7 heroinskih odvisnežev

Za tokratno lestvico bi se rad zahvalil dvema blog kolegoma. Prvi me je z zapisom The Panic in Needle Park (1977) spomnil, da si omenjene klasike še nisem ogledal ter mi v podzavest potisnil idejo o tokratni lestvici. Le-ta pa je potem svojo končno podobo dobila s pomočjo top 10: heroin zapisa. Filmi na lestvici so bili namreč tako relevantni, da pri izbiri nisem imel težkega dela. Hvala obema.

PS Requiem for a Dream (2000) je tu: 7 depresivnih








Film, katerega vrednost se zame kljub večinsko pozitivnim kritikam skriva predvsem v dejstvu, da gre za 1. večjo vlogo legendarnega Ala Pacina. Vloga, ki mu je omogočila, da se je že naslednje leto odel v lik Michaela Corleoneja in se za vedno zapisal v filmsko zgodovino. Tako da njegovi igri res ne morem oporekati, a se mi vseeno zdi, da je Al Pacino premalo, da bi s svojo karizmo za seboj vlekel celoten film. Ostala igralska zasedba s Kitty Winn na čelu, ki je za svojo vlogo Pacinove soodvisnice Helen celo pobrala nagrado v Cannesu, mi namreč ne deluje preveč avtentično. Saj mi je jasno, da so narkomani precej otopeli ljudje, a vseeno sem pričakoval širšo paleto čustev.  













Dogajanje je postavljeno v newyorški Sherman Square a.k.a. Needle Park, kjer so se v 60-ih in 70-ih letih prejšnjega stoletja zbirali heroinski odvisneži. Med njimi sta tudi poskočni Bobby (Pacino) in mirna Helen (Winn), ki se znajdeta v vrtincu ljubezni in droge. Nobene skrivnosti ni, da je njuna zveza že ob prvem srečanju obsojena na propad, saj si Bobby noče priznati odvisnosti. Raje se poslužuje druge največje laži narkomanov, t. j. "Nisem odvisen, ampak samo malo eksperimentiram." (največja laž je seveda: "Od sedaj naprej se ne drogiram več".) Samo dogajanje je tako dokaj predvidljivo in umirjeno, v primerjavi z novodobnimi narko filmi ala Trainspotting (1996), Spun (2002), Requiem for a Dream (2000) … pa celo dolgočasno.
















Slepilo (2005) 



Nizkoproračunski Requiem for a Dream (2000) po slovensko. Film, ki je bil posnet že leta 2001, a dokončan in predvajan šele leta 2005 na 1. festivalu evropskega (in mediteranskega) filma v Portorožu. V njem po mariborskih ulicah krizirata mladi Tadej (Dejan Lendvaj), ki je iz trave na hors prešaltal zaradi vrstniškega pritiska in njegova punca Lana (Kaja Bilodjerić), ki se je na hors navlekla zato, ker je želela Dejanu pokazati, kako lahko je prenehati s konzumiranjem tega rjavega praška. Skupaj v konstantnem spremstvu izredno slabe igre blodita naokoli, se zadevata, prepirata, kozlata, prostituirata, preprodajata in hodita na koncerte Vlada Kreslina.
















Večni problem slovenskih filmov (gverilska produkcija ni nikakršna izjema) ostaja njihova izumetničenost, h kateri pripomoreta predvsem »umetna« govorica in lesena igra. Zaradi te rak rane slovenskega filma, sem imel tudi med tokratnim ogledom občutek, da ne gledam filma, ampak neko amatersko dramsko uprizoritev. Vendar pa da ne bodem zgolj negativen, bom na tem mestu izrekel pohvalo mladim avtorjem, ki se kljub pomanjkanju sredstev niso ustrašili na videz nemogočega podviga in so dodali svoj kamenček v (povečini) morbidni mozaik slovenskega filma. Z obravnavano tematiko in surovim prikazom le-te, so več kot zadeli žebljico na glavico.  



















The Man with the Golden Arm (1955)


Film, ki je šokiral ameriško javnost in predvsem puritance, skrivajoče se za MPAA (Motion Picture Association of America). Le-ti mu zaradi prikazovanja uživanja druge niso hoteli podariti svojega blagoslova in posledično je The Man with the Golden Arm (1955) v kinematografe prišel brez njihovega pečata čistosti (seal of approval). Povedano drugače, ogled dotičnega filma je pomenil velik greh in vozovnico za pekel. Režiser Otto Preminger se s tem dejstvom ni pretirano obremenjeval, saj je tudi eden izmed njegovih prejšnjih filmov The Moon is Blue (1953), luč sveta ugledal pod enakimi pogoji. Vedel je namreč, da je prepovedan sadež, najslajši sadež.

















Da bi bila vsa stvar še hujša, si je vlogo zadrogiranca na svoja pleča naložil nihče drug kot Frank Sinatra (za vlogo naj bi se potegoval tudi Marlon Brando) in nalogo opravil z odliko. Med drugim je bil nominiran za prestižno nagrado Oskar, a je le-ta romala v roke Ernesta Borgineja za vlogo v filmu Marty (1955). Družbo mu dela baročna Kim Novak, ki pa je poleg tečne Eleanor Parker v filmu bolj kot ne za okras. Celotno breme nase namreč prevzame kar sam Sinatra, ki je za svojo vlogo vadil tudi v domu za odvisneže. Znanje je nato dodobra unovčil predvsem v sceni, v kateri se poskuša očistiti heroina. Posneto v stilu film noir, a brez prepotrebne napetosti.  





















Christiane F. - Wir Kinder vom Bahnhof Zoo (1981) 


Film, ki šokira s svojim realizmom in dejstvom, da so đankiji tokrat predvsem otroci oz. mladostniki stari od 13 do 17 let. Šok je še toliko večji, ko izvemo, da je film posnet po resničnih dogodkih. Vera Christiane Felscherinow je bila namreč 13 letna deklica živeča v Zahodnem Berlinu, ki je dejansko izkusila pekel postaje Zoo. Njena zgodba je najprej začela dobivati avdio podobo, ko jo je na zaslišanju, kjer je pričala proti moškemu obtoženemu za spolni odnos z mladoletnikom (le-ta se je prostituiral zaradi denarja s pomočjo katerega bi lahko prišel do fiksa). Med zaslišanjem jo je namreč opazil nek novinar, ki jo je kasneje izprašal o njeni življenjski zgodbi.














Tako knjiga napisana po avdio posnetkih, kot tudi film prirejen po knjigi, sta v trenutku postala kultna. K razpoznavnosti filma je pripomogel tudi David Bowie, ki je za film prispeval tako glasbeno podlago kot tudi svojo persono in to ravno na vrhuncu svoje slave. Pa vendar daleč od tega, da bi bil Bowie glavna atrakcija filma. Glavne zvezde so namreč otroci (povečini vsi naturščiki), ki s svojo igro in podobo uprizorijo šokantno relevanten prikaz berlinske narko scene poznih 70-ih in zgodnjih 80-ih let prejšnjega stoletja. Za šus so pripravljeni storiti praktično vse, najhuje pri vsem pa je to, kako hitro jih droga posrka v svoj smrtonosni objem. 

















Trainspotting (1996)



Za razliko od ostalih filmov na tokratni lestvici je tempo filma Trainspotting (1996) bolj navit in liki delujejo kot bi bili na speedu in ne na heroinu. Konstantno nekaj čebljajo, popivajo, plešejo in celo fukajo (in to ne zaradi tega, da bi si prislužili kakšen cekin za drogo, ampak zaradi užitka). Utihnejo samo kadar si pritisnejo šus, kar pa ni tako poredko, ampak odlični angleški režiser Danny Boyle se bolj kot na njihovo zadevanje, osredotoči na vmesne dogodke in to se izkaže za odlično potezo. Liki, med katerimi je v ospredju vrhunski in zame nikoli boljši Ewan McGregor, so namreč izredno zanimivi, naviti, norčavi … Zahvala za to pa gre v veliki meri avtorju istoimenskega romana Irvinu Welshu.













Zgodba je postavljeno v glavno mesto Škotske Edinburg (zaradi ostrega škotskega naglasa in hitrega govora so morali za ameriško tržišče prvih 20 minut filma celo sinhronizirati), kjer se po ulicah potepa skupinica mladih zadetkov. Gre za prijatelje, ki pa jih bolj kot pristni medčloveški odnosi povezuje droga, kar se izkaže predvsem proti koncu filma. Poleg izvrstne igre, tempa oz. montaže, fotografije, scenarija, režije … si pohvalo zasluži tudi glasbena podlaga. Še posebej melanholično-romantični komad Louja Reeda Perfect Day, ki v tem filmu dobi povsem nove dimenzije in poskrbi za eno najboljših avdio-vizualnih sekvenc. Vrhunsko!
















Candy (2006)



Filmi o heroinskih odvisnežih so zelo šokantni, ob njihovem ogledu pa nas pogosto spreletava občutek nelagodja. Veliko ljudi namreč dobi neprijetne skomine že, ko na filmskem platnu zagledajo, kako igla penetrira skozi kožo (med njimi sem tudi sam, tako da bi bil bolj slab junkie). Če to ni dovolj pa smo tekom filma priča še propadanju telesa in duha. Pred našimi očmi se namreč odvrti transformacija hujša od tiste, ki jo je doživel Gregor Samsa. Zaradi tega dejstva se vam bodo prav vsi celuloidni izdelki na tokratni lestvici vtisnili v spomin, tisti ki vam bo pustil najgloblji pečat (vsaj meni ga je) pa zna na veliko presenečenje (vsaj pri meni je bilo tako) biti avstralski Candy (2006).













Film si je pri meni to častitljivo titulo pridobil z izredno avtentičnim prikazom propada nekdaj tako srečnega para in še posebej s prizori, ki sledijo poizkusu očiščenja glavnih dveh protagonistov. Glavna igralca, mnogo prehitro ugasli Heath Ledger (glede na razvoj njegovih vlog sem prepričan, da bi se razvil v enega najboljših igralcev Hollywooda) in seksi Abbi Cornish, namreč odlično uprizorita zgoraj omenjeno transformacijo. Njuna strma pot navzdol je prikazana s pomočjo treh poglavij, ki se priročno imenujejo Heaven, Earth in Hell in še posebej zadnji del vam zna za vedno ostati v spominu. Slepilo (2006) oz. Requiem for a Dream (2000) na avstralski način.  
















The Baskeball Diaries (1995)



Morda Leonardo »babyface« DiCaprio ni bil najbolj posrečena izbira za đankija v filmski adaptacija najstniškega dnevnika Jima Carrola (v filmu ga lahko opazimo kot narkomana, ki Leonardu razlaga eno izmed svojih življenjskih prigod). Tudi ko je popolnoma zafiksan in zblojen, je DiCaprio preveč angelski, da bi lahko avtentično upodobil narkomana. Žal pa poleg njega za podobnim sindromom trpijo tudi ostali liki, saj so dokaj nedodelani in neizraziti (na tem mestu velja izpostaviti predvsem Jimovo mamo, njegove košarkarskega trenerja, učitelja, prijatelja … oz. vse, ki ga v filmu obdajajo). Filmu pa dela medvedjo uslugo tudi dejstvo, da je (pre)poln klišejev.














Po drugi strani pa veliko ljudi hvali samo knjigo Jima Carrola, ki je bila med drugim ena izmed najljubših tragično preminulega Riverja Phoenixa (nekaj časa je bil River celo glavni kandidat za vlogo Jima, a se je odločil, da je prestar za upodobitev 15-letnika - star je bil 25, medtem ko je bil Leonardo star 20 let). Za razliko od filma je zgodba v knjigi postavljena v 60. in ne v 90. leta prejšnjega stoletja, njen glavni problem pa je že omenjena avtentičnost. Vendar ne glede na vse omenjene kikse je The Basketball Diaries (1995) še vedno povsem gledljiv film, saj se pred našimi očmi odvrti tragična zgodba mladostnika, ki je svoje sanje zamenjal za iluzijo droge.   














Objavljeno pod |

6 komentarjev:

Šef pravi ...

yaay, z requiemom potem res popoln seznam :P

Tomaz Z. pravi ...

Christiane F, 35 let kasneje, se vedno vztraja. http://christiane-f.com/autoren/

PaucStadt pravi ...

Dober izbor in zanimiva tematika. Meni vseeno najboljši od teh kar The Panic in Needle Park, tudi Candy zelo dober in spomnim se, da sem ga videl le kakšen dan pred Ledgerjevo smrtjo. :S

Slepilo pa še nisem videl.

Rado Mikolič pravi ...

Dober izbor in diskusija. Kot zanimivost: Christiane F. se je tudi blazno bala igle (pri zdravniku), tako da nisi varen... ;)

filmoljub pravi ...

Lou Reed (1942--2013)
http://www.youtube.com/watch?v=qLgrTk7Gr38

Sadako pravi ...

Tole je res filmsko-glasbeni orgazem: http://www.youtube.com/watch?v=xbRMsT3lpv4

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji