7 ikon antičnega Rima

Antični rim je bil prostor, kjer se je nadaljevala v stari Grčiji rojena zgodba evropske civilizacije, ki je svoje navade sčasoma vsilila takorekoč celemu svetu. To je bil prostor, kjer se je na eni strani pilila demokracija, na drugi strani pa spletke, orgije, grozodejstva in korupcija. Po 2000 letih na zahodu torej nič novega. Kruha in iger.




PS Največji med največjimi, Ben-Hur (1959), se nahaja tukaj: 7 velikih zmagovalcev Oskarjev.





Spartacus (1960) 



Stenley Kubrick je bil obseden s popolno kontrolo nad svojimi filmi in o tej njegovi hibi kroži nešteto anekdot. S tokratnega snemanja je morda najbolj zanimiva ta o statistih privezanih na križ. Ko se statist v daljavi na dvajsetem križu zadaj levo ni zvijal od bolečin, je 31-letni Kubrick svojega asistenta Marshalla Greena poslal naj ga okara. Green se je odpravil na pot in ko se je vrnil je poročal, da je na križu lutka in da se zaradi tega ne premika. Kubrick je le hladno odgovoril: »Potem naj jo nekdo premika s pomočjo žice.« A pri tokratnem filmu Kubrick ni bil the big boss. To je namreč bil izvršni producent Kirk Douglas, ki je tudi upodobil glavni lik Spartacusa. Posledično Kubrick tokratnega filma ne priznava za svojega.











Spartacus (109 - 71 B.C.E.) je bil rimski suženj oz. gladiator, ki je proti razvajeni rimski aristokraciji vodil enega izmed največjih uporov zatiranih množic. V ogled vam priporočam leta 1991 restavrirano verzijo, ki s pomočjo dodatnega (poprej cenzuriranega) materiala še bolje osmisli karakterje nekaterih likov iz ozadja (lik Crassusa, ki ga upodobi Laurence Olivier), poleg tega pa ponuja tudi bolj ostro ter živo sliko in prostorski zvok. Skratka gre za epsko mojstrovino, ki jo odlikujeta odlična fotografija (Kubrickov zaščitni znak) ter igralska zasedba (Oskar za stransko moško vlogo Petra Ustinova). Za konec pa samo še tole: »I am Spartacus!«














Gladiator (2000) 



Vrhunec filma je zagotovo, ko z Oskarjem za glavno moško vlogo nagrajeni Russel Crowe odstrani svojo zaščitno čelado in cesarju Commodusu zabrusi: »My name is Maximus Decimus Meridius, commander of the Armies of the North, General of the Felix Legions and loyal servant to the true emperor, Marcus Aurelius. Father to a murdered son, husband to a murdered wife. And I will have my vengeance, in this life or the next.« Zna biti, da se boste ob omenjenem prizoru pošteno naježili, a tudi če se ne, obstaja še kar nekaj takih močnih prizorov, ki bodo igrali na vaša čustva. Ob nekaterih morebiti celo zajokate, saj je Gladiator (2000) pravi čustveni rollercoaster.











In poleg kostumov je ravno ta manipulacija največje orožje omenjenega filma. Posebni učinki namreč niso nič posebnega, fotografija prav tako ne, scenarij je že stokrat videna zgodba o maščevanju in tudi igra ni na nekem visokem nivoju. A kljub temu je Gladiator (2000) uspel pokasirati kar pet zlatih kipcev, med drugim tudi tistega za najboljši film (nominiran pa je bil kar v 12-ih kategorijah). Gre pač za vrhunsko zastavljeni spektakel epskih razsežnosti in take filmske izdelke, ki so bili nekoč zaščitna znamka studiev onkraj Luže, je Hollywood kot kaže močno pogrešal. Seveda je tu zgodovinska avtentičnost drugotnega pomena, a tisto najbolj pomembno, se pravi zabava, je zagotovljeno.













Caligula a.k.a. Caligola (1979)



Večina filmskih kritikov je tokratni film popolnoma raztrgala. Roger Ebert ga je označil kot »…sickening, utterly worthless, shameful trash. If it is not the worst film I have ever seen, that makes it all the more shameful.« Sam pa se ne morem povsem strinjati, saj gre po moje za zelo soliden film, ki na začetku obeta še precej več kot kasneje dostavi. Predvsem zato, ker je glede na mojo predstavo in znanje še najbolje zadel zeitgeist antičnega Rima, a seveda le, ko je govora o patricijih oz. višjem družbenem sloju. Aristokracija antičnega Rima je bila znana po svojih orgijah, spletkah, krutosti, zabavah, norosti in hedonizmu in Caligula (1979) nam predstavi ravno ta aspekt.  













Gre za prvi mainstream film, ki vsebuje tako znane igralce kot tudi trdoerotične prizore (le-ti so bili seveda posneti ločeno in dodani v montaži) in za katerega obstaja nešteto verzij (priporočam tisto najbolj meseno). Pod njega je se podpisal in kasneje zaradi slabih kritik tudi odpisal italijanski mojster mehke pornografije Tinto Brass. V središče dogajanja je postavljen tretji rimski cesar Caligula (12 - 41 C.E.), ki pa se je na prestolu obdržal zgolj 4 leta. Zaradi svoje norosti ter izprijenosti (solidno ga upodobi Malcolm McDowell) ga je doletela čast, da je postal prvi rimski cesar, ki je bil načrtno umorjen (jp, prav tako umorjeni Julij Cezar uradno ni bil rimski cesar pa čeprav se je obnašal kot da je). 















Quo Vadis (1951)



Filmi, ki izgledajo preveč gledališko mi niso preveč povšeči, saj me zaradi preveč opazne izumetničenosti le stežka posrkajo v svoj svet. Quo Vadis (1951) je kljub svoji epskosti doseženi predvsem s pomočjo preko 10 tisoč statistov ter avtentičnih kostumov, najšibkejši ravno na omenjenem področju. Celotno dogajanje namreč izgleda, kot da bi bilo postavljeno na odrske deske. Dialogi so pretenciozni in z izjemo sofisticiranega sarkazma Petroniusa delujejo posiljeno, poleg tega pa je v veliko prizorih moč opaziti, da so bile sekvence posnete v filmskem studiu (snemali so v rimskem filmskem kompleksu Cinecittá). Poleg tega pa so ustvarjalci iz rok izpustili še eno izvrstno priložnost.

















Dogajanje je namreč postavljeno v čas vladanja najbolj norega rimskega cesarja Nera (vladal med leti 54 - 68) in producenti bi si morali upati več, a po drugi strani govorimo o Hollywoodu v 50-ih let prejšnjega stoletja. Obdobju, ki je bilo izredno puritansko in je praviloma škodilo filmski industriji. Tako tokratni film ostaja zgolj nekaj milijonska reklama za krščanstvo, saj na vse načine poveličuje zgodnje kristjane, ki so bili s strani Rimljanov kruto zatirani. Cesar Nero je bil celo znan po tem, da je kristjane uporabljal kot »gorivo« pri nočnem razsvetljevanju svojega parka, a taka kontroverznost kot še marsikatera druga v filmu seveda ni prikazana, je pa za tolažbo v filmu zamujenih priložnosti, vsem dobro znani požig Rima.




















The Robe (1953)



Tokratni film je po tematiki precej podoben zgoraj omenjenemu, saj se tudi The Robe (1953) ukvarja z začetki krščanstva, takoj po smrti odrešenika Jezusa Kristusa. Kljub temu, da je sedež nebeškega kraljestva na Zemlji v Vatikanu, se pravi znotraj samega Rima pa začetki te religije niso nakazovali, da bi se kaj takega lahko zgodilo. Kristjani so bili namreč vse do Milanskega edikta leta 313 (versko svobodo jim je podaril cesar Konstantin I, ki je zaradi božjega znamenja in dobljene bitke v imenu Jezusa Kristusa, tudi sam postal velik zagovornik novonastale religije) tretirani kot krivoverci. Posledično so bili preganjani, ob zajetju pa mučeni in praviloma tudi usmrčeni.










Tokratni film pa je tudi prvi, ki je bil predvajan v širokozaslonskem načinu imenovanem CinemaScope. Filmi posneti v zgoraj omenjenem načinu so sicer obstajali že prej, a so za dosego »panoramskega« posnetka uporabljali več kamer hkrati, posledično pa so film v kinematografih tudi predvajali na več projektorjih hkrati. Način CinemaScope pa je omogočal, da so širokozaslonski način dosegli zgolj s pomočjo ene kamere (razmerje do 2,66 : 1). Sicer pa gre za še eno tipično biblično dramo v kateri se sprva nejeverni Rimljan počasi transformira v zagrizenega kristjana, ki zaradi božjih idealov zavrže ideale najveličastnejšega cesarstva na svetu.  













Julius Caesar (1953)



Ko se je filmski studio MGM s sicer riskantnim Quo Vadis (1951) rešil bankrota, so se vodilni možje pretkano odločili, da bo njihov naslednji zgodovinski projekt, prav tako postavljen v antični Rim. Za tokratni film so tako lahko uporabili iste kostume in posledično privarčevali na proračunu. A to je bilo zgolj postranskega pomena. Tako javnost kot kritike je namreč najbolj zanimalo, kako se bo s Shakespearjevim besedilom spopadel momljajoči Marlon Brando, ki se je med zvezde izstrelil dve leti poprej s filmom A Streetcar Named Desire (1951) in si tako zgradil videz impulzivnega mačota. Pravo nasprotje od vloge Marca Anthonyja, ki ga je čakala.

















Kljub temu, da je Brando vadil zelo zavzeto (pomagal si je s poslušanjem in imitiranjem mojstra Shakespearjevih dram Luarenca Olivierja), je bilo prvo njegovo branje milo rečeno katastrofa. Na plan je celo prišla ideja, da bi njegove stavke posneli vnaprej in jih kasneje dodali v postprodukciji. A Marlon ni vrgel puške v koruzo. Še bolj zavzeto je vadil, pravo razodetje pa je prišlo, ko je ugotovil, da bo moral za verodostojno vlogo v Shakespearjevi drami opustiti metodo Stanislavskega. Uspelo mu je. Njegov govor na stopnicah senata takojci za Cezarjevo usmrtitvijo je skupaj z govorom Jamesa Masona vrhunec filma in po njem izdelek izgubi (prekmalu) na svoji ostrini.




















Cleopatra (1963)



V nasprotju s Quo Vadis (1951), ki je MGM rešil pred bankrotom, je tokratni film studio 20th Century Fox pripeljal na rob propada in končal ero pompoznih zgodovinskih oz. kostumskih dram. Proračun, ki je na začetku znašal zgolj 2 milijona ameriških zelencev, je med produkcijo namreč nabreknil na 44 milijonov (preračunano v današnje čase to pomeni okoli 320 milijonov), kar ga uvršča med najdražje filme vseh časov. Pomagalo ni niti to, da je bil izdelek s 26. milijoni najbolj donosen film leta 1963 (še vedno ostaja edini te vrste, ki je kljub prvemu mestu, prinesel izgubo) in da je bil nominiran kar za devet zlatih kipcev (zmagal je v štirih kategorijah).











Tudi kritike so bile povečini precej mlačne, predvsem zaradi dolžine predvajanja (režiserjeva različica traja preko 5 ur, tista ki sem jo videl sam pa preko štiri ure) in če bi bil hudoben bi lahko rekel, da gre za predolgo, mestoma razvlečeno 44 milijonsko modno revijo Elizabeth Taylor (med filmom Elizabeth zamenja 65 kostumov, na srečo povečini z globokim dekoltejem). Sicer pa je dotični film dovršena in zgodovinsko dokaj natančna filmska študija najbolj znane vladarice starega Egipta Kleopatre. Zadnje, ki se je še upirala nadvladi antičnega Rima in tiste, ki je s svojimi čari omrežila morda najbolj znanega Rimljana Julija Cezarja ter njegovega bestiča Marka Antonija.











Objavljeno pod |

7 komentarjev:

Šef pravi ...

good good

Alexandra bi še nekam uvrstil, namesto the robe verjetno

PaucStadt pravi ...

Tovrstne filme smo doma včasih, ko sem bil res še mulc, kar veliko gledali. Spektakli v pravem pomenu besede. Od naštetih sem videl vse, razen The Robe, ki ga v bistvu ne poznam. Največkrat pa jasno Gladiatorja in seveda Brandovega Cezarja. Tisti govor, ki ga omenjaš seveda ostane v spominu. Sploh Brandovemu fanu, kar sem včasih bil. No, saj sem še, ampak drži, da že dolgo nisem videl kakšen njegov zgodnejši film, nemara bi prav Cezarja lahko pogledal, ja.

jst pravi ...

Tile ''Rimi'' so pa res svojevrstna poslastica, sploh tisti starejšega tipa. Pravo doživetje je gledati legende v rimskih togah in pretorijskih oklepih, medtem ko se šetajo po (stereotipno, a napačno) marmornato belem Rimu. Dodala bi še par svojih preferenc: Monty Python's Life of Brian, Cleopatra (s Colbertovo), Padec rimskega imperija (osebno mi je precej boljši od Gladiatorja) in Fellinijev Satirikon.

Sadako pravi ...

Za Satyricon pa že kar nekaj let zbiram pogum. Ampak sedaj, ko sem videl Caligulo in mi je v bistvu zelo dogajal pade tudi omenjena Fellinijeva blodnja.

Also: šef, a Alexander ima sploh kaj veze z Rimom? V mojem spominu jih namreč nima.

Band3 pravi ...

Jaz bi osebno zamenjala Caligulo s Satyriconom in eno izmed tistih dveh bibličnih jajc z Leonejivim The Last Days of Pompei. Just for the LOLZ.

filmoljub pravi ...

Se kar precej strinjam z "jst", ampak drugače dober seznam in lep prispevek.

Sadako pravi ...

@Band3: tisti italijanski zmazki pridejo na vrsto, ko bo govora o "peplumu". Sem se odločil, da jim bodem posvetil celoten zapis.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji