je namreč na robu bankrota in njegove ameriške sanje so se spreminjale v prah. Vse kar mu je ostalo je bil scenarij za pričujoči film in kljub temu, da sta mu producenta zanj ponujala 350.000 ameriških zelencev, je imel Italijanski Žrebec še eno zahtevo. Želel je nastopiti v naslovni vlogi in to je postavil kot pogoj, da lahko studio United Artist njegov scenarij spremeni v film. Neverjetna in prelomna poteza, ki je za vedno spremenila življenje zdaj že kultnega hollywoodskega igralca. Pred Stalloneovo zgodbo o uspehu in izpolnitvi ameriških sanj se lahko skrije tudi tista o Rockyju.




Pa začnimo z zanimivostjo, ki vas zna presenetiti. Režiser tokratnega filma John G. Avildsen je tudi režiser prejšnjega. Presenečenje, ki ima zelo kratek rok trajanja. Hitro lahko namreč ugotovimo, da gre v The Karate Kid (1984) za praktično isto zgodbo prirejeno za mlajše občinstvo. Najbolj med vsemi sekvencami pa na film Rocky (1976) spominja vrhunec ujet v finalni turnir, ki je po svoji atmosferi na las podoben fightu v katerem sta se udarila Italion Stallion in Apollo Creed. Da ne omenjam tistega najbolj očitnega, se pravi underdog to the champion poti. Povrhu vsega pa tudi Daniel Larusso (Ralph Macchio) tako kot Rocky Balboa ne izgleda prav nič ameriško. 













S pomočjo dotičnega bi nas starši v naši rani mladosti oz. zgodnjih najstniških letih morda celo uspeli prepričati, da bi se lotili kakšnega dela okoli hiše. Le spomnite se na pretkan način poučevanja karateja s strani Mr. Miyagija, s pomočjo katerega si je uspel zagotoviti spoliran avto, zbrušen pod, prebarvano ograjo… Poleg tega prefriganega treninga pa mi bosta iz dotičnega filma v spominu za vedno ostala še naslednja 2 prizora: v 1. lahko spremljamo (uspešno) lovljenje muhe s kitajskimi palčkami, 2. pa je legendarni finalni prizor v katerem Daniel uporabi tehniko žerjava, (ki jo mimogrede še vedno obvladam tudi sam) in z njo porazi nadutega nasprotnika. 
 



















Gre za film, ki kljub svojim vsakoletnim reprizam nikoli ne razočara. Scenarij se grobo naslanja na resnične dogodke, ko je jamajška bob reprezentanca leta 1988 prvič nastopila na zimskih olimpijskih igrah v Kanadi (kasneje so na zimskih OI sodelovali še leta 1992 v Franciji in leta 1994 na Norveškem, kasneje pa se jim ni več uspelo kvalificirati na ta veličastni športni dogodek). Ker je šlo tudi za sploh prvi nastop jamajških športnikov oz. baje tudi za prvi nastop športnikov iz bolj tropskih krajev na zimskih OI, so jamajški atleti nevajeni mraza in snega med gledalci in ostalimi športniki poželi kar nekaj pogledov začudenja ter tudi občudovanja.















Seveda pa so kot sem že omenil ti ameriški underdog to the champion filmi odlična priložnost za pretirano sentimentalno dramatizacijo in tako so filmski ustvarjalci tudi tokrat dodali kar nekaj olepšav in sprememb. Najbolj opazna je seveda tista končna, a ravno ta v celem filmu deluje najmočneje. Je pa treba omeniti, da so v finalnih sekvencah filma uporabljeni resnični posnetki jamajške bob ekipe. Svojo največjo čarobnost pa ta športna komedija črpa iz simpatičnih igralcev med katerimi najbolj izstopa Sanka »are you dead man« Coffie. Ti namreč poskrbijo, da film kljub neštetim ogledom in povsem prežvečenim scenarijem, še vedno ni zgubil svojega čara.



Glede na naslov, igralsko zasedbo in napovednik sem ogled filma začel z zelo nizkimi pričakovanji, a ta odbita komedija me je pozitivno presenetila in za seboj pustila soliden vtis. Tako se je še enkrat več dokazalo, da bi bila potencialna (pre)visoka pričakovanja morebitni ubijalec gledalčevega izkustva. Dotični izdelek pa se je spretno izognil še eni pasti, ki vam zna že pred ogledom nevede priskutiti film. Ta past se velikokrat skriva predvsem v napovednikih komedij, ko le-ti izdajo praktično vse najboljše štose, ki so vredni omembe. No tokrat začuda ni bilo tako in v Dodgeball: A True Underdog Story (2004) vas čaka kar nekaj odličnih for, ki jih niso uporabili že v napovedniku.











Za njih s svojo over the top igro v glavnem poskrbi Ben Stiller, ki je tokrat upodobil vase zagledanega latentnega geja, vendar dobršen del dodajo tudi drugi precej ekscentrični liki (svoje dodata tudi Chuck Norris in Lance Armstrong, čigar motivacijski govor pa zaradi nedavnega priznanja tokrat ne deluje ravno najbolje). Za ravnovesje in »zgodbo« s svojo minimalistično in umirjeno igro na drugi strani poskrbi Vince Vaughn. Le-ta se zaradi dolgov odloči, da bo sebe in svojo ekipo slabičev prijavil na turnir v med dvema ognjema, kjer na prvi pogled nimajo nobenih možnosti, na kar implicira že sam naslov. A saj veste, Hollywood in njegova obsedenost z izpolnitvijo sanj, srečnimi konci in podobnim filmskim kičem.




Verjetno ste do sedaj že vsi ugotovili, da praktično vsi filmi o športnih pravljicah potekajo po približno istem kopitu, ki gre nekako takole: na začetku imamo druščino na prvi pogled neperspektivnih športnikov, ki jih pod svoje okrilje vzame ekscentrični trener, čigar preteklost je često zaznamovana s kakšnim škandalom, ki v sedanjosti rezultira pretežno v alkoholizmu; nato izvemo nekaj malega o karakterjih športnikov, ki so nemalokrat povsem nekompatibilni (skupno jim je namreč le-to, da so luzerji; sledi nekaj katastrofalnih treningov, v ekipo se naselili obup, vendar eden izmed športnikov najde motivacijo in za seboj potegne še ostalo ekipo…












No štorija je tokrat malenkost drugačna, saj imajo dekleta, ki se odločijo sodelovati v baseball ligi, že na začetku dobršno mero talenta. In ja, prav ste prebrali. Ameriško baseball združenje se je namreč leta 1943 odločilo, da bo ustanovilo žensko baseball ligo, ki je nato preživela do leta 1954. Razlog za ustanovitev je bil sila preprost. Večina moških je namreč odšla na fronte II svetovne vojne, lastniki klubov in menedžerjev pa se v tem času niso hoteli odreči potencialnim dobičkom baseball lige. V filmu najdemo kar nekaj simpatičnih igralskih imen od Toma Hanksa, preko Geene Davis do Madonne, ki izdelku dajejo prepotreben šarm in tako vsaj deloma zakrijejo zlajnane klišeje. 




Ciljna publika tokratnega filma so predvsem tisti najmlajši, ne pretirano kritični gledalci, vsem ostalim pa The Mighty Ducks (1992) ne bo pretirano dogajal, še posebej če ste videli ostale underdog to the champion celuloidne izdelke. Jp, tudi tokrat je štorija scenaristično povsem identična zacementirani formuli, vendar s pridihom Walt Disney studia. Tako imamo poleg že vseh omenjenih klišejev tokrat opravka še s travmami iz otroštva, kritično mamo samohranilko, ki se tekom filma zaljubi v trenerja ter mladostnika, čigar jeza obrodi zmagovalne sadove, ko jo preusmeri v šport. O nadaljevanjih D2: The Mighty Ducks (1994) in D3: The Mighty Ducks (1996) pa niti ne mislim izgubljati besed. 










In ker gre seveda za mladinski film je tukaj še sporočilo: zmaga ni vse oz. pomembno je sodelovati in ne zmagati (pustimo ob strani dejstvo, da ekipi motoričnih invalidov vseeno uspe dvigniti zmagovalni pokal). Igralsko zasedbo sestavljajo pretežno simpatični otroci, ki jih pod svoje okrilje vzame sprva nergavi, a kasneje nadvse prijazni Emilio Estevez. Z njihovo pomočjo namreč razčiščuje svoje otroške travme, ki mu jih je zaradi zgrešenega gola povzročil preambiciozni trener. In sam sem največjo sporočilnost filma videl ravno tu. V trenerju, ki svoje frustracije zaradi neizživetih športnih sanj sprošča nad krhkimi otroci ter jim s tem ubija veselje do športa.





Za konec pa še zgodba o meni najljubšem športu, košarki. Sicer je morda res na prvi pogled od vseh na tokratni lestvici najbolj pocukran in za lase privlečen (v mislih imam predvsem tiste neverjetne obrambe in koše v zadnjih sekundah tekme), a film je osnovan na resničnih dogodkih. Včasih so namreč v srednješolskem državnem tekmovanju v ZDA, v isti ligi tekmovale prav vse srednje šole (kasneje so ligo razdrobili na manjše enote glede na število učencev na posameznih šolah) in tako se je res zgodilo, da sta se v finalu zvezdne države Indiana srečala mala košarkarska ekipa iz šole, ki je komaj nabrala zadostno število igralcev ter kar ekipa iz občutno bolje situirane šole.














Filmski ustvarjalci so šli celo tako daleč, da so skoraj do potankosti prekopirali tisti famozni zadnji napad, ki je košarkarskemu Davidu omogočil zmago nad  košarkarskim Goljatom. Seveda pa je bilo potrebno okoli teh izredno čustvenih in srca polnih tekem nametati še nekaj scenarističnega balasta in zanj sta poskrbela predvsem Gene Hackman in Dennis Hopper (igra mu je prinesla celo nominacijo za Oskarja). Prvi kot neizmuzljivi kliše filmov o športnih pravljicah, se pravi kot samoglav trener z ne najbolj svetlo preteklostjo, drugi pa kot malomeščanski ekscentrik, ki se ne more odločiti med žogo in steklenico. Dodamo še malček romance in voila, povsem spodoben športni film je tu.  














Objavljeno pod |

17 komentarjev:

Paucstadt pravi ...

Hehe, prave železne filme si izbral :D

Veliko je teh športnih filmov, ampak prav veliko zares dobrih pa ni. Oz. zares so vsi po istem kopitu in potem je kak presežek že res težko najti.

Vseeno iz moje mladosti Cool Runnings za vse čase, pa tudi The Mighty ducks so nek fin spomin na mlade dni.

Anonimni pravi ...

Green street hooligans...

Paucstadt pravi ...

no ja, ne vem če je to ravno športna pravljica :D

bushfire pravi ...

Blue Chips...

filmoljub pravi ...

Goal! (2005)

B)

Anonimni pravi ...

kako se ti pa je zdel Moneyball

Sadako pravi ...

V bistvu mi je bil čist soliden filmček glede na to, da nisem nek velik fen teh športnih filmov (vse nekaj na isto foro) po drugi strani pa se mi spet ni zdel tak presežek, vreden nominacije.

Anonimni pravi ...

bi se lahko strinjal čeprav se mi je pa ravno v okviru žanra zdel presežek saj kot vemo kot si opisal ti filmi vedno igrajo na isto foro
pa močno sem bil vesel izredno dobre igre Jonaha Hilla
je pa res da se ti nekako ne vtisne za dalj časa v spomin
če pa druga ne je pa film zagotovo športna pravljica zato pa sem ga omenil

Sadako pravi ...

Po moje mu je ravno ta malenkostni odklon od utečenih kalupov prinesel nominacijo za Oskarja in akademija je na ta twist kar se tiče športnih filmov nasedla.

Maš pa prav ja. Zame je Jonah upravičil nominacijo, medtem ko me Pitt ni uspel prepričati.

Pucstadt pravi ...

Moneyball je precej povprečen. To ga pa že res vsak hwoodski film o ameriškem nogometu premaga. ;)

Recimo Remember the titans mi sedaj pade na pamet, ne vem zakaj.

Sadako pravi ...

Mogoče zato, ker je bil tudi pri meni v prvem izboru uvrščen na lestvico, a sem se kasneje odločil, da bom enkrat pripravil zgolj lestvico o ameriškem nogometu :D

Goodfella pravi ...

Jaz bi nominiral

- The Damned United
- Sugar
- Warrior

ninja pravi ...

sam če daš moneyball, ki ni pravljica, bi lahk dal še seabuiscit, cinderella man, fighter


sam da si dal hoosiers, pa sem zadovoln

Iztok Gartner pravi ...

Dodal bi The Natural, odličen film, eden boljših športnih ever, pa pravljica v pravem pomenu besede.

Anonimni pravi ...

Spomnim se:
- film o kanadskem smukaču na OI v Sarajevu, verjetno TV film
- film o maratonu na OI, trening in mučna tekma Angleža, zmaga pa bosonogi Aborigin
Ve kdo za original naslova?
Baseball filme si že obdelal?
Hoosiers te pa tak noter potegne...

Sadako pravi ...

Ta drugi je The Games (1970) za prvega pa žal ne vem.

Drugače pa nope, baseballa še nisem obdelal, morda oz. skoraj zagotovo v bližnji prihodnosti.

Anonimni pravi ...

Hvala za info. Našel sem še prvi naslov, Going for the Gold: The Bill Johnson Story.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji