7 seksi sci-fi bejb

Znanstvenofantastični filmi se poleg dih jemajoče scenografije nemalokrat ponašajo tudi z zbadljivo kostumografijo, v katero so zapakirana seksi dekleta. Sci-fi pri snovanju kostumov kostumografom pač dopušča prosto pot in njihova edina meja je poleg MPAA oznak o primernosti filma za različne starosti, njihova domišljija.








Predno je Jane Fonda postala goreča politična aktivistka, ki se je angažirala predvsem na področju vietnamske vojne, je nekaj časa veljala za pravi seks simbol in to zgolj samo zaradi pričujočega filma, ki je bil verjeli ali ne šele prva filmska (serije izvzete) adaptacija stripa (ob današnji poplavi stripovskih junakov kar težko dojemljiva zadeva). V seksi kostume in tudi iz njih jo je spravil kar njen mož oz. režiser filma Francoz Roger Vadim, ki je bil pravi kerlc, saj je pred Fondo med rjuhami (uradno) valjal tudi Brigitte Bardot in Annette Stroyberg, za njo pa se je oženil še dvakrat. Zaradi zgoraj omenjenih seksi kostumov in dejstva, da gre za simpatično-trapasti film, je le-ta tekom let prerasel v pravi kult.











A ob izidu filma leta 1968 je bila zgodba povsem drugačna, saj so film popljuvali tako kritiki kot tudi gledalci. V nos jim je šlo predvsem dejstvo, da film ni ponujal nikakršne globine in je igral zgolj na eksploatacijsko karto soft-core campa. Glede na to, da je bil ravno to adut filma (ne vem kaj so kritiki in gledalci drugega pričakovali od tako butastega sci-fija), me izredno čudi dejstvo, da je film širšo prepoznavnost in odobravanje požel šele leta 1977, ko so iz njega porezali vse pikantne dele. Sam te PG verzije nisem videl in je tudi ne mislim. Barbarella (1968) je to kar je tudi zaradi vse razgaljene kože, ki nam jo pokaže seksi Jane Fonda.














The Fifth Element (1997)



Francoski film Luca Bessona je bil s svojimi 90. milijoni dolarjev najdražji evropski film do tedaj, kar se mu pozna predvsem pri njegovi scenografiji, ki je tako kričeča in polna, da je že kičasta. Pohvaliti je potrebno tudi kostumografijo, ki pa je ob ravno pravem trenutku prikladno minimalistična. Govora je seveda o prizoru, ko se na filmskem platnu pojavi seksi rdečelaska Leeloo (Milla Jovovich). S pomočjo trakcev so namreč prikriti le njeni najbolj intimni deli, kar je zagotovo razveselilo vse njene oboževalce. Zagotovo je tudi zaradi tega The Fifth Element (1997) širom sveta na kino-blagajnah zaslužil preko 250 milijonov zelencev in za dobro desetletje postal najdonosnejši francoski film.











Na eni strani se poskuša Besson s svojim filmom ponorčevati iz vseh ekstremno dragih znanstvenofantastičnih filmov, a njegov izdelek postane točno to, se pravi scenaristično zelo šibak (baje si je scenarij Luc izmislil že kot šestnajstletni deček, kar je na njegovo preprostost vsekakor več kot mogoče), a podkrepljen z vizualnimi CGI bonbončki. Tako, da je najboljši način za uživanje ob tem kultnem sci-fi izdelku z možgani na paši. Za akcijo poleg Mille Jovovich poskrbi Bruce Willis, medtem ko glavnega negativca upodobi Gary Oldman, a najbolj markanten (seveda poleg seksi Jovovicheve) je zagotovo Chris Tucker v vlogi DJ-ja.  














Weird Science (1985)



Prenekateri g33ki s pomočjo porničev sanjskega sveta podirajo osvajajo najbolj seksi dekleta, kar jih premore naš svet oz. njihova domišljija. Morda kakšna izmed teh fantazij vsebuje tudi dejansko izdelavo ženske s pomočjo napredne tehnologije, ki bi jim izpolnila vsako njihovo željo. Točno to se zgodi srečnežema v pričujočem filmu, ki s pomočjo računalnikov iz 80-ih let prejšnjega stoletja ustvarita bejbo po lastnem okusu. Ko se le ta s pomočjo računalniškega sistema, barbi lutke in strele manifestira v resnično podobo, fanta dobesedno vrže na rit. Še toliko bolj ko jima seksi sci-fi bejba v podobi Kelly LeBrock v seksi angleškem naglasu namigne: «All you have to do is command me. You created me. You are my masters.«  













Na tej točki bi lahko film zašel tudi v precej drugačne vode, a ker gre za mainstream izdelek se pred nami znajde simpatična najstniška sci-fi komedija iz katere kar veje duh 80-ih let. Kljub nekaj pikantnim scenam je lik Kelly LeBrock bolj materinsko naravnan, kot bi sprva pričakovali. Bolj kot za seksualno zorenje namreč poskrbi za to, de fanta dejansko odrasteta. Za to poskrbi predvsem režiser filma John Hughes, ki se je pred tokratnim filmom izkazal z že dvema najstniškima klasikama in sicer Sixteen Candles (1984) in The Breakfast Club (1985). Meni je od omenjene trojice najljubši ravno tokratni, predvsem zaradi izjemnega 80' filinga in seveda seksi Kelly LeBrock. 
















Æon Flux (2005)



Najprej je bila animirana TV serija, ki se je na začetku 90-ih let prejšnjega stoletja predvajala na MTV-ju, kasneje je sledila stripovska verzija, video igra in povsem na koncu še celovečerni film s Charlize Theron v glavni vlogi. Kvaliteta videnega je padala kronološko, tako da je ravno film tisto najslabše kar ima za ponuditi lik, ki je nastal izpod peresa korejskega Američana Petra Chunga. Edina svetla točka filma je namreč že omenjena seksi Charlize, ki naokoli teka v oprijetem črnem spandeksu in s pomočjo dvojnic in mizernega CGI-ja razkazuje svoje atletske veščine. Dobro za kakšen krajši videospot, a zagotovo premalo za celovečerni film.











Še posebej takrat, ko je film sestavljen iz toliko nesmislov kot tokratni in se v njem ne dogaja praktično nič zanimivega. Prve pol ure sem se namreč spraševal le kaj za vraga se dogaja v tej utopični družbi, vmes sem malo zadremal in ko sem izvedel odgovor, sem si želel da ga ne bi. Le-ta namreč ponudi več vprašanj kot odgovor, ampak ne v tistem dobrem filmskem smislu, ki gledalca žene, da o filmu razmišlja še dolgo po ogledu. Ne, spraševanje je tukaj mnogo bolj banalne narave in temelji zgolj na nedodelanem in nesmiselnem scenariju, ki pred našimi očmi razpade iz minute v minuto, svoj dokončen propad pa doživi s finalnim stavkom. Je seksi Charlize Theron vredna takega mučenja?














Star Trek (2009)



Zoe Saldana je že kot Na'vijka s Pandore na nek kinky način izgledala zelo seksi, morda celo bolj kot v tokratnem, že enajstem delu Star Trek franšize. Star Trek (2009) je bil šele moj prvi resen kontakt s to kultno filmsko religijo, ki je svoj pohod s pomočjo serije leta 1966 začela precej klavrno, saj so jo že po treh letih zaradi nezanimanja ukinili. Filmska verzija Star Trek: The Motion Picture (1979) je tako nastala iz poskusa, da bi serijo ponovno obudili, kar jim je eventualno tudi uspelo. Moram priznati, da sem bil nad videnim rebootom, ki predstavi najbolj znane filmske like v njihovih mlajših letih navdušen, tako da se bom k Spocku, Kirku, Scottyju … še vrnil.











Kot zanimivost naj omenim, da je bil pričujoči film šele prvi v Star Trek franšizi, ki je posegel po Oskarju (Zlati kipec za masko). Precej nenavadno za filme, ki temeljijo na maski, kostumih in specialnih efektih. Je pa enajsti del imel na grbi naloženo precej veliko odgovornost, saj je moral popraviti izredno slab vtis, ki ga je pustil njegov predhodnik Star Trek: Nemesis (2002). To mu je z lahkoto tudi uspelo in to predvsem na račun kopiranja Star Wars franšize. Vsebina se je tako umaknila formi in tudi Star Trek je postal prava sci-fi opera, ki bo svoje fanatične oboževalce širom sveta navduševala še mnoga leta. Upam, da čim večkrat tudi s seksi Uhuro.














Star Wars: Episode II: Attack of the Clones (2002)


Najprej opravičilo vsem zvestim fanom franšize, ker se je na seznamu znašla Padme Amidala (Natalie Portman) in ne princesa Leia Organa (Carrie Fischer), ampak dejstvo je, da sem v dosedanjih zapisih porabil že prav vse dele zgodnejše trilogije). Sicer pa je tudi Portmanova prekleto seksi deklina, kljub temu da njen lik ne premore toliko kultnosti kot lik Fischerjeve. Toda ne pozabite, Padme je bila Anakinova žena ter mati Luka Skywalkerja in tudi princese Leie, kar je gledano iz filmskega vidika precej pomembna vloga. Sicer pa je potrebno omeniti, da je George Lucas s tokratnim delom naredil korak v pravo smer, a to glede na porazen Star Wars: Episode I - The Phantom Menace (1990) niti ni bilo pretirano težko.











A kljub tej (sicer minorni izboljšavi) tudi tokratni film trpi zaradi prevelikega scenarističnega in tudi režiserskega vpletanja samega Lucasa. Kot prvo igralci preveč časa porabijo za razlaganje dogodkov in dejanj, ki so se dogodili med prvim in tokratnim delom, kot drugo pa se morajo tudi ob tekočih dogodkih spopadati z nesramno slabimi dialogi. Vrhunec le-ti dosežejo, ko mladi Anakin Skywalker (Hayden Christiansen) osvaja Padme s pomočjo prispodobe o pesku in seksi telesu Padme. Prizor je tako slab, da je nezadovoljstvo z dialogom in sekvenco moč razbrati tudi z obraza obeh likov in če niti ona dva ne verjameta v povedano, le kako naj to storimo mi.














TRON: Legacy (2010)



Medtem, ko je Tron (1982) kljub začetnemu slabemu uspehu na kino-blagajnah tekom let dosegel kultni status (kako znana zgodba), sem prepričan, da njegovemu nasledniku kaj takega ne bo uspelo. Prvič se je namreč zgodilo, da mi je bil po ogledu filma njegova najboljša prvina glasbena podlaga. Za je poskrbel francoski glasbeni dvojec Daft Punk, ki se v filmu pojavi tudi v cameo vlogi. Poleg tega je potrebno pohvaliti tudi določene vizualne učinke, ki so morali biti v 3-D različici (kljub dejstvu, da so nekatere sekvence filma posnete v 2-D) prava poslastica. Sam se si ogledal »navadno« verzijo, kjer je vse skupaj delovalo preveč umetno. 













Po drugi strani pa sta daleč pod nivojem okusnega smiselnost scenarija (kljub temu, da naj bi šlo za vzporedno okolje, ki se nahaja znotraj programa oz. videoigre, v dogajanju nisem uvidel nikakršne logike, da o zlajnanih enovrstičnicah sploh ne izgubljam besed) in igralske sposobnosti glavnih likov (mlajši podobi Jeffa Bridgesa sicer ne gre zameriti, saj je bil poustvarjen s pomočjo CGI-ja). Graja leti tudi na kostumografijo. Medtem, ko so roboti precej lično stilizirani, pa so si kostumografi uspeli pljuniti tudi v lastno skledo. Mačko Olivio Wilde so namreč oblekli v lateks (velik plus), a pri tem s pomočjo zgornjega dela kostuma zakrili njeno seksi ritko (neoprostljiv minus).  










Objavljeno pod |

6 komentarjev:

PaucStadt pravi ...

Leeloo! Woot, woot!

Drugače morda tudi bejba iz T3. Slab film, ampak meni je tista blondica kar sedla v oko.

filmoljub pravi ...

Čez 7of9 je ni. Resistance is futile. :P

Šef pravi ...

hot pants padme .... v tistem filmu ni kakšne kemije, še posebej ne seksi :S

but termintarix on the other hand .... :o pa še kakšna baba iz serenity :)

filmoljub pravi ...

Angela Bassett -- Strange Days (1995), Contact (1997), Supernova (2000). Arrr. :P

In pa seveda KLIK

Anonimni pravi ...

Barbarella zmaga :)

Sadako pravi ...

MA vse so TOP, ampak Barbarella ima zaradi svoje naivnosti in lahkoživosti še poseben čar ja :D

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji