7 predstavnikov novega Hollywooda

Leta 1967 se je v ZDA s pomočjo filma Bonnie and Clyde (1967) zgodila mala filmska revolucija, imenovana tudi novi Hollywood. S tem ameriškim novim valom so se takratni režiserji začeli zoperstavljati dotedanjim produkcijskim kodeksom ter stilom snemanja. S pomočjo filmov so aluzivno začeli prikazovati nevšečnosti poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih let. Ameriška fIlmska renesanca v kateri je imel glavno vlogo režiser je trajala približno do začetka 80-ih let prejšnjega stoletja in navrgla kar nekaj mojstrovin sedme umetnosti. 









Že istega leta kot Bonnie and Clyde (1967) je ameriško filmsko sceno pretresel še en predstavnik novega Hollywooda, ki je nadalje začrtal smernice tega filmskega gibanja. The Graduate (1967) je namreč postal velikanski hit, saj je bil najbolj gledan in posledično tudi najbolj donosen film leta 1967 (med zvezde je izstrelil do tedaj dokaj neznanega Dustina Hoffmana). Verjeli ali ne, prikazovanje zapeljevanja s strani starejše poročene ženske in prikazovanje seksa z mladeničem (resnična razlika med Hoffmanom (30) in seksi Anne Bancroft (36) je bila zgolj šest let) na filmskem platnu, je bilo v pregovorno seksualno osvobojenih 60-ih letih prejšnjega stoletja velik tabu.











Film je podprt tudi s prijetno glasbeno pop podlago za katero sta poskrbela Simon & Garfunkel in s tem postavila tudi smernice za prihodnost novega Hollywooda. Večina tistih najbolj uspešnih filmov predstavljenega obdobja se namreč lahko pohvali tudi z zelo uspešnimi soundtracki. V tokratnem filmu lahko najdemo popevke ala Mrs. Robinson, Scarborough Fair/Canticle, April Come She Will ter seveda legendarna The Sound of Silence, ki zame poskrbi za enega sporočilno najmočnejših avdio-vizualnih prizorov. Film s katerega sporočilom se lahko z lahkoto poistovetim in se ob prejetju diplome za nekaj trenutkov tudi sem. Takrat sem bil namreč tudi sam diplomiranec (brez gospe Robinson).




Teme o odraščanju so se v filmih novega Hollywooda nemalokrat prepletale z nedolžnostjo ter preprostostjo, ki je spremljala ameriške najstnike. A to le v primeru, če je bilo filmsko dogajanje postavljeno v obdobje pred atentatom na predsednika Johna F. Kennedyja oz. začetkom vietnamske vojne. Takrat je bila največja skrb najstnikov ali naj po končani srednji šoli zapustijo domači okoliš ali naj ostanejo v njem. Tako kot v tokratnem filmu Georga Lucasa, ki je kronološko gledano postavljen pred njegov celovečerni prvenec THX 1138 (1971), ki ima v pričujočem filmu tudi majhno posvetilo, ter njegovo največjo filmsko klasiko Star Wars (1977).











Večina filmskih kritikov je film, ki je bil nominiran kar za pet Oskarjev (med drugim tudi za najboljši film leta), pohvalila predvsem zaradi njegove nostalgičnosti. A pozor, način življenja, ki je prikazan v American Graffiti (1973) bo v spomin priklical nostalgijo le tistim ljudem, ki so odraščali v ameriških mestih 50-ih let prejšnjega stoletja. Toda zadovoljstvo ob ogledu bo zlahka našlo tudi ostalo občinstvo. Sam sem namreč neizmerno užival ob poslušanju gosto nasajene glasbene podlage, ki jo sestavljajo predvsem nedolžno iskrivi štiklci tako imenovanega doo-wop glasbenega žanra. Simpatičen filmček o odraščanju s šokantno realnim koncem.















They Shoot Horses, Don't They? (1969)


V dotičnem filmu se vpliv novega Hollywooda občuti predvsem v dovršeni souporabi zgodbe ter nekonvencionalnih snemalnih ter postprodukcijskih tehnik. Zgodba namreč govori o plesnem maratonu, katerega se udeležijo raznoteri osebki, ki so za prgišče cekinov in slavo pripravljeni iti tudi preko lastnih trupel. Ples, ki je sam po sebi nekaj čudovitega, se zaradi zunanjih pritiskov in nehumanih pravil, kaj kmalu sprevrže v groteskno životarjenje. Režiser to aluzijo na apatično družbo, ki pleše tako, kot žvižgajo drugi, filmsko uokviri s pomočjo počasnih posnetkov in nenavadnih snemalnih kotov. S pomočjo montaže nam torej poskuša dopovedati, da je zaradi apatičnosti družbe kakršenkoli trud odveč, saj je njihovo/naše življenje predestinirano.











Pa vendar tudi tako ostra kritika kot kaže ni bila dovolj in režiser se je odločil še za drznejši korak. S pomočjo uvodne in zaključne sekvence človeka primerja z ranjenim konjem, ki je zaradi nesposobnosti, da bi si pomagal, potreben milostne eksekucije. They Shoot Horses, Don't They (1969) je postavljen v čas velike depresije, ki se je v ZDA pričela z zlomom borze leta 1929. Režiser na nek način torej primerja obdobje velike gospodarske krize in obdobje poznih šestdesetih let dvajsetega stoletja, ko je zaradi atentatov na J. F. Kennedyja, Martina Luthra Kinga, vojne v Vietnamu,… vladala nadvse podobna nesigurnost kot v obdobju, ki je sledilo zlomu borze. Nujnost po prebuditvi množic je bila torej nujna in film Tudi Konje Streljajo, mar ne? je eden izmed najglasnejših krikov, nastalih v obdobju novega Hollywooda. 















Love Story (1970)



Producenti so že pred samo premiero filma čutili, da bi le-ta lahko postal velika uspešnica. Scenaristu filma Erichu Segalu so tako naročili, da naj še pred dokončanjem filma spiše tudi knjigo. Roman z istoimenskim naslovom so tako izdali še pred premiero in postala je prodajna uspešnica, ki je močno pripomogla k popularizaciji filma. Love Story (1970) je namreč postal najbolj dobičkonosen film leta 1970, nominiran pa je bil za kar 7 Oskarjev, prejel pa je le tistega za najboljšo izvirno glasbeno podlago. Je pa film potrdil kar dva trenda, ki sta se začela pojavljati znotraj novega Hollywooda. Večina najbolj prepoznavnih predstavnikov je namreč temeljila na knjižni podlagi ter se ni sramovala prepletanja družbenih razredov.











Filmska zaljubljenca namreč prihajata iz povsem drugačnih delov socialne piramide. Oliver (Ryan O'Neal) je sin enega najpremožnejših ameriških mogotcev, medtem ko je Jenny (Ali MacGraw) - mimogrede oba sta bila nominirana kot glavna igralca - potomka revnih italijanskih priseljencev. Odličen recept za pravo dramo na katero pa se mlada zaljubljenca ne ozirata kaj dosti. Odločita se namreč, da se bosta kljub pomanjkanju denarja (Oliverjev oče zveze ne podpira, Oliver pa je tako kot njegov oče preveč ponosen, da bi ga prosil za miloščino) borila in si ustvarila družinico. A družbenih razredov se ne da preslepiti, ti stvari zlepa ali pa zgrda postavijo na svoje mesto.  















Midnight Cowboy (1969)



Leta 1969 posneti film ostaja edini, ki je bil označen s certifikatom X, a je kljub temu prejel Oskarja za najboljši film (poleg tega je zmagal tudi v kategorijah za najboljšega režiserja ter prirejen scenarij) in tako bo tudi ostalo. Oznako X, ki je v grobem pomenila, da filmski material ni primeren za otroke in mladostnike, je znotraj MPAA rangiranja filmov leta 1990 zamenjala oznaka NC-17 (osebam mlajšim od 17 let ogled filma ni dovoljen). Mimogrede, prvi film, ki je prejel omenjeno oznako je bil Henry & June (1990). X oznako si je Midnight Cowboy (1969) prislužil predvsem s »prikazovanjem« (homoseksualne) spolnosti, saj se pred nami odvija zgodba o obubožanem prostitutu.













A pozor, film kasneje ni dobil oznake NC-17, kot bi morda predvidevali, ampak si je prislužil certifikat R (osebam mlajšim od 17 let ogled dovoljen zgolj ob spremstvu starejšega skrbnika). Jp, filmi, ki so bili pred pol stoletja tako šokantni so danes izgubili na svoji ostrini. A pustimo provokativnost ob strani in se raje posvetimo najsvetlejši točki oz. bolje rečeno najsvetlejšima točkama tega predstavnika novega Hollywooda. To sta Jon Voight, ki se je z vlogo v tokratnem filmu izstrelil med igralske ikone, ter Dustin Hoffman, ki je dokazal, da njegova dovršena igra v The Graduate (1967) ni bila zgolj muha enodnevnica. Za svoji vlogi sta oba prejela nominaciji za najboljšega igralca v glavni moški vlogi. 

















Five Easy Pieces (1970)



Obdobje novega Hollywooda je ustvarilo kar nekaj velikih režiserskih, scenarističnih, fotografskih in tudi igralskih imen. Five Easy Pieces (1970) je najbolj znan po slednjih dveh. Prvi je izvrstni direktor fotografije madžarskega rodu László Kovács, ki je bil odgovoren za mnoge mojstrovine ameriškega novega vala, drugi pa meni najljubši igralec Jack Nicholson, ki je prav tako kot Kovács zaslovel s pomočjo novega Hollywooda. V tokratnem filmu je kljub takrat že svoji 10-letni igralski karieri dokazal, da je z lahkoto in zelo avtentično sposoben prikazati celo paleto čustev ter da lahko brez problema na svojih ramenih nosi težo celotnega filma.













Priložnost za kaj takega je temeljila na scenariju, ki sta ga spisala Carole Eastman in režiser filma Bob Rafelson (za opravljeno delo sta prejela nominacijo za Oskarja v kategoriji izvirnega scenarija). Le-ta je namreč razvoj zgodbe gradil na dokaj kompleksnem liku, ki nam svojega sveta ne razlaga z besedami ampak s subtilnimi reakcijami. Robert Eroica Dupea (Jack Nicholson, ki je za svojo igro prejel drugo Oskar nominacijo, a tokrat za razliko od vloge v Easy Rider (1969) v kategoriji glavne moške vloge) je namreč skrivnosten možakar, ki nikakor ne najde zadovoljstva v svojem življenju. Od kod izvira to nezadovoljstvo pa se nam tako kot Robert tekom filma odkriva plast za plastjo.

















Mash (1970)



Baje je režiser Robert Altman pričujoči film ustvarjal v tajnosti pred studijskimi šefi in pretvezo, da dela na vojaški komediji. Slednje je sicer res, a delodajalcem je pozabil povedati, da gre za antivojno satiro, ki se na nek način posmehuje vojni. Seveda je šlo kljub dejstvu, da je dogajanje filma postavljeno v bolnišnico za prvo bojno črto v korejski vojni (vojna, ki je izbruhnila leta 1950 kot posledica dejstva, da so Korejski polotok po II. svetovni vojni umetno razdelili na dva dela), pa glavna kritika seveda letela na drugo hladno vojno žarišče, kjer so bili med drugimi prav tako vpleteni tudi Američani in Sovjeti. Govora je seveda o vietnamski vojni, ki je bila konec 60-ih let še v polnem zamahu.











Kritiki in gledalci so film sprejeli odprtih rok, tako da studijski mogotci Altmanu niso preveč zamerili, da je ustvarjal za njihovim hrbtom. Saga o razposajenih vojakih, ki se tudi na frontni liniji upirajo sistemu (vodita ju Donald Sutherland in Elliot Gould) je ljudem kaj hitro zlezla pod kožo. Najprej je svoji nadaljevanji dobila knjižna predloga filma, ki je kasneje prerasla v pravo knjižno serijo. Nastala pa je tudi zelo cenjena in gledana TV serija M*A*S*H (1972 - 1983), v kateri pa je svojo vlogo obdržal le Gary Burgoff kot Radar. Zanimivo pa je tudi to, da je od filma imel več zaslužka kot Altman, kar njegov sin, ki je bil odgovoren za naslovni komad. Le-ta je kasneje spremljal tudi uvodno špico omenjene serije.
 









1 komentarjev:

filmoljub pravi ...

khm-Francoska-zveza-khm

Objavite komentar

Novejša objava Starejša objava Domov
Zagotavlja Blogger.

    Kliki

    Kontakt

    sadako6556@gmail.com

Zadnji komentarji