7 Disneyjevih animiranih klasik; part I

Kot malemu mulcu so mi starši privoščili zbirko osmih knjig, ki so na svojih straneh skrivale najlepše Disneyjeve klasike. Ne vem katera spominčica je bila odgovorna, da so te davno potopljene zgodbice ponovno priplavale na dan, a nič hudega kajti dolgi zimski večeri so kot naročeni za ogled risank našega otroštva.









Večina ljudi Disneyjeve animirane različice o dobrodušnemu princu tatov ne šteje med tiste največje klasike najbolj znanega studia za risanke. Najpogosteje mu očitajo, da mu manjka tistega prepotrebnega šarma, tempa in zapomljivih popevk, ki so krasile tiste največje Disneyjeve mojstrovine. Morda gre razlog za to iskati tudi v dejstvu, da je Robin Hood (1973) šele drugi film po smrti idejnega vodje Walta Disneyja, ki se je svojim nesmrtnim likom pridružil leta 1966. Morda, kajti tudi prvi, ki je nastal po njegovi smrti, The AristoCats (1970), ni bil kaj prida. A ne smemo pozabiti, da gre za primerjavo zgolj z največjimi Disneyjevimi klasikami, ki so vse po vrsti brezčasne mojstrovine.


















Tudi tokratna animiranka je tako več kot solidna, še posebej, če ste kot otrok oboževali zgodbo o junaškem izobčencu, ki je kradel bogatim in dajal revnim. Sam sem jo. Poleg tega pa sem si pričujočo risanko v svoji mladosti ogledal nič kolikokrat (zahvala gre lokalni knjižnici, ki je poleg knjig izposojala tudi videokasete, poleg tega pa mi je bila na dosegu roke). Posledično je pri meni zapisana v izredno lepem spominu, zgoraj omenjenih »pomanjkljivosti« pa sploh ne opazim. Šele ob ponovnem ogledu sem namreč tudi opazil, da v risanki skupaj nastopajo živali, ki v resničnem življenju naseljujejo popolnoma različne habitate. Pa kaj potem.





Podobno kot pri zgornjem primeru je tudi tokrat glavni razlog za užitek ob spremljanju risanke njena knjižna podlaga. Le kateri pob še ni slišal za zgodbo o Kralju Arthurju, njegovem meču Excaliburju in vitezih okrogle mize. Zgodba v The Sword in the Stone (1963) nas popelje v Arthurjeva zgodnja leta, ko le-ta še ni kazal prav nikakršnih znakov, da bi lahko postal eden izmed najbolj legendarnih kraljev Anglije. V mladosti mu je bila namreč namenjena vloga oprode, a stvari so se začenjale spreminjati, ko ga je pod svoje okrilje vzel čarovnik Merlin. Le-ta ga je s pomočjo raznih transformacij v živalski svet naučil lekcij, ki so dečku pomagale, da je iz skale izruval meč in posledično postal kralj Anglije.

















A v risanki podajanje zgodbe precej zaostaja za tistim v istoimenskem romanu, ki je kasneje dobilo še tri nadaljevanja. Predvsem to velja za zgoraj omenjene transformacije, ki v risanki nimajo kakšnega globljega pomena (sekvenca, ko se Merlin in Wart spremenita v ribi) ali pa je ta povsem zgrešen (sekvenca, ko se Merlin in Wart spremenita v veverici). Opazka pa leti tudi na sam konec oz. vrhunec filma, ko mladi Arthur stori tisto, kar ni uspelo še nikomur. Sekvenca, ko zagrabi za meč in le-tega izvleče iz skale je namreč precejšnje razočaranje. Zgodi se namreč preveč na hitro in brez kakršnekoli mističnosti. Škoda, kajti na tem mestu je nastala legenda o Kralju Arthurju.
 



Najbolj nekonvencionalna izmed Disneyjevih animiranih klasik, saj v glavni vlogi spremljamo dekletce, ki za razrešitev svojih težav in vstopa v svet odraslih ne potrebuje nikakršnega princa na belem konju. Vse nevšečnosti, ki ji prekrižajo pot namreč odpravi sama. Poleg tega pa gre za risanko, ki je vsebinsko gledano povsem raztreščena in brez kakršnekoli rdeče niti. Tudi vizualno je nekaj posebnega. Na prvi pogled animacija sicer izgleda dokaj preprosta, a gre za eno izmed najbolj dodelanih Disneyjevih stvaritev, ki pa meni ni bila najbolj povšeči. Morda bi bilo drugače, če bi jo kot mladostnik videl v 60-ih ali 70-ih letih prejšnjega stoletja.

















Za risanko mi namreč Alice in Wonderland (1951), ki je doživela tudi malo morje filmskih adaptacij, deluje preveč zmedeno. Na trenutke človek celo pomisli, da je bila narejena za tiste, ki se radi zadevajo s halucinogenimi drogami in ne za otroke. Je že res, vsebina in forma predstavljata sanjski svet mlade Alice, ki vanj zdrkne sredi dolgočasnega predavanja njene starejše sestre, a ustvarjalci bi to lahko naredili na mnogo bolj dodelan način. V risanki namreč manjka kar nekaj ključnih elementov iz del angleškega pisatelja Lewisa Carrolla, ki v Alice's Adventure in Wonderland ter Through the Lookin-Glass tako spretno prepletajo resnični in fantazijski svet.
 



Priznam tokratni film sem si ogledal šele pred kratkim in to zgolj zaradi slutnje, da si zasluži mesto na tokratni lestvici. Navsezadnje mi že od otroških let po glavi jadra slika oz. prizor, ko se Dama in Potepuh na večerjici za italijansko restavracijo zaljubljeno spogledujeta in pri tem zavzeto cuzata špagete. Instinkt me še enkrat več ni pustil na cedilu, kajti Lady and the Tramp (1955) ni samo ena izmed najbolj romantičnih risank vseh časov, ampak čistokrvna Disneyjeva klasika. Navsezadnje je ravno to tisti film, ki je s prestola najdonosnejših Disneyjevih animirank vrgel Snow White and the Seven Dwarfs (1937). Le-ta se je z laskavim nazivom bahal skoraj 20 let.













Ta dosežek je še toliko večji, ker je tokratna risanka ena izmed redkih Disneyjevih osnovanih na originalni ideji - pred tokratnim filmom se s podobno idejo lahko pohvali še npr. Dumbo (1941) -  večina njih si je namreč zgodbo sposodila iz že uveljavljenih pravljic. Poleg tega pa gre za prvi animirani izdelek, ki je bil posnet s pomočjo CinemaScope tehnike. Le-ta je med leti 1935 in 1967 omogočala širokozaslonski način snemanja in prikazovanja do razmerja 2,66 : 1. Inovacija, ki je ustvarjalcem povzročila nemalo težav s kadriranjem, a so vse po vrsti uspešno odpravili in nam podarili najbolj pocukran animirani pasji film, z izjemno lucidnim naukom oz. opozorilom.
 




Pričujoči film je 19. po vrsti v cenjeni zbirki Disneyjevih animiranih klasik in zadnji katerega je produciral ustanovitelj Walt Disney. Le-ta je namreč umrl približno 10 mesecev pred njegovo premiero (premiera je bila v oktobru leta 1967, Walt Disney pa je odšel v lepše kraje 15. decembra 1966), a kljub temu se vidi, da je bil on idejni vodja projekta. The Jungle Book (1967), ki je že ob izidu postal pravi hit (čeprav je tako kot vedno nekaj filmskih kritikov nad njim vihalo nosove), tako ostaja eden izmed najbolj priljubljenih Disneyjevih izdelkov tudi med tistimi, ki niso pretirani ljubitelji risank iz kalifornijskega studia. Velika zasluga za to gre tudi izjemno spevni popevki Bare Necessities.














Zaradi svoje priljubljenosti je The Jungle Book (1967) postal šele tretji animirani celovečerni film studia Walt Disney, ki je dobil svoje kino nadaljevanje in sicer The Jungle Book 2 (2003) (v Disneyjevi zgodovini je bilo kar nekaj nadaljevanj, vendar so le-te nastala pod okriljem drugih studiev oz. je šlo za direct-to-video material). Pred tem je ta čast doletela še risanko Peter Pan (1953) z nadaljevanjem Return to Neverland (2002) ter The Rescuers (1977) z The Rescuers Down Under (1990). Dokaj drzna poteza glede na to, da je večina filmskih kritikov trdila, da bo občinstvo izgubilo interes za Mowglija takoj, ko bo ta iz jungle prestopil v človeško vas.
 



Izbruh 2. svetovne vojne v Evropi je imel posledice že pred napadom na Pearl Harbor tudi onkraj Luže. Studio Walt Disney je namreč izgubil svoje bogato tržišče in tako se je klavrno končala njegova zlata era, ki je letela predvsem na krilih Snow White and the Seven Dwarfs (1937). Po vrsti so pogrnili tako Pinocchio (1940), Fantasia (1940), kot tudi tokratni film. A nič ne de, čas je namreč pokazal, da je šlo v vseh treh primerih za brezčasne Disneyjeve klasike. Vsi trije animirani filmi so namreč redni gostje na raznoraznih TOP lestvicah. Bambi (1942) je še posebej znan po enem izmed najbolj travmatičnih prizorov znotraj svetovne kinematografije.


















Sicer je Studio Walt Disney aktivno sodeloval v vojni s pomočjo propagande. Tako je naprimer volk iz kratke risanke Three Little Pigs (1933) dobil nacistično preobleko, sovica in dihur iz tokratne risanke pa sta se v reklami pojavila s strojnico in plinsko masko. Poleg tega je studio svoje ogromne hangarje ponudil tudi za skladiščenje orožja. Ja, ain't no business like show bussines. Je pa Bambi (1942) še ena v vrsti Disneyjevih animiranih klasik, ki se lahko pohvali z izjemno animacijo na eni strani in močno oskubljenim scenarijem na drugi. Tokrat je to morda celo najbolj očitno. Nenazadnje opisani film prikazuje zgolj potepanje gozdnih živalic, a še enkrat več, zadeva deluje.

























Ker gre za risanko, ki je skupaj s Snow White and the Seven Dwarfs (1937) in Cinderella (1950) postavila temelje za vse filme o princeskah v težavah in njihovih rešiteljih, princih na belih konjih, bi morda pričakovali, da mi kot ljubitelju bolj »moških« celuloidnih izdelkov  tokratni film ni med Disneyjevimi najbolj priljubljenimi. Krepko bi se zmotili. Sleeping Beauty (1959) namreč uvrščam v sam vrh obravnavanega kalifornijskega studijskega konglomerata. Res da ne zaradi scenarija ali pa razvoja likov, ki pri klasičnih Disneyjevih izdelkih tako ali tako niso pretirano za pohvaliti, ampak zaradi izredno dopadljivega stila animacije oz. bolje rečeno kar fotografije.











Poleg tega pa ima ta 16. animirani Disneyjev film, ki je nastal s pomočjo hibrida med francosko in nemško pravljico, enega izmed najbolj creepy negativcev v podobi zlobne čarovnice Maleficent. Še posebej srhljiv je zadnji spopad, ko se čarovnica prelevi v krvoločnega zmaja in se zoperstavi princu Filipu. Zaradi vseh teh vizualnih poslastic in dejstva, da je pričujoča risanka ena izmed redkih Disneyjevih posnetih v širokozaslonskem 70 mm formatu močno priporočam, da si jo ogledate v kar se da visoki ločljivosti. Prav nič narobe pa tudi ne bo, če ob tem vklopite še vaš zvočni sistem za prostorski zvok. Nenazdanje je glasbo prispeval tudi sloviti Čajkovski.
  









14 komentarjev:

filmoljub pravi ...

Yes. Yes. Kar zadeva novejšega Disneyja, ti prijazno priporočam Frozen, ki se trenutno vrti, če je morda še nisi videl. Tudi slovenski sinhro je odličen.

Rado Mikolič pravi ...

Drugi izmed najbolj travmatičnih prizorov pa je gotovo smrt Simbovega očeta.

jst pravi ...

No, pa sem dočakala tudi risanke. :) Kot dekletce sem bila sicer ciljna publika princeskastih, zato sem šelekasneje prišla do tistih malce bolj ''unisex''. Tudi jaz priporočam od Filmoljuba omenjeni Frozen, čeprav sem še vedno pristaš klasičnega 2D. Sicer pa, kam in zakaj pa se je lestvici skril Levji kralj??

Sadako pravi ...

KVARNIK!!!

Hm, mogoče je smrt Musafe še večji šok, še posebej za današnjo mladež, za katero bi znal biti Bambi precej dolgočasna zadeva.

Sicer pa The Lion King ni na lestvici (katero bo dopolnil še part II), ker je novejšega datuma. Osredotočil sem se namreč zgolj na klasike, ki so zaznamovale moje otroštvo.

Also: Frozen je pa že na must-watch listi. Hvala

newfka pravi ...

Super. Le da bi jaz Bambiju dala petico. Je pa res, da jo sama doživljam predvsem skozi izredno dovršeno animacijo in manjka kakršnegakoli scenarija na ta račun sploh ne opazim. Kot zanimivost je bil Bambi prva Disneyeva animiranka, v kateri so posebno pozornost namenili prepričljivi anatomiji živali (Sneguljčica, ki je bila pred Bambijem, če se prav spomnim, je imela zelo risankaste živali). In to, da v celem filmu niti enkrat ne vidimo človeka, tudi ni zgolj naključje. Zanimivost number II je, da so v prvotni različici scenarija v sceni, kjer ustrelijo Bambijevo mater, gledalcu pokazali lovca, a so ga nato izključili prav zaradi učinka, ki so ga želeli narediti na občintsvo. No, kakorkoli, meni je Bambi all time favourite Disney film.

Also, lahko bi naredil enkrat v prihodnosti kak blog o alternativnih oziroma neodvisnih animirank.Jih je kar velik zlo dobrih.

Sadako pravi ...

Jp, imaš prav. To sem hotel celo omeniti, a sem se nato spomnil, da zgolj živali nastopajo tudi v Robinu Hoodu pa čeprav je tam animacija le-teh na precej nižji ravni.

Da še jaz dodam en fun fact: animatorji so gibe srn in košut preučevali v živalskem vrtu in so jih res naštudirali v nulo.

Kar pa se tiče alternativnih animirank nisem tako podkovan, a se bom s pomočjo interneta in moje filmske knjižne zbirke potrudil, a za letos sem z idejami že polno zaseden.

Also: dobrodošel tudi vsak namig za morebitno lestvico o neodvisnih "risankah".

Also2: moja naj Disneyjeva klasika pride na vrsto v part II.

filmoljub pravi ...

Mogoče raje kot neodvisne (ki so razmeroma neznane in so lahko povsem obskurne) tvoja lestvica sedmih NAJ Animejev? (Razen, če je to že bilo.) To ne bi smelo biti tako težko. ;P

Sadako pravi ...

Ne boš verjel, ampak se mi zdi, da jih v lajfu še nisem videl 7 :D Bom začel delati na tem in se ravno do zadnje sezone filmskega platna zverziram.

filmoljub pravi ...

Jejhata. ^_^

Hadashi no Gen (1983)
Kaze no tani no Naushika (1984)
Kyûketsuki hantâ D (1985)
Tenkû no shiro Rapyuta (1986)
Akira (1988)
Hotaru no haka (1988)
Tonari no Totoro (1988)
Kurenai no buta (1992)
Kôkaku Kidôtai (1995)
Mononoke-hime (1997)
Cowboy Bebop: Tengoku no tobira (2001)
Sen to Chihiro no kamikakushi (2001)
Tokyo Godfathers (2003)
Hauru no ugoku shiro (2004)

Tukaj ne moreš zgrešit:
http://www.imdb.com/name/nm0594503/

Tukaj pa tudi ne:
http://www.sloanime.org/

Za nekaj časa boš dober. :P

Sadako pravi ...

Sej iz tega seznama sem jih pa že videl ene 5 :D Robe dovolj za enkrat pa še doma na knjižni polici imam Rough Guide to Anime. Juhej!

PaucStadt pravi ...

Fino. Robin Hooda sem verjetno videl 100krat. Znal sem ga dobesedno na pamet.

Od teh mi nekako le Bambi ni potegnil.

Sadako pravi ...

Tudi jaz in zato je ravno to risanko doletela čast, da je otvorila pričujočo lestvico.

newfka pravi ...

Hm, meni so pa ravno zaradi obskurnosti zanimive. Vse ostale ti itak mediji poturijo, če ravno ne živiš v jami. Za alternativo se moraš pa malo bolj potrudit. Pa tudi vsebina je, ker načeloma ni namenjena najširši možni publiki, bolj navdihujoča in nekako nepredvidljiva.

Glede namigov za morebitno lestvico, pa se jih - kot si rekel - večina lahko izbrska na internetu. Edini, ki ima res hude celovečerke in se skoraj ne pojavlja na raznih seznamih in lestvicah, je IMO Bill Plympton. Sam je pa tud res, da so njegove risanke polne bolj ali manj neposrednih seksualnih namigov (in nenamigov :D ) in premetavanja notranjih organov in znajo bit na trenutke kar precej over the top. Ampak res, če nobene druge risanke, to moraš videt. Noro dobra risba na roko, odpičene ideje, skoz se neki dogaja, tip je res car.
Meni najljubši je I married a strange person, tuki pa ena odbita scena iz Hair High --> http://youtu.be/fh6sWsl7JAw

Šef pravi ...

Do not speak of this evil, totalitarian empire.

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji