7 nagravžnih obrokov

Zadnja leta so se po vseh filmskih kanalih precej razpasle filmske oddaje, ki nas učijo kuhati in nam ponujajo kulinarične užitke na 1000 in en način ter nas prepričujejo, da je prav vsak lahko kuharski strokovnjak (seveda če le kupi njihovo knjigo). Kaj pa imajo o tej tematiki povedati filmi?







Tanka je meja med filmskim sranjem in obče priznano filmsko umetnino. Še posebej takrat, ko je govora o prelomnih in kontroverznih kultnih filmih. Kot odličen primer nam lahko služi Saló, or the 120 Days of Sodom (1975), katerega veliko ljudi kuje v zvezde. Predvsem zaradi tega, ker si je upal precej odkrito obsoditi fašistične reference Italije (zaradi pikre sporočilnosti filma naj bi bil umorjen tudi sam režiser Pier Paolo Pasolini, katerega so do smrti povozili z lastnim avtomobilom). Zelo slab izgovor, saj gre po mojem skromnem mnenju v najboljšem primeru za sila povprečen filmski izdelek, ki se poskuša šlepati na račun svoje kontroverznosti. 













Štirje italijanski veljaki se v s strani fašistov okupiranem delu Italije odločijo, da si bodo ustvarili svoje malo kraljestvo. Le-tega poleg njih sestavlja 18 ugrabljenih mladenk in mladeničev (devet + devet), odslužene prostitutke, služničad ter obdarjeni italijanski žrebci. Za zaprtimi zidovi dvorca se nato predvsem spolno družno izživljajo nad ugrabljeno mladežjo. Sadistično izživljanje se stopnjuje iz kadra v kader in med drugim smo lahko poleg konstantnih posilstev lahko pričati tudi bizarni večerji, na kateri postrežejo s človeškimi iztrebki. Precej nagnusna in za gledanje mučna zadeva, zapakirana v precej amaterski filmski celofan.

















Hannibal (2001)



Deset let smo čakali na nadaljevanje enega najboljših trilerjev vseh časov The Silence of the Lambs (1991) in hkrati prve grozljivke, ki je osvojila Oskarja za najboljši film oz. tretjega po vrsti, ki je pobral velikih pet (Oskar za najboljši film, režijo, scenarij ter glavno moško in žensko vlogo). Nič čudnega torej, da je pričakovanje pred ogledom spremljal tudi strah oz. nesigurnost. Le kako sploh narediti dostojen naslednik, ki bo upravičil pričakovanja, med tem, ko bo stopil v tako velike čevlje. Za začetek je dobro, če se s projektom spopade ista ekipa, ki je bila udeležena že pri prvem uspehu. Nadaljevanju pa je žal spodletelo že na tej prvi pomembni točki.













A nič hudega. Čeprav je odlično Jodie Foster tokrat zamenjala precej bolj zadržana Julianne Moore, je tisto glavno, da je v glavni vlogi ostal karizmatični Anthony Hopkins, prava dodana vrednost tokratnega filma pa je creepy Gary Oldman, izmaličen do neprepoznavnosti. Toda kljub temu nadaljevanju manjka tiste napetosti, ki je krasila »izvirnik«. Čudno, kajti Hannibal Lecter je tokrat na prostosti in nas ne opazuje zgolj izza pleksi stekla. Prostost mu torej daje neslutene možnosti za hranjenje svojega bolnega uma, ki pa jih na našo žalost ne izkoristi najbolje. Tudi delikatesni vrhunec, ki vsebuje na hitro popražene možgane, je tako kot celoten izdelek bolj klavrn.

















Naked Blood a.k.a. Nekeddo burâddo: Megyaku (1996)


Nobeno presenečenje ne bi smelo biti to, da tisti najbolj nagravžen obrok na tokratni lestvici prihaja iz Japonske. Oz. bolje rečeno, Japonci so nam pripravili kar cel meni, ki ga sestavlja ocvrta človeška dlan, surove sramne ustnice, bradavička ter oko. Da bi bila vsa stvar še bolj bizarna pa je glavna kuharica hkrati tudi glavna degustatorka. In ne, daleč od tega, da bi bilo to avto-malicanje najbolj WTF!? stvar v tokratnem filmu. V tem izredno eksplicitnem in hkrati tudi realističnem japonskem splatterju (splatter je tudi eden izmed naslovov pričujočega filma) namreč najdemo tudi telepatski kaktus, travme, ki jih je povzročila menstruacija, vrnitev odraslega človeka nazaj v maternico …














Kljub vsemu opisanemu gravžu pa je Naked Blood (1996) precej mehak, malodane romantičen film. V njem ima glavno besede 17 letni znanstvenik, ki razvije cepivo, s pomočjo katerega se bolečina spremeni v orgazmičen užitek. Le-ta zgoraj omenjeni kuharici omogoča okušanje lastnega telesa, medtem ko se druga žrtev obsedena s svojim videzom odloči, da si bo s pomočjo razno raznih ostrih predmetov zamašila vse pore na svojem telesu. Tretji poskusni zajček pa je travmatizirana mila mladenka, ki svojo uteho išče v telepatskem komuniciranju s svojim najboljšim prijateljem kaktusom. Posledično smo priča enemu najbolj nenavadnih trojčkov v filmski zgodovini, ki ga sestavljajo za Ojdipovim kompleksom trpeči znanstvenik, travmatizirana mladenka in kaktus. Ah ti Japonci.

















Ebola Syndrome a.k.a. Yi boh lai beng duk (1996)


Gre za enega izmed bolj neokusnih filmskih predstavnikov azijske kulinarike, saj so obroki v filmu pogosto začinjeni s človeškimi tekočinami kot sta slina in sperma. Tisti najbolj nagnusen pa je sestavljen iz sveže mletega človeškega mesa, kar samo po sebi glede na že videne filme ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi bilo faširano meso okuženo z virusom ebole. Okuženo meso hongkonški kuhar v restavraciji svojega šefa (le-ta je bil predelan) oblikuje v pleskavice ter pripravi hamburgerje, katere rade volje pomlaskajo lačni gostje. Tako počasi začne s širjenjem smrtonosnega virusa, katerega prenašalec je sam. Širjenje, ki doživi svoj vrhunec v bizarnem zaključku.


















Morda niste vedeli, ampak tudi hongkonški filmski sistem pozna rangiranje filmov glede na njihovo vsebinsko (ne)primernost. Gre za petstopenjsko lestvico z oznakami I, II, IIA, IIB in III. Sistem so vpeljali šele leta 1988 in sicer po tem, ko so se gledalci začeli zgražati nad krvavimi prizori v filmu Johna Wooja A Better Tomorrow a.k.a. Ying hung boon sik (1986) (film je kasneje prejel certifikat oz. oznako IIB). Tokratni film je prejel tisto najhujšo etiketo (III), ki ogled dovoljuje zgolj osebam starejšim od 18 let. Nič čudnega, saj so že omenjene delikatesne specialitete zgolj droben košček v mozaiku tega hongkonškega splatterja, ki se lahko pohvali z rezanjem jezika, (iz)sesanjem očesnega zrkla, posilstvi, »slačenjem« kože, natepavanjem mrtvega kosa mesa …

























Južnokorejska kinematografija je v vzponu že nekaj let in ni nas malo tistih, ki v njej najdemo obilico filmskih užitkov. A številka poznavalcev kinematografije južno od 38. vzporednika je bila precej majhna. Le kdo je vedel, da je Oldboy (2003) v bistvu že drugi del v tako imenovani maščevalni trilogiji, ki jo poleg omenjenega sestavljata še Sympathy for Mr. Vengeance a.k.a. Boksuneun naui geot (2002) ter Sympathy for Lady Vengeance a.k.a. Chinjeolhan geumjassi (2005). Seveda bi južnokorejska kinematografija zaradi svoje kvalitete slej kot prej osvojila svetovni filmski trg, a ves proces je še pospešil enfant terrible Quentin Tarantino. 











Le-ta je namreč kot predsednik žirije na filmskem festivalu v Cannesu Zlato palmo podelil prav tokratnemu filmu. Nič čudnega, saj gre za precej tarantinovski film. V njegovem središču je Dae-su Oh (min-sik Choi), ki se za 15 let znajde v hišnem zaporu. Po izpustitvi hoče kar se da hitro nadoknaditi zamujeno, da se bo lahko mirno osredotočil na maščevanje. V ta namen se odpravi v restavracijo kjer je njegovo največja želja pojesti nekaj živega in tako vase vrniti del življenja, ki mu je bilo iz nepojasnjenih razlogov odvzeto. Na njegovem krožniku se znajde živa hobotnica, ki si jo Dae-su brez obotavljanja celo, še živo stlači v usta in prične s prežvekovanjem. Njami. 














Indiana Jones and the Temple of Doom (1984)


Tudi v takih Spielbergovih avanturah namenjenih precej širokemu občinstvu se lahko najdejo nagnusni obroki, seveda v precej milejši obliki kot v ostalih primerih na tokratni lestvici. Indyju oz. bolje rečeno njegovi vreščeči spremljevalki na banketu namreč postrežejo s kuhanimi kačami in hrošči za sladico pa sledijo sveže ohlajeni opičji možgani. Vse to prikazano na precej zabaven waltdisneyjevski način. Kar pa je povsem v kontekstu, saj je tudi celoten film zabaven in razburljiv. Zgodbovno gledano gre za pred del prav tako uspešnega in cenjenega izvirnika Raiders of the Lost Ark (1981), ki pa je za razliko od večine nadaljevanj prav zgleden.











Če ne bi bilo sila povprečnega četrtega dela Indiana Jones and the Kingdom of the Crystal Skull (2008), bi z lahkoto govorili o eni zmed najboljših filmskih trilogij vseh časov. Prav vsi trije deli pred omenjenim so namreč izžarevali filmsko karizmo. V tokratnem delu je npr. potrebno izpostaviti sekvenco v kateri Indy skupaj s svojima pomočnikoma beži v vagončkih za prevažanje rud. Čista klasika. Steven Spielberg je pač mojster svoje obrti in njegovi film so sicer tipično hollywoodski, a kljub temu precej zabavni, kar pa je po eni strani tudi bistvo filmske industrije. Vsak si namreč z veseljem pogleda film, ki zna kratkočasiti, biti napet, zabaven, mističen, pustolovski …














New Graveyard of Honor a.k.a. Shin Jingi no Hakaba (2002)


Rimejk Fukasakujeve klasike Graveyard of Honor a.k.a. Jingi no Hakaba (1975), ki je bil posnet po romanu resničnega yakuza gangsterja. A medtem, ko je bil izvirnik posnet v stilu lažnega dokumentarca, je tokratni rimejk krvavi gangsterski film, pod katerega se je podpisal sinonim za japonski bizarni štanc Takashi Miike. Seveda je v svojem stilu dodal kakšen litrček krvi, poleg tega pa je poskrbel za precej nagravžen prizor, ki vsebuje skisano mleko, rižoto ter za povrhu še malček kozlanja. Vse to si privošči samomorilsko nagnjeni gangster, ki kmalu po zaužitju te nagnusne mešanice (pozor, posneto v precej realističnem stilu) pristane v bolnišnici. 














Nič nenavadnega za enega najbolj kontroverznih in najbolj produktivnih ustvarjalcev japonske kinematografije. Od svojega filmskega debija leta 1991 se je Takashi Miike samo kot režiser podpisal pod preko 70 filmov, nemalokrat pa je pri filmskih projektih sodeloval tudi kot producent ali pa igralec. V tem obdobju se je podpisal pod obilico kontroverznih in bizarnih filmskih kultov med katerimi sta obče morda najbolj znana istega leta posneta Ichi the Killer a.k.a. Koroshiya 1 (2001) ter Visitor Q a.k.a. Bijitâ Q (2001). Mimogrede, samo v letih 2001 in 2002 se je Takashi Miike podpisal pod 15 filmov in v tolikšni kvantiteti se vsekakor skriva kar nekaj povprečnega, a tokrat temu ni tako.














Objavljeno pod |

3 komentarjev:

Sadako pravi ...

Ja, ta je tudi precej nagnusen. V bistvu imam v mislih tudi part II, ampak tega vseeno ne bo na njem :P

7 epidemij pa to.

Iztok Gartner pravi ...

Kje je legendarni Divine, ki je v filmu Pink Flamingos za razliko od tehle fejkrjev pasji drek pojedel čisto zares?

Sadako pravi ...

Bo v part II. Priznam, sem pozabil nanj, ker mi je film kljub svoji kultnosti odtaval iz spomina. Je pač beden :D

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji