7 izganjanj hudiča

Bitka med svetlobo in temo oz. med dobrim in zlim je sestavni del človeške kulture, saj zapise o teh religijskih elementih najdemo že pri prvih civilizacijah. Nič drugače ni, ko je govora o zgodovini filma. Zle sile so namreč reden gost v žanru grozljivk, celo tako pogost, da lahko govorimo kar o podžanru, v katerem je glavni negativec Satan (oz. kakršno ime že pač dobi ta vrhovni poglavar teme), ki se v določenih primerih vtihotapi v telesa in um ljudi.












Velikokrat se zgodi, da pri izbiri filma, ki ga bo doletela čast, da z njim odprem novo lestvico, nimam nikakršnih problemov. To še posebej velja za tokratni zapis, ko je bilo povsem samoumevno, da bo The Exorcist (1973) tisti, ki nas bo popeljal v filmski svet izganjanja hudiča. Gre namreč za opevani kult, ki je grozljivke iz obskurnih drive-in kinematografov s pomočjo visokega proračuna, bravurozno prestavil na velika platna. Ljudje so med predstavami zapuščali dvorane, kričali, se počutili nelagodno, utesnjeno, nekateri so celo omedleli, spet drugi so morali po predvajanjih poiskati pomoč psihiatra. Reklama, ki si jo grozljivka lahko le želi.













Film Williama Friedkina temelji na resničnih dogodkih, ki naj bi se dogodili v letoma 1928 ter 1949. Za scenarij (po svoji lastni knjižni predlogi) je poskrbel William Peter Blatty, ki si je za svoje delo celo prislužil Oskarja. Glavna zvezda celuloidnega izdelka je 12 letna Regan (Linda Blair), katere dušo in telo obsede sam satan. S pomočjo odlične maske, izredno eksplicitnih kletvic in seksualnih prizorov (razdevičenje oz. samozadovoljevanje s pomočjo razpela, je eden izmed ključnih in najbolj kontroverznih posnetkov svetovne kinematografije), se nam njena podoba usede globoko v spomin. Izvirnik je dobil kar nekaj nadaljevanj dvomljive kvalitete. Omembe vreden je predvsem The Exorcist III (1990).

















The Last Exorcism (2010)



Večina kasnejših filmov, ki so nastali za zgoraj omenjenim, se je poskušala šlepati s pomočjo slave svojega predhodnika. Morda je bilo to še najbolj očitno (če odštejemo italijanske in turške bootleg filme) pri tokratnem izdelku. Ustvarjalci so namreč dobro vedeli, da je za uspeh filma najpomembnejša reklama in posledično so na britanski reklami poster za svoj umotvor umestili sliko, na kateri je bilo moč videti dodobra obdelano dekletce ter pod njo okrvavljen križ (več kot očitna referenca na zgoraj omenjeni kultni prizor), a so zaradi pritožb oblasti reklamni plakat prepovedale. Še en dokaz več, kako kontroverzen je moral biti The Exorcist (1973) v času svojega nastanka.  














Poleg slovesa starega filma pa se je The Last Exorcism (2010) poslužil tudi trenutno zelo popularnih found footage filmov (popularnih predvsem zaradi praviloma izredno pozitivnega razmerja med vložkom in izkupičkom), v katerem pa je zaznati tudi vpliv mockumentarcev. Posledično se film prične zelo obetavno (glavna zvezda je duhovnik v podobi Patricka Fabiana), a kmalu začne izgubljati na kvaliteti. Najbolj očitno se to zgodi, ko se začnejo v filmu pojavljati elementi grozljivke (na tem mestu pohvala »obsedeni« in hipermobilni Ashley Bell, ki je prizore obsedenosti odigrala brez pomoči posebnih učinkov), saj ustvarjalci med drugim pozabijo, da naj found footage ne bi vseboval nediegetske glasbe.

















This Is the End (2013)



Vem, da tole primarno ni film o izganjanju demonov, ampak meta komedija o apokalipsi. Toda film me je pozitivno presenetil in ker je scena z izganjanjem hudiča ena izmed bolj bizarnih, sem se odločil, da si This Is the End (2013) zasluži omembo med tokratnimi celuloidnimi izdelki. V njem imajo glavno besedo novodobni filmski komiki, ki so pred leti priplavali na površje s pomočjo komedije za zadetke Pineapple Express (2008). Z režijo se je spopadel Seth Rogen (gre za njegov celovečerni prvenec), k sodelovanju pa je povabil tudi ostale pohače iz zgoraj omenjenega filma: Jamesa Franca, Dannyja McBridea ter Craiga Robinsona.











Poleg omenjenih sta glavni zvezdi še Jonah Hill (nesrečnež, ki ga obsede demon) ter Jay Baruchel, v filmu pa najdemo tudi ogromno zanimivih cameo vlog ala Michael Cera, Emma Watson, Rihanna, Channing Tatum … Vsi omenjeni liki v filmu z dobršno mero pretiravanja igrajo sami sebe in večino časa improvizirajo. Ponavadi nisem ljubitelj takšnega eksperimentiranja, saj dialogi vse prehitro zapadejo v banalnost oz. v primeru komikov v posiljeno pretiravanje. A tokrat na srečo, kljub hoji po zelo tankem ledu, v večini primerov ni tako. K sreči pa se je za napačno izkazalo tudi predvidevanje, rojeno iz prvih sekvenc filma, da je pred menoj še en primitiven projekt za zadetke.  














Repossessed (1990)



The Exorcist (1973) je s tokratnim izdelkom doživel tudi svojo filmsko parodijo. V njej sem nam v glavni vlogi predstavi Leslie Nielsen (niste pričakovali kaj?). Toda za razliko od njegovih najboljših vlog v parodijah ala Airplane! (1980), The Naked Gun: From the File of the Police Squad! (1988) in njegovih dveh nadaljevanjih, se Leslie tokrat ne znajde najbolje (kar se je zgodilo v že kar nekaj parodijah). Da ne bo pomote, tudi tokrat je precej zabaven, a žal mu ustvarjalci filma niso priskrbeli pravega materiala oz. so mu ga navrgli preveč. Celoten film je namreč zgolj štos na štos in nekateri delujejo, a žal velika večina izmed njih ne doseže želenega učinka.













Poleg mojstra za parodije je omembe vredna tudi Linda Blair (jp, prav tista deklica, ki je igrala žrtev Luciferja v originalnem The Exorcist (1973)). Nesrečnico demon ponovno obsede in na pomoč ji priskoči mladi duhovnik Luke (Anthony Starke), ki pa sam ni dorasel izganjanju. Pomoč mu ponudi oče Jebedaiah (Lessli Nielsen), ki je zle sile izganjal že ob prvi dekličini obsedenosti. In to je to. Vse ostalo so povečini nesmiselne fore, ki so v večini primerov povsem izven konteksta zgodbe, ki se odvija pred našimi očmi in so nekje v rangu štosov iz kasnejši Lesliejevih filmov ala: Spy Hard (1996), 2001: A Space Travesty (2000), Dracula: Dead and Loving It (1995) …  
















Drag Me to Hell (2009)



Dolgo pričakovani film leta 2009 je vsaj pri meni pustil dokaj mlačen vtis pa čeprav sem vedel, da se Sam Raimi kljub žanrski vrnitvi h koreninam, ne more približati legendarnim The Evil Dead (1981), Evil Dead II (1987) ter Army of Darkness (1992). Hollywoodska mašinerija ga je namreč predelala v človeka, kateremu so na kožno pisani blockbusterji tipa Spider-Man. Nič hudega, dokazal je namreč, da se znajde tudi na tem področju. Razmišljal sem, če bi filmu morda pomagal Bruce Campbell, ki je bil sprva mišljen za vlogo v Raimijevemu izdelku, a je vlogo zavrnil zaradi preobremenjenosti z Burn Notice (2007 - ) in odgovor se glasi ne.











Časi, ko je nastala tako imenovana Evil Dead trilogija so bili pač drugačni in kljub temu, da je scenarij za Drag Me to Hell (2009) nastal že takrat, film ne deluje najbolje. Vsaj meni se večina Raimijevih for zdi pretiranih in posiljenih, medtem ko sem mnenja, da bi v 80-ih letih prejšnjega stoletja, delovale naravnost fantastično. Scene s staro ciganko, ki uroči mlado Alison Lohman so namreč precej cheesy, zmagovalen pa je prizor v katerem druščina medijev in preklete mladenke medse povabi zlobnega duha (ta se za trenutek naseli v kozo, sprva namenjeno za žrtvovanje). Škoda torej, da se Sam Raimi ni lotil projekta takoj po omenjeni trilogiji, a kdo bi mu zameril. Zelenci so pač zelenci. 














The Rite (2011)



Eminenca filmske kritike gospod Roger Ebert je pričujoči film pohvalil, predvsem zaradi njegove avtentičnosti in igralske zasedbe. Z vsem spoštovanjem do nedavno preminulega recenzenta, a ne vem če sva gledala isti film. Je že res, da je The Rite (2011) posnet po knjigi, ki je osnovana na resničnih dogodkih kalifornijskega duhovnika Garyja Thomasa (v filmu preimenovan v Michaela Kovaka, ki ga upodobi Colin O'Donoghue), a daleč od tega, da bi se pretirano oklepal resnice. Nenazadnje nam izganjanje demonov predstavlja kot neko vsakodnevno prakso vatikanskih duhovnikov, za katero se posebej izobražujejo tisti najbolj nadarjeni, da o samem prikazu obsedenosti niti ne govorim.











Filma ne reši niti tisti na katerega so po vsej verjetnosti najbolj računali. Anthony Hopkins sicer v vsakem kadru ukrade šov, a kaj ko je teh kadrov premalo. Povsem medlo vlogo ima tudi kultni Rutger Hauer, ki ga vidimo zgolj na začetku in bi bil lahko izkoriščen mnogo bolje. Potem je tu še obvezni ženski lik, ki zaradi mene tudi če ga v filmu ne bi bilo, saj ne predstavlja prav nikakršne dodane vrednosti. Tako nam ostane le še glavni igralec, že omenjeni Colin O'Donoughe, ki pa bolj kot na velika platna paše na televizijske zaslone, saj mu manjka prepotrebne igralske širine in predvsem karizme. Žal, g. Hopkins ne more odigrati vsega sam pa čeprav upodobi tako izganjalca kot obsedenega.  














The Exorcism of Emily Rose (2005)



Film se naslanja na resnično zgodbo nemškega dekleta Anneliese Michel, ki je bila pri 16-ih letih diagnosticirana kot epileptični bolnik. Kasneje je zapadla v manično depresijo, popadala so jo samomorilska nagnjenja, povrhu vsega pa je postala tudi pretirano nestrpna do verskih simbolov, za kar naj bi bili krivi glasovi v njeni glavi. Ravno zaradi slednjega so se njeni (pre)verni starši odločili na pomoč poklicati duhovnika, ki bi iz nje izgnal zle demone. Sprva so duhovniki prošnjo staršev zavrnili, a leta 1975 vseeno pričeli z izganjanjem. V približno 10-ih mesecih so na ubožici skrivno izvedli 67 izganjanj, ki so trajala tudi do 4 ure naenkrat. Anneliese je leta 1976 umrla podhranjena in dehidrirana.











Filmska zgodba je postavljena v čas po izganjanju, se pravi na sodišče, kjer so sodili duhovniku (v resničnem življenju sta hudiča izganjala dva), odgovornemu za smrt dekleta (obsedenko odlično upodobi Jennifer Carpenter). Samemu izganjanju pa smo priča s pomočjo flashbackov, ki so kot nekakšen film zase. Oba dela se sicer spretno prepletata, a je tisti, ki uprizarja obsedenost mlade Emily mnogo grozljivejši, bolj napet in tudi bolje odigran (Carpenterjeva naj bi obsedenost odigrala praktično brez posebnih efektov). Tako bi bilo za konsistentnost filma morda celo bolje, če bi se ustvarjalci v celoti poslužili zgolj dogajanja predstavljenega v flashbackih. 










Objavljeno pod |

5 komentarjev:

filmoljub pravi ...

http://www.youtube.com/watch?v=4vcNnS9k884

filmoljub pravi ...

http://www.youtube.com/watch?v=ZOtIoBAxDUw

Max Cherry bail bondsman pravi ...

james woods = najboljši izganjalec

http://i1.ytimg.com/vi/4vcNnS9k884/maxresdefault.jpg

Lord of Transcedence pravi ...

čudi me,da legendarni The Exorcist ni bil uporabljen že prej v kaki drugi tvoji lestvici. Pa a se res ni našel kak boljši primer kot pa The Rite

Sadako pravi ...

Se mi zdi, da ne obstaja bolj primerna lestvica kot tokratna za The Exorcist (1973). Včasih imam namreč film(e) in lestvice, ki pašejo zraven že dolgo v mislih, tako da so nekateri filmi praktično že rezervirani in zgolj na standbyju. Tako kot omenjeni na primer.

Kar pa se tiče The Rite (2011) je pa tako. Nikoli ne dajem zgolj najkvalitetnejših predstavnikov, če to ni izrecno napisano v naslovu lestvice kot npr. 7 veličastnih ali pa 7 mojstrovin mojstra suspenza ...

Katerega bi dal pa ti namesto The Rite (2011)?

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji