7 home invasion filmov; part I

Grozljivke napadajo različne kotičke naših strahov in home invasion filmi se osredotočajo na enega izmed najbolj intimnih ter ranljivih. Prcej nelagodno si je namreč predstavljati, da smo lahko žrtve brutalnih napadov tudi znotraj naših na videz varnih zidov.









Ljudje smo povečini obsedeni z nasiljem (seveda kadar se nekdo ne znaša nad nami samimi ali pa našimi bližnjimi) in se le stežka upremo voajeristični skušnjavi, kadar se pred našimi očmi znajde kakšen grozljiv prizor. Je že res, da si ob nasilnih dejanjih morebiti zatiskamo ali prekrivamo oči in zgroženo ter panično vzdihujemo, a naš pogled je kot uročen. Tega se še kako dobro zavedajo filmski ustvarjalci, med katerimi je tudi Avstrijski režiser Michael Haneke. Kar nekaj njegovih filmov (v bistvu zaenkrat prav vsi, ki sem jih imel priložnost videti) se namreč ukvarja s tematiko nasilja, izkoriščanja in voajerizma, med tistimi najbolj znanimi pa je tudi tokratni meta film. 














V njem si 2 na prvi pogled izredno prijazna mladeniča privoščita divje izživljanje nad 3-člansko družino med njenim oddihom v bližini idiličnega jezera. Sprva so njune igrice še dokaj nedolžne in temeljijo predvsem na verbalnem izživljanju, a kaj hitro se izkaže, da si je družinica na grbo nakopala prava psihopata. Še en klasičen home invasion film boste rekli, toda ne bo povsem držalo. Haneke nam namreč za razliko od ostalih režiserjev ne pusti, da bi se brez kakršnekoli odgovornosti naslajali nad prizori mučenja in izživljanja. S pomočjo enega izmed sadistov in njegovega nagovarjanja občinstva, nas namreč naredi za sokrivce videnega. Edino vprašanje, ki ostaja je; zakaj je bilo potrebno posneti ameriški shot-for-shot rimejk.
 

















Panic Room (2002)



Veliko režiserjev si že v zgodnjih letih filmskega ustvarjanja nase nakoplje breme preteklih filmov. Med njimi je zagotovo tudi David Fincher, mož odgovoren za Se7en (1995) in Fight Club (1999). Po teh dveh mojstrovinah je bila lestvica za njegove prihodnje filme postavljena izredno visoko. Zaenkrat je kljub dejstvu, da so The Game (1997), Zodiac (2007), The Curious Case Of Benjamin Button (2008), The Social Network (2010)… in tudi tokratni, praviloma več kot solidni filmski izdelki, še ni uspel preseči. Toda za razliko od nekaterih režiserjev, ki so v gonji po ponovitvi sovjih filmskih mojstrovin iz začetka kariere pogoreli, se David Fincher ni dal in je še vedno sinonim za filmsko kvaliteto.










Videl sem vse njegove celovečerce in moram reči, da je ravno tokratni njegov najšibkejši izdelek, a kot že omenjeno, še vedno precej soliden. Krasijo ga namreč napetost, dopadljiva in rahlo stilizirana fotografija, odlična igra (predvsem Jodie Foster) ter dodelan scenarij. Skratka prisotne so vse prvine značilne za Fincherjeve filme, a kljub vsemu filmu manjka neka dodana vrednost, ki bi vse te elemente povezala v superiorno filmsko izkušnjo. Morda ta pomanjkljivost tiči v tem, da gre v primerjavi z ostalimi Fincherjevimi filmi za zgodbeno zelo preprost celuloidni izdelek, a roko na srce pri tokratnem podžanru je težko pričakovati kakšen konkreten presežek.

















Ko je počasi začela ugašati horror bakla, ki so jo suvereno nosile vzhodnoazijske tehnogrozljivke (pogosto se uporablja tudi izraz J-horror, ki pa se meni ne zdi najbolj primeren), so za novo gorivo poskrbele francoske grozljivke. Za razliko od vzhodnoazijskih (za material sta poskrbeli Japonska in Južna Koreja), ki so grozljivost praviloma prikazovale brez kakršnekoli uporabe krvi, so filmski predstavniki novega vala francoskih grozljivk s tem horror elementom popolnoma prežeti. Večina filmskih poznavalcev te francoske primerke uvršča v podžanr torture porn, vendar pa je na tem mestu potrebno omeniti, da se predstavniki novega francoskega horror vala od ostalih torture porn izdelkov razlikujejo v zelo pomembni stvari.













Za razliko od filmov onkraj Luže, imajo namreč mnogo bolje izpostavljeno čustveno komponento glavnih likov, s katerimi se gledalci lahko posledično lažje poistovetimo. A dodelani niso zgolj liki žrtev, ampak tudi liki napadalcev. Pričujoči film je odličen primer vsega zgoraj napisanega. Ekstremno krvav in nazoren, a hkrati z dovolj emocionalnega naboja, da si ga ne zapomnimo zgolj po klanju (še posebej čustven je zaključni kader). Odlično, sploh če vemo, da gre za celovečerni prvenec dveh mladih francoskih režiserjev, ki pa sta po tem izjemnem začetku, povsem poniknila. Škoda, kajti s tokratnim filmom sta dokazala, da bi v svet grozljivk doprinesla veliko. 


Kadar je govora o šlepanju na račun filmskih uspešnic ne moremo mimo italijanskih filmskih ustvarjalcev, mojstrov eksploatacije. Kot dober primer njihovega okoriščanja na tuj račun nam lahko služi tokratni celuloidni izdelek. Le-ta svojo prepoznavnost gradi na šokerju The Last House On The Left (1972). Pa poglejmo kako poteka eksploatacija all'Italiana. Najprej potrebujemo naslov, ki močno spominja na izdelek, s pomočjo katerega želimo priti do zaslužka (to, da v filmu dejansko prikažemo kar omenjamo v naslovu je zaželeno ni pa nujno), skopiramo in malenkost predrugačimo zgodbo, uporabimo podobne igralce (v tem primeru celo istega) in voila, easy money je tu.













Edino kar me čudi je to, da je Ruggero Deodato, mož odgovoren za istega leta posneti Cannibal Holocaust (1980), s svojo »priredbo« prvenca Wesa Cravena čakal tako dolgo. Tistim, ki ste si ga ogledali je najbrž kristalno jasno, da zna biti tudi tokratni film precej neprijazen do nežnejšega spola. In tudi je, saj praktično ne mine prizor v katerem ženska ne bi bila trpinčena. Vseh 5 žensk, ki se pojavi na filmskem platno je namreč psihično in fizično zlorabljenih. Na srečo so tudi tokrat deležne nekakšne finalne katarze, a bolj pomembno je to, da smo gledalci deležni enega najbolj nesmiselnih in posiljenih twistov videnih na filmskih platnih. 




Malenkost bolj sofisticiran predstavnik tokratnega podžanra. V njem namreč nastopi glamurozna Audrey Hepburn, ki je bila za vlogo slepe žrtve celo nominirana za Oskarja. Naključje je hotelo, da ji ga je speljala igralka z istim priimkom, Katherine Hepburn za vlogo v filmu Guess Who's Coming To Dinner (1967) (prireditve sicer nisem gledal, ampak upam, da je tisti, ki je iz kuverte potegnil listek z nagrajenko izgovoril naslednje besede:« And the Oscar goes to Hepburn (dvomim)). Da ne bo kdo mislil, da bi si Audrey zlati kipec tudi zaslužila, kajti moje osebno mnenje je, da je bila vprašljiva že njena nominacija v kategoriji najboljše igralke za glavno žensko vlogo.














Gre za enega izmed tistih filmov, ki svojo kvaliteto ustvarja s pomočjo suspenza zgrajenega na temačni in preteči atmosferi in na žalost tudi na račun površnega in nedodelanega scenarija. Le kako bi si drugače lahko razlagali vse neumnosti, ki jih počne oz. še bolje ne počne slepa Audrey, medtem ko se ji po stanovanju prosto sprehajajo popolni neznanci. Vendar hvala bogu navkljub tem nedovršenostim film deluje izvrstno, ustvarjeni suspenz pa je vreden celo samega Hitchcocka. Še posebej v finalni sekvenci, ko režiser Terence Young (odgovoren za prve 3 filme o tajnem agentu 007) spretno uporabi igro svetlobe in nenavadnih snemalnih kotov.



Predstavniki home invasion podžanra so si povečini podobni kot jajce jajcu in se poleg tistega najbolj očitnega (različni igralci) razlikujejo zgolj v malenkostih. Tokratnega lahko poleg tega, da gre za španski film, od ostalih ločimo tudi po njegovi brutalnosti in eksplicitnosti. Poleg The Inside (2007) gre namreč za najbolj nasilen in krvav izdelek na tokratni lestvici. Njegov ogled tako priporočam le tistim, z izredno trpežnim filmskim želodcem. Omenjeno razliko bodo opazili prav vsi, filmofili z malo več kilometrine pa bodo poleg over the top nasilja opazili tudi, da gre za film, ki je za razliko od ostalih, posnet s pomočjo ekstremno dolgih kadrov, kar je za žanr grozljivk in njenih derivatov precej nenavadno.











Večina novodobnih grozljivk namreč suspenz in svojo grozljivost gradi s pomočjo hitrih rezov in tako imenovanih BU! efektov. Le tisti najbolj drzni si upajo svoj film zgraditi s pomočjo dolgih kadrov. Navsezadnje je ravno pri grozljivkah najpomembneje to, da so ljudje na (ne)pravem kraju ob (ne)pravem času in to je najlažje doseči s kar se da kratkimi kadri. Tako da na tem mestu velik plus režiserju tokratnega filma. Po drugi strani pa velik minus za nedodelano in preveč preprosto zgodbo (čeprav se zavedam, da se v podžanru home invasion filmov le stežka ustvarja revolucijo). Tako je praktično vse kar ostane od tega filma ekstremno nasilje, podprto z domiselno fotografijo in sila realistično igro.














When A Stranger Calls (2006)



Kar je izvirnik When A Stranger Calls (1979) prikazal v 20-ih minutah so v rimejku raztegnili na približno uro in pol. Tri četrtine filma se tako praktično ne dogaja nič konkretnega. Zaradi nadležnih klicev se glavna igralka zaskrbljeno sprehaja po hiši v kateri čuva otroke ter pregleduje bivalne prostore. Klici postajajo vse bolj nadležni in potem vrhunec filma: klici so bili opravljeni znotraj hiše. Suspenz, ki je v izvirniku pošteno pretresel, tokrat pač ne. Pa ne zgolj pri tistih, ki so že videli verzijo iz leta 1979 (nastalo po urbani legendi), ampak tudi pri vseh tistih, ki so si uspeli pogledati napovednik. Ustvarjalci le-tega so namreč že z njegovo pomočjo razkrili lokacijo psihopata.










Daleč najbolj pozitivna stvar, ki jo lahko rečem o tokratnem filmu, je izbira lokacije. Tako zunanjost kot notranjost hiše v kateri se dogajajo psihološke igrice, sta namreč naravnost dih jemajoči. Vse ostalo je drek, začenši z glavno igralko (Camilla Belle). Ta sicer izgleda dokaj simpatično, a kaj ko so njene igralske sposobnosti nekje na nivoju Stevena Seagala (morda bi jo rešilo to, da bi se malenkost bolj razgalila, a se ne). Njene reakcije so naravnost neverjetne, prestrašena pa je že od prvega trenutka dalje, ko vstopi v hišo. Dovolj o kvaliteti filma pove tudi dejstvo, da je morala Camilla za potrebe snemanja namesto na igralske hoditi na vaje za tek.










7 komentarjev:

Šef pravi ...

The Desperate Hours :P

Sadako pravi ...

Part II

partibrejkr pravi ...

en izmed meni ljubših podžanrov. glede na to da si dal "panic room" oceno 4, bi jo js dal tudi "secuestrados", ki je bil meni celo ljubši. "funny games" je pa med temi razred zase. vsaj zame.

Sadako pravi ...

Mnja, včasih mi je kar malo žal, da sem si zbral samo 5-stopenjsko lestvico, ker potem imajo nekateri filmi isto oceno, pa čeprav se po kvaliteti kar močno razlikujejo. Tele dva sta npr. oba 3,5 (enemu sem zaokrožil navzdol, drugemu pa navzgor) :D

Ah ta subjektivizem.

Sadako pravi ...

Še večji problem nastane, ko ima oceno 3 tudi When A Stranger Calls, ki precej zaostaja za Kidnapped.

PaucStadt pravi ...

Uf ja, kot praviš, težko za gledati, ampak mižati zraven pač ne moreš :D

Funny Games je jeben, res ti zleze pod kožo. Vsaj mene je pred leti zares zadet v čelo. Francoski izbor še nisem videl, pa zanima, a kot berem, bi utegnilo biti preveč za moj želodec.

Šef pravi ...

fak, takoj poglej inside, če še nisi ...

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji