7 ekranizacij del Stephena Kinga

Stephen King je ameriški pisatelj znan predvsem po svojih horror in fantasy delih. Gre za avtorja, ki ga filmski ustvarjalci naravnost obožujejo, saj se je na televizorjih, DVD-jih ali filmskih platnih znašlo ogromno število adaptacij njegovih zgodb (številka je že presegla 80). Kot režiser lastnega dela se je preizkusil tudi sam, a Maximum Overdirve (1986) ni bil sprejet z odobravanjem, zato se je raje posvetil tistemu v čemur je najboljši. Pisanju.
 


p.s. Če vašega Kingovega favorita ala The Shawshank Redemption (1994), Carrie (1976), The Shining (1980), Stand By Me (1986), The Gren Mile (1999)... ni na tokratni lestvici, ne skrbite. Nisem pozabil nanj. Morda sem ga že uporabil, ali pa ga na lestvico kanim vključiti v prihodnosti.







Prvi izmed mnogih filmov prirejenih po zgodbah Stephena Kinga, za katerega je scenarij napisal kar sam avtor. Ravno zaradi tega dejstva se filmska adaptacija strogo drži knjižne predloge (od bolj pomembnih delov je izpuščena zgolj omemba prekletstva s strani ameriških staroselcev), kar ji konec koncev prinese potrebno kvaliteto (navsezadnje gre za zgodbo za katero je avtor rekel, da je edina izpod njegovega peresa, ki ga je ob ustvarjanju in kasneje branju, dejansko prestrašila). Toda Pet Sematary (1989) bi lahko bil še veliko več kot je. Navsezadnje sta bila v igri za režiserja vključena George A. Romero ter Tom Savini, za glavno moško vlogo pa celo Bruce Campbell.














Sam na film gledam s kančkom prijetne nostalgije, saj spada v obdobje mojega otroštva, ko je vladala prava VHS histerija. V videotekah pa tudi v domačih zbirkah se je našlo marsikaj in tokratni film je bil kot nalašč na sporedu takrat, ko sem se želel malo »postiskati« z mično sosedo. Jp, poceni trik z grozljivkami je vedno vžgal in Pet Sematary (1989) je nudil kar nekaj takih prizorov, ob katerih je sosedova deklina zavreščala in se pod odejo nagonsko privila k meni. Vsem dobro znane štorija tokrat ne mislim opisovati, bi pa rad omenil, da je kultna pesem zasedbe The Ramones, ki se vrti v odjavni špici, nastala namensko prav za tokratni film.

















Misery (1990)



Stephen King je zaenkrat ustvaril že malo morje knjižnih del in dobršen del te bogate zbirke je bil adaptiran za filmska platna. Toda Misery (1990) ostaja edina Kingova ekranizacija, ki si je prislužila Oskarja. Za to je odgovorna Kathy Bates, ki v pričujočem filmu odlično upodobi glavno negativko. Gre za Stephenov najljubši lik, ki je nastal s pomočjo prelitja njegove domišljije na papir, v sebi pa skriva pisateljeve lastne fobije, nastale s pomočjo pisem oboževalcev. Lik, ki mu je na filmskem platnu življenje vdahnila Kathy, je namreč number one oboževalka lokalnega pisatelja. Vse lepo in prav, če bi le-ta znala ločiti realnost od fikcije in če ji iz glave ne bi zbezljalo nekaj koleščkov.













Je pa poleg pohvale izjemno uravnoteženi igri psihopatke pomembno omeniti še eno stvar. Kathy je bila namreč tudi prva igralka, ki je grozljivkam/trilerjem, priborila Oskarja za glavno žensko vlogo. Kratek trend je že prihodnje leto nadaljevala Jodie Foster s pomočjo filma The Silence Of The Lambs (1991) (enem izmed treh, ki je uspel pobrati vseh 5 »glavnih« Oskarjev«). Poleg glavne ženske vloge je bila precej posrečena in drzna tudi režiserska izbira, ki je Robu Rainerju omogočila, da se po uspešnicah ala This Is Spinal Tap (1984), Stand By Me (1986), The Princess Bride (1987), When Harry Met Sally... (1989)… poskusi še v malček bolj temačnih vodah.
 
















Secret Window (2004)



Tako kot prejšnji se tudi tokratni film ukvarja s posledicami, ki jih za sabo prinese obče znano pisateljevanje. Poleg (utrganih) oboževalcev se zna na pisateljevem naslovu slej kot prej znajti tudi kakšen wanna be umetnik, ki trdi, da mu je pisatelj ukradel zgodbo in jo namesto njega tudi izdali. Nič nenavadnega za ta moderni svet plagiatorstva, ki je v vsej poplavi rimejkov vseh vrst (od umetnosti do izobraževanja), postal prava zmešnjava. Stephen King nam tako še enkrat več pokaže tudi tisto bolj temno stran preživljanja s pisanjem uspešnic, vendar to ni edina podobnosti med Misery (1990) in Secret Window (1994). Tista glavna se namreč skriva v tem, da tudi v dotičnim filmu celoten izdelek pokonci drži zgolj en igralec.











In sicer vedno karizmatični Johnny Depp, ki s svojo malenkostno over the top igro, svojemu liku ponovno vdihne dodaten šarm. Njegove mini ter skorajda neopazne in nikoli vsiljive geste so namreč velika dodana vrednost vsakemu filmu in v njegovih likih si je le stežka predstavljati katerega koli drugega igralca. Kot da bi bil Johnny rojen za vsako vlogo v kateri pusti svoj igralski pečat. V tokratnem trilerju vdihne dušo ravno ekscentričnemu pisatelju (še posebej zapomnljiv je šokantni konec, ki ga Johnny oddela z neizmerno lahkoto), ki ga nadleguje južnjaški psihič, a stvari niso take kot se zdijo na prvi pogled. Pripravite se torej na šov hudomušnega lepotca.

















Kot kaže ne bom nikoli razumel filmske industrije. Kljub temu, da je bil že izvirnik milo rečeno sila povprečen (v tej povprečnosti so skriti pridevniki kot npr. dolgočasen in predvsem nesmiseln), so se filmski ustvarjalci odločili, da bodo naštancali kar 7 (sedem!) nadaljevanj (pri 5-ih od njih gre za direktno na plošček izdajo) in celo (TV) rimejk. Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da »kvaliteta« iz dela v del konstantno pada. Kingove kratke zgodbe spisane leta 1977 po kateri je nastal izvirnik sicer nisem bral, a če je le-ta podobna tokratnemu scenariju, imam občutek, da nisem zamudil prav dosti. Kot kaže lahko tudi mojster kot je Stephen King kdaj useka mimo, kar pa mu pri takem kupu mojstrovin zlahka oprostimo.















Pa začnimo. Najprej mi je šla na živce slaba igra otrok z njihovim antipatičnim glavnim zlikovcem na čelu, ki nikakor ne uspejo pričarati srhljivega vzdušja. Pa ne preprosto zato, ker bi bili otroci oz. mladostniki, ker kot vemo so le-ti lahko še kako creepy. Samo pomislite na Village Of The Damned (1960), The Omen (1976), The Exorcist (1973)… da vzhodnoazijskih bledoličnih in temnolasih otrok sploh ne omenjam. Pamži v tokratnem filmu pa so bolj kot srhljivi, nadležni in si zaslužijo ene par krepkih po ta zadnji plati. Nadalje lahko opazimo ogromne luknje oz. nesmisle v scenariju (kot npr. ta, da v mestu živijo in vladajo zgolj otroci), najbolj za lase privlečen in amaterski pri vsem skupaj pa je finalni negativec.
 





















Velikokrat (tudi celo nehote ali pa neupravičeno) kritično primerjamo dela, ki v sebi skrivajo kakršnokoli podobnost in več kot je le-teh, bolj relevantna se nam zdi primerjava. Tokrat se nam ta vsiljuje kar sama od sebe, saj se filmski fanatiki le stežka upremo temu, da ne bi tokratnega filma primerjali s še eno ekranizacijo Kingovega dela, ki govori o zakletem hotelu. Govora je seveda o kultnem The Shining (1980), ki ima poleg okolja v katerega je postavljena zgodba, s 1408 (2007) še kar nekaj skupnih točk. Tista najbolj pomembna se skriva v tem kako sam hotel vpliva na svoje glavne protagoniste. Le-ti namreč začnejo izgubljati stik z realnostjo, na dan sili njihova podzavest, nazadnje pa se jim popolnoma sfučka.










Vse to pa zahteva od osebe, ki upodobi tak lik, izjemne igralske sposobnosti. In prav tu se poleg dejstva, da Mikael Håfström pač ni Stanley Kubrick, odraža tista največja razlika med obema filmoma. Jack Nicholson je mojster svojega poklica, še posebno takrat, ko mora svoje like pripeljati na rob norosti. Po drugi strani pa John Cusack goji mnogo bolj umirjen stil igre, ki v filmu sicer deluje, a le do točke, ko njegov lik začne izgubljati razum. In tu se morda skriva največja pomanjkljivost, saj zgodba od Cusacka zahteva, da na svojih ramenih nosi praktično celoten film. Bi pa po drugi strani rad pohvalil fenomenalno fotografijo, ki filmu doda odtenek čarobne temačnosti.

















Kljub temu, da je Stephen King znan tudi po uporabi fantastičnih elementov v svojih knjižnih grozljivkah, pa imajo praktično vsi ti elementi izvor v škodoželjnih medčloveških odnosih. Tudi tokratni primerek pri tem ni nikakršna izjema pa čeprav v njem ni moč zaslediti za Kinga tako značilnih paranormalnih aktivnosti. Filmski izdelek namreč kljub za filmsko kamero tako mamljivi tematiki kot je ta o 2. svetovni vojni in holokavstu, v prvo vrsto postavlja zajedavski odnos med bivšim nacistom, ki mu je v ZDA uspelo zakrinkati svojo preteklost, ter dečkom, ki je to črno preteklost odkril, sedaj pa želi izvedeti vse pikantne podrobnosti o najbolj črnem madežu človeške zgodovine.











Baje je avtor novele spisane leta 1982 ob novici, da naj bi film zrežiral mož odgovoren za The Usual Suspects (1995) Bryan Singer, pravice za ekranizacijo romana »prodal« za simbolično ceno enega dolarja. Kot kaže je brezpogojno zaupal takratni režiserski referenci Hollywooda, a se je pri tem malo opekel. Ni težko ugotoviti, da sta za uspeh zgoraj omenjenega filma odgovorna predvsem scenarist Christopher McQuarrie, ki je ustvaril izredno dodelan scenarij ter Kevin Spacey, ki je s svojo fenomenalno igro poskrbel za enega izmed najbolj kultnih filmskih likov. Apt Pupil (1998) žal nima nič od tega (čeprav je igra Iana McKellena kot ostarelega nacista na zelo visokem nivoju), a je vseeno povsem gledljiv.

















Ponavadi je prva žanrska asociacija, ki se ob omembi novodobnega pisatelja Stephena Kinga porodi v naših mislih, grozljivka. Je že res, da je avtor najbolj znan po omenjenem žanru, a v njegovi bogati karieri se najde še marsikaj drugega. Med drugim tudi zgodbe o odraščanju med katerimi je najbolj znana The Body, predelana v Stand By Me (1986). Toda kot se za umetnika kova Stephen King spodobi, so tudi njegove zgodbe o odraščanju prepredene z grozljivostjo in paranormalnim. To nenavadno mešanico je do skrajnosti prignal s svojim leta 1974 spisanim prvim romanom Carrie (filmska adaptacija je sledila leta 1976), tokratni film pa se nahaja ravno nekje med obema omenjenima.











Trenutki brezskrbnega otroštva so namreč vsake toliko časa prekinjeni s strani lokalnih razgrajačev, za element paranormalnega, ki je v filmu Stand By Me (1986) izostal, pa s svojim skrivnostnim obiskom poskrbi ostareli možakar (vedno odlični Anthony Hopkins). Le-ta v sicer umirjeno in zdolgočaseno mestece ne prinese pretiranega nemira, saj se večinoma zadržuje bolj zase. Pomembneje je to, da se kmalu spoprijatelji z dečkom Bobbyjem (Bobby je tudi tisti v čigar glavi se odvija zgodba) in za vedno zaznamuje njegovo otroštvo ter mu pomaga pri prehodu v svet odraslih. Simpatična zgodba, ki nas na Kingov način, popelje v nemirni svet odraščanja.
 









21 komentarjev:

Paucstadt pravi ...

Imel sem obdobje, ko sem naravnost požiral njegove knjige. Filmi pa, razen očitnih klasik ala Green Mile, Shawshank, Misery, so največ solidni. Ampak kudos za tale nabor.

red. prof. dr. Marko Stabej pravi ...

character ni karakter, ker je karakter človeka njegova nrav

šment!

Anonimni pravi ...

Pet Sementary - se zdaj me zmrazi ob misli na ta film, ki me je kot mulca cisto prestrasil.

Band3 pravi ...

Meni je bila vedno najbolj creepy ekranizacija Christine (se mi zdi, da že rabljeno). John Carpenter pač obvlada posel.

Sadako pravi ...

Najprej hvala g. profesor, bodem nemudoma popravil in se opravičujem za napako. So me že opozorili na njo, a mi je kot kaže (spet) ušlo.

Pet Sematary je men poleg Gremlins služil za prav posebne mladostniške užitke :D Me je pa kar nekaj noči mrazilo po ogledu filma Split Second.

In ja, Christine je že porabljen pod 7 na prvi pogled nenevarnih killerjev, čeprav priznam, da mene ni posebno prestrašil. Nekako si ne predstavljam, da bi se bal oz. ne bi bil zmožen pobegniti kupu pločevine. Se pa strinjam z delom v katerem omenjaš, da je Carpenter mojster svojega posla. V horror/sci-fi je meni eden izmed najljubših, če ne kar številka 1.

Band3 pravi ...

Ja, samo ti verjetno nisi gledal tistega filma v 1.-2. razredu osnovne sole... Ponoci na ITA televiziji, ko starsev ni bilo doma...

Sadako pravi ...

To pa res ne. Priznam, tudi dandanes bi se le stežka odpravil gledati grozljivko, če bi bil sam doma.

Šef pravi ...

Kul izbor, zelo mi je všeč Apt Pupil ... ostali na seznamu pa tako-tako :)


carpenterju pa se je po they live malo skisalo :(

Cosmopapi pravi ...

Poleg Misery mi je bil všeč le še Apt Pupil. Pod nujno pa bi dodal še The Dead Zone in Dolores Claiborne.

Sadako pravi ...

@Šef: ti dam povsem prav. Kar je ustvaril po They Live, je en navaden drek v primerjavi z njegovimi prejšnjimi mojstrovinami.

@Cosmopapi: predvidevam, da govoriš zgolj o pričujočem seznamu in ne vseh Kingovih ekranizacijah. Also: skesano priznavam, da omenjenih še nisem videl (jebat ga, nisem jaz Gartner) in glede na hiter vpogled oba močno obetata (sploh Cronenbergov).

Cosmopapi pravi ...

Ja, govorim le o tem seznamu. Ostali, nam vsem znani, so itak višja liga.

Iztok Gartner pravi ...

Uf, 1408 je sranje od filma. Kako za vraga ti je lahko všeč? In kot je rekel kolega Papi, brez Dolores Claiborne ni Stephena Kinga. Vrhunski film, kjer Kathy Bates igra tako dobro, da je lahko nerodno celo Merly Streep. In hej, kje so Sleepwalkersi, ultimativni guilty pleasure?

Sadako pravi ...

Kot kaže se je še enkrat več pokazalo, da moje čute za kvaliteten izdelek preslepi stilizacija in super fotografija :D

Sem pa dal tistole Dolores Claiborne na a must see listo. Nekje na 500+ mestu se nahaja trenutno :/

filmoljub pravi ...

Se pridružujem Cosmotu z Dolores in Dead Zone. Ampak, kaj pa The Running Man z Ah-noldom? (Aham, Richard Bachman = Stephen King) Tudi Christine definitivno sodi na lestvico. (Čeprav je tako kot pri Sematary knjiga še veliko veliko boljša). Tudi The Mist je v bistvu kar soliden (oz. morda celo boljši od 1408 ali Secret Window imho). IT?

filmoljub pravi ...

p.s. Cujo. :grin:

Band3 pravi ...

O, madona, sploh nisem vedela, da je Dolores Clairborne Kingova. To je res eden izmed tistih must see filmov, ki znajo pustit tudi kaksno brazgotino.

Band3 pravi ...

@Filmoljub
Na IT sem pomislila tudi jaz, vendar je druga liga, ker gre za TV film.

Sadako pravi ...

To, da je TV film me niti ne moti, ampak ga imam v paci za neko drugo priložnost [hint]klovni, ki jih ne bi povabili na rojstnodnevno zabavo[/hint].

To, da je Richard Bachman (I C what U did there) Stephen King sem vedel, a nisem bil pretirano pozoren ori najavni oz, odjavni špici. Sicer pa kot sem zapisal, 80+ zadev (vključno z mini-serijami) je bilo posnetih po Kingovih delih. RISPEKT!

ninja pravi ...

apt pupil je štirka

Anonimni pravi ...

pa še bolj zanimivo mi je to koliko velikih igralskih kalibrov, tako v moških kot ženskih vrstah je zavrnilo sodelovanje v filmu. Med drugimi Jack Nicholson, William Hurt, Al Pacino in drugi in danes legendarno vlogo Annie med drugimi Anjelica Houston, zaradi zasedenosti z drugim filmskim projektom s katerim se je kasneje znašla med nominiranci za glavno žensko vlogo. Najbolj hecno pa je to da sta isto leto bili nominirani obe Kathy in Anjelica in kako je kasneje morala Anjelica besno pogledovati kako ji Kathy krade Oskarja

Sadako pravi ...

To se dogaja velikokrat, a navsezadanje si igralce, ki so bili za vloge mišljeni v prvem planu v njih le stežka predstavljamo. No vsaj po tem, ko smo že videli film.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji